Jedro

Po presoji revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje (pred njim pa tudi sodišče prve stopnje) ob ugotovitvi relevantnih okoliščin in interesov obeh strank pogodbe o zaposlitvi, ki imajo vpliv na presojo, ali je bil za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, pri njihovem tehtanju dalo preveliko težo tistim, ki so v korist presoji, da je bilo mogoče nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka in ni v zadostni meri upoštevalo tistih, ki govorijo v prid takojšnjemu prenehanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v I. točki izreka spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnika, ki se glasi: "I. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 10. 2019, izdana s strani tožene stranke A. A., tožeči stranki B. B., nezakonita in se razveljavi.

II. Ugotovi se, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki z vročitvijo izredne odpovedi 30. 10. 2019 ni prenehalo, pogodba o zaposlitvi in s tem delovno razmerje pa še vedno traja.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožečo stranko pozvati nazaj na delo ter ji za čas od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje obračunati nadomestilo plače v višini 2.101,03 EUR bruto za vsak posamezni mesec od dne nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi dalje do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, tožeči stranki izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo naslednji dan od zapadlosti posameznega nadomestila v plačilo, 15. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka te sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila."

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita in jo je razveljavilo. V II. točki izreka je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki zaradi te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prenehalo in da mu še vedno traja. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da tožnika pozove nazaj na delo ter mu od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje obračuna nadomestilo plače v vtoževanem znesku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočih neto zneskov tega nadomestila plače. V IV. točki izreka je toženi stranki naložilo, da tožniku povrne njegove pravdne stroške v višini 719,10 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka. Sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka) ter odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka).

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 269/2020 z dne 19. 1. 2021 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je v okoliščinah obravnavanega primera pravilna materialnopravna presoja, da za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi niso bili izpolnjeni pogoji iz 109. člena Zakona o delovnem razmerju (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.; ZDR-1).

