Jedro

Če je bilo stanovanje dano samo v uporabo, potem na stanovanju ni bilo mogoče pridobiti stanovanjske pravice, ki je pogoj za odkup stanovanja.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna skleniti s tožečo stranko prodajno pogodbo za dvo in pol sobno stanovanje. Zavrnilo je tudi nadaljnji zahtevek za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine.

Sodišče je ugotovilo, da tožeča stranka ni postala imetnica stanovanje pravice zato tožbenemu zahtevku ni ugodilo.

Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka in je uveljavljala pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve materialnega prava. V pritožbi navaja, da se sodišče sklicuje na odločbo tožene stranke z dne 25. 9. 1994, ki je bila izdana skoraj tri leta po začetku veljavnosti Stanovanjskega zakona po katerem je imela tožnica vse pogoje za odkup stanovanja in ki glede odkupa ne pozna nobenih izjem. Tožena stranka je v novembru leta 1993 res prejela pravilnik za dodeljevanje stanovanj v najem in na njegovi podlagi izdala odločbo z dne 25. 9. 1994, kar pa je storila kot je že navedeno po začetku veljavnosti Stanovanjskega zakona. Tožeča stranka je vložila zahtevek za odkup stanovanja pravočasno dne 29. 9. 1993, torej še pred sprejetjem pravilnika, kar pa niti ni bistveno saj je imela tožnica ob sprejemu Stanovanjskega zakona vse pogoje za odkup stanovanja, ki ne pozna izjem po katerih bi se stanovanja, ki so bila zgrajena s samoprispevkom in naj bi bila dana v uporabo samo osebam, ki opravljajo zdravstveno dejavnost, ne smela odprodati. Tožeča stranka predlaga v pritožbi ustrezno spremembo oz. razveljavitev sodbe.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da tožnica ni postala imetnica stanovanjske pravice in zato ne more zahtevati odkupa tega stanovanja. Z odločbo z dne 25. 9. 1991 ji je bilo kot srednji medicinski sestri v službi osnovne zdravstvene dejavnosti ... OE ZD Celje dodeljeno stanovanje v objektu Zdravstvene postaje ... le v uporabo v skladu z določilom čl. 40 takrat veljavnega zakona o Stanovanjskih razmerjih, ki je določal, da pravico do začasne uporabe stanovanja namenjene osebi, ki opravlja službeno dejavnost lahko pridobi le oseba, ki opravlja službeno dolžnost zvezano s stavbo. Po tem zakonskem določilu tožeča stranka torej ni pridobila stanovanjske pravice, ki je po 117. čl. Stanovanjskega zakona pogoj, da lahko njen imetnik zahteva odkup stanovanja. Ob navedenem je pravilen tudi zaključek prvostopnega sodišča, da tožeči stranki ne gre zahteva po nakupu drugega primernega stanovanja po 129. čl. Stanovanjskega zakona, kar pa tožeča stranka niti ni zahtevala.

Sodišče prve stopnje se nikjer ne sklicuje na odločbo z dne 25. 9. 1994, ki naj bi bila po pritožbenih navedbah sprejeta na podlagi pravilnika za dodeljevanje stanovanj iz novembra leta 1993. Navedeno in dejstvo, da je tožnica vložila zahtevek za odkup stanovanja že v dve letnem roku (29.9.1993) še pred sprejetjem omenjenega pravilnika, pa ni bistveno, kakor ugotavlja že pritožba.

Pritožba tožeče stranka je bila torej kot neutemeljena zavrnjena in je bila potrjena sodba sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje pritožbene stroške.