Jedro

Z zakonsko zvezo se spremeni premoženjskopravni položaj vsakega od zakoncev v zvezi s premoženjem, ki je pridobljeno v trajanju zakonske zveze. Ne gre več le za dva posameznika z lastnim premoženjskim statusom, gre za posebno skupnost, znotraj katere se zaradi čustvene in osebne na(po)vezanosti vzpostavlja poseben premoženjski režim v zvezi s premoženjem, ki je pridobljen v času trajanja življenjske skupnosti. Z zakonsko zvezo se poleg osebnega statusa spremeni tudi premoženjski status vsakega zakonca.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi ter se sodba in sklep v III. tč. izreka spremeni tako, da se glasi: "Delež tožeče stranke na skupnem premoženju je 40 % celotnega skupnega premoženja, delež tožene stranke na skupnem premoženju je 60 % celotnega skupnega premoženja.", 6. tč. izreka pa se spremeni tako, da se znesek „9.683,60 EUR“ nadomesti z zneskom „7.658,46 EUR".

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti toženi stranki pritožbene stroške v višini 323,74 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

_Odločitev sodišča prve stopnje_

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spada kupnina za gostinski lokal na naslovu ....1 po kupni pogodbi št. ... z dne 27. 1. 2015 v znesku 90.000,00 EUR in najemnina od najema lokala v višini 8.650,00 EUR za obdobje od januarja 2014 do 10. 9. 2014, osebni avtomobil znamke Hyundai ix 35, denarna sredstva na TRR toženke v višini 3.504,72 EUR in denarna sredstva na TRR tožnika v višini 219,86 EUR (II), da je delež tožnika na skupnem premoženju ½ in da je delež toženke na skupnem premoženju ½ (III), da karkoli sta pravdni stranki zahtevali več ali drugače se zavrne (IV in V). S sklepom je dopustilo spremembo tožbe (I) in odločilo, da mora toženka povrniti tožniku v roku petnajstih dni pravdne stroške v višini 9.683,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (VI).

_Pritožbene navedbe2_

2. Toženka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutne bistvene kršitve postopka. Sodba je nerazumljiva in nesklepčna, razlogi pa v medsebojnem nasprotju.

3. Zvočni zapis posnetka potrjuje, da je bila toženka ves čas omejena pri svojem zaslišanju, da jo je sodnica večkrat prekinila, ker se je zapisnikarici mudilo domov, tožnik pa je lahko prosto izpovedoval, ko je bil zaslišan. Iz teh razlogov je toženka predlagala, da se jo dodatno zasliši, kar je sodišče neutemeljeno zavrnilo. Iz zvočnega zapisa še izhaja, da se je mudilo tudi pri zaslišanju toženkinih staršev, zato nista mogla izpovedati vsega, kar sta hotela.

4. Sodišče je ugotovilo, da je v fazi ustanavljanja družbe A. d.o.o. zadevo vodil toženkin oče, ker je bila družba ustanovljena z namenom podpore poslovanja družbe B. d.o.o. v Srbiji, katere lastnik in družabnik ter direktor je bil toženkin oče, da je toženkin oče prispeval denar za ustanovitev družbe A. d.o.o., zmotno pa je ugotovilo, da ni bistveno, kdo je prispeval ustanovni kapital. Ustanovni kapital je bil namenjen toženki. Dan je bil kot darilo zgolj toženki in ne tudi tožniku.

5. Okoliščine povezane z ustanovitvijo družbe A. d.o.o. bi potrdil odvetnik C. C., ki pa ga sodišče ni zaslišalo, čeprav je svoj izostanek opravičil, zato je sodišče dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Sodišče je s tem želelo onemogočiti nadaljnje dokaze v prid toženke. Priča bi pojasnila, da tožnik pri nakupu nepremičnine in ustanovitvi družbe ni sodeloval, da je toženka živela v Srbiji in bila zaposlena v družbi A. d.o.o., dostavil bi tudi pisna dokazila o ustanovitvi in delovanju družbe A. d.o.o, potrdil bi, da mu je toženkin oče osebno izročil znesek za plačilo ustanovitvenega kapitala in da je z njim sodeloval le toženkin oče in toženka.3

