Jedro

S tem, ko je sodišče druge stopnje svojo odločitev oprlo na v pritožbenem postopku neprerekano ugotovitev iz sodbe sodišča prve stopnje, ni prekoračilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu.

Toženka z izpodbijanjem zaključka, da je tožnica glede na navodila delodajalca in priganjanje sodelavcev zaradi izpolnjevanja norme morala ves čas hiteti, nedovoljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Ker v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da je tožnica pri opravljanju dela ravnala neskrbno oziroma nepazljivo, je utemeljen sklep o toženkini izključni odgovornosti za škodni dogodek iz razloga, ker njen zavarovanec ni poskrbel za varne delovne pogoje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

**Tožbeni zahtevek in trditve pravdnih strank**

1. Tožnica je od toženke zahtevala povračilo premoženjske in nepremoženjske škode, ki jo je utrpela v delovni nezgodi 22. 5. 2009 med opravljanjem dela pri družbi A., d. o. o. Tam je bila zaposlena na delovnem mestu izdelovalke opažnih elementov za dela v gradbeništvu. Pri opravljanju dela je stala za dvižno mizo, po kateri so drseli opažni elementi v obdelovanju. Njena primarna naloga je bila vrtanje v opažne plošče. Ko je odšla po material za obdelavo, ji je med hojo okoli dvižne mize spodrsnilo. Tudi ostalim delavkam je na tem delovnem mestu že večkrat spodrsnilo. Trdila je, da delodajalec ni zagotovil varnega delovnega okolja, in sicer primerne talne podlage za varno hojo. Ravno tako ni poskrbel za redno čiščenje oljnih madežev. Tla so bila spolzka do te mere, da je niti visoka stopnja skrbnosti ni mogla obvarovati pred padcem. Spodrsnilo ji je izključno zaradi neprimerne in gladke talne obloge, ki je bila še toliko bolj drseča zaradi oljnih madežev. Ležaji na mizi, po katerih drsijo opažni elementi, so se namreč mazali z oljem. Zaposleni na tem delovnem mestu bi težko poskrbeli za sprotno čiščenje, saj so delali za trakom, po katerem so drsele opažne plošče in delovnega procesa niso mogli ustaviti, da bi temeljito počistili tla.

2. Toženka je ugovarjala, da tla niso bila gladka, drseča in zamaščena ter da predstavlja izključni vzrok za nezgodo tožničina nepazljivost pri hoji. Tožnica je imela zagotovljene delovne čevlje z ustreznim profilom proti drsenju in ni bilo potrebe, da bi delodajalec namestil dodatno zaščito proti drsenju. Čiščenje se je izvajalo ob koncu delovnega dne in je nemogoče pričakovati, da bo delodajalec izvajal čiščenje med delovnim procesom. Ker je bila tožnica pri delodajalcu zaposlena že več let pred škodnim dogodkom in je obravnavanega dne delo opravljala že tri ure, bi morala vedeti za zamaščenost tal in svojo pozornost temu ustrezno prilagoditi.

**Ugotovljeno dejansko stanje** - Tožnici je 22. 5. 2009 v proizvodnih prostorih A., d. o. o., med izvajanjem delovnih nalog spodrsnilo. Ko je odšla po material za obdelavo opažnih elementov, je padla in si poškodovala levo nogo. Tožničin delodajalec je ob škodnem dogodku imel splošno odgovornost zavarovano pri toženki.

- Zaradi vrtanja plošč je bila v delovnih prostorih na tleh žagovina, pri mazanju ležajev na delovnih mizah pa je po tleh kapljalo olje, ki se je skupaj z žagovino raznašalo po delovnem prostoru. Olje in žagovina sta se prijemala ob čevlje in se raznašala po celotnem delovnem prostoru. Tla so bila drseča v celotnem delovnem prostoru. Pohodna površina je bila izdelana iz lakiranih opažnih plošč.

