Jedro

Višina posameznih škodnih postavk.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se v tretji vrstici prvega odstavka izreka sodbe znesek 6,500.000,00 SIT nadomesti z zneskom 7,500.000,00 SIT.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 64.574,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.10.1999 dalje do plačila, v 15 dneh.

Obrazložitev

Prvo sodišče je v tej odškodninski pravdi v zvezi s škodo, ki je nastala tožniku ob prometni nezgodi dne 27.8.1994, prisodilo iz naslova nepremoženjske škode odškodnino v znesku 6,500.000,00 SIT (iz naslova prestanih telesnih bolečin ter neprijetnosti mu je od zahtevanih 5,000.000,00 SIT prisodilo 2,000.000,00 SIT, za prestani strah vso zahtevano odškodnino v znesku 1,000.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti vso zahtevano odškodnino v znesku 500.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa od zahtevanih 8,000.000,00 SIT 3,000.000,00 SIT).

Obenem je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 322.747,00 SIT s pripadki.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki in obe uveljavljata pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Tožena stranka meni, da bi bila primerna odškodnina za telesne bolečine in neugodnosti zaradi zdravljenja v znesku 1,500.000,00 SIT in je prisojena odškodnina iz tega naslova v znesku 2,000.000,00 SIT nesorazmerna. Za strah pa je odškodnina nad zneskom 500.000,00 SIT prav tako pretirana. Zato predlaga spremembo sodbe tako, da tožniku prisodi odškodnino v znesku 5,500.000,00 SIT.

Tožnik pa v pritožbi meni, da mu je sodišče iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisodilo prenizko odškodnino. Glede telesnih bolečin je sodišče premalo upoštevalo dolgotrajnost bolečin, ki so bile povezane z izjemno dolgim zdravljenjem, z velikimi komplikacijami pred prvo operacijo ter s posebno hudimi komplikacijami ob ponovnem zlomu in novi operaciji.

Premalo je upoštevalo izjemno dolgotrajno hojo z berglami in dejstvo, da tožnik sedaj ne more več hoditi brez palice. Premalo je vrednotena izjemno velika količina ambulantnih pregledov, rentgenskih slikanj, transfuzije krvi, dolga obdobja posebno hudih bolečin in neprijetnosti v času zdravljenja. Vse to traja že dobra tri leta in zato bi sodišče moralo iz tega naslova prisoditi tožniku vso zahtevano odškodnino. Tudi iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče tožniku prisodilo prenizko odškodnino. Ne more več normalno hoditi, opravljati dela v službi in doma. Vsa ta dela bi lahko opravljal še vsaj 20 let. Tožnik je praktično nepokreten, v celem dnevu lahko s presledki prehodi le nekaj km, vožnjo z avtom pa lahko brez počivanja opravlja le krajši čas. Planinariti več ne more, sodišče ni upoštevalo, da so tožniku onemogočena tudi fizična dela z rokami, da je intelektualno upadel in ima težave s koncentracijo in pomnenjem.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožnika dejanskim ugotovitvam prvega sodišča ne oporekata, pritožbeno sodišče pa prav tako nima pomislekov o njihovi popolnosti in pravilnosti. Oba pa menita, da je prvo sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je za posamezne oblike nepremoženjske škode prisodilo tožniku previsoko (tožena stranka) oziroma prenizko odškodnino (tožeča stranka).

Oblike nepremoženjske škode, za katere se priznava odškodnina, izhodišča in merila zanjo, so vsebovani v 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Po določbi 1. odst. 200. čl. ZOR mora povzročitelj škode plačati oškodovancu pravično denarno odškodnino. Pravni standard pravične denarne odškodnine razčlenjuje 2. odst. 200. čl. ZOR. Sodišču nalaga, da pri odločanju o podlagi škode in višini odškodnine upošteva pomen prizadete dobrine in namen priznanja odškodnine, pri čemer mora paziti, da ne bi šlo na roko težnjam, ki niso združljive z naravo in družbenim namenom odškodnin. Pri določanju odškodnine se tako upoštevajo vse subjektivne okoliščine na strani oškodovanca, pa tudi objektivne, ki se odražajo v medsebojnih razmerjih med primerljivimi škodami in odškodninami, ki jih priznavajo sodišča. Obe pravdni stranki sprejemata kot materialnopravno pravilno odločitev prvega sodišča, ki je tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti prisodilo odškodnino v znesku 500.000,00 SIT. Proti tej odločitvi se ne pritožujeta.

Vendar pa po oceni sodišča druge stopnje prvo sodišče ni ustrezno odmerilo odškodnine za ostale oblike nepremoženjske škode.