6. Toženkin oče je izpovedal, da je bilo plačilo ustanovitvenega kapitala namenjeno njegovi hčeri. Toženka je bila vpisana kot imetnica poslovnega deleža in vpisana kot zakonita zastopnica družbe. Toženkin oče je s konkludentnimi ravnanji izkazal, da tožnik v zvezi z družbo ni nikjer udeležen. Družba A. d.o.o. je bila namenjena poslovanju njegove družbe B. d.o.o. v Srbiji. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je imel toženkin oče interes, da se ustanovi družba in kupi nepremičnina, ker je kot lastnik in direktor družbe B. d.o.o. Ljubljana želel poslovanje družbe razširiti na srbski trg. V Srbiji sta se ustanovili družbi A. d.o.o. in B. d.o.o. Srbija, vse z namenom trženje družbe B. d.o.o. Ljubljana. Potni nalogi potrjujejo, da je tožnik v Srbijo potoval po nalogu družbe B. d.o.o., kar pomeni, da sta bili družbi B. d.o.o. in A. d.o.o. poslovno povezani. Sodišče ugotavlja, da je bila ustanovitev družbe B. d.o.o. v Srbiji in družbe A. d.o.o. del širšega plana toženkinega očeta, ne pojasni pa, zakaj z navedenim planom ne bi mogla biti povezana tudi finančna neodvisnost toženke, ko je postala edina družbenica in direktorica družbe A. d.o.o. 7. Sodišče zmotno meni, da ni bistveno, kdo je ustanovil družbo A. d.o.o., kdo je zanj plačal ustanovitveni kapital in kdo je vodil njeno poslovanje. Sodba je v tem delu nesklepčna, nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je odločitev sprejelo v nasprotju z obstoječo sodno prakso, odklona pa ni obrazložilo.4

8. Kredit za nakup nepremičnine družbe A. d.o.o. je vzela družba B. d. o.o. Ljubljana, kar dokazuje povezanost toženkinega očeta v vse posle družbe A. d.o.o. v zvezi s posli družbe B. d.o.o. Ljubljana, ki je družinska družba. Toženkin oče je izpovedal, da tožnik ni bil udeležen pri nobenih poslih, ne v Sloveniji ne v Srbiji in da je denar za ustanovitev družbe dal hčeri. Toženkin oče je izpovedal, da je bil tožnik zaposlen v družbi B. d.o.o. kot šofer in da nikoli ni bil vključen v posle omenjenih družb. 9. Sodišče ni upoštevalo, da sta toženkina starša izpovedala, da tožnika nista štela kot partnerja toženke, da tega nista nikoli sprejela, da nista vedela za hčerino poroko, da na poroko nista bila povabljena in da sta imela odklonilen odnos do tožnika, da so v družinski hiši na P. vedno ločeno dopustovali, niso se družili, zato ni nobene logike, da bi toženkin oče ustanovil družbo za oba. Darilo v obliki plačila ustanovitvenega kapitala za družbo A. d.o.o. ni bilo dano tožniku.

10. Sodišče ugotavlja, da toženkin oče ni izrecno izjavil, da je denar za ustanovitev namenjen obema, sodišče pa neobrazloženo ugotovi, da ni verjeti njegovi izpovedbi, da je bil denar namenjen zgolj toženki, čeprav je njegovo izpovedbo potrdila tudi toženka. Premoženje, ki ga zakonce prinese v zakonsko zvezo ali ga pridobi neodplačno v času trajanja zakonske zveze, se šteje za njegovo posebno premoženje, kot to določa 70. člen Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ). Sodišče se je oprlo na domnevo, da je darilo, dano v času trajanja zakonske zveze, dano obema zakoncema, čeprav dokazi to domnevo izpodbijajo. V aktu o ustanovitvi družbe N. d.o.o. je kot edina družbenica vpisana toženka, zato je ta domneva izpodbita. Ustanovni delež predstavlja posebno premoženje toženke.

11. Priča C. C. je izpovedal, da je bila nepremičnina kupljena od partnerjev toženkinega očeta, potem ko je R. (toženka) „to prevzela“ in da je njen oče vzel kredit. 12. Sin toženke je izpovedal, da je toženkin oče najprej družbo A. d.o.o. namenil njemu, potem pa se je dogovoril s toženko. Sodišče teh izpovedb D. D. in toženke ni upoštevalo, kar pomeni kršitev 8. člena ZPP.

