Jedro

Stanovanjski zakon (SZ, Ur.l. RS, št. 18/91 do 23/96) določa v poglavju o privatizaciji stanovanj in stanovanjskih hiš, da morajo lastniki prodati stanovanje na zahtevo imetnika stanovanjske pravice, ki je imel to pravico na dan uveljavitve zakona (117. člen). Toda od tega načela je predvidel izjeme, ko lastnik ni dolžan prodati stanovanja. Med njimi je v tretjem odstavku 129. člena predvidel tudi izjemo, če gre za stanovanja, ki so namenjena osebam za opravljanje službene dejavnosti (40. člen ZSR). Ker sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je bilo tožnici že 25.9.1991 dodeljeno stanovanje v objektu Zdravstvene postaje V... le v uporabo zato, da je opravljala svojo službeno dolžnost, sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta zapisali, da tedaj ni pridobila stanovanjske pravice in da njena zahteva za odkup stanovanja ni utemeljena.

Izrek

Revizija se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da mora tožena stranka z njo skleniti pogodbo, s katero ji bo prodala dvoinpolsobno stanovanje, v izmeri 58,07 m2, v drugem nadstropju zgradbe v K. v V., za kupnino 640.000, tolarjev, ki je plačljiva v 120 obrokih, ter ji omogočiti zemljiškoknjižni prepis lastninske pravice. Poleg tega je odločilo, da mora tožnica povrniti toženi stranki 45.553,00 tolarjev pravdnih stroškov.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnica trpi svoje pritožbene stroške.

Proti sodbi višjega sodišča in v zvezi s sodbo prvega sodišča je tožena stranka pravočasno vložila revizijo. Meni, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ker je vprašljivo, če se lahko poklic medicinske sestre enači s hišnikom ali kurjačem, katere ima v mislih 40. člen Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Ur.l. SRS št. 35/82 do 14/84), saj poklic medicinske sestre ni vezan na stavbo. Trdi, da je ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona (SZ, Ur.l. RS, št. 18/91 do 23/96) izpolnjevala vse pogoje za odkup stanovanja in navaja, da so pri toženi stranki šele kasneje sprejeli pravilnik za dodeljevanje stanovanj in ji 25.9.1994 izdali novo odločbo, po kateri ne more odkupiti stanovanja. Predlaga razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

V postopku, ki je bil opravljen po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS št. 55/92), je bila reveizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je preizkusilo sodbo sodišča druge stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja revizija, po uradni dolžnosti pa jo je preizkusilo tudi glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Pri tem ni ugotovilo kršitve postopka, ki se upošteva po uradni dolžnosti.

Tudi kršitev zmotne uporabe materialnega prava ni podana.

Stanovanjski zakon (SZ, Ur.l. RS, št. 18/91 do 23/96) določa v poglavju o privatizaciji stanovanj in stanovanjskih hiš, da morajo lastniki prodati stanovanje na zahtevo imetnika stanovanjske pravice, ki je imel to pravico na dan uveljavitve zakona (117. člen). Toda od tega načela je predvidel izjeme, ko lastnik ni dolžan prodati stanovanja. Med njimi je v tretjem odstavku 129. člena predvidel tudi izjemo, če gre za stanovanja, ki so namenjena osebam za opravljanje službene dejavnosti (40. člen ZSR). Ker sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je bilo tožnici že 25.9.1991 dodeljeno stanovanje v objektu Zdravstvene postaje Vojnik le v uporabo zato, ker je opravljala svojo službeno dolžnost, sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta zapisali, da tedaj ni pridobila stanovanjske pravice in da njena zahteva za odkup stanovanja ni utemeljena. Dvom, ki ga izraža revidentka, in zatrjevanje, da poklica medicinske sestre ni mogoče enačiti s hišnikom ali kurjačem, v tem pogledu ni utemeljen. V prvem odstavku 40. člena ZSR je primeroma navedenih nekaj primerov, ko osebe, ki opravljajo službeno dolžnost, pridobijo pravico do začasne uporabe stanovanja, med katerimi so posebej navedena stanovanja v zdravstvenih zavodih.

Ker torej tožnica v času uveljavitve SZ ni imela pravice do odkupa stanovanja in ker kasneje (po uveljavitvi SZ in zahtevi za odkup stanovanja) sprejeti pravilnik in nova odločba, po kateri tožnica nima pravice do odkupa stanovanja, nista merodajna za presojo v pravdni zadevi (v tem ima revidentka prav), je revizijsko sodišče po določilu 393. člena ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Po določilu 166. člena in v zvezi s 154. členom ZPP je zavrnilo tudi njen zahatevek za povrnitev revizijskih stroškov, ker revizija ni bila uspešna.