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri navaja, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ko sta presodili, da za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, ni bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Pri tej presoji je odločilnega pomena tudi dejstvo, da je tožnik sam (ali s sodelovanjem tretjega) naknadno v evidenco prisotnosti z ročno pisavo popravil uro odhoda z dela na 19.00 uro, čeprav je delovno mesto zapustil že ob 15.55 uri. Ta evidenca ni namenjena le interni uporabi tožene stranke, saj gre za listino posebnega pomena, s katero delodajalec skladno z Zakonom o varnosti v železniškem prometu (Ur. l. RS, št. 30/2018; ZVZelP-1) in Uredbo o merilih za delo v izmenah strojevodij in drugega osebja, ki opravlja za varnost kritične naloge, ter mobilnih delavcev, ki opravljajo interoperativne storitve v železniškem sektorju (Ur. l. RS, št. 30/2019; Uredba) dokazuje trajanje predpisanih izmen. Zaradi tega ravnanja tožnika je prišlo še do dodatnega porušenja zaupanja tožene stranke vanj. Sodišče druge stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnikova kršitev vplivala na pravilen potek delovnega procesa in je vsaj potencialno predstavljala možnost ogrožanja varnosti železniškega prometa, saj je bil tožnik (ki je opravljal varnostno kritične naloge) neupravičeno odsoten z delovnega mesta brez vednosti nadrejenih. Tudi to dejstvo potrjuje, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita tudi glede na prvi odstavek 109. člena ZDR-1. Tožena stranka je v postopku večkrat pojasnila, da pomeni zapuščanje delovnega mesta brez soglasja nadrejenih ali neupravičen izostanek z dela vsaj potencialno ogrožanje varnosti železniškega prometa, do česar je prišlo tudi v konkretnem primeru. Če premikalne in vlakospremne skupine, ki se oblikujejo vnaprej predvsem zaradi varnosti železniškega prometa, dela ne opravljajo v predvideni sestavi in o tem nadrejeni niso obveščeni, lahko to privede do ogrožanja varnosti tega prometa. Morebitno zmanjševanje števila zaposlenih v teh skupinah lahko odredijo le nadrejeni, delavci pa se o tem ne morejo sami dogovarjati. V konkretnem primeru je skupina brez odobritve nadrejenega tri ure opravljala delo z enim delavcem manj od predvidenih, pri čemer tudi delavec, ki je moral opraviti tožnikovo delo, za to ni imel odobritve nadrejenega. Tožnik je isto kršitev očitno storil tudi v preteklosti (vsaj 2. 9. 2019 in 4. 9. 2019), kar je razbrati iz evidence razporeda. Neutemeljeno je sklicevanje sodišč na to, da je šlo glede na Pravilnik o odgovornosti delavcev za kršitve za blažjo kršitev, saj je imela zloraba evidence s strani tožnika vse znake kaznivega dejanja goljufije, kar sta ugotovili tudi sodišči. Že to dejstvo potrjuje zaključek, da tožnikove kršitve ni mogoče opredeliti kot blažje. Pomembno je nadalje dejstvo, da je tožnik predčasen odhod z dela načrtoval, saj je bil razpored treningov otrok, zaradi katerega je tožnik neupravičeno predčasno zapustil delovno mesto, prav gotovo predhodno predviden, zato tožnikova odsotnost ni bila posledica nekih nenadnih oziroma nepričakovanih razlogov. Izpodbijana odločitev sodišča druge stopnje je tudi povsem nasprotna odločitvi drugostopenjskega sodišča v zadevi Pdp 356/2020. V omenjeni zadevi je bila prav tako presojana zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je bilo ugotovljeno tudi, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita tudi glede na prvi odstavek 109. člena ZDR-1. V citirani zadevi so bile dejanske okoliščine glede same kršitve in glede izpolnjevanja pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 praktično identične kot v tem individualnem delovnem sporu. Razlika med obema delavcema je bila le v dolžini njune delovne dobe pri delodajalcu. To pa ne more biti utemeljena podlaga za drugačno odločitev glede obstoja pogoja o nadaljevanju delovnega razmerja do poteka odpovednega roka. V reviziji se tožena stranka sklicuje tudi na večje število odločb vrhovnega sodišča, v katerih se je to opredeljevalo do izpolnjevanja pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Ponovno poudarja, da je glede na težo kršitve in bistvene okoliščine, na katere je opozarjala v dosedanjem postopku in na katere opozarja tudi v reviziji, izgubila zaupanje v tožnika, zaradi česar nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri njej ni bilo več mogoče niti do iztega odpovednega roka.

5. Tožnik je podal odgovor na revizijo, v katerem prereka revizijske navedbe tožene stranke in predlaga zavrnitev revizije.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.; v nadaljevanju ZPP).

8. Sodišči druge in prve stopnje sta ugotovili, da je tožnik storil kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki mu je bila očitana v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, datirani z dne 25. 10. 2019. Ugotovljeno je bilo, da je bil dne 26. 9. 2019 v času od 15.55 do 19.00 neupravičeno odsoten z dela1, da je bil v evidenci prisotnosti na ta dan vpisan podatek o odhodu tožnika z dela in sicer ob 19.00 in čas njegove prisotnosti na delu 12 ur. Sodišči sta nadalje ugotovili, da je bilo v tej evidenci najprej zabeleženo, da je tožnik z dela odšel ob 15.55, da je kasneje prišlo do spremembe vpisa tega podatka (na 19.00) in da je ta podatek spremenil tožnik sam (ali pa v sodelovanju s tretjo osebo). S tem ravnanjem je tožnik po presoji sodišč druge in prve stopnje kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, pri čemer je ta kršitev imela tudi vse znake kaznivega dejanja goljufije po 211. členu Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.; KZ-1), vključno s protipravno pridobitvijo premoženjske koristi v višini plačila za tri ure dela, ki ga dne 26. 9. 2019 tožnik ni opravil. 9. Ob ugotovljeni kršitvi sta sodišči druge in prve stopnje presodili, da za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Po citirani določbi ZDR-1 lahko delavec in delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