13. Sodišče sklepa, da je bil toženkin oče seznanjen z zunajzakonsko skupnostjo pravdnih strank in da bi moral vedeti, da bo pri nadaljnjih poslovnih aktivnostih sodeloval tudi tožnik, kar je nelogično sklepanje, ker zunajzakonska skupnost pri tej odločitvi ni igrala nobene vloge. Toženkin oče je denar dal iz razloga, da nihče ne bi niti pomislil, da je to skupno podjetje pravdnih strank.

14. Tožnik je izpovedal, da ni imel nobenih izkušenj s poslovanjem v Srbiji. Glede nakupa nepremičnine je odgovarjal na splošno. Akti o ustanovitvi družbe A. d.o.o. so pisani v latinici in ne v cirilici, kot je neresnično zatrjeval tožnik. Tožnik je zatrjeval, da sta imela s toženko veliko denarja, hkrati pa je neresnično trdil, da se je za nakup nepremičnine sposodil denar od brata. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnik v tem delu neresnično izpovedoval, saj je verjelo toženki in njenemu očetu, da je toženkin oče plačal ustanovni kapital. 15. Sodišče posledično nekritično verjame tožniku, da naj bi pravdni stranki poleg uradne kupnine za nepremičnino prejela v gotovini še enkrat tolikšen znesek kupnine, kot je bila dogovorjena v pogodbi. Sodišče bi moralo upoštevati, da je tožnik lažno zatrjeval, da je plačal ustanovni kapital in si od brata izposodil 15.000,00 EUR. Za izposojo denarja ni bilo nobene potrebe, saj je bilo zadosti denarja za nakup nepremičnine. Vse je urejal odvetnik E. E., ki bi lahko podrobno pojasnil vse okoliščine glede nakupa nepremičnine in da tožnik pri nakupu ni sodeloval, ne s svojo prisotnostjo, ne z denarjem.

16. Pravdni stranki sta v postopku zatrjevali, da denarna sredstva za nakup lokala izvirajo iz prejete kupnine v zvezi s prodajo nepremičnine v lasti družbe A. d.o.o. Iz kupoprodajne pogodbe med P. d.o.o. in A. d.o.o. z dne 25. 6. 2007 izhaja, da je bila dogovorjena kupnina za nepremičnino 120.000,00 EUR, iz prodajne pogodbe o prodaji nepremičnine družbe A. d.o.o. kupcu F. F. z dne 3. 10. 2012 pa, da je bila nepremičnina prodana za kupnino v višini 120.000,00 EUR. Družba A. d.o.o. je na podlagi kreditne pogodbe z družbo B. d. o. o. Ljubljana prejela 150.000,00 EUR kredita. Sodišče ugotavlja, da je med pravdnima strankama nesporno, da je pretežni del kupnine za lokal pridobljen s prodajo nepremičnine družbe A. d.o.o. Ker je bil premoženjski vložek v družbo A. d.o.o. zagotovljen iz posebnega premoženja toženke, je toženka s premoženjem družbe lahko upravljala samostojno. Sodišče zmotno ugotavlja, da je bila nepremičnina kupljena za 16.000,00 EUR; pogodbeni znesek je bil 120.000,00 EUR, plačilo are pa je del pogodbenega zneska. Sklepanje, da je bila nepremičnina prodana za nižji znesek od kupljenega nima osnove v listinah.

17. Nepremičnina v lasti družbe A. d.o.o. je bila prodana, zato je kupnina od te družbe. Ob upoštevanju korporacijskih pravil ta kupnina ne more predstavljati skupnega premoženja pravdnih strank. Premoženje družbe je ločeno od osebnega premoženja družabnikov. V skupno premoženje zakoncev spadajo le korporacijske pravice iz poslovnega deleža, ne pa premoženje družbe. Tudi če bi se štelo, da je toženkin oče dal darilo obema pravdnima strankama, denarna sredstva od prodaje nepremičnine ne predstavljajo skupnega premoženja.

18. Sodišče zmotno ugotavlja, da posojilo, ki ga je dal G. G. za nakup lokala, ni njeno posebno premoženje, čeprav je toženka do sedaj le delno vrnila kredit in torej kredit ni bil odplačan s skupnimi sredstvi pravdnih strank. Toženka je v spis priložila potrdilo o delnem vračilu kredita v višini 7.000,00 EUR, G. G. pa je te trditve potrdil. 19. Sodišče je začetek in konec življenjske skupnosti pravdnih strank določilo na pamet, ne da bi pojasnilo razloge. Sodišče je določilo začetek zunajzakonske zveze tako, kot je navedel tožnik. Toženka je veliko časa preživela v Srbiji, iz potnih listov pa izhaja, da pravdni stranki nista bili vedno skupaj.