- Izvedenec za varstvo pri delu je ugotovil, da je zaradi opustitve izvedbe varnostnih ukrepov v smeri preprečevanja kapljanja olja neposredno na tla pod delovno mizo obstajala večja verjetnost, da bo prišlo do zdrsov in delovne nesreče. Varno delo bi bilo možno le, če bi se preprečilo, da na tla istočasno padajo opilki in olje. Če se čiščenje delovnega prostora ne izvaja sprotno, se opilki in žagovina pomešajo z oljem, ki se uporablja za mazanje ležajev na delovni mizi. Olje se je polivalo po ležajih neposredno iz steklenice, zaradi česar ga je nekaj steklo na tla pod delovni stroj. Tak način mazanja ležajev ni bil primeren. Delodajalec bi moral izvesti dodatne varnostne ukrepe v smeri preprečevanja kapljanja olja direktno na tla pod delovno mizo in zagotoviti, da pohodne delovne površine ne bi bile izpostavljene direktnemu vplivu okolja. Mazanje bi se moralo vršiti z uporabo razpršila, čopiča ali mastne krpe, ne pa direktno s polivanjem. Druga možnost bi bila namestitev fizičnega zbiralnika opilkov in odvečnega olja pod mizo, s čimer bi se preprečevalo padanje odpadkov na tla in njihovo raznašanje po delovnem prostoru.

- Delo pri delodajalcu je bilo organizirano na način, da temeljito sprotno čiščenje zaradi pomanjkanja časa med delom ni bilo mogoče. Ker se je z delom mudilo, delavci med opravljanjem dela niso mogli pometati ter brisati olja. Zamazanost tal je bila delodajalcu znana. Čiščenje tal bi bilo potrebno izvajati sprotno in temeljito, kar pa bi upočasnilo delovni proces. Delavci bi lahko opravljali le površinsko čiščenje tal, ki ne bi moglo preprečiti povečane drsnosti tal. Tožnica je izpovedala, da nadrejenega ni nikoli opozorila na spolzka tla, ker na strani delodajalca ni bilo nikogar, s katerim bi se lahko o tem pogovarjala. Da s strani nadrejenih ni bilo posluha, je potrdila priča B. B., ki je izpovedala, da so delavci nadrejene opozarjali na spolzka tla, predlagali so tudi postavitev protizdrsnega tepiha, vendar nadrejeni opozoril niso upoštevali. Tožnica in B. B. sta izpovedali, da je bilo sprotno čiščenje dolžnost delavcev, vendar se je z delom mudilo, zato delavci med samim delom niso mogli pometati, prav tako pa niso posebej brisali olja, počistili so šele ob zaključku dela. Vodja proizvodnje v podjetju C. C. je izpovedal, da delavcem sicer ni bilo prepovedano čiščenje med delovnim časom, če pa so ti preveč čistili, so bili na to opozorjeni.

- Tožnica je pred škodnim dogodkom opravljala delo že nekaj ur. Po sporni površini je dnevno hodila. Vedela je, da je tudi ostalim delavkam, ki so delo opravljale na enakem delovnem mestu že večkrat spodrsnilo.

**Odločitev sodišča prve stopnje**

3. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnici plačati odškodnino v višini 25.623,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pojasnilo je, da toženka ne odgovarja na podlagi pravil o objektivni odgovornosti iz razloga, ker z oljnimi madeži zamaščena pohodna površina ne predstavlja nevarne stvari. Sodba sodišča prve stopnje temelji na stališču, da delodajalec ni zagotovil varnih pogojev dela, ker ni poskrbel, da bi bila talna podlaga primerna za varno hojo na delovnem mestu in tudi ni poskrbel za redno čiščenje oljnih madežev. Zaradi kršitve 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) je podana delodajalčeva krivdna odgovornost, saj je zaradi opustitve izvedbe varnostnih ukrepov v smeri preprečevanja kapljanja olja neposredno na tla pod delovno mizo obstajala večja verjetnost, da bo prišlo do zdrsov. Čeprav izostanek temeljitega sprotnega čiščenja ne izvira iz tožničine sfere, je podan njen soprispevek v višini 30 % iz razloga, ker pri hoji ni bila dovolj previdna. Drsnost pohodne površine v delovnih prostorih toženkinega zavarovanca za tožnico ni predstavljala nepričakovanega ali izjemnega dogodka. Tožnica, ki je na dan škodnega dogodka delo opravljala že nekaj ur pred nezgodo, bi lahko ob ustrezni skrbnosti pravočasno opazila, da je bila pohodna površina drseča oziroma bi lahko na to možnost računala.