Za prestane telesne bolečine in neprijetnosti zaradi in v zvezi z zdravljenjem je prvo sodišče prisodilo tožniku odškodnino v znesku 2,000.000,00 SIT. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča, na katere se sklicuje sodišče druge stopnje in jih v tej odločbi povzema le v bistvenem delu, izhaja, da je bilo samo zdravljenje, ki je bilo dolgotrajno, povezano tudi z dolgotrajnimi bolečinami (hude 33 dni, srednje hude 8 tednov, stalne lahke 6 mesecev), pa tudi bolečimi fizioterapijami (Dolenjske Toplice, Soča, Poliklinika) in neprijetnostmi, ki spremljajo bolnišnično zdravljenje in nadaljnje okrevanje (tuja nega, zdravniški pregledi, rentgenska slikanja, hoja z berglami, tri mesečna pasirana hrana itd.). V tej sodbi že navedenim merilom in izhodiščem zato po oceni sodišča druge stopnje ustreza odškodnina v znesku 2,500.000,00 SIT. V tem obsegu je glede te škodne postavke po pooblastilu 4. tč. 370. čl. ZPP/77 sodišče druge stopnje s spremembo sodbe tudi ugodilo pritožbi tožeče stranke, s tem pa je odgovorilo tudi na pritožbo tožene stranke, ki meni, da bi bila primerna odškodnina iz tega naslova znesek 1,500.000,00 SIT.

Ko tožnik v zvezi s to škodno postavko izrecno opozarja, da sedaj ne more hoditi brez palice, je potrebno opozoriti, da to dejstvo sodi v dejansko podlago odločitve o odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kar je prvo sodišče pri odmeri odškodnine za to škodno postavko tudi upoštevalo.

Iz naslova sekundarnega strahu je prvo sodišče tožniku prisodilo vso zahtevano odškodnino v znesku 1,000.000,00 SIT. Pravilno opozarja tožena stranka v pritožbi, da je prisojena odškodnina glede na v prvi sodbi ugotovljeno trajanje in intenzivnost strahu, pretirana.

Izhodiščem in merilom iz 200. čl. ZOR ustreza po oceni sodišča druge stopnje iz tega naslova odškodnina v znesku 500.000,00 SIT. Takšna odškodnina je glede na dejanske ugotovitve prvega sodišča (čakanje na operaciji, komplikacije pri zdravljenju, skrb zaradi posledic...) dovolj individualizirana, pa tudi primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča priznavajo za podobne škode. Sodišče druge stopnje je zato glede te škodne postavke ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo spremenilo tako (4. tč. 370. čl. ZPP/77), da je tožniku za prestani strah prisodilo odškodnino v znesku 500.000,00 SIT.

Po oceni sodišča druge stopnje prvo sodišče tudi ni odmerilo ustrezne odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča, povzetih v bistvenem delu, izhaja, da ima tožnik zaradi poškodbe takšne anatomske in funkcionalne posledice (lažje omejena gibljivost leve rame, oslabelost mišic ramenskega obroča, skrajšana noga za 1,5 cm, omejena gibljivosti v desnem kolenu, kolku, gležnju, oslabljena muskulatura desnega stegna in goleni, zmanjšan obseg stopala za 2 cm, zmanjšan obseg goleni za 1 cm, zadebeljena desna peta, stalne dodatne bolečine pri hoji, pogosto pri mirovanju, sposobnost za hojo le na krajše razdalje brez opore, sicer s palico), da za svoje delo (po poklicu je ing. agronomije, ukvarjal se je s selekcijo živine pri Kmetijski zadrugi L., delo je bilo terensko, zvezano s fizičnim delom, ob nesreči je bil star 55 let), ni več sposoben. Vse te omejitve in prizadetosti, ki ga ovirajo pri vsakodnevnih življenjskih opravilih, pri rekreaciji (bil je planinec), pri vožnji z avtomobilom, in zaradi česar tožnik nedvomno trpi duševne bolečine, je prvo sodišče upoštevalo, vendar pa jih je premalo denarno ovrednotilo. Po oceni sodišča druge stopnje duševnim bolečinam tožnika iz tega naslova ustreza odškodnina v znesku 4,000.000,00 SIT in je primerljiva z odškodninami, ki jih za podobne škode priznava sodna praksa. Zato je glede te škodne postavke pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in prisojeno odškodnino iz tega naslova zvišalo za 1,000.000,00 SIT (4. tč. 370. čl. ZPP/77). Končno je potrebno odgovoriti na pritožbeno trditev tožnika, da je sodišče upoštevalo vse tožnikove omejitve in prizadetosti, za katere je ugotovilo, da so v vzročni zvezi s poškodbami, kar pa ne velja za zatrjevani intelektualni upad in težave s koncentracijo in pomnenjem. Nasprotnih dokazov tožnik v pritožbi ne ponuja.

Sodišče druge stopnje je tako ob delni ugoditvi pritožbi tožene stranke (glede prisojene odškodnine iz naslova strahu) in tožeče stranke (glede prisojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožniku ob upoštevanju že pravnomočno prisojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti prisodilo odškodnino v znesku 7,500.000,00 SIT.

Kljub spremenjeni višini odškodnine ostaja stroškovna odločitev prvega sodišča nespremenjena, saj je tožnik še vedno uspel le s približno polovico svojega zahtevka. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni zaznamovala, tožnik pa je uspel s pritožbo z zneskom 1,000.000,00 SIT. Tožena stranka mu mora zato povrniti pritožbene stroške, odmerjene po specificiranem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo ter Zakonom o sodnih taksah na znesek 64.574,00 SIT s pripadki (154., 166. čl. ZPP/77).