Jedro

Revizija utemeljeno opozarja, da mora biti sklep o odpoklicu člana uprave delniške družbe ustrezno utemeljen že ob njegovi izdaji. To v primeru hujših kršitev obveznosti pomeni, da morajo biti že v sklepu o odpoklicu dovolj določno navedene očitane kršitve, ki so bile razlog za odpoklic.

Splošnost obrazložitve razloga v sklepu o odpoklicu je omejena, saj bi v svoji skrajnosti lahko presplošno obrazložen razlog dopuščal arbitrarnost pri odločanju organa nadzora, kar bi povzročilo pretirano trditveno in dokazno breme za člana poslovodstva. V obravnavani zadevi gre prav za tak primer presplošnega razloga za odpoklic, ki v sklepu o odpoklicu ostaja le na ravni prepisa zakonske določbe 1. alineje drugega odstavka 268. člena ZGD-1 brez kakršnekoli vsebinske opredelitve tako opredeljenega razloga za odpoklic.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da mora tožena stranka tožeči stranki obračunati odpravnino v bruto znesku 190.000 EUR in ji po odvodu predpisanih davkov in prispevkov plačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2011 dalje v roku 8 dni.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške postopka 11.116,39 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine v višini 190.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek za plačilo odpravnine v istem znesku in tožniku naložilo, da mora toženi stranki povrniti stroške postopka. Ugotovilo je, da je bil tožnik s strani tožene stranke 9. 2. 2011 odpoklican s funkcije člana uprave zaradi hujših kršitev obveznosti po drugem odstavku 268. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 in naslednji). Tožnik je kupil nepremičnino od družbe A. d.o.o. po ceni, občutno nižji od tržne, v zameno pa je direktorju in lastniku te družbe B. B. obljubil ugodnejše obravnavanje, kar je nato pri odobritvi kredita družbi A. d.o.o. in reprogramu kredita za družbo C. d.o.o. tudi uresničil. S tem je zlorabil položaj člana uprave. Ker je tožnik s tem grobo kršil svoje obveznosti, ni upravičen do pogodbeno določene odškodnine oziroma odpravnine zaradi odpoklica.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obrazložilo je, da je bil v sklepu tožene stranke o odpoklicu tožnika z mesta člana uprave naveden razlog za odpoklic, tožena stranka pa je v okviru v odpoklicu navedenega razloga utemeljevala zavrnitev plačila odpravnine oziroma odškodnine.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da ne drži teza pritožbenega sodišča, da pri sklepu o odpoklicu člana uprave delniške družbe zadostuje navedba zakonskega odpoklicnega razloga, konkretna vsebina pa se dokazuje v sodnem postopku. Tožniku ob odpoklicu ni bilo predstavljeno, katere hujše kršitve svojih obveznosti naj bi zagrešil. Taka odločitev nasprotuje praksi Vrhovnega sodišča v zadevah VIII Ips 103/2004 z dne 9. 11. 2004 in III Ips 195/2008 z dne 13. 9. 2011. Presoja sodišč se lahko omeji na razloge, o katerih je na seji pri odpoklicu razpravljal nadzorni svet, vendar razlog za odpoklic v tožnikovem primeru ni bil konkretiziran. Tudi pogodba o zaposlitvi je zahtevala vsebinski opis razloga za odpoklic. Pogodbe ni mogoče razumeti tako, da bi se razlogi za odpoklic navajali po sprejemu sklepa o odpoklicu. Če bi bil razlog za odpoklic predstavljen na seji nadzornega sveta, potem mu ne bi bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, temveč iz krivdnega razloga tako, kot je bila odpovedana preostalima članoma uprave. Tožena stranka je bila z navajanjem dejstev glede odpoklica po prvem naroku za glavno obravnavo prekludirana, upoštevanje prepoznih navedb pa ne more biti upravičeno zaradi napačnega začetnega materialnopravnega izhodišča prvostopenjskega sodišča oziroma zaradi spremembe sodnega senata. Sodišče ni dolžno na prvem naroku za glavno obravnavo predstaviti svojega materialnopravnega videnja zadeve. Sodišče je oprlo ugotovitev o vrednosti nepremičnine na ocene vrednosti, ki jih je pridobila tožena stranka, po drugi strani pa ni upoštevalo obvestila GURS o vrednosti te nepremičnine, iz katerega izhaja, da je šlo za pošteno tržno ceno. Individualna obravnava podjetij ni nikakršna posebnost pri delovanju banke. Sklep uprave o določitvi kritnega razmerja je bil soglasen. Iz zaslišanj prič izhaja, da je bilo obravnavanje družbe C. d.o.o. ustrezno in da tožnik te družbe ni obravnaval drugače kot druge komitente. Obveznost člana uprave je v prizadevanju in ne gre za obveznost rezultata (zadeva III Ips 80/2010 z dne 9. 7. 2013). Podjetniške odločitve ne prinašajo samo uspeha, ampak tudi neuspeh zaradi spremljajočega tveganja. Sodišče bi moralo kvečjemu preverjati, ali bi lahko tožnik pri sprejemu odločitve v funkciji člana uprave sprejel kakšno bolj primerno odločitev glede družb B. B. Pri sklepanju poslov člana uprave z osebami, ki so lahko bančni komitenti, ne gre za nasprotje interesov pri opravljanju funkcije, o katerem bi moral član uprave posebej poročati.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Neutemeljen je revizijski očitek, da je bila tožena stranka prekludirana z navajanjem dejstev glede razloga za odpoklic tožnika z mesta člana uprave tožene stranke (prvi odstavek 339. člena ZPP). Tožnik je na prvem naroku za glavno obravnavo dne 9. 9. 2011 predložil pripravljalno vlogo, za katero je prvostopenjsko sodišče toženi stranki dodelilo 15-dnevni rok za odgovor glede novih navedb v tej vlogi. Tožena stranka je znotraj roka v pripravljalni vlogi med drugim odgovorila na tožnikove navedbe, ki se je v svoji vlogi z dne 9. 9. 2011 skliceval na neobstoj odpovednih razlogov pri sporočanju tožene stranke Banki Slovenije in o ugodnem letnem poročilu za leto 2010, iz katerega naj ne bi izhajalo, da bi obstajale nepravilnosti pri poslovanju uprave tožene stranke. Tožena stranka je navedla, da je tožnik B. B., direktorju družbe A. d.o.o. obljubil ugodno obravnavanje, v zameno pa mu je ta omogočil zasebni nakup nepremičnin pod tržno ceno. Tožena stranka je bila tako še pravočasna s svojimi navedbami v skladu s prvim in drugim odstavkom 286.a člena ZPP.