**Odločitev sodišča druge stopnje**

4. Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi zaradi zmotne uporabe materialnega prava ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo na način, da je toženka dolžna tožnici povrniti 36.605,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Po stališču sodišča druge stopnje iz okoliščine, da je tožnica na dan škodnega dogodka delo opravljala že nekaj ur pred nezgodo in bi lahko opazila, da je bila pohodna površina drseča, ne izhaja zaključek, da ni hodila z zahtevano pazljivostjo. Toženka ni konkretno pojasnila, zakaj šteje, da je tožnica, ki je glede na navodila delodajalca in priganjanje sodelavcev zaradi izpolnjevanja norme morala ves čas hiteti, biti ob tem še bolj pazljiva oziroma česa ni storila pa bi morala, da bi preprečila padec. Na podlagi ugotovljenih dejstev ni mogoče zaključiti, da je podan tožničin soprispevek, ker okoliščine o tožničini nezadostni previdnosti niso bile niti zatrjevane niti ugotovljene.

5. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 171/2017 z dne 27. 7. 2017 dopustilo revizijo glede vprašanj, ali je odločitev sodišča, da ne obstaja soodgovornost delavke za padec pri hoji ob izvajanju dela materialnopravno pravilna in ali je sodišče druge stopnje v konkretnem primeru, s tem ko je svojo odločitev oprlo na dejstvo, ki ni bilo zatrjevano, prekoračilo pravila trditvenega in dokaznega bremena.

**Revizija tožene stranke**

6. Toženka se v dopuščeni reviziji ne strinja s stališčem sodišča druge stopnje o neobstoju tožničinega soprispevka k nastanku škode. Sklicuje se na judikate z opr. št. II Ips 221/2014, II Ips 202/2011, II Ips 688/2009, II Ips 159/2008, II Ips 349/2004, II Ips 94/99, II Cp 2883/2013 in II Cp 2999/2013. Tožnica je bila za delo ustrezno usposobljena in je imela na razpolaga ustrezno delovno opremo. Bila je zadolžena za sprotno čiščenje delovnega območja. Kot izkušena delavka na tem delovnem mestu je bila dobro seznanjena z razmerami in se je zavedala, da stopanje z drsečimi čevlji znatno poveča zmožnost zdrsa in po lastni izpovedbi delodajalca na spolzka tla ni opozarjala. Podan je njen 30 % soprispevek. Ne drži zaključek sodišča druge stopnje, da toženka ni podala konkretnih navedb o tožničini odgovornosti za nastanek škodnega dogodka in da sodišče prve stopnje o tem ni podalo relevantnih navedb. Sodišče druge stopnje je ob spremembi sodbe svojo odločitev oprlo na protispisne razloge. V nasprotju z listinami v spisu je ugotovilo, da toženka ni konkretno pojasnila, zakaj šteje, da je tožnica, ki naj bi glede na navodila delodajalca in priganjanje sodelavcev zaradi izpolnjevanja norme morala ves čas hiteti, biti ob tem še bolj pazljiva oziroma česa ni storila, pa bi morala, da bi preprečila padec. Sodišče druge stopnje je spregledalo, da je toženka v odgovoru na tožbo navedla, da je vzrok za nezgodo v tožničinem nepazljivem stopanju, ko je na ravni površini nerodno stopila in da so bila tla iz takega materiala, da niso bila spolzka, tudi če bi bila zamaščena. Ravno tako je navedla, da delodajalcu ni bilo znano, da je komurkoli zaradi mastnih tal zdrsnilo; da so bila takšna tla že od nekdaj v uporabi in se padci niso dogajali; da bi toženka morala prilagoditi svojo pozornost in da so za urejenost delovnega okolja in lastno varnost zadolženi tudi delavci. Nepravilen je zaključek sodišča druge stopnje, da je tožnica gleda na navodila delodajalca in priganjanje sodelavcev zaradi izpolnjevanje norme morala ves čas hiteti. Tega dejstva tožnica ni zatrjevala. Tožnica je izrecno trdila, da ji je spodrsnilo izključno zaradi neprimerne in gladke talne obloge. Ker je sodišče druge stopnje svojo odločitev oprlo na nezatrjevano dejstvo, je kršilo 7. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane sodbe na način, da se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

7. Tožnica na vročeno revizijo ni odgovorila.

**Presoja utemeljenosti revizije**

8. Revizija ni utemeljena.

9. Po drugem odstavku 350. člena ZPP pritožbeno sodišče preizkuša izpodbijano sodbo v mejah tistih razlogov, ki so navedeni v pritožbi, po uradni dolžnosti pazi le na določene bistvene kršitve določb pravdnega postopka in pravilno uporabo materialnega prava. Z revizijo se izpodbija drugostopenjska sodba, zato v njej ni mogoče uveljavljati okoliščin izven meja pritožbenega preizkusa. Na prekoračitev trditvene podlage sodišče druge stopnje ne pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP).1

10. Revizijski očitek o relativni bistveni kršitvi določila iz 7. člena ZPP s strani sodišča druge stopnje ni utemeljen. Sodišče druge stopnje ni oprlo svoje odločitve na protispisne razloge. Odločitev o toženkini izključni odgovornosti je utemeljilo z ugotovitvijo, da je morala tožnica zaradi izpolnjevanja norme pri opravljanju dela hiteti in da v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da tožnica ni hodila z zahtevano pazljivostjo. Ker je to dejstvo ugotovilo že sodišče prve stopnje, je argument o toženkini izključni odgovornosti imel podlago v ugotovljenem dejanskem stanju s strani sodišča prve stopnje. Tožnica se je na navedeno dejstvo sklicevala v pritožbenem postopku. V pritožbi je trdila, (1) da je morala izpolniti dnevno normo, (2) da je morala hiteti, sicer je bila opozorjena, (3) da ji počasna hoja in počasno delo zaradi izpolnjevanja norme ni bilo dovoljeno, (4) da je morala delati v naglici in da se ji je z delom vedno mudilo, (5) da je bila kolektivna delovna norma in se je delavca opozorilo, če je naredil bistveno manj od drugega delavca. Toženka se zoper sodbo sodišča prve stopnje ni pritožila in ni vložila odgovora na tožničino pritožbo. S tem, ko je sodišče druge stopnje svojo odločitev oprlo na v pritožbenem postopku neprerekano ugotovitev iz sodbe sodišča prve stopnje, ni prekoračilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu.

11. Deljena odgovornost je urejena v prvem odstavku 171. člena Obligacijskega zakonika, po katerem ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Vsako ravnanje oškodovanca, ki je objektivno prispevalo k nastanku škodnega dogodka oziroma škode, še nima značilnosti ravnanja, ki je razlog za delno razbremenitev odškodninske odgovornosti odgovorne osebe. Ravnanje mora imeti znake neskrbnega ravnanja. Pri delovnih nesrečah je kot merilo treba vzeti skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca za določeno vrsto dejavnosti. Pri tem je potrebno upoštevati, da imajo poleg delodajalca tudi delavci obveznost skrbeti za lastno varnost in delo opravljati tako, da njihovo življenje ali zdravje ni ogroženo.2

12. Odločitev sodišča druge stopnje je materialnopravno pravilna. Za konkretno presojo so ključne naslednje dejanske ugotovitve: (1) tožnica je morala normirano delo opravljati hitro, (2) delavci so nadrejene opozarjali na spolzka tla, (3) delo je bilo organizirano na način, da temeljito sprotno čiščenje zaradi pomanjkanja časa med samim delom ni bilo mogoče. Zaradi teh ugotovitev, ki jih toženka v pritožbenem postopku ni izpodbijala, se konkretni dejanski stan v bistvenem razlikuje od judikatov, citiranih v dopuščeni reviziji. Toženka z izpodbijanjem zaključka, da je tožnica glede na navodila delodajalca in priganjanje sodelavcev zaradi izpolnjevanja norme morala ves čas hiteti, nedovoljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Ker v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da je tožnica pri opravljanju dela ravnala neskrbno oziroma nepazljivo, je utemeljen sklep o toženkini izključni odgovornosti za škodni dogodek iz razloga, ker njen zavarovanec ni poskrbel za varne delovne pogoje.

13. Ker razlogi, zaradi katerih je bila dopuščena revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev, da toženka sama krije stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta z odločitvijo o zavrnitvi revizije.

1 Sklep VS RS z dne 7. 4. 2011, opr. št. II Ips 34/2010; sodba in sklep VS RS z dne 26. 5. 2010, opr. št. II Ips 806/2009; sodba in sklep VS RS z dne 17. 4. 2008, opr. št. II Ips 70/2006 2 Sodba VS RS z dne 21. 1. 2016, opr. št. II Ips 221/2014.