20. Iz zaslišanja prič H. H, I. I., J. J., K. K., C. C., L. L. in M. M. bi sodišče moralo ugotoviti, da je začetek zveze med pravdnima strankama obstajal v času od 2000 do 2007. Iz izpovedb toženkinih staršev izhaja izkazujeta brezbrižnost in sovražni odnos do zveze med tožnikom in toženko, izpovedba D. D. pa je v skladu z dokumentiranimi dejstvi. Iz fotografij se ne da sklepati, kdaj so nastale. Medsebojna pooblastila na bančnih računih segajo v obdobje zakonske zveze. Pooblastila so iz leta 2007.5 Tožnik je bil vpisan kot lastnik na vozilih iz razloga, da toženka ne bi tvegala rubeža zaradi ene poslovne obveznosti, ki pa jo je naknadno poplačala. Denar ji je dal oče, s tem pa se je zopet povečan delež na skupnem premoženju toženke.

21. Neverodostojno je bilo pričanje C. C., da je bil do leta 2002 velikokrat v K. na družinskih srečanjih. Priložena notarsko overjena izjava N. N., njegove bivše žene, tega ne potrjuje. Neresnična je izpovedba L. L., ki je učil toženkinega sina karate, da ga je na treninge vozil tožnik. Iz priloženega potrdila - kopijo šolskega izkaza D. D. - izhaja, da ga je priča učila karate v šolskem letu 91/92, ko je D. D. obiskoval drugi razred osnovne šole. M. M. zatrjuje, da je delal vodovod, v K. pa se je vodovod delal leta 1992. 22. O. O. se ni pokazal kot nevtralna priča. Toženka je z njim prekinila vse zavarovalne posle. Maščevalen je do G. G., ker sta imela G. G. in hči O. O. avtomobilsko trčenje in sta v sporu, zato je toženka tudi umaknila predlog za njegovo zaslišanje. Motiv za njegovo ravnanje je prijateljstvo s tožnikom. Zavarovalno polico je podjetje A., d.o.o. po hipotekarni pogodbi sklenilo že leta 2007, kar je bil pogoj za črpanje kredita.

23. Tožnik je toženki prostovoljno prinesel ključe od avtomobila Hyundai ix35, kar pomeni, da tožnik avtomobila ni obravnaval kot skupno premoženje.

24. Hiša v K. je bila last toženkinega očeta, zato niso pomembna tožnikova vlaganja v hišo. Stroške za hišo je v veliki meri plačeval toženkin oče, s tem, pa so povečali dohodki toženke pri ugotavljanju deleža na skupnem premoženju.

25. Deleži na skupnem premoženju niso enaki. Toženka je imela velike prihodke, zato je njen delež na skupnem premoženju 90 %.

26. Toženka v nasprotni tožbi ne zatrjuje, da je zlatnina in srebrnina skupno premoženje, gre za njeno posebno premoženje, ki je bilo odtujeno.