8. Revizija neutemeljeno uveljavlja kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik v svojih obširnih revizijskih navedbah o protispisnem povzemanju listin in izpovedbah prič izraža predvsem nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa ne more biti predmet revizijskega postopka (tretji odstavek 370. člena ZPP). V delu, v katerem revizijske navedbe predstavljajo nestrinjanje z materialnopravno presojo nižjih sodišč, pa revizijsko sodišče odgovarja v nadaljevanju.

9. Tožnik je v tem delovnem sporu izpodbijal odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. V tem delu je bil njegov zahtevek zavrnjen in je zadeva pravnomočna, nobena od strank pa ni vložila revizije. Tožnik ni izrecno in neposredno izpodbijal odločitve tožene stranke o odpoklicu s funkcije člana uprave in tudi reintegracijskega zahtevka ni postavil. V delovnem sporu pa je zaradi odpoklica zahteval plačilo odškodnine oziroma odpravnine po 13. členu pogodbe o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi z dne 3. 4. 2009 v prvem odstavku 13. člena določa, da ima tožnik pravico do odpravnine „v primeru prenehanja delovnega razmerja zaradi izteka mandata“ pa tudi „zaradi utemeljenega odpoklica s strani nadzornega sveta pred iztekom mandata“. V tretjem odstavku nato določi izjemo, da tožniku odpravnina ne gre, če je „odpoklican zaradi grobih kršitev obveznosti“, ki jih četrti odstavek primeroma nekaj šteje. Drugi odstavek 13. člena pa določa, da gre tožniku enak znesek tudi v primeru „naknadno ugotovljenega neutemeljenega odpoklica“, vendar ne kot odpravnina, pač pa kot odškodnina in sicer kot dogovorjena maksimalna odškodnina.

10. Tožnik je bil odpoklican s funkcije člana uprave tožene stranke s sklepom nadzornega sveta z dne 9. 2. 2011. Nadzorni svet je v zapisniku odpoklic utemeljeval le s sklicevanjem na drugi odstavek 268. člena ZGD-1 zaradi hujših kršitev njegovih obveznosti. Gre za navedbo pravne podlage za odpoklic in ne za navedbo konkretnih in vsebinskih (krivdnih) razlogov zanj. V pogodbi o zaposlitvi sta stranki sicer navajali „grobe“ kršitve obveznosti, vendar se izraza groba in hujša kršitev obveznosti pomensko pokrivata, kot sta pravilno že pojasnili nižji sodišči. Z vidika upravičenosti do pogodbeno določene odpravnine oziroma odškodnine je bistveno, ali je bil tožnik odpoklican zaradi hujše kršitve dolžnosti pri opravljanju poslovodne funkcije pri toženi stranki.

11. Revizija utemeljeno opozarja, da mora biti sklep o odpoklicu člana uprave delniške družbe ustrezno utemeljen že ob njegovi izdaji. To v primeru hujših kršitev obveznosti pomeni, da morajo biti že v sklepu o odpoklicu dovolj določno navedene očitane kršitve, ki so bile razlog za odpoklic. Po stališču Vrhovnega sodišča iz zadeve III Ips 195/2008 se sicer splošnosti navedbe odpoklicnega razloga ne sme prestrogo presojati, saj ima družba možnost v sodnem postopku podrobneje utemeljiti razlog za odpoklic. Vendar je tudi splošnost obrazložitve razloga v sklepu o odpoklicu omejena, saj bi v svoji skrajnosti lahko presplošno obrazložen razlog dopuščal arbitrarnost pri odločanju organa nadzora, kar bi povzročilo pretirano trditveno in dokazno breme za člana poslovodstva. V obravnavani zadevi gre prav za tak primer presplošnega razloga za odpoklic, ki v sklepu o odpoklicu ostaja le na ravni prepisa zakonske določbe 1. alineje drugega odstavka 268. člena ZGD-1 brez kakršnekoli vsebinske opredelitve tako opredeljenega razloga za odpoklic. Tožena stranka se tudi ni sklicevala na v pogodbi o zaposlitvi primeroma navedene grobe kršitve, ki so sicer še vedno splošne, vendar bistveno bolj določne in bi omogočale podrobnejšo utemeljitev v sodnem postopku.

12. Tožena stranka je šele v sodnem postopku začela navajati kot dejanski razlog za tožnikov odpoklic le eno konkretno kršitev. Tožnik je na drugi strani v odsotnosti kakršnihkoli konkretnih navedb o njegovem domnevnem krivdnem ravnanju lahko navajal dejstva, ki naj bi na splošni ravni kazala na njegovo korektno opravljanje poslovodne funkcije (ugodno letno poročilo tožene stranke). Ob takem ravnanju tožene stranke tako ni šlo za dopolnjevanje zadostno konkretiziranega razloga za odpoklic, temveč ga je tožena stranka šele v sodnem postopku prvič konkretizirala. Tožniku tudi pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana iz krivdnega razloga, temveč iz razloga nesposobnosti, to je zato, ker zaradi odpoklica ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela člana uprave.

13. Nižji sodišči sta se tako kljub tožnikovemu ugovoru o neustrezni obrazloženosti sklepa o odpoklicu, ki se je zgolj skliceval na abstraktno zakonsko določbo o hujših kršitvah obveznosti člana uprave, spustili v ugotavljanje konkretnega razloga za odpoklic in nato presoje ali je tako ugotovljena kršitev obveznosti hujša oziroma groba, zaradi česar tožnik ni upravičen do pogodbeno določene odpravnine oziroma odškodnine, katere višina med strankama ni bila sporna. Tožena stranka ne more šele v sodnem postopku uveljavljati morebitnih razlogov za odpoklic, če ti niso bili navedeni že v sklepu o odpoklicu.

14. Glede na navedeno, je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi nižjih sodišč spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odpravnine v višini 190.000 EUR. Tožena stranka mora od tega bruto zneska odvesti javne dajatve, neto znesek pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje.

15. Vrhovno sodišče je v zadevi VIII Ips 181/2014 s sodbo z dne 13. 1. 2015 o zahtevku sočasno odpoklicanega predsednika uprave tožene stranke odločilo drugače. Glede na potek postopka in ugotovljeno dejansko stanje v navedeni zadevi ter predvsem glede na uveljavljane revizijske razloge in njihovo utemeljitev je bil tudi obseg revizijske presoje drugačen, zaradi česar tudi odločitev o reviziji ni enaka.

16. Glede na spremembo sodb nižjih sodišč je revizijsko sodišče na novo odločilo tudi o stroških postopka. Ker je tožnik v celoti uspel s tožbenim zahtevkom, mu je tožena stranka dolžna povrniti priglašene potrebne stroške postopka (165. člen v zvezi s 154. in 155. členom ZPP) po določbah ZOdvT in ZST-1. Tožniku se prizna strošek zastopanja na prvi stopnji: nagrado za postopek 1.553,50 EUR (tar. št. 3100), nagrado za narok 1.434 EUR (tar. št. 3102) ter pavšalni strošek 20 EUR (tar. št. 6002). Stroški pritožbenega postopka so: 1.912 EUR za postopek (tar. št. 3210) in pavšalni strošek 20 EUR (tar. št. 6002). Stroški revizijskega postopka so: 2.390 EUR (tar. št. 3300) in 20 EUR pavšalnega stroška (tar. št. 6002). Skupni stroški odvetniškega zastopanja s 22 % DDV so 8.966,39 EUR. Tožniku se prizna še priglašeni strošek sodne takse za revizijski postopek v višini 2.150 EUR. Skupno mora torej tožena stranka tožniku povrniti stroške postopka v višini 11.116,39 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.