Jedro

Ugotovljeno je bilo, da so se dediči dogovorili, da toženka uporablja, živi v hiši do svoje smrti in to neodplačno. Tak dogovor ni mogoče opredeliti kot prekarij. Za prekarij gre, kadar se raba stvari prepusti neodplačno, bistveno pa je tudi, da je dano dovoljenje do preklica, za kar pa v obravnavani zadevi ni šlo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka A. M. dolžna v roku 15 dni izprazniti ter prosto oseb in stvari izročiti stanovanjsko hišo, stoječo na parc. št. 1253/1 k.o. X tožnici V. M. (točka I izreka sodbe). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženki povrniti 1.233,15 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se je pritožila tožnica. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da se na načelni ravni strinja s sodiščem, da so lahko predmet darilne pogodbe tudi druge premoženjskopravne pravice, na kar nakazuje 533. člen OZ. Nasprotuje odločitvi sodišča, da je šlo pri dogovoru T., M. in A. M. za brezplačno naklonitev. Dogovor, ki ga je sodišče ocenilo kot darilno pogodbo, to vsekakor ni bil. Z dogovorom so si dediči razdelili premoženje (sporno nepremičnino), ki jim je pripadla po smrti njihove mame C. Toženka je svoj delež prepustila bratu T. v zameno za „naklonitev“ pravice do brezplačnega bivanja v nepremičnini do svoje smrti. Iz povedanega izhaja, da T. M. ni imel namena toženko obdariti, saj je v zameno za „naklonitev“ pravice do brezplačnega bivanja pridobil lastninsko pravico na hiši. Nastalo razmerje je mogoče opredeliti le kot prekarij prekinitev katerega je tožnica želela doseči z obravnavano tožbo. Nadalje pritožnica izpostavlja, da se sodišče podrobneje do obstoja predpostavk za veljavnost darilne pogodbe sploh ni opredelilo. Sodišče tudi ni upoštevalo 538. člen OZ (pisnost pogodbe). Pravica bivanja v stanovanju, za kar v bistvu gre, je urejena v 247. členu SPZ. 248. člen pa napotuje na smiselno uporabo pravil o užitku (234. člen SPZ). Ta člen v drugem odstavku določa, da pravica užitka nastane z dovolilom, o čemer pa v celotnem sporu ni bilo govora. Vztraja, da gre v obravnavani zadevi za prekarij, ki je dan do preklica in ga brez izrecne izjave volje, da gre za kakšno drugo obliko rabe ni mogoče preprosto in pavšalno klasificirati kot darilno pogodbo. Sodišču na koncu ponuja še paralelo s primerom, ki kljub nespornemu dejstvu, da nepremičnina v skupni lasti zakoncev enemu od njih ne pripada lastninska pravica, ki se sicer domneva, če na nepremičnino poseže upnik z izvršbo. Načelo vpisa v zemljiško knjigo je strogo spoštovano kljub zakonski domnevi v ZZZDR, medtem ko je sodišče osebno služnost stanovanja ustvarilo na podlagi nekih nekohorentnih in pavšalnih domnev, ki kršijo načelo pravne varnosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Med strankama ni spora, da so se pravni prednik tožnice T. M., toženka in njuna sedaj že pokojna sestra M. M. v zapuščinskem postopku po materi C. M. dogovorili, da bo, ne glede na oporoko s katero je hišo na P. mati zapustila toženki, hišo prevzel T. M. Na račun tega je sestri M. N. izplačal njen dedni delež po materi, s toženko pa se je dogovoril, da bo v hiši lahko prebivala brez plačila najemnine do smrti.

5. Pritožba ima prav, da tak dogovor ni mogoče opredeliti kot darilno pogodbo, vendar pa tudi ne kot prekarij, kot meni tožnica. Za prekarij gre, kadar se raba stvari prepusti neodplačno, bistveno pa je tudi, da je dano dovoljenje do preklica, za kar pa, kot je že povedano zgoraj, v obravnavani zadevi ni šlo. Nedvomno ima dogovor značilnosti služnosti stanovanja – določen je vrsta in obseg uporabe in trajanje razmerja, pa tudi značilnost posodbene pogodbe – neodplačnost. Za sklenitev pravnega posla, s katerim lastnik prepusti uporabo svoje stvari drugemu namreč velja načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij. Bistveno je torej, kakšna je bila dejanska vsebina dogovora o uporabi sporne nepremičnine. Ugotovljeno je bilo, da so se dediči dogovorili, da toženka uporablja, živi v hiši do svoje smrti in to neodplačno (primer II Cp 2034/2013).

6. Povedano pomeni, da zahtevek tožnice, da toženka izprazni hišo in jo izroči tožnici, ni utemeljen. Odločitev prvega sodišča je sicer pravilna, vendar ne iz razlogov, kot jih je navedlo prvo sodišče, pač pa iz razlogov, kot so navedeni zgoraj. Ker zahtevek po povedanem ni utemeljen, pritožbeno sodišče na navedbe o tem, da bi moralo sodišče smiselno uporabiti pravila o užitku ne odgovarja, ker niso odločilnega pomena za rešitev zadeve (prvi odstavek 360. člena ZPP).