_Glede odločitve o pritožbi_

27. Pritožba je delno utemeljena.

_Dejanske ugotovitve_

28. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in listin izhaja, da: - sta bili pravdni stranki v zunajzakonski skupnosti od decembra 1990 do leta 2011, ko sta sklenili zakonsko zvezo, - je življenjska skupnost pravdnih strank razpadla decembra 2013, - sta tožničina starša nasprotovala zunajzakonski skupnosti in zakonski zvezi pravdnih strank ter imela odklonilen odnos do tožnika; - so bili v trajanju življenjske skupnosti dohodki tožnika 161.139,00 EUR toženke pa 282.942,00 EUR, - sta bili pravdni stranki velik del spornega obdobja zaposleni v družbi B. d.o.o., katere lastnik in direktor je toženkin oče, - je bila družba A. d.o.o ustanovljena v Srbiji zaradi nakupa nepremičnine, ker je obstajal poslovni interes družbe B. d.o.o. Ljubljana, da se poslovanje te družbe razširi v Srbijo, - sta bili v Srbiji ustanovljeni dve družbi A. d.o.o. in B. d.o.o., - je bilo odločilni namen ustanovitve družbe A. d.o.o. nakup nepremičnine, ki se je oddajala v najem, kar je bila poslovna dejavnost te družbe, - je toženkin oče glede ustanovitve družbe A. d.o.o. in nakupa nepremičnine, ki je bila last družbe A. d.o.o., sodeloval s srbskim odvetnikom C. C., - je družba B. d.o.o. dala kredit družbi A. d.o.o. za nakup nepremičnine, ki je bil družbi B. d.o.o. vrnjen po prodaji nepremičnine, - je toženkin oče vodil postopek ustanavljanja in registracijo družbe A. d.o.o. ter plačal osnovni kapital v višini 500,00 EUR za registracijo te družbe, v kateri je bila toženka družbenica, zakonita zastopnica in direktorica, - toženkin oče ni seznanil tožnika, da je plačilo osnovnega kapitala darilo, ki je zgolj namenjeno toženki in ne zunajzakonski skupnosti pravdnih strank, - je tožnik smatral, da je družba A. d.o.o. skupno premoženje pravdnih strank, - je bilo premoženjsko stanje pravdnih strank dobro, zato bi pravdni stranki lahko brez težav plačali osnovni kapital za registracijo družbe A. d.o.o., - tožnik ni sodeloval pri ustanavljanju družbe A., d.o.o., - je bila poslovna dejavnost družbe A., d.o.o. oddajanje nepremičnine in da je pri delovanju družbe sodeloval tudi tožnik ter da toženka ni navedla dejstev, na kakšen način je vodila poslovanje družb, razen v zvezi z nakupom in oddajo nepremičnine, - je toženka preživela več časa v Srbiji kot tožnik, - je bila nepremičnina prodana za 160.000,00 EUR in da sta si pravdni stranki po odplačilu dolga do družbe B. d.o.o. v višini 80.000,00 EUR, iz družbe „izplačali“ 95.000,00 EUR, - sta pravdni stranki z denarnimi sredstvi v višini 95.000,00 EUR ravnali kot z svojim premoženjem in sta ta denar namenili za nakup lokala, - je bil lokal kupljen 10. 12. 2012 za kupnino 114.285,00 EUR in da ga je toženka prodala 27. 1. 2015 za kupnino v višini 90.000,00 EUR, - je bil pretežni del kupnine za lokal plačan iz kupnine od prodaje nepremičnine in denarnih sredstev last družbe A. d.o.o., - pri nakupu lokala ni sodeloval G. G. in da sta celotno kupnino plačali pravdni stranki, - sta pravdni stranki prejemali najemnino od oddaje lokala v času življenjske skupnosti, po razpadu življenjske skupnosti pa je je najemnino prejemala toženka, - družba A. d.o.o ni bila lastnica lokala in da ni prejemala najemnine od oddaje lokala, - vozilo Hyundai ix 35 ni bilo kupljeno s posebnim premoženjem toženke, - sta imeli pravdni stranki ob razpadu življenjske skupnosti prihranke na njunih TRR v višini 219,86 EUR oziroma 3.504,72 EUR, - toženka ni dokazala, da spada v skupno premoženje zlatnina in srebrnina.

_Glede kršitev pravdnega postopka_

29. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

30. Sodišče prve stopnje se je v sodbi opredelilo do odločilnih dejstev. V sodbi ni nasprotij, nestrinjanje z razlogi pa ne pomeni, da so razlogi v sodbi nejasni in med seboj v nasprotju. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da je podana bistvena kršitev postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP.

31. Sodišče prve stopnje je ocenilo številne dokaze, na podlagi katerih je ugotovilo začetek in konec življenjske skupnosti pravdnih strank. Ocenilo je izpovedbo toženke, njenega sina in njenih staršev ter drugih prič, zato so pritožbene navedbe v tem delu neutemeljene.

32. Zahteva po enakem varstvu pravic se mora odražati tudi v dokaznem postopku.6 V skladu z ustaljeno sodno prakso lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če je ta nepotreben, ker je dejstvo že dokazano (ne pa tudi obratno - če je glavni dokaz uspel, bo dokaznemu predlogu za nasprotni dokaz moralo ugoditi), če je nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazoval, ni pravno odločilno, ker je neprimeren za ugotovitev določenega dejstva ali če je prepozen, pavšalen ali nesubstanciran. Če sodišče ne izvede (pravočasnega) substanciranega dokaznega predloga, s katerim želi stranka dokazati pravno pomembno dejstvo, zagreši absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče mora torej pri zavrnitvi dokaznega predloga postopati zelo zadržano in oceniti, ali so izkazane zgoraj navedene predpostavke.

