Jedro

Zmotno je stališče, da bi tožeča stranka morala dokazati, da je obstajal veljaven ustni dogovor, da bo toženka vrnila prejete zneske, če po pridobitvi licence ne sklene pogodbe o zaposlitvi. Podlaga tožbenega zahtevka ni pogodbeno prevzeta obveznost vrnitve prejetih zneskov, če toženka ne izpolni svojih obveznosti, temveč je njegova podlaga obveznost toženke, da vrne prejeto, ker se ustno dogovorjena podlaga (kavza) ni uresničila. V primeru izjalovljene podlage ni treba, da bi bila dolžnost vrnitve prejetih zneskov še pogodbeno utrjena (v takšnem primeru bi zahtevek temeljil na pogodbi), saj obogatitveni zahtevek izhaja neposredno iz zakona, to je iz določbe tretjega odstavka 190. člena OZ.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožeči stranki plačati 92.178,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2013 dalje do plačila. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je tožeča stranka v času po 15. 5. 2010 toženki oziroma zanjo plačala stroške za pridobitev zdravniške licence z namenom sklenitve pogodbe o zaposlitvi, do česar pa ni prišlo. Zato je toženka te stroške dolžna povrniti na podlagi določbe 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) o neupravičeni obogatitvi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo 92.178,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2013 dalje do plačila zavrnilo. Odločitev je utemeljilo s tem, da tožeča stranka za čas po veljavnosti pogodbe o zaposlitvi št. 1, to je za čas po 16. 5. 2010, ni izkazala, da bi med strankama veljala pogodba, ki bi toženko zavezovala k vračilu prejete štipendije v primeru nesklenitve pogodbe o zaposlitvi. Tožeča stranka tudi ni dokazala, da bi obstajal veljaven ustni dogovor, da je toženka dolžna vrniti prejete zneske, če po pridobitvi licence ne sklene pogodbe o zaposlitvi. Ker se je tožeča stranka zavedala, da nima pravne podlage za štipendiranje toženke po 16. 5. 2010, v skladu s 191. členom OZ nima pravice od toženke terjati vračila zneskov stroškov izobraževanja, prejetih po tem datumu.

3. Tožeča stranka je vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče RS s sklepom VIII DoR 49/2019 z dne 16. 4. 2019 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je sodišče pravilno uporabilo določbi 190. in 191. člena OZ.

4. Tožeča stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo določbe OZ o neupravičeni obogatitvi. Iz ugotovljenega dejanskega stanja naj bi izhajalo, da je med pravdnima strankama obstajal jasen cilj, da toženka s pomočjo tožeče stranke pridobi vsa potrebna potrdila in licence za delo na delovnem mestu oftalmolog v Republiki Slovenji, v zameno pa naj bi se po tem zaposlila pri tožeči stranki. Dejstvo, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena pogodba, ki bi urejala vračilo sredstev, naj ne narekuje uporabe 191. člena OZ in izničenje 190. člena OZ. Sodišče naj bi se zmotno oprlo zgolj na dejstvo, da pogodba ne obstaja, čeprav naj bi iz vseh ostalih ugotovljenih okoliščin izhajalo, da je tožeča stranka v dobri veri plačevala stroške toženke z namenom, da se bo ta pri njej zaposlila. Zahtevki iz naslova neupravičene obogatitve ne nastanejo zgolj v primeru kasneje odpadle pravne podlage, ampak tudi v primerih, ko nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila. V konkretnem primeru naj bi bil bistven presečni datum 15. 5. 2010, ko je prvotna pogodba o zaposlitvi med pravdnima strankama prenehala veljati. Stroški, plačani pred tem datumom, naj bi se vračali na podlagi same pogodbe o zaposlitvi, ki je izrecno določala, da mora toženka v primeru nezaposlitve pri tožeči stranki, prejeto vrniti, medtem ko naj bi se stroški, plačani po tem datumu, vračali na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Ker je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi materialno pravo - konkretno določbi 190. in 191. člena OZ zmotno uporabilo, naj bi posledično tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP). Izpodbijana sodba naj bi bila nerazumljiva, sodišče pa z njo in z razlogi za svojo odločitev prihaja v nasprotje s samim seboj, ker o istem vprašanju dvakrat odloči nasprotno. Odločitve naj ne bi sprejelo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter ob danem dejanskem stanju materialno pravo uporabilo kot bi moralo, zaradi česar naj bi kršilo tudi 8. člen ZPP.

