Jedro

Pritožbeno sodišče je že v sodbi in sklepu v obrazložitvi dela zahtevka, ki je s to sodbo in sklepom postal pravnomočen, zavzelo stališče, da je pogodba o zaposlitvi, ki je v 20. in 23. členu vsebovala elemente štipendijskega razmerja, prenehala veljati 16. 5. 2010, saj toženka v pogodbeno določenem obdobju ni pridobila licence. Zato je tožeča stranka utemeljeno zahtevala od toženke vračilo prejetih zneskov iz naslova štipendiranja, ki jih je toženka od tožeče stranke prejela v času veljavnosti te pogodbe. Za obdobje po veljavnosti pogodbe o zaposlitvi št. ... (po 16. 5. 2010) pa tožeča stranka ni izkazala, da bi med toženko in tožečo stranko veljala takšna pogodba, ki bi toženko zavezovala k vračilu prejete štipendije po 16. 5. 2010 v primeru nesklenitve pogodbe o zaposlitvi s tožečo stranko.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 92.178,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2013 dalje do plačila.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka na prvi stopnji in je dolžna toženki povrniti stroške postopka v znesku 3.442,15 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo in je dolžna toženki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 3.271,94 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženka dolžna tožeči stranki plačati 92.178,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več in drugače, in sicer plačilo zneska 0,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2013, je zavrnilo (II. točka izreka). Sklenilo je, da toženka sama krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti 4.151,10 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Toženka vlaga pritožbo zoper izpodbijani del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, naj jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Kot bistveno navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, in sicer 191. člen OZ, saj je tožeča stranka toženki plačala stroške, vedoč da tega ni dolžna, zato tožeča stranka ni upravičena do vračila stroškov izobraževanja. Pogodba o zaposlitvi iz leta 2009 je prenehala veljati 16. 5. 2010, od takrat dalje pa tožeča stranka ni mogla biti v dobri veri, da pravno utemeljeno plačuje toženki. Stranki namreč v pozneje sklenjenih pogodbah, ki sta bili sicer tako ali tako razglašeni za nični, nista dogovorili nobene obveznosti toženke glede vračila stroškov štipendiranja. Dobra vera, potrebna za presojo utemeljenosti zahtevka po 191. členu OZ, se nanaša na obstoj pravne podlage, ne pa na pričakovanje, da se bo toženka zaposlila pri tožeči stranki. Pričakovanje ni pravno priznan interes, če ni podprt s pogodbo. Tudi če bi se bila toženka po pridobitvi licence dolžna zaposliti pri tožeči stranki, sodišče prve stopnje ni presojalo po čigavi krivdi ni prišlo do sklenitve pogodbe o zaposlitvi. Toženka je utemeljeno odklonila sklenitev pogodbe o zaposlitvi po pridobitvi licence, saj je k sklenitvi pogodbe ni zavezovala nobena pogodba, prav tako pa je bil predlog pogodbe o zaposlitvi pod nivojem kolektivne pogodbe in je vseboval nesorazmerna finančno - penalitetna bremena. Prav tako pa je toženka pri tožeči stranki od 1. 8. 2010 do 31. 10 2012 vseeno opravljala določeno delo, čeprav je sodišče v drugem postopku pogodbe o zaposlitvi, ki so veljale v tem času, razglasilo za nične. Toženka je namreč v tem obdobju delala v oftalmološki ambulanti, sodišče prve stopnje pa ni presojalo, ali je bila toženka to delo dolžna opravljati zastonj ali pa ji je vtoževani znesek pripadal kot plačilo za opravljeno delo.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene ter pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ob tem ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja toženka v pritožbi, je pa napačno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in v skladu s 5. točko 358. člena ZPP spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

6. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi že odločalo, in sicer je s sodbo opr. št. I Pd 537/2013 z dne 23. 9. 2016 toženki naložilo plačilo 15.484,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2013 dalje do plačila, plačilo zneska 143.594,95 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je zavrnilo. Na pritožbi obeh strank je Višje delovno in socialno sodišče s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 1048/2016 z dne 18. 5. 2017 delno ugodilo pritožbi tožeče stranke tako, da je sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo za znesek 92.178,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2013 dalje do plačila ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem pa je pritožbo tožeče stranke in v celoti pritožbo toženke zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da je bila pogodba o zaposlitvi št. ... z dne 15. 10. 2009 sklenjena z razveznim pogojem, ki se izpolni v primeru, če toženka ne izpolni vseh pogodbenih zavez oziroma ne pridobi delovnega dovoljenja za zaposlitev po tej pogodbi v roku sedmih mesecev od dneva podpisa pogodbe, tj. do 15. 5. 2010. Ker toženka ni pridobila licence za opravljanje svojega poklica v tem roku, je tožeča stranka od nje po 23. členu te pogodbe upravičeno zahtevala vračilo stroškov njenega štipendiranja (v znesku 15.484,42 EUR), ki ga je toženka prejela v času veljavnosti te pogodbe. Štelo pa je, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo v zvezi s tožbenim zahtevkom, ki se je nanašal na vračilo prejetih zneskov v obdobju po 16. 5. 2010. Tožeča stranka je toženki po tem datumu še vedno izplačevala določene zneske v smislu štipendiranja, čeprav stranki nista imeli pogodbenega dogovora glede štipendiranja oziroma glede vračila stroškov štipendiranja. Sodišču prve stopnje je naložilo, naj v ponovljenem sojenju glede zneskov, ki jih je toženka prejela po 16. 5. 2010 od tožeče stranke (razen tistih, ki jih je prejela direktno od A.A., s. p.), zadevo presoja po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), ki se nanašajo na neupravičeno obogatitev. Sodišče prve stopnje je to tudi storilo, vendar je materialno pravo zmotno uporabilo.

7. V 191. členu OZ je določeno, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, namreč da po izteku veljavnosti pogodbe št. ... z dne 15. 10. 2009 (po 16. 5. 2010) ni obstajala pravna podlaga, na podlagi katere bi bila toženka upravičena do stroškov izobraževanja oziroma štipendiranja. Pritožbeno sodišče je že v sodbi in sklepu opr. št. Pdp 1048/2016 z dne 18. 5. 2017 v obrazložitvi dela zahtevka, ki je s to sodbo in sklepom postal pravnomočen, zavzelo stališče, da je pogodba o zaposlitvi št. ... z dne 15. 10. 2009, ki je v 20. in 23. členu vsebovala elemente štipendijskega razmerja1, prenehala veljati 16. 5. 2010, saj toženka v pogodbeno določenem obdobju ni pridobila licence.2 Zato je tožeča stranka utemeljeno zahtevala od toženke vračilo prejetih zneskov iz naslova štipendiranja, ki jih je toženka od tožeče stranke prejela v času veljavnosti te pogodbe.

8. Za obdobje po veljavnosti pogodbe o zaposlitvi št. ... (po 16. 5. 2010) pa tožeča stranka ni izkazala, da bi med toženko in tožečo stranko veljala takšna pogodba, ki bi toženko zavezovala k vračilu prejete štipendije po 16. 5. 2010 v primeru nesklenitve pogodbe o zaposlitvi s tožečo stranko. V obdobju od 16. 5. 2010 dalje sta stranki sicer sklenili dve pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 21. 7. 2010 (A46) in št. ... z dne 4. 7. 2011 (B29/148) za opravljanje del in nalog inštruktorja trgovcev - optikov za nedoločen čas, vendar sta bili ti pogodbi sodno ugotovljeni za nični, saj sta bili navidezni (sodba pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 706/2015 v povezavi s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 136/2016). V citirani zadevi je bilo ugotovljeno, da ni bil namen strank, da toženka opravlja delo, kot ga določajo te pogodbe, temveč da bi toženka šele v prihodnje, ko bo pridobila licenco, sklenila novo pogodbo s tožečo stranko za opravljanje dela specialista oftalmologa. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeni pogodbi nimata nobenih določil o poteku izobraževanja, izplačilu zneskov štipendije toženki ter njeni obveznosti vrniti prejete zneske in razlogih za eventualno vračilo. Glede na to ni mogoče navedenih dveh ničnih pogodb v smislu konverzije (89. člen OZ) šteti za pogodbi o izobraževanju oziroma štipendiranju, ki bi predstavljali podlago za tožbeni zahtevek tožeče stranke v predmetni zadevi. Enako velja tudi za tripartitno pogodbo o izvajanju prilagoditvenega obdobja po Zakonu o priznavanju poklicnih kvalifikacij zdravnik, zdravnik specialist, doktor dentalne medicine in doktor dentalne medicine specialist (B29/150), ki sta jo sklenili pravdni stranki in C. 17. 10. 2011, saj le dejstvo, da je finančno obveznost toženke po tej pogodbi izpolnila tožeča stranka, ne pomeni zaveze toženke, da vrne prejete zneske tožeči stranki.

9. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da tožeča stranka ni dokazala niti, da bi obstajal veljaven ustni dogovor, da je toženka dolžna vrniti prejete zneske, če ne sklene pogodbe o zaposlitvi po pridobitvi licence. S pogodbo o štipendiranju dogovorjena obveznost delavca, da določen čas po končanem izobraževanju ostane na delu pri delodajalcu, ob hkratni zavezi delavca, da bo vračal stroške štipendiranja, če tega ne stori, pomeni dopusten primer omejitve svobodne izbire dela. Vendar je skladno s splošnimi načeli obligacijskega prava takšna omejitev dopustna le, če je pri tem upoštevano načelo sorazmernosti (tako tudi sodba pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 406/2014 z dne 12. 6. 2014). Tehtanja med zavezami delavca in omejitvijo svobode dela pa ni mogoče opraviti ob odsotnosti jasnih določil (oziroma jasnega ustnega dogovora), ki bi specificirale obveznosti strank ob koncu namenskega šolanja (ali v tem primeru ob pridobitvi licence). Prvotna pogodba o štipendiranju v obdobju po 16. 5. 2010 ni več veljala, goli namen zaposlitve toženke pri tožeči stranki po pridobitvi licence, ki sicer izhaja iz navedenih ničnih pogodb, pa ne zadošča za obstoj zaveze toženke, da v določenih primerih prejete zneske stroškov izobraževanja/štipendij vrne.

10. Glede na to, da je edina pogodba med strankama, ki je vsebovala tudi elemente pogodbe o izobraževanju, prenehala veljati 16. 5. 2010, ni mogoče slediti trditvam tožeče stranke o tem, da je bila v zmoti glede (nadaljnje) veljavnosti te pogodbe o zaposlitvi, tako da je po tem datumu toženko še vedno štipendirala, misleč, da pogodba še vedno velja. Ravno obstoj (sicer ničnih) pogodb o zaposlitvi po datumu prenehanja veljavnosti štipendijske pogodbe kaže na to, da se je tožeča stranka zavedala, da nima več pravne podlage za štipendiranje, saj jih v nasprotnem primeru ne bi sklepala. Ker se je tožeča stranka zavedala, da nima pravne podlage za štipendiranje toženke po 16. 5. 2010, skladno z 191. členom OZ nima pravice od toženke terjati vračila zneskov stroškov izobraževanja, prejetih po tem datumu.

11. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki spremenilo tako, da se v celoti zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 92.178,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2013 dalje do plačila.

12. Posledično je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, daj je tožeča stranka v tem postopku uspela v 10 %, medtem ko je toženka uspela v 90 %. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (pritožba pa ne nasprotuje odmeri stroškov postopka), da utemeljeno priglašeni stroški tožeče stranke znašajo 8.340,47 EUR, toženke pa 4.751,32 EUR. Tožeča stranka je tako upravičena do povrnitve 10 % njenih stroškov postopka, kar znaša 834,04 EUR, toženka pa do povrnitve 90 % njenih stroškov postopka, kar znaša 4.276,19 EUR. Po medsebojni kompenzaciji obeh zneskov se pokaže, da je tožeča stranka dolžna toženki povrniti 3.442,15 EUR.

13. Toženka je s pritožbo v celoti uspela, zato ji je tožeča stranka skladno s prvim odstavkom 154. člena in drugim odstavkom 165. člena ZPP dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/08 in nasl.) toženki priznalo: nagrado za pritožbo v znesku 1.748,80 EUR, pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002), 22 % DDV, skupaj 2.157,94 EUR ter sodno takso v znesku 1.114,00 EUR, skupno torej 3.271,94 EUR. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Tj. kaj mora tožeča stranka toženki plačevati in tudi obveznost vrnitve prejetih zneskov, če toženka v določenem obdobju po podpisu pogodbe ne pridobi licence oftalmologa v Sloveniji oziroma se po pridobitvi licence ne zaposli pri tožeči stranki. 2 Pogodba je bila namreč sklenjena pod razveznim pogojem, ki se izpolni v primeru, če toženka ne izpolni vseh pogodbenih obveznosti oz. ne pridobi delovnega dovoljenja za zaposlitev po tej pogodbi v roku sedmih mesecev od dneva podpisa pogodbe, tj. do 15. 5. 2010.