Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je tožnik pri toženi stranki zaposlen trideset let, da v vseh teh letih nikoli ni bil v disciplinskem postopku. Tožnik je tudi obžaloval svoje ravnanje in že na zagovoru obljubil, da takega in podobnega ravnanja ne bo ponovil. Zato ni sprejemljivo stališče pritožbe, da naj bi tožnik, ker je nogometni trener, kršitve lahko ponovil na kateri od naslednjih tekem in da tožnikova kršitev po svoji vsebini ni običajen predčasni odhod z dela, ki bi bil posledica vsakdanjih razlogov, ampak vnaprej načrtovana neupravičena odsotnost, za katero je tožnik vedel že prej, saj je razpored treningov otrok načrtovan že pred pričetkom šolskega leta. Kljub teži in naravi kršitve in dejstvu, da gre za odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, vse navedene okoliščine na strani tožnika, ki jih je pravilno upoštevalo in ovrednotilo sodišče prve stopnje, kažejo na to, da v tožnikovem primeru ni izpolnjen pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, to je da nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 10. 2019, izdana s strani tožene stranke A. d. o. o., tožeči stranki B.B., nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka); - ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki z vročitvijo izredne odpovedi 30. 10. 2019 ni prenehalo, pogodba o zaposlitvi in s tem delovno razmerje pa še vedno traja (II. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna v roku 8 dni tožečo stranko pozvati nazaj na delo ter ji za čas od dneva nezakonitega prenehanje delovnega razmerja do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje obračunati nadomestilo plače v višini 2.101,03 EUR bruto za vsak posamezni mesec od dne nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi dalje do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, tožeči stranki izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo naslednji dan od zapadlosti posameznega nadomestila v plačilo, to je od 15. dne v mesecu za plačo preteklega meseca, do plačila (III. točka izreka) ter - naložilo toženi stranka, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 719,10 EUR v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (IV. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pritožuje toženka. Navaja, da sodišče prve stopnje neutemeljeno v tožniku očitani kršitvi obveznosti iz delovnega razmerja ni ugotovilo vseh znakov kaznivega dejanja ponarejanja listin iz prvega odstavka 251. člena KZ-1 oziroma posebnega primera ponarejanja listin iz 252. člena KZ-1. Tožnik je v evidenco razporeda in ugotavljanja sposobnosti za delo vpisal svoj odhod z dela ob 19.00, čeprav je z dela odšel že prej, kar je s podpisom neutemeljeno potrdil vlakovodja C.C.. Zaradi tega je bil C.C. spoznan za odgovornega kršitve obveznosti iz delovnega razmerja in mu je bila izrečena denarna kazen. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 za zakonito odpoved. Določena dejstva je pravilno ugotovilo: da je tožnik delavec, ki opravlja varnostno kritične naloge; da je zaposlen na delovnem mestu izvršilni delavec, za katerega mora toženka zagotoviti popolno sledljivost, vključno z zagotavljanjem evidenc; da so za to delovno mesto predpisani posebni pogoji in da se število takšnih delavcev v posameznih vlakospremnih in premikalnih skupinah določi z mesečnim razporedom dela ter se po potrebi prilagaja. Toženka je v dosedanjem postopku poudarila, da je v primeru zapustitve delovnega mesta s strani delavca, ki opravlja varnostno kritične naloge, ogrožena varnost železniškega prometa. To se je zgodilo zaradi odsotnosti tožnika. O tem nadrejeni delavci niso bili obveščeni. Oni so pristojni urejati nadomeščanje, za nadomeščanje se ne smejo dogovoriti delavci med seboj. Vsega tega pa sodišče prve stopnje zmotno ni upoštevalo, prav tako ni upoštevalo, da je dejavnost, s katero se ukvarja toženka, nevarna dejavnost. Toženka tožniku zaradi kršitve ne more več zaupati, ne more namreč zaupati, da v prihodnje ne bo izostajal z dela. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbe Pravilnika 621 glede teže posameznih kršitev; če ima kršitev znake kaznivega dejanja, gre za hujšo kršitev. Pravilnik 621 sploh ne predstavlja podlage za odločitev v tem sporu, ampak ureja disciplinsko odgovornost. Tožnik z dela ni izostal zaradi nepričakovanih in opravičljivih razlogov, ampak načrtno, udeležil se je nogometne tekme. Prihajanje na delo oziroma opravljanje dela je temeljna obveznost delavca. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo predlog toženke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, zmotno je uporabilo prvi odstavek 118. člena ZDR-1. Dejansko stanje je nepopolno ugotovilo, ker interesov in okoliščin na strani toženke ni ugotavljalo oziroma jih ni upoštevalo. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in zahtevek zavrne oziroma podredno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe toženke in predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

6. Iz izpodbijane sodbe izhajajo naslednje ugotovitve in stališča: - Tožnik je bil pri toženki v delovnem razmerju od 17. 10. 1989 dalje, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 1. 2006, na delovnem mestu "Vodja nabiralnih vlakov".

- 15. 10 2019 je bila tožniku vročena pisna obdolžitev v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter prepoved opravljanja dela in vabilo na zagovor (priloga A2).

- 25. 10. 2019 je toženka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) zaradi kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po 251. oziroma 252. členu Kazenskega zakonika RS (Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl. - KZ-1) in znake kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1. - V izredni odpovedi se tožniku očita, da je bil tožnik 26. 9. 2019 neupravičeno odsoten z dela med 15.55 in 19.00 uro, v evidenci prisotnosti (priloga B9) pa je bil na dan 26. 9. 2019 vpisan odhod tožnika ob 19.00 uri in čas prisotnosti 12 ur. V tem času ni bil prisoten na delovnem mestu na železniški postaji D., ampak je aktivno sodeloval kot trener oziroma sodnik mlajših kategorij (U 13) na nogometnem igrišču v E.. Tožnik kljub dejanskemu vpisu v evidenco razporeda in ugotavljanja sposobnosti za delo D. ni bil prisoten na svojem delovnem mestu, oziroma je sam (naknadno) ali ob sodelovanju tretje osebe ponaredil evidenco, tako da je vanjo z ročno pisavo vpisano ime in priimek delavca, njegov podpis in ura odhoda (19.00) ter potrditev sposobnosti za opravljanje dela.

- Podan je odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker je tožniku dokazana kršitev, ki ima znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. členu KZ-1, ne pa tudi znakov kaznivega dejanja ponarejanja listin po 251. oziroma 252. členu KZ-1. Po presoji sodišča prve stopnje pa ni izpolnjen nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, kar ima za posledico nezakonitost izredne odpovedi.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da v tožnikovem ravnanju niso izpolnjeni znaki kaznivega dejanja ponarejanje listin po 251. oziroma po 252. členu KZ-1, ki se tožniku poleg kaznivega dejanja goljufije očita v izpodbijani izredni odpovedi. Svojo odločitev je pravilno in natančno obrazložilo zlasti v 8. in 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, pri čemer je kot bistveno izpostavilo, da zakonski znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 niso podani, ker listina - evidenca prisotnosti - ni bila predrugačena, saj zgolj navajanje lažne vsebine (ura odhoda 19.00 namesto 15.55) še ne pomeni predrugačenja listine, saj je za izpolnjenost zakonskih znakov navedenega kaznivega dejanja nujno, da je pred tem že obstajala vsebina z drugačnim pravnim smislom oziroma pomenom. Pravilno je presodilo, da tudi znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 252. člena v zvezi s prvim odstavkom 251. člena KZ-1 niso izpolnjeni, ker se nanaša na dopolnjevanje ali izpolnjevanje kakšnega papirja, golice ali druge listine, ki je že podpisana, torej na predrugačenje listine. Predrugačenje se v opisu kršitve tožniku ne očita, saj se očitek v izredni odpovedi nanaša na (napačen oz. neresničen) zapis v delu evidence razporeda in ugotavljanja sposobnosti za delo, v katerega so morali delavci zapisati čas odhoda (desna stran tabele), pri čemer je C.C. po navedbah toženke s svojim podpisom potrdil ugotovitev prisotnosti delavca ob nastopu službe (leva stran tabele), kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pravilen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da pri zapisu časa odhoda (na desni strani tabele) ne gre za dopolnjevanje ali spreminjanje dela listine, katerega vsebina je že potrjena s podpisom, temveč za nov vpis, ki ga C.C. ni bilo potrebno potrjevati, to pa pomeni, da znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin niso izpolnjeni, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

8. Ob podanem odpovednem razlogu za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji drugega odstavka 110. člena ZDR-1 (ker je dokazana kršitev z znaki kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1) po presoji sodišča prve stopnje ni izpolnjen nadaljnji pogoj za njeno zakonitost, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, pri čemer je upoštevalo zlasti naslednja dejstva: - tožnik je opravljal varnostno kritične naloge v smislu 21. točke prvega odstavka 2. člena Zakona o varnosti v železniškem prometu (ZVZelP-1; Ur. l. RS, št. 30/2018); - število delavcev v posamični premikalni ali vlakospremni skupini se po potrebi spremeni, za kar so pristojne za to odgovorne osebe (nadrejeni delavci), odsotne delavce nadomestijo drugi, takrat prisotni delavci, zmanjšana sestava skupine pa sama po sebi ni pokazatelj nastanka nevarnosti; - tožnika je nadomeščal C.C., ki je imel sicer drugo delo, vendar je tožnikovo delo opravil brez težav; - toženka je zamujanje na delo, neupravičen izostanek z dela, zlorabo evidence delovnega časa opredelila kot drugo (blažjo) kršitev v Pravilniku o odgovornosti delavcev za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja št. 621; - toženki druga škoda, razen škode v višini plačila za delo, ki ga je za neupravičeno odsotnost z dela izplačala tožniku, ni nastala, niti ni prišlo do motenj ali ogrožanja železniškega prometa; - tožnik, ki je bil pri toženki zaposlen od leta 1989, do očitane kršitve obveznosti iz delovnega razmerja ni kršil in predhodno nikoli ni bil disciplinsko obravnavan.

9. Res je sicer, da je delo delavca, ki opravlja varnostno kritične naloge, za toženko z vidika zagotavljanja varnosti železniškega prometa posebnega pomena in da je razporejanje delavcev v pristojnosti nadrejenih delavcev, ter da je tožnik samovoljno izostal z dela (tri ure) in je brez vednosti nadrejenih delavcev prišlo do "nadomeščanja" s strani drugega delavca, kar je v nasprotju s predpisi in navodili, ki veljajo pri toženi stranki. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje sicer pravilno štelo, da je tožnik storil nesprejemljivo in graje vredno dejanje, vendar je štelo, da ni imelo nobenih hujših posledic (razen plačila za neopravljeno delo) - ni ogrožalo varnosti železniškega prometa niti ni povzročalo motenj v delovnem procesu. Pritožba s tem v zvezi utemeljeno opozarja na napačno oceno sodišča prve stopnje, da tožnikovo ravnanje ni imelo nikakršnih drugih posledic kot ugotovljeno materialno škodo v obliki plačila za delo, ki ga tožnik ni opravil, saj je samovoljno izostajanje z dela, zlasti če gre za delavca, ki opravlja varnostno kritične naloge, ter v posledici opravljanje dela v manjši skupini in nadomeščanje odsotnega delavca v premikalni in vlakospremni skupini brez vednosti nadrejenih, kršitev, ki je že glede na njeno težo in naravo takšna, da nedvomno vpliva na pravilen potek delovnega procesa in vsaj potencialno predstavlja možnost ogrožanja varnosti železniškega prometa.