5. Toženka je vložila odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

6. Revizija je utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 371. člena ZPP sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8. Revizija ni bila dopuščena glede zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zato revizijsko sodišče revizije v tem delu ni obravnavalo.

9. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožeča stranka s toženko dne 15. 10. 2009 sklenila pogodbo o zaposlitvi št. 01 za delovno mesto zdravnika oftalmologa za čas veljavnosti delovnega dovoljenja. V njej je bilo določeno, da če delavec na podlagi te pogodbe ne izpolni vseh obveznosti v roku in na način iz te pogodbe, se šteje, da je s prvim dnem zamude ta pogodba razveljavljena. Določen je bil tudi rok za izpolnitev obveznosti, in sicer sedem mesecev od dneva podpisa pogodbe. Pogodba je bila podpisana 15. 10. 2009, zato se je rok za izpolnitev iztekel 16. 5. 2010. Pogodba o zaposlitvi št. 01 je nadalje določala, da če delavec po pridobitvi delovnega dovoljenja ne izpolni vseh obveznosti in ne pride na delo na podlagi te pogodbe o zaposlitvi, je dolžan takoj povrniti delodajalcu vse obveznosti po tej pogodbi in pogodbeno kazen za odstop od te pogodbe v višini 50.000,00 EUR. Nesporno je, da toženka v sedmih mesecih od sklenitve te pogodbe ni pridobila licence za opravljanje medicinske dejavnosti v Republiki Sloveniji. Tožeča stranka je nato s toženko sklenila dve pogodbi o zaposlitvi (z dne 21. 7. 2010 in z dne 4. 7. 2011) za opravljanje del in nalog inštruktorja trgovcev - optikov za nedoločen čas. Dne 17. 10. 2011 je bila med tožečo stranko, toženko in Univerzitetnim kliničnim centrom Ljubljana sklenjena tripartitna pogodba, po kateri je toženka štirimesečno prilagoditveno obdobje opravila v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana, zaradi česar sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas za opravljanje del delovnega mesta zdravnice specialistke oftalmologinje, za čas veljavnosti delovnega dovoljenja. Nobena od teh pogodb ni vsebovala obveznosti kasnejše zaposlitve ali vračila prejetih plačil v smislu prve pogodbe o zaposlitvi. Toženka je 18. 10. 2012 pridobila licenco Zdravniške zbornice Slovenije. S tožečo stranko nista dosegli soglasja glede vsebine pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar do sklenitve delovnega razmerja ni prišlo. Dne 21. 12. 2012 je tožeča stranka toženki podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja in zaradi neupravičene odsotnosti z dela. Tožeča stranka je v tem sporu zahtevala vračilo zneskov, ki jih je porabila v zvezi s toženkino pridobitvijo licence za opravljanje oftalmološke specializacije v Republiki Sloveniji in plačilo denarne kazni v višini 50.000,00 EUR po 23. členu pogodbe o zaposlitvi št. 01 z dne 15. 10. 2009. 10. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je pogodba o zaposlitvi št. 01 z dne 15. 10. 2009 prenehala veljati dne 16. 5. 2010 na podlagi tretjega odstavka 21. člena te pogodbe, ki je določal, da se pogodba razveljavi, če toženka v roku sedmih mesecev od podpisa te pogodbe ne izpolni vseh svojih obveznosti. V zvezi s kasneje sklenjenima pogodbama o zaposlitvi št. 2/10 z dne 21. 7. 2010 in št. 2/11 z dne 4. 7. 2011 pa sta se postavili na stališče,2 da sta navidezni in zato nični, saj sta bili sklenjeni za opravljanje del in nalog inštruktorja trgovcev - optikov, pri čemer pa volja strank ni bila, da bi tožnica za toženo stranko v resnici opravljala to delo in ga tudi nikoli ni. S temi pogodbami naj bi stranki v resnici prikrivali dogovor z elementi štipendijskega razmerja.

11. Sodišče je ugotovilo, da je bil med strankama sklenjen ustni dogovor, da bo toženka opravila vsa dejanja, potrebna za pridobitev ustreznih dokazil, licenc in potrdil za opravljanje dela zdravnice specialistke oftalmologije v Republiki Sloveniji, tožeča stranka pa ji bo plačala stroške teh postopkov, z namenom, da se toženka po pridobitvi licence zaposli pri tožeči stranki na delovnem mestu zdravnika specialista oftalmologa.

12. Lastnost pogodbe, ki obvezuje obe stranki, je treba priznati tudi takšnemu ustnemu dogovoru o štipendiranju, ki sta ga stranki sicer prikrili s pogodbami o zaposlitvi, saj sta ga dejansko izvrševali tudi v spornem obdobju po 15. 5. 2010. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da sta stranki pogodbi o zaposlitvi 2/10 in 2/11 sklepali zato, da bi tožeča stranka financirala stroške, ki so nastajali s pridobitvijo zdravniške licence toženke v Republiki Sloveniji in da bi toženka nato, na podlagi pridobljene licence, pričela opravljati delo zdravnika specialista oftalmologa pri tožeči stranki.

13. Pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo sklenili stranki, to je pogodba št. 01 z dne 15. 10. 2009, št. 2/10 z dne 21. 7. 2010 in št. 2/11 z dne 4. 7. 2011 so sicer navidezne, saj toženka na njihovi podlagi ni opravljala dela za tožečo stranko in stranki tudi nista hoteli, da bi toženka opravljala delo, ki je navedeno v teh pogodbah. To vsaj glede samostojnega opravljanja dela zdravnice specialistke oftalmologije v koncesijski ambulanti tožeče stranke niti ne bi bilo dopustno. V skladu s prvim odstavkom 50. člena OZ navidezna pogodba nima učinkov med strankama. Kadar pa navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno veljavnost (drugi odstavek 50. člena OZ). Z navideznimi pogodbami o zaposlitvi za delovno mesto inštruktorja trgovcev - optika sta stranki prikrivali štipendijsko pogodbo, ki je bila med njima dejansko dogovorjena in se tudi izvajala, morda pa tudi dejansko delo tožnice v ambulanti, kakor bo razloženo v nadaljevanju. Tožeča stranka je na tej podlagi toženki oziroma zanjo v času postopka pridobivanja licence plačevala mesečno štipendijo oz. plačo, ji plačevala stroške najemnine stanovanja, ter materialne stroške, povezane s pridobitvijo licence (stroški prevoda listin, potrebnih za nostrifikacijo, stroški priznanja poklicne kvalifikacije, stroški izpita iz slovenščine itd.).

14. Vsaka pogodbena obveznost, tako tudi navedeni dogovor o tem, da bo tožeča stranka krila stroške toženke v zvezi s pridobitvijo licence in ji v tem času zagotavljala mesečni prejemek ter krila stroške bivanja, toženka pa se bo po pridobitvi licence pri njej zaposlila, mora imeti dopustno podlago (prvi odstavek 39. člena OZ). Podlaga (kavza) je glavni namen oziroma razlog sklenitve pogodbe oziroma ustanovitve obligacijskega razmerja in je tudi bistveni element zaveze. Stranke sklepajo pravne posle na podlagi različnih motivov in nagibov, vendar vsi konkretni oziroma posamični nagibi ne tvorijo poslovne podlage pogodbe. Kavzo tvorijo samo tisti nagibi, ki jih pogodbena stranka v postopku sklepanja razkrije drugi stranki in so zato lahko predmet usklajevanja med njima ali pa gre za nagibe, ki izhajajo iz okoliščin posameznega primera. Obe stranki sta se zavedali tega, da je interes za sklenitev dogovora o financiranju toženke v času pridobivanja licence v tem, da toženka pridobi vsa potrebna dovoljenja za delo zdravnika specialista oftalmologa v Sloveniji in da se nato zaposli pri tožeči stranki na tem delovnem mestu. Tak motiv (nagib) je bil obema strankama jasen ves čas izvrševanja tega dogovora, zato tvori podlago njunega razmerja. Tako je toženka še v pritožbi navajala, da je bil temeljni cilj (causa, ratio) pogodbenih strank, da bi tožeča stranka imela poceni in trajno zagotovljeno kvalitetno zdravnico oftalmologinjo za zagotavljanje oftalmološke dejavnosti v svoji ambulanti, toženka pa bi imela stabilno delovno razmerje z boljšim standardom, kot v Srbiji. Tak motiv je razviden tudi iz nadaljnje pritožbene navedbe toženke, da sta stranki, vse kar sta počeli, počeli v želji, da bi prišlo do sklenitve veljavne pogodbe o zaposlitvi in da bi toženka pri tožeči stranki pričela opravljati delo zdravnice specialistke oftalmologije.

15. Na podlagi 190. člena OZ je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi (prvi odstavek); z obogatitvijo je mišljena tudi pridobitev koristi s storitvijo (drugi odstavek); obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (tretji odstavek). Na podlagi 191. člena OZ tisti, ki kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili.

16. Dolžnost vrniti neupravičeno pridobljeno ne nastane le v primeru, kadar je kdo brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega (prvi odstavek 190. člena OZ) temveč tudi v primeru obogatitve glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (tretji odstavek 190. člena OZ). Podlaga za plačevanje navedenih izdatkov je bila zaposlitev toženke pri tožeči stranki potem, ko pridobi licenco za delo zdravnice specialistke oftalmologinje v Sloveniji. Ta podlaga (zaposlitev) se ni uresničila, kar pomeni, da je lahko podan temelj za tožbeni zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve po tretjem odstavku 190. člena OZ.

17. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je obogatitveni zahtevek tožeče stranke, v delu, ki se nanaša na čas po 16. 5. 2010, zavrnilo z argumentom, da sta pogodbi o zaposlitvi št. 2/10 z dne 21. 7. 2010 in 2/11 z dne 4. 7. 2011 navidezni, ker pa ne vsebujeta nobenih določb o izobraževanju oziroma štipendiranju, tudi ni možna njuna konverzija v pogodbi o izobraževanju oziroma štipendiranju. Pri tem se je sodišče druge stopnje sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 136/2016, ki se nanaša na izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožeča stranka podala tožnici. V navedeni sodbi je vrhovno sodišče v obrazložitvi pritrdilo stališču pritožbenega sodišča, da je bila pogodba o zaposlitvi št. 2/11 navidezna, saj tožnica ni opravljala v njej navedenega dela inštruktorja trgovca optikov. Poudariti pa je treba, da se stališče o navideznosti pogodbe nanaša na navideznost delovnega razmerja za delovno mesto inštruktorja trgovcev – optikov, kar je bil tudi argument za zavrnitev reintegracijskega in reparacijskega zahtevka v navedenem sporu, ne pomeni pa, da je neupoštevno dejansko razmerje, ki so ga navedene pogodbe prikrivale.

18. Stališče o navideznosti pogodbe o zaposlitvi št. 2/11 ne onemogoča presoje, ali sta stranki s tem le prikrili ustni dogovor o štipendiranju, s katerim je tožeča stranka prevzela obveznost financiranja toženke v času pridobivanja licence, toženka pa obveznost, da se po pridobitvi licence zaposli pri tožeči stranki. Ker za takšen dogovor oziroma pogodbo, ki je še najbližje pogodbi o štipendiranju, ni predpisana obličnost, je takšen dogovor veljaven ne glede na to, da v pogodbi o zaposlitvi, s katero sta stranki sicer prikrili tak dogovor, ni navedena niti obveznost izobraževanja (to je pridobitev licence) niti obveznost vračila prejetih sredstev, če se toženka po pridobitvi licence ne zaposli pri tožeči stranki.

19. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi tožeča stranka morala dokazati, da je obstajal veljaven ustni dogovor, da bo toženka vrnila prejete zneske, če po pridobitvi licence ne sklene pogodbe o zaposlitvi. Podlaga tožbenega zahtevka ni pogodbeno prevzeta obveznost vrnitve prejetih zneskov, če toženka ne izpolni svojih obveznosti, temveč je njegova podlaga obveznost toženke, da vrne prejeto, ker se ustno dogovorjena podlaga (kavza) ni uresničila. V primeru izjalovljene podlage ni treba, da bi bila dolžnost vrnitve prejetih zneskov še pogodbeno utrjena (v takšnem primeru bi zahtevek temeljil na pogodbi), saj obogatitveni zahtevek izhaja neposredno iz zakona, to je iz določbe tretjega odstavka 190. člena OZ.

20. Tudi sicer primerjalno pravna teorija poudarja, da namen, ki se zasleduje z izpolnitvenim ravnanjem (v konkretnem primeru je to sklenitev pogodbe o zaposlitvi) ne sme biti iztožljiv, saj bi se sicer posledice neuresničitve namena določale po pravilih pogodbenega prava.3 Sklenitev pogodbe o zaposlitvi je zaveza, ki glede na ustavno načelo svobode dela ne more biti iztožljiva, kar v okoliščinah konkretnega primera še dodatno potrjuje pravilnost uporabe inštituta neupravičene obogatitve zaradi neuresničene podlage. V avstrijskem pravu, v katerem je ureditev obogatitvenega zahtevka zaradi neuresničene podlage podobna slovenski4, se ta vrsta kondikcije uporablja tudi takrat, ko nekdo opravi izpolnitveno ravnanje v pričakovanju nasprotnega ravnanja, ki ni iztožljivo – tako denimo v pričakovanju postavitve za dediča, sklenitve oz. obstoja zakonske zveze ali življenjske skupnosti ali sklenitve pogodbe o delovnem razmerju.

21. V tej zadevi gre za kondikcijski zahtevek zaradi neuresničene podlage. Glede na široko in splošno formulacijo te kondikcije v tretjem odstavku 190. člena OZ teorija poudarja, da je to vrsto kondikcije treba razlagati v duhu njenega izvornega pomena. Če je izpolnitelj opravil izpolnitveno ravnanje v pričakovanju nasprotne izpolnitve, ki je ni bilo mogoče iztožiti (za tak primer gre tudi v tej zadevi, saj sklenitve delovnega razmerja ni mogoče iztožiti), mu je rimsko pravo dopuščalo, da je lahko s condictio ob rem v primeru izostanka nasprotne izpolnitve zahteval vrnitev svoje izpolnitve.5

22. Obogatitveni zahtevek zaradi neuresničene podlage (tretji odstavek 190. člena OZ) pa ne izključuje uporabe 117. člena OZ o krivdni naknadni nemožnosti izpolnitve. Prvi odstavek 117. člena OZ določa, da če je postala izpolnitev obveznosti ene stranke dvostranske pogodbe nemogoča zaradi dogodka, za katerega odgovarja druga stranka, njena obveznost ugasne, sama pa obdrži svojo terjatev do druge stranke; zmanjša jo le za toliko, za kolikor je imela koristi od tega, ker je bila prosta lastne obveznosti. Toženka je ves čas postopka uveljavljala, da je za nesklenitev pogodbe o zaposlitvi odgovorna tožeča stranka, češ da je ponudila pogodbo o zaposlitvi, ki ni upoštevala veljavne kolektivne pogodbe, predvsem pa je vsebovala obveznost toženke, da v primeru prenehanja pogodbe pred iztekom 10 let tožeči stranki povrne celoten znesek 93.148,63 EUR in pogodbeno kazen v višini 50.000,00 EUR, pri čemer je bil ta „poslovni“ del pogodbe o zaposlitvi za tožečo stranko bistvena sestavina pogodbe. Zaradi zmotnega stališča, da je tožbeni zahtevek neutemeljen že zaradi tega, ker je tožeča stranka sporni znesek plačala, čeprav je vedela, da tega ni dolžna (191. člen OZ), sodišče druge stopnje ni presojalo, ali je zahtevek lahko neutemeljen tudi glede na določbo 117. člena OZ.

23. Za vse obogatitvene zahtevke iz 190. člena OZ, torej tudi za obogatitveni zahtevek zaradi pozneje odpadle podlage, velja obogatitveno in ne vrnitveno načelo.6 Predpostavke neupravičene pridobitve so: obogatitev (korist) na strani obogatenega, prikrajšanje (škoda) na strani prikrajšanega, vzročna zveza med prikrajšanim in obogatitvijo, odsotnost pravne podlage (oziroma neuresničena ali pozneje odpadla podlaga) ter odsotnost privolitve prikrajšanega. Toženka je med sporom uveljavljala, da z izdatki, katerih povrnitev zahteva tožeča stranka, ni bila obogatena. Prav tako je toženka v pritožbi opozarjala, da nekateri od teh izdatkov, že pojmovno ne morejo predstavljajati njene obogatitve. Zaradi zmotnega stališča, da je zahtevek neutemeljen zaradi privolitve tožeče stranke v prikrajšanje, se sodišče druge stopnje tudi do teh pritožbenih navedb ni opredelilo.