33. Zaslišanje srbskega odvetnika C. C. ni bilo potrebno, glede na trditveno podlago toženke in kot je bil ta dokazni predlog substanciran. Toženka v pritožbi tudi ne pojasni, katero odločilno dejstvo bi bilo drugače ugotovljeno, če bi sodišče prve stopnje ta dokaz izvedlo. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo, da je vse aktivnosti v zvezi z ustanovitvijo družbe A. d.o.o. in glede nakupa nepremičnine v Srbiji opravljal toženkin oče, ki je tudi plačal ustanovni kapital v višini 500,00 EUR za registracijo družbe A. d.o.o in da tožnik pri ustanovitvi družbe in pri nakupu nepremičnine ni sodeloval, ne s prisotnostjo ne z denarjem. Prav ta dejstva bi se dokazovala z zaslišanjem te priče. Neutemeljene so tudi pavšalne pritožbene trditve, da je sodnica z zavrnitvijo tega dokaza hotela onemogočiti nadaljnje dokazovanje v prid toženki.

34. Zapisniki potrjujejo pritožbene navedbe, da je bilo sodišče prve stopnje omejeno s časom pri zaslišanju toženke, da sodišče prve stopnje ni sledilo njenemu dokaznemu predlogu, da se jo znova zasliši, vendar toženka ne navede relevantnih dejstev, ki bi potrjevali njeno tezo, da bi bilo z njenim dodatnim zaslišanjem drugače ugotovljeno dejansko stanje in katera konkretna dejstva bi bila drugače ugotovljena. Ob zaslišanju se je toženka opredelila do vseh relevantnih dejstev, ki jih izpostavlja tudi v pritožbi, ki pa jih je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo in jih deloma sprejelo, deloma pa zavrnilo.

35. Sodišče ne dopusti vprašanj in ne dovoli, da stranke in priče navajajo dejstva, ki niso relevantna, ali če se v svojih izpovedbah ponavljajo, ali če so dejstva, ki jih zatrjuje stranka ali priče že dokazana in njihove izpovedbe le (dodatno) potrjujejo obstoj teh dejstev. Prav pri izpovedbah toženke in še posebej njenih staršev7 je šlo za tak primer, zato je sodišče prve stopnje v okviru procesnega vodstva pravilno omejilo njihove izpovedbe zgolj na relevantna dejstva. Nobenega nesorazmerja tudi ni bilo v primerjavi z zaslišanjem tožnika, kot to izpostavlja pritožba.

_Materialnopravna podlaga za odločitev_

36. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 290. člena DZ v zvezi s 303. členom DZ pri odločitvi pravilno upoštevalo Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ki določa, da ima dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, zanju enake pravne posledice, kot če bi bi sklenila zakonsko zvezo (12. člen ZZZDR), da premoženje, ki ga ima zakonec (ali zunajzakonski partner) ob sklenitvi zakonske zveze (ali ob nastanku zunajzakonske skupnosti), ostane njegova last in z njim samostojno razpolaga, da premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje (51. člen ZZZDR), da se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju (prvi odstavek 59. člena ZZZDR). Katere okoliščine so odločilne pri ugotavljanju deleža vsakega zakonca na skupnem premoženju pa določa drugi odstavek 59. člena ZZZDR.8

37. Značilnost zakonske zveze je, da zakonca ne moreta svobodno odločati o vseh medsebojnih odnosih, ker imajo premoženjski odnosi med zakoncema poseben značaj; med zakoncema se iz tega razloga ter zaradi čustvene in osebne povezanosti (glej 13. člen ZZZDR) vzpostavi posebna skupnost, ki ustvarja posebne položaje v njunem premoženjskem razmerju. Čeprav gre za civilnopravno pogodbo, zakonca nista avtonomna glede urejanja določenih premoženjskopravnih razmerji, ker sta vezana na kogentne določbe ZZZDR, ki opredeljujejo način postopanja v njunih medsebojnih razmerjih. Z zakonsko zvezo se spremni premoženjskopravni položaj vsakega od zakoncev v zvezi s premoženjem, ki je pridobljeno v trajanju zakonske zveze. Ne gre več le za dva posameznika z lastnim premoženjskim statusom, gre za posebno skupnost, znotraj katere se zaradi čustvene in osebne na(po)vezanosti vzpostavlja poseben premoženjski režim v zvezi s premoženjem, ki je pridobljen v času trajanja življenjske skupnosti. Z zakonsko zvezo se torej poleg osebnega statusa spremeni tudi premoženjski status vsakega zakonca. Premoženjski cilj vsakega zakonca je, da v trajanju življenjske skupnosti s svojim delom ustvari in poveča obseg premoženja te skupnosti. Gre za premoženjsko partnerstvo, ki se odraža v cilju zakoncev, da ustvarita, ohranita in povečata obseg premoženja te skupnosti. To je njun glavni in permanentni cilj, ki ga zasledujeta v času trajanja njuje življenjske skupnosti. Takšna so tudi njuna medsebojna pričakovanja. Gre za skupnost, kjer zakonca prispevata in sta deležna koristi, hkrati pa prevzemata tudi obveznosti te skupnosti do tretjih.

38. Opis vrednostnega sistema te skupnosti, kot jo determinirajo tudi kogentne določbe ZZZDR, pokaže, na kak način razumeti in razlagati status premoženja, ki je bil pridobljen tekom zakonske zveze. V sodni praksi je zato sprejeta domneva, da je darilo, ki je dano v času trajanje zakonske zveze, dano obema zakoncema. Domneva je mogoče izpodbiti, če je izkazano, da je zakonec vedel, da je darilo dano z namenom, da koristi in obveznosti pridobi le drug zakonec.

39. Odločitev sodišča prve stopnje je v skladu s sodno prakso in ne odstopa od sodnih primerov, ki jih navaja pritožba.9 _Glede trajanja zunajzakonske skupnosti in prenehanja življenjske skupnosti_

40. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je zunajzakonska skupnost med pravdnima strankama trajala od decembra 1990, po sklenitvi zakonske zveze leta 2011, pa je življenjska skupnost pravdnih strank razpadla decembra 2013. 41. Tudi v pritožbi je toženka nekonsistentna. Navaja, da zunajzakonske skupnosti ni bilo, hkrati pa, da so priče potrdile, da je bila vzpostavljena po letu 2000 oziroma po letu 2007. 42. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnik ni živel skupaj s toženko, saj so to dejstvo potrdile številne priče in drugi dokazi. Pravdni stranki sta na podlagi 43. člena ZZZDR sporazumno določili, da bosta živeli v hiši od toženkinega očeta. Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo pojasnilo razloge, zaradi katerih tožnik ni formalnopravno spremenil stalnega bivališča.10

43. Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno ocenilo izpovedbo toženke, ki je zatrjevala, da s tožencem nista bila v nobenem razmerju do sklenitve zakonske zveze leta 2011. Že iz njene izpovedbe pa izhaja, da sta bila „par“ od leta 1992 oziroma 1993 in sicer tri leta. Neresnična je bila tudi njena izpovedba, kdaj se je preselila v K.11 Registracija vozila na tožnikovo ime, pooblastila na bančnih računih,12 skupne vožnje na delovno mesto, skupna dopustovanja na morju in v tujini, fotografije ter še posebej povsem neprepričljivi izpovedbi toženkinih staršev,13 prepričljivo potrjujejo obstoj zunajzakonske zveze med pravdnima strankama. Toženka je trdila, da ni bila vzpostavljena zunajzakonska skupnost, ker je delala v Srbiji, ni pa navedla, katera dela je opravljala za družbo A. d.o.o, posledično tudi ni dala substanciranega dokaznega predloga, ki bi ta dejstva potrdil. Toženka je bila v spornem obdobju zaposlena v družbi B., d.o.o, zato je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da so nedokazane trditve toženke, da je delala v Srbiji.

44. Fotografije nimajo datumov, sodišče prve stopnje pa je pravilno ocenilo, da gre za dodaten dokaz o obstoju zunajzakonske skupnosti.

45. Priče, na katere je sodišče prve stopnje oprlo odločitev, so potrdile obstoj zunajzakonske skupnosti. Večