Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo odškodninskemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da ji mora tožena stranka plačati 6.500.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.10.1997 dalje do plačila in povrniti 322.747 stroškov postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbama obeh strank delno ugodilo in skupno odškodnino zvišalo za 1.000.000 SIT. Toženi stranki je naložilo v plačilo tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 64.574 SIT.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zdravljenje tožnika je bilo dolgotrajno, tožnik je bil velikokrat na pregledih, dolgo časa je bil v bolnici in zdraviliščih, hoditi je moral z berglami, po končanem zdravljenju pa mora pri hoji uporabljati palico. Bolečine so bile hude in dolgotrajne. Iz naslova prestanih fizičnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem bi mu moral biti zato prisojen celotni zahtevani znesek in ne le 2.500.000 SIT. Strah je bil pri tožniku intenziven in dolgotrajen. Zato bi mu morala biti iz tega naslova prisojena celotna zahtevana odškodnina in ne le 500.000 SIT. V celoti pa bi moralo biti ugodeno tudi tožbenemu zahtevku iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Rezultat zdravljenja je katastrofalen, saj so po končanem zdravljenju tožnikove življenjske aktivnosti praktično na ničli. Čeprav sodišči tega nista ugotovili, je pri tožniku dejansko prišlo tudi do upada intelektualnih sposobnosti, kar pri odmeri odškodnine ni bilo upoštevano. Reviziji naj se tako ugodi, da bo tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodeno v celoti.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku, tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 pri odločanju uporabilo predpise Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP/77).

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP/77) bistvene kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizijsko izpodbijanje odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo, češ da je prisojena odškodnina prenizka glede na ugotovljena dejstva, narekuje tako individualni preizkus kakor tudi primerjalni preizkus prisojene denarne odškodnine po merilih pravnega standarda "pravična denarna odškodnina" iz prvega odstavka 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ob upoštevanju dodatnega zakonskega izhodišča iz drugega odstavka 200. člena ZOR (pri odmeri denarne odškodnine sodišče gleda pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom). Ta merila in izhodišča veljajo po 203. členu ZOR tudi za bodočo nepremoženjsko škodo. To pomeni predvsem tudi upoštevanje v sodni praksi znanih primerov obravnavane oblike nepremoženjske škode (v razponu od tistih najblažje stopnje pa do katastrofalnih škod) in v sodni praksi izoblikovanih, uporabljenih in uveljavljenih meril za odmero odškodnin v razponih (ustreznih prejšnjemu razponu) od najmanjših do največjih odškodnin za nepremoženjsko škodo.

Odškodnino za nepremoženjsko škodo je tožnik, v skladu z ustaljeno sodno prakso, uveljavljal kot odškodnino za štiri oblike te škode - za telesne bolečine, za strah, za duševne bolečine zaradi skaženosti in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Glede vsake oblike odškodnine je v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovljena samostojna dejanska podlaga, glede vsake izmed njih je odmerjena denarna odškodnina in glede večine izmed njih (razen glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, ki je bila tožniku prisojena v zahtevani višini) revizija terja preskus uporabe materialnega prava. Ta preskus pa pokaže, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi materialno pravo pravilno uporabljeno.

V izpodbijani pravnomočni sodbi je ugotovljena naslednja dejanska podlaga za odločitev o odškodnini za telesne bolečine (med katerimi se po ustaljeni sodni praksi upoštevajo tudi nevšečnosti med zdravljenjem) tako za tiste, ki jih je tožnik prestal med zdravljenjem in pozneje, do zaključka glavne obravnave (200. člen ZOR), kakor tudi bodoče (203. člen ZOR): Zdravljenje tožnika je bilo povezano z dolgotrajnimi bolečinami (hude 33 dni, srednje hude 8 tednov, stalne lahke 6 mesecev), ki so se pojavljale tudi ob fizioterapiji (Dolenjske Toplice, Soča, Poliklinika), povezano pa je bilo tudi z neprijetnostmi, ki spremljajo bolnišnično zdravljenje in nadaljnje okrevanje (tuja nega, zdravniški pregledi, rentgenska slikanja, hoja z berglami, trimesečna pasirana hrana itd.). Denarno zadoščenje v znesku 2.500.000 SIT, kolikor je bilo tožniku prisojeno iz naslova telesnih bolečin, tudi po presoji revizijskega sodišča povsem ustreza kriterijem iz 200. in 203. člena ZOR in je tudi primerljivo z denarnimi zadoščenji, ki so bila prisojena drugim oškodovancem v podobnih primerih. Drugačne revizijske trditve zato niso utemeljene.

Kot sta ugotovili sodišči druge in prve stopnje, je tožnik utrpel tekom zdravljenja hud strah, zaskrbljen pa je bil tudi za potek in izid zdravljenja. V času od poškodbe do operativnega posega (deset dni) je bil zelo zaskrbljen zaradi operativnega posega, ker pa se je zdrobljen zlom stegnenice le počasi zaraščal, med zdravljenjem pa je prišlo do ponovnega zloma stegnenice in plošče, je bil po ugotovitvah obeh sodišč tožnik ves čas, ko je moral hoditi s pomočjo bergel (več kot leto dni), upravičeno zaskrbljen zaradi možnih trajnih posledic. Ob upoštevanju navedenih dejanskih ugotovitev je bilo tožniku z izpodbijano pravnomočno sodbo prisojeno denarno zadoščenje v znesku 500.000 SIT, ki je tudi po presoji revizijskega sodišča v skladu s kriteriji iz 200. člena ZOR in odškodninami, ki so bile drugim oškodovancem prisojene v podobnih primerih.

V izpodbijani pravnomočni sodbi pa je pravilno uporabljeno materialno pravo tudi glede denarnega zadoščenja, ki je bilo prisojeno tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Revizija sicer trdi drugače, vendar pa svoje trditve o pravno zmotni odločitvi utemeljuje predvsem s trditvijo, da pri prisoji tega zadoščenja ni bilo upoštevano, da je prišlo pri tožniku tudi do velikega upada njegovih intelektualnih sposobnosti. Kot pove že sama revizija, pa ta upad tožnikovih intelektualnih spodobnosti v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje sploh ni bil ugotovljen. Povsem jasno je zato, da nekaj, kar ni bilo ugotovljeno, da obstaja, pri prisoji denarnega zadoščenja tudi ni moglo (niti smelo) biti upoštevano. Sicer pa revizijsko vztrajanje, da je tožnikova intelektualna sposobnost zmanjšana, predstavlja izpodbijanje v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 385. člena ZPP/77). Ob upoštevanju ugotovitev izpodbijane sodbe, da tožnik, ki je bil ob poškodbi star 55 let, zaradi anatomskih in funkcionalnih posledic (lažja omejenost gibljivosti leve rame, oslabelost mišic ramenskega obroča, skrajšane noge za 1,5 cm, omejene gibljivosti v desnem kolenu, kolku, gležnju, oslabljene muskulature desnega stegna in goleni, zmanjšanega obsega stopala za 2 cm, zmanjšanega obsega goleni za 1 cm, zadebeljene desne pete, sposobnosti za hojo (brez opore) le na krajše razdalje, sicer pa mora uporabljati palico) ne more več opravljati svojega dela (po poklicu je ing. agronomije), da ga opisane omejitve in prizadetosti omejujejo tudi pri vsakodnevnih življenjskih opravilih, pri rekreaciji (bil je planinec) in pri vožnji z avtomobilom in ugotovitve, da tožnik zaradi opisanega zmanjšanja življenjske aktivnosti duševno trpi, predstavlja tudi po presoji revizijskega sodišča denarno zadoščenje v znesku 4.000.000 SIT, kolikor je bilo tožniku prisojeno iz tega naslova, pravično denarno odškodnino, ki je v skladu s kriteriji, ki so opredeljeni v ZOR in tudi sodno prakso (odškodninami, ki so bile prisojene drugim oškodovancem v podobnih primerih).

Po povedanem se je pokazalo, da tožnikova revizija ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP/77).