24. Sicer pa bi bil tudi v primeru neutemeljenosti ugovora toženke, da je za nemožnost izpolnitve odgovorna tožeča stranka in da toženka ni bila obogatena, najmanj preuranjen zaključek, da je podlaga za vsa sporna izplačila dogovor o tem, da bo tožeča stranka financirala vse stroške, ki so potrebni za to, da toženka kot tujka pridobi vsa potrebna dovoljenja in dokumente, da bi se pri njej lahko zaposlila kot zdravnica specialistka oftalmologije. Toženka je namreč ves čas tega spora in tudi v pritožbi navajala, da je po avgustu 2010 opravljala delo v ambulanti tožeče stranke in v zvezi s tem predlagala, da se kot priči zaslišita A. B. in A. C. V spis je tudi pravočasno predložila evidenco, ki jo je tožeča stranka vodila o njenem delu v ambulanti v času od avgusta 2010 do oktobra 2012 (priloga B 30). Tudi v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo je toženka uveljavljala, da se sodišče ni opredelilo do narave njenega dela v navedenem obdobju in da ni izvedlo predlaganih dokazov. Sodišču je očitala, da ni presodilo, ali je bila dolžna delati zastonj, ali pa so ji v tem času plača, nastanitev in ostali stroški vendarle pripadali, zato naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki je brez pritožbene obravnave ni mogoče sanirati.

25. V kolikor drži, da je toženka v obdobju od 1. 8. 2010 do 31. 10. 2012 za tožečo stranko opravljala delo (pa čeprav nesamostojno in svetovalno), v tem obdobju podlaga (kavza) za plačilo stroškov najemnine in prejemkov toženke, ki jih je tožeča stranka pretežen del spornega obdobja tudi sama opredelila kot plače, ni prikrita štipendijska pogodba, temveč opravljeno delo. Ta podlaga ni odpadla, temveč je bila uresničena z opravljenim delom, odvisno tudi od obsega. V takem primeru kavza za plačilo stroškov najemnine in izplačilo mesečnih plač in štipendij v obdobju po 1. 8. 2010 ne bi bilo financiranje pridobitve licence, temveč plačilo toženkinega dela za tožečo stranko. Zato, odvisno tudi od okoliščin primera, tožeča stranka ob sklicevanju na kasneje odpadlo pravno podlago ne bi mogla uspešno zahtevati vrnitve zneskov, ki jih je v času dejanskega opravljanja dela toženke plačala kot najemnino, štipendijo oziroma plačo ali povrnitev nekih drugih stroškov.

26. Navedeno pomeni, da je utemeljenost zahtevka za vračilo izplačil iz naslova zavarovanja v višini 50,00 EUR, štipendije za avgust 2010 v višini 800,00 EUR, plač za čas od septembra 2010 dalje v skupni višini 72.544,38 EUR, najemnine za čas od avgusta 2010 do januarja 2012 v znesku 12.478,18 EUR treba presojati s stališča, ali je bila podlaga za ta izplačila dejansko opravljanje dela tožnice v času od avgusta 2010 do 31. 10. 2012. Sodišče druge stopnje se do tega vprašanja ni opredelilo, ker je zahtevek tožeče stranke (zmotno) zavrnilo že na podlagi napačnega izhodišča, da za vračilo prejetih zneskov ni bilo pogodbene podlage oziroma da je tožeča stranka plačala, čeprav je vedela, da tega ni dolžna (191. člen OZ). Sodišče prve stopnje pa je ugovore toženke glede dejanskega opravljanja dela ter njene dokazne predloge zavrnilo z zmotnim stališčem, da to za odločitev v tej zadevi ni bistveno, ker toženka ni opravljala dela delovnega mesta inštruktorja trgovcev optikov po pogodbah o zaposlitvi št. 2/10 in 2/11. Vendar pa toženka s temi navedbami in dokaznimi predlogi ni želela dokazovati, da je opravljala delo inštruktorja trgovcev – optikov, temveč da je za prejeta plačila oziroma za stroške, ki jih je plačevala tožeča stranka, opravljala delo v ambulanti tožeče stranke.

27. Sodišče druge stopnje je torej zmotno uporabilo določbo 191. člena OZ,7 ko je na podlagi dejstva, da po 16. 5. 2010 med strankama ni bilo pogodbe, ki bi tožečo stranko zavezovala k plačilu spornih izdatkov in tudi ne zaveze toženke, da se po pridobitvi licence zaposli pri tožeči stranki, štelo, da je tožeča stranka plačevala nekaj, za kar je vedela, da ni dolžna. Bistveno je, ali je med strankama obstajal dogovor o plačevanju teh izdatkov in da sta se obe stranki zavedali, da se izdatki plačujejo zaradi kasnejše zaposlitve toženke pri tožeči stranki in ali so v delu spornega obdobja ta plačila temeljila na opravljanju dela toženke v ambulanti tožeče strank. Ta dogovor sta obe stranki izvrševali (tožeča stranka je plačevala, toženka pa sprejemala plačila, obe stranki pa sta se tudi po pridobitvi licence preko pooblaščencev dogovarjali glede sklenitve pogodbe o zaposlitvi), zato ni mogoče šteti, da je tožeča stranka plačevala, čeprav je vedela, da tega ni dolžna. Tožeča stranka je s plačevanjem spornih izdatkov izvrševala svoj del obveznosti, v pričakovanju da bo prišlo tudi do uresničitve obveznosti toženke. Pred ugovorom privolitve v prikrajšanje se upnik lahko brani tako, da zatrjuje, da je izpolnil v zmoti (kar je tožeča stranka tudi storila), pri čemer ni treba, da bi bila zmota opravičljiva. V primeru zmote privolitev v prikrajšanja namreč ni veljavna, saj ni svobodna, ne glede na to ali je zmota opravičljiva ali ne.8

28. Zaradi zmotnega stališča, da tožeča stranka vračilo vtoževanih zneskov ne more zahtevati, ker je vedela, da teh zneskov ni dolžna plačati, sodišče druge stopnje tožbenega zahtevka ni presojalo s stališča tretjega odstavka 190. člena OZ, ki določa, da obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali pozneje odpadla. V 190. členu OZ je namreč določeno splošno pravilo vračanja v primeru neupravičene obogatitve, v 191. členu pa izjema, ko o neupravičeni obogatitvi sploh me moremo govoriti, ker prikrajšanec ve, da ni zavezan k plačilu. Zgoraj je že razloženo, da je zmotno stališče sodišča druge stopnje, da gre v tej zadevi za položaj iz 191. člena OZ. Zmotno je tudi stališče, ki je razvidno iz izpodbijane sodbe, da bi bil obogatitveni zahtevek v konkretnem primeru možen le, če bi bila obveznost vrnitve prejetih izdatkov pogodbeno določena. V tem sporu se presoja, ali je toženka sporna plačila prejela glede na podlago, ki se ni uresničila, in ne ali obstoji pogodbeno utrjena obveznost vračila prejetega. Navedeno pomeni, da bi sodišče druge stopnje utemeljenost tožbenega zahtevka moralo presojati na podlagi določb 190. člena OZ in v tem okviru presojati tudi, ali je za neuresničenje pravne podlage odgovorna tožeča stranka, ali so podane splošne predpostavke neupravičene obogatitve ter ali se pravna podlaga glede vseh spornih plačil ni uresničila.

29. Odgovor na dopuščeno vprašanje se tako glasi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločitev oprlo na določbo 191. člena OZ, obenem pa ni uporabilo določbe 190. člena OZ.

30. Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo, saj je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni bilo odgovorjeno na druga relevantna vprašanja. V novem sojenju se bo sodišče druge stopnje ob upoštevanju zgoraj navedenih izhodišč znova odločilo o pritožbi tožnice in se pri tem opredelilo tudi do tistih pritožbenih navedb, ki jih je zaradi zmotne uporabe 191. člena OZ spregledalo (glede krivde za nesklenitev pogodbe o zaposlitvi, neobstoju obogatitve toženke, opravljanju dela v času od 1. 8. 2010 do 31. 10. 2011), nakar bo o pritožbi ob uporabi 190. člena OZ lahko znova odločilo.

31. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o stroških pritožbenega in revizijskega postopka pridrži za končno odločbo.

32. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji. 2 Ob tem sta se sklicevali na sodbo VS RS VIII Ips 136/2016 z dne 30. 8. 2016, ki je bila izdana v sporu zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi med istima strankama. 3 Karmen Lutman, Neupravičena obogatitev, GV Založba 2020, stran 129. 4 Karmen Lutman, ibid, stran 63. 5 Karmen Lutman, Ibid, stran 128. 6 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 7/2017 z dne 30. 8. 2018. 7 Ta določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. 8 Karmen Lutman, Ibid, stran 138.