Jedro

Dejstvo, da je tožnica obravnavanega dne delo opravljala že nekaj ur pred nezgodo, zaradi česar bi, po mnenju prvostopenjskega sodišča, lahko opazila, da je bila pohodna površina drseča in bi na to možnost lahko računala, še ne pomeni, da ni hodila z zahtevano pazljivostjo.

Glede na navedeno je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj na podlagi ugotovljenih dejstev ni mogoče zaključiti, da je podan tudi prispevek tožnice kot oškodovanke, ker konkretne okoliščine, ki bi utemeljevale sklep o tožničini nezadostni previdnosti, ki bi povzročila oziroma bila sovzrok nastanku tožničine poškodbe, niso bile zatrjevane in tudi ne ugotovljene.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v točki I. izreka tako spremeni, da se - znesek 25.623,00 EUR nadomesti z zneskom 36.605,00 EUR, - znesek 23.800,00 EUR nadomesti z zneskom 34.000,00 EUR.

- znesek 1.823,50 EUR nadomesti z zneskom 2.605,00 EUR.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti še 640,11 EUR stroškov postopka na prvi stopnji in 690,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dneva dalje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče (v nadaljevanju: sodišče) razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnici) v roku 15-ih dni plačati odškodnino v skupnem znesku 25.623,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.10.2010 dalje ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna v roku 15-ih dni plačati na račun službe za BPP Okrožnega sodišča v Kopru pravdne stroške v višini 413,71 EUR (II. točka izreka) in tožnici stroške v višini 1.869,21 EUR (II. in III. točka izreka). Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je podana krivdna odgovornost toženkinega zavarovanca za škodo, ki jo je tožnica utrpela v delovni nezgodi z dne 22.5.2009. Ugotovilo je, da je tožnica prispevala k nastanku obravnavane nezgode in posledično škode, saj bi ob ustrezni skrbnosti lahko pravočasno opazila, da je bila pohodna površina drseča, oziroma bi na to možnost lahko računala. Ugotovilo je, da tožnica obravnavanega dne pri hoji ni bila dovolj previdna in njen soprispevek ocenilo v višini 30 %.

2. Zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo spremeni v I. točki izreka tako, da odloči, da je toženka dolžna tožnici plačati odškodnino v skupnem znesku 36.605,00 EUR ter toženki naloži v plačilo stroške postopka pred sodiščem prve in druge stopnje, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, sodbo v zavrnilnem delu I. točke in v stroškovni odločbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Zaključek sodišča, da je tožnica k nesreči prispevala s tem, ker bi lahko ob ustrezni skrbnosti pravočasno opazila, da je bila pohodna površina drseča, oziroma bi na to možnost lahko računala in bila pri hoji bolj previdna, ni pravilen. Sodišče ni pojasnilo, na kakšen način bi se lahko tožnica konkretnemu zdrsu izognila. Zaključek sodišča je zato povsem neživljenjski, saj ni jasno, kako bi ob drsečih tleh še tako velika previdnost pri hoji lahko preprečila zdrs in padec tožnice. Pritožba izpostavlja mnenje sodnega izvedenca za varstvo pri delu, ki je pojasnil, da bi toženkin zavarovanec lahko maščenje tal popolnoma preprečil z namestitvijo zbiralnika pod delovnim pultom, kar bi preprečilo raznašanje z oljem prepojene žagovine po prostoru. Kljub temu, da so ga na to opozarjali tudi delavci, tožničin delodajalec tega ni storil. Že zaradi navedenega bi sodišče tožbenemu zahtevku po temelju moralo ugoditi v celoti. Tudi sicer od tožnice ni mogoče pričakovati, da se po prostoru ne bi gibala, saj je bilo gibanje po prostoru neizogiben del delovnega procesa, poleg tega pa sodišče pri odločanju o soprispevku tožnice ni upoštevalo, da je tožnica morala izpolniti dnevno normo, da je morala hiteti, sicer je bila opozorjena. Čeprav tožnica z izjemno previdnim stopanjem ne bi mogla preprečiti nezgode, je očitek sodišča, da tožnica pri hoji ni bila dovolj previdna, neutemeljen tudi iz razloga, ker tožnici počasna hoja in posledično počasno delo zaradi izpolnjevanja norme ni bilo dopustno. Tako tožnica, kot tudi drugi delavci v tovarni so morali namreč delati v naglici, kar je potrdila tožnica v svoji izpovedi. Potrdili pa sta tudi obe zaslišani priči M.D. in A.P.. Slednji je pojasnil, da so bili delavci celo opozorjeni, če so med delovnim procesom preveč čistili. Pojasnil je, da je bila kolektivna norma in se je delavca opozorilo, če je naredil bistveno manj od drugega delavca (zapisnik z dne 31.3.2015, stran 6). Tožnica je torej hitela z delom, ker so je k hitenju priganjali tako sodelavci, kot nadrejeni. V kolikor bi želela stopati še posebej previdno (kar je bilo tudi zaradi narave dela in drugih okoliščin praktično nemogoče), bi se njeno delo bistveno upočasnilo in norme ne bi mogla izpolniti, pri tem pa zdrsa tudi ne bi mogla zagotovo preprečiti. Sicer pa je povsem neživljenjsko, da se od delavca pričakuje, da celoten delovni proces računa na možnost zdrsa in temu primerno prilagodi stopanje po prostoru. Tožnica trdi, da kljub veliki previdnosti pri hoji nesreče ne bi mogla preprečiti. Glede na navedeno sodišče ni imelo podlage, da odloči, da je tožnica s 30 % prispevala k nastanku obravnavane nezgode, temveč bi moralo tožničin tožbeni zahtevek priznati v celoti in ji dosoditi odškodnino v višini 36.605,00 EUR. Tožnica priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je najprej preizkusilo, ali je prišlo v postopku na prvi stopnji do kakšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj pritožba med drugim uveljavlja tudi ta pritožbeni razlog. Ker v tem delu pritožba ni obrazložena, je pritožbeno sodišče preizkusilo samo, ali je prišlo do kakšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere mora v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Takšnih kršitev ni ugotovilo.

6. Utemeljena pa je graja zmotne uporabe materialnega prava. Dejstvo, da je tožnica obravnavanega dne delo opravljala že nekaj ur pred nezgodo, zaradi česar bi, po mnenju prvostopenjskega sodišča, lahko opazila, da je bila pohodna površina drseča in bi na to možnost lahko računala, še ne pomeni, da ni hodila z zahtevano pazljivostjo. Tudi sicer toženka v tem postopku ni konkretno pojasnila, zakaj šteje, da je tožnica, ki je glede na navodila delodajalca in priganjanje sodelavcev zaradi izpolnjevanja norme, morala ves čas hiteti, biti ob tem še bolj pazljiva oziroma česa ni storila pa bi morala, da bi preprečila padec. V zvezi s tem pa nima konkretnih ugotovitev tudi sodba. Glede na navedeno je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj na podlagi ugotovljenih dejstev ni mogoče zaključiti, da je podan tudi prispevek tožnice kot oškodovanke, ker konkretne okoliščine, ki bi utemeljevale sklep o tožničini nezadostni previdnosti, ki bi povzročila oziroma bila sovzrok nastanku tožničine poškodbe, niso bile zatrjevane in tudi ne ugotovljene. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odločilo, da je tožnica upravičena do povrnitve celotne priznane škode.

7. Posledično je pritožbeno sodišče spremenilo tudi stroškovno odločbo, v spremenjeni sodbi je namreč uspeh tožnice 80% in ne zgolj 65%. Upoštevaje višino stroškov, ki jih je po posamezni stranki ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, je toženka na račun stroškov dolžna tožnici plačati 2.509,32 EUR oziroma poleg dosojenih še 640,11 EUR.

8. Ker je tožnica uspela s pritožbo, je upravičena tudi do stroškov, ki jih je imela v pritožbenem postopku. Te je pritožbeno sodišče odmerilo na znesek 690,0 EUR in od tega zneska priznalo 545,60 EUR na račun nagrade za postopek, 20,00 EUR na račun materialnih stroškov in 124,43 EUR na račun DDV.