10. Ne glede na navedeno pa je sodišče prve stopnje pri presoji, ali je v obravnavanem primeru izpolnjen pogoj po drugem odstavku 109. člena ZDR-1, utemeljeno dalo večjo težo okoliščinam na strani delavca v povezavi z okoliščinami in interesi na strani delodajalca oziroma posledicami kršitve. Pri tem se je sklicevalo na to, da je izredna odpoved skrajni ukrep in je predvidena v primerih, ko bi bilo od delodajalca nerazumno zahtevati, naj delavca kljub njegovi kršitvi zadrži na delu še v času odpovednega roka, zaradi česar mora delodajalec presojati, ali je izredna odpoved upravičena, ali pa bi bila glede na vse okoliščine primera upravičena katera od milejših sankcij, pri čemer se pojem okoliščine nanaša zlasti na naravo, težo in posledice kršitve ter na delavčev odnos in kritičnost do svojega ravnanja, pojem interes pogodbenih strank pa na medsebojno razmerje med strankama, to je na delavčevo preteklo ravnanje, specifike delovnega mesta, prognozo glede prihodnjega ravnanja ipd. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je tožnik pri toženi stranki zaposlen od leta 1989 dalje, torej trideset let, da v vseh teh letih nikoli ni bil v disciplinskem postopku, kar izhaja tudi iz zapisnika o njegovem zagovoru z dne 23. 10. 2019. To sta potrdila tudi F.F., sindikalni predstavnik in G.G., tožniku nadrejena delavka, ki je povedala, da tožnika pozna že dvajset let in da v tem času nimajo zabeležene nobene kršitve in da ni bil disciplinsko obravnavan, iz njene izpovedi pa tudi izhaja, da je tožnik natančen in zaupanja vreden delavec. Tožnik je tudi obžaloval svoje ravnanje in že na zagovoru obljubil, da takega in podobnega ravnanja ne bo ponovil. Zato ni sprejemljivo stališče pritožbe, da naj bi tožnik, ker je nogometni trener, kršitve lahko ponovil na kateri od naslednjih tekem in da tožnikova kršitev po svoji vsebini ni običajen predčasni odhod z dela, ki bi bil posledica vsakdanjih razlogov, ampak vnaprej načrtovana neupravičena odsotnost, za katero je tožnik vedel že prej, saj je razpored treningov otrok načrtovan že pred pričetkom šolskega leta. Kljub teži in naravi kršitve in dejstvu, da gre za odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, vse navedene okoliščine na strani tožnika, ki jih je pravilno upoštevalo in ovrednotilo sodišče prve stopnje, kažejo na to, da v tožnikovem primeru ni izpolnjen pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, to je da nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.

11. Sodišče prve stopnje je torej pravilno presodilo, da je izredna odpoved, ki je bila podana tožniku, nezakonita in ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev njene nezakonitosti ter s tem v zvezi ugodilo tudi reparacijskemu in reintegracijskemu zahtevku ter zavrnilo predlog tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Pravilno je ocenilo, da za sodno razvezo niso izpolnjeni pogoji po prvem odstavku 118. člena ZDR-1, ki določa, da sodišče odloči o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, če glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče (prvi odstavek 118. člena ZDR-1). Upoštevalo je izpoved tožnika, da želi z delom pri toženki nadaljevati in da ima do upokojitve še največ šest let, ter izrazil mnenje, da za nadaljevanje dela pri toženki ni nobenih ovir, kar je potrdila tudi G.G., ki je prav tako menila, da je nadaljevanje delovnega razmerja mogoče. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnikova kršitev - predčasen odhod z dela - ne more imeti takšne teže, da bi sama po sebi objektivno predstavljala razlog za povsem porušeno zaupanje med tožnikom in toženo stranko, ki bi onemogočalo nadaljevanje delovnega razmerja. Tožena stranka pa ni navedla nobenih drugih razlogov na strani tožnika, ki bi onemogočali vrnitev tožnika na delo ob ugotovljeni nezakonitosti podane odpovedi. Zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

12. Pritožbeno sodišče je v podobnem primeru Pdp 356/2020, v katerem se je presojala zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi odsotnosti delavca z delovnega mesta pri istem delodajalcu - toženi stranki, sicer sprejelo drugačno odločitev kot v tej zadevi in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zavrnilo. V obravnavani zadevi pa gre za bistveno drugačne okoliščine na strani delavca, ki so navedene zgoraj, ki utemeljujejo drugačno odločitev pritožbenega sodišča v pritožbenem postopku.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

14. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške, tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo, odmerjene v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl. - OT), v višini 229,50 EUR (nagrada za pritožbo: 375 točk, materialni stroški: 2%, vrednost točke: 0,60 EUR - Tar. št. 15 OT), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (154., 155., 165. člen ZPP).