10. Glede na obseg dopuščenega revizijskega vprašanja je v tej revizijski zadevi sporno, ali sta sodišči druge in prve stopnje ob dejanskih ugotovitvah o vseh okoliščinah primera in interesih obeh pogodbenih strank materialnopravno pravilno presodili, da je bilo mogoče nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki do izteka odpovednega roka (tožnik je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas), kar bi posledično pomenilo, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

11. Obstoj pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 (torej možnost oziroma nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka) se presoja glede na njegovo objektivno in glede na njegovo subjektivno komponento. Objektivno oziroma stvarno komponento predstavljajo vse okoliščine primera, ki se nanašajo predvsem na naravo in težo storjene hujše kršitve ter njene posledice, subjektivno komponento pa predstavljajo interesi obeh strank, na oblikovanje katerih je vplivala hujša kršitev in ki se odražajo v medsebojnem odnosu oziroma medsebojnem zaupanju in s tem povezano možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja. Presoja, ali je medsebojno zaupanje porušeno do takšne mere, da to ne omogoča nadaljevanja delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka, je tako odvisna od različnih dejavnikov (npr. od vrste ravnanja delavca, ki je pomenilo hujšo kršitev pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja; od stopnje krivde delavca; od narave hujše kršitve glede na delovne naloge, ki jih je bil delavec dolžan opravljati; od narave hujše kršitve v odnosu do dejavnosti, ki jo opravlja delodajalec; od dosedanjih medsebojnih odnosov; od trajanja zaposlitve delavca pri delodajalcu; od odnosa do drugih delavcev itd.)2. 12. Sodišče druge stopnje je pri presoji izpolnjevanja pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 med drugim upoštevalo sledeča dejstva: – tožnik je opravljal varnostno kritične naloge v smislu 21. točke prvega odstavka 2. člena ZVZelP-1, ki je veljala v spornem obdobju3; – za odločanje o spremembi števila delavcev v posamični premikalni ali vlakospremni skupini so pristojni nadrejeni delavci, pri čemer odsotne delavce nadomestijo drugi, takrat prisotni delavci; – zmanjšana sestava skupine sama po sebi ni pokazatelj nastanka nevarnosti; – tožnika je nadomeščal sodelavec, ki je sicer imel druge delovne zadolžitve, vendar je tožnikovo delo opravil brez težav; – tožena stranka je zamujanje na delo, neupravičen izostanek z dela, zlorabo evidence delovnega časa v svojem Pravilniku o odgovornosti delavcev za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja opredelila kot drugo (blažjo) kršitev; – toženi stranki je nastala le škoda v višini plačila za delo, ki ga tožnik zaradi neupravičene odsotnosti ni opravil, ob tem pa ni prišlo do motenj ali ogrožanja železniškega prometa; – tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen od leta 1989 in do dneva ugotovljene hujše kršitve ni bil nikoli disciplinsko obravnavan.

13. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje (pred njim pa tudi sodišče prve stopnje) ob ugotovitvi relevantnih okoliščin in interesov obeh strank pogodbe o zaposlitvi, ki imajo vpliv na presojo, ali je bil za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, pri njihovem tehtanju dalo preveliko težo tistim, ki so v korist presoji, da je bilo mogoče nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka in ni v zadostni meri upoštevalo tistih, ki govorijo v prid takojšnjemu prenehanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki.

14. V zvezi s tem je pomembna ugotovitev, da je tožnik opravljal varnostno kritične naloge. Že ZVZelP-1, ki med drugim določa pogoje za zagotovitev varnega in urejenega železniškega prometa ter odgovornosti in pristojnosti udeležencev pri zagotavljanju varnosti železniškega prometa (prvi odstavek 1. člena ZVZelP-1), v IV. poglavju opredeljuje specifičnosti glede osebja, ki opravlja varnostno kritične naloge, določa posebne pogoje, ki jih morajo ti delavci izpolnjevati, določa nadzor nad strokovno usposobljenostjo tega osebja in pogoje za opravljanje njihovega dela. Na podlagi 82. člena ZVZelP-1 je Vlada izdala tudi Uredbo o merilih za delo v izmenah strojevodij in drugega osebja, ki opravlja za varnost kritične naloge, ter mobilnih delavcev, ki opravljajo interoperativne storitve v železniškem prometu. Na podlagi navedenih predpisov je zaključiti, da je dal zakonodajalec v okviru zagotavljanja varnosti železniškega prometa velik poudarek tudi delavcem, ki opravljajo varnostno kritične naloge, zato je treba temu primerno obravnavati tudi kršitve delovnih obveznosti teh delavcev, ki bi lahko privedle do možnosti ogrožanja varnosti železniškega prometa4. 15. Tožena stranka je bila že na podlagi predpisov o varnosti v železniškem prometu in tudi kot tožnikov delodajalec dolžna organizirati delovni proces tako, da zagotovi zahtevano varnost pri izvajanju dejavnosti, ki jo opravlja5. V okviru tega je imela obveznost in s tem povezano odgovornost, da tudi preko določitve števila delavcev v posameznih skupinah, ki opravljajo varnostno kritične naloge, zagotavlja opravljanje svoje dejavnosti na zdravju in življenju varen način za svoje delavce in za tretje osebe, kot tudi za varnost premoženja. V pristojnosti tožene stranke je bila torej odločitev, koliko delavcev v posamezni skupini je potrebnih, da se dosegajo zgoraj navedeni cilji in da se odstrani ali kar v največji možni meri zmanjša tudi potencialna možnost nastanka ogrožanja varnosti. Tudi iz tega razloga so bile skupine teh delavcev določene vnaprej, spreminjale pa so se lahko le po predhodni odobritvi odgovorne osebe. Delavci se torej sami niso mogli dogovarjati o drugačni sestavi teh skupin oziroma niso mogli sami presojati, koliko delavcev je lahko v skupini, da bo delo nemoteno teklo.

16. Tožena stranka je že glede na dejavnost, ki jo je opravljala, od svojih delavcev, vključno s tožnikom, utemeljeno pričakovala, da se bodo ti ravnali po predpisih in ustreznem načinu dela, da bodo v času, v katerem so bili razporejeni bodisi v premikalno skupino, bodisi v vlakospremno skupino, delo na svojem delovnem mestu opravljali, ne pa da bodo to delovno mesto predčasno zapustili brez odobritve nadrejenega delavca oziroma celo brez seznanitve nadrejenega delavca s tem odhodom (kot je to bilo v tožnikovem primeru). Po pravilni presoji sodišča druge stopnje je neodobren predčasni odhod tožnika z njegovega delovnega mesta vsaj potencialno predstavljal možnost ogrožanja varnosti železniškega prometa. Ta okoliščina ima pomemben vpliv na ugotovitev, da je bil za zakonitost izredne odpovedi izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. 17. V zvezi s presojo, ali je bilo možno nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki do izteka odpovednega roka, je nadalje pomembno, s kakšno stopnjo krivde je tožnik kršil svoje delovne obveznosti. Sodišči sta ugotovili, da je tožnik očitano kršitev storil namenoma. Kršitev tudi ni bila posledica trenutnih, nepredvidljivih okoliščin, v katerih se je znašel (npr. da bi moral tožnik zaradi nenadnih nujnih razlogov predčasno zapustiti svoje delovno mesto in da zato o predčasnem odhodu od nadrejenih ne bi mogel dobiti predhodne odobritve oziroma jih vsaj seznaniti s svojim predčasnim odhodom z dela), temveč posledica tožnikovega načrtnega ravnanja, ki ga je hotel prikriti z naknadnim popravljanjem evidence prisotnosti. S tem ravnanjem je po pravilni presoji sodišč druge in prve stopnje izpolnil vse znake kaznivega dejanja goljufije po 211. člena KZ-1. 18. Ob tem je zmotna pravna presoja sodišča prve stopnje (do katere se sicer sodišče druge stopnje ni izrecno opredelilo), da je treba glede na določbe Pravilnika o odgovornosti delavcev za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (v nadaljevanju Pravilnik) tožnikovo kršitev uvrstiti med lažje oblike kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Iz 6. člena Pravilnika, ki je sicer umeščen v poglavje o disciplinski odgovornosti za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, res izhaja, da je pod drugimi kršitvami (torej ne pod hujšimi kršitvami) opredeljeno tudi zamujanje na delo, nedovoljeno zapuščanje dela oziroma nedovoljeno odhajanje z dela pred koncem delovnega časa. Tudi 5. člen Pravilnika, ki je umeščen v isto poglavje, govori o disciplinski odgovornosti delavca med drugim, če naklepoma ali iz malomarnosti hujše krši pogodbene in druge obveznosti, med katerimi je navedeno tudi ponareditev listin ali dajanje netočnih podatkov z namenom pridobitve neupravičenih pravic iz delovnega razmerja. Za takšna ravnanja je Pravilnik predvideval izrek disciplinske sankcije. Kljub takšnim določbam Pravilnika pa je tožena stranka tožnikovo sporno ravnanje lahko presojala glede na določbo prve alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ter ugotavljala, ali je imelo to ravnanje naravo kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in ali je imela ta kršitev tudi vse znake kaznivega dejanja. Ker je ugotovila, da je tožnik s svojim ravnanjem izpolnil vse zakonsko predpisane elemente razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (vključno z vsemi znaki kaznivega dejanja goljufije), mu je lahko na podlagi določb ZDR-1 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnikovo ravnanje spornega dne je treba presojati kot celoto, ta pa tudi po zaključku revizijskega sodišča daje podlago za ugotovitev, da je tožnik s tem ravnanjem storil hujšo kršitev delovne obveznosti, ki jo opredeljuje prva alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 19. Opisane okoliščine so glede izpolnjevanja pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 porušile zaupanje tožene stranke v tožnika in potrdile njen interes, da tožniku takoj preneha delovno razmerje pri njej, kar pomeni, da je bil za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Dejavnost tožene stranke, delo, ki ga je opravljal tožnik, narava kršitve in oblika tožnikove krivde za storjeno kršitev ter dejstvo, da je imela ta kršitev tudi vse znake kaznivega dejanja, vpliv na pravilen potek delovnega procesa6 in vsaj potencialna možnost ogrožanja varnosti železniškega prometa zaradi tožnikovega ravnanja utemeljuje zaključek, da ni bilo mogoče nadaljevanje delovnega razmerja tožene stranke s tožnikom niti do poteka odpovednega roka7. Te okoliščine so pretehtale nad okoliščinami in interesi na strani tožnika, katerim sta sodišči druge in prve stopnje v zvezi z nadaljevanjem delovnega razmerja zmotno dali preveliko težo (izredna odpoved kot ukrep „ulima ratio“, dosedanje delo tožnika in trajanje njegove zaposlitve pri toženi stranki, njegova dosedanja disciplinska nekaznovanost, obžalovanje dejanja, želja po vrnitvi k toženi stranki).

20. Revizijsko sodišče tako ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje pri presoji obstoja pogoja, ki ga za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi določa prvi odstavek 109. člena ZDR-1, to določbo materialnopravno zmotno uporabili (odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje).

21. Ob tem tožena stranka v reviziji utemeljeno opozarja tudi na drugačno sodno prakso sodišča druge stopnje v zvezi z izpolnjevanjem pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, ki jo je to sodišče oblikovalo v sodbi Pdp 356/2020 z dne 3. 9. 2020. Tudi v tej zadevi je bila delavcu, ki je (tako kot tožnik v tem individualnem delovnem sporu) opravljal varnostno kritične naloge v smisli 21. točke prvega odstavka 2. člena ZVZelP-1, podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi praktično identične hujše kršitve delovne obveznosti (tudi ta delavec je bil zaradi udeležbe na nogometni tekmi neupravičeno odstoten z dela nekaj manj kot tri ure, v evidenco prisotnosti pa je vpisal neresničen podatek o prihodu na delo, s čimer so bili izpolnjeni tudi vsi znaki kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1). V citirani zadevi je sodišče druge stopnje ob praktično enako ugotovljenih dejstvih v zvezi s presojo o pravilnosti materialnopravne uporabe prvega odstavka 109. člena ZDR-1, kot so bila ugotovljena tudi v tem individualnem delovnem sporu (edina razlika je bila v času trajanja zaposlitve obeh delavcev pri delodajalcu), presodilo, da ta dejstva ne omogočajo presoje, da pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 ni izpolnjen. Vrhovno sodišče ugotavlja, da čas trajanja zaposlitve delavca pri delodajalcu ob sicer preostalih enakih dejstvih lahko le izjemoma pomeni utemeljeno podlago za različno odločitev sodišča druge stopnje glede presoje o izpolnjevanju pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Po zaključku vrhovnega sodišča ta izjema v konkretnem primeru ni podana.

22. Glede na navedeno je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo.

23. Revizijsko sodišče je odločalo v senatu, ki je razviden iz uvoda tega sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 Iz izredne odpovedi izhaja, da je v tem času aktivno sodeloval kot trener oziroma sodnik mlajših kategorij (U13) na nogometnem igrišču v Slivnici pri Mariboru. 2 Primerjaj npr. z odločbami Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 296/2017 z dne 20. 3. 2018, VIII Ips 90/2018 z dne 12. 9. 2018; VIII Ips 8/2019 z dne 10. 9. 2019; VIII Ips 23/2020 z dne 30. 6. 2020, VIII Ips 28/2020 z dne 27. 10. 2020. 3 Po citirani določbi so osebe, ki opravljajo varnostno kritične naloge, osebe prevoznika ali upravljalca, določene v tehničnih specifikacijah za interoperabilnost in sistemih varnega upravljanja, ki morajo imeti ustrezno strokovno usposobljenost za opravljanje vseh potrebnih nalog v zvezi z varnostjo v normalnih, poslabšanih in izrednih razmerah. 4 Na pomen delavcev za varnost železniškega prometa, ki opravljajo dela na izvršilnih delovnih mestih, sicer odkazujejo tudi drugi podzakonski akti, ki podrobneje urejajo specifičnosti, ki za te delavce veljajo (Pravilnik o delovnih mestih izvršilnih železniških delavcev - Ur. l. RS, št. 126/2007, Pravilnik o strokovni usposobljenosti izvršilnih železniških delavcev – Ur. l. RS. št. 44/2011, ki sta se glede na Pravilnik o strojevodjih, centrih usposabljanja, ocenjevalcih in centrih preverjanja – Ur. l. RS, št. 35/2019 uporabljala v času tožnikove kršitve delovne obveznosti). 5 Dejavnost tožene stranke je po svoji naravi dejavnost, ki (vsaj potencialno) predstavlja nevarnost za življenje in zdravje ljudi ter za škodo na premoženju, pri čemer ima lahko neupoštevanje sprejetih pravil tudi katastrofalne posledice. Prav iz tega razloga je ta dejavnost še posebej podrobno regulirana z različnimi predpisi. 6 Tožnikovo delo v času njegove odsotnosti je po dogovoru med tožnikom in sodelavcem opravil ta sodelavec. Obseg tega dela za samo odločitev o obstoju pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 ni odločilen. 7 Tožena stranka je sicer ob predložitvi izvirnika evidence razporeda in ugotavljanja sposobnosti za delo, ki je bila pri njej vodena za mesec september 2019, navajala, da je skoraj za vsak dan v tem mesecu (2. 9., 4. 9., 8. 9., 10. 9., 12. 9., itd.) razvidno, da so bili pri tožniku vpisi spremenjeni in da je očitno, da je tožnik na strani odhoda z dela opravljal vpise s t. i. „piši - briši“ pisalom. To naj bi nakazovalo, da je tožnik vpise spreminjal sam in da je to očitno počel dlje časa (na to je tožena stranka opozorila tudi v pritožbi). Zoper te navedbe tožene stranke je tožnik podal ugovor prekluzije, sodišči prve in druge stopnje pa se v sodbah nista opredelili do teh vpisov v evidenco niti do utemeljenosti tožnikovega ugovora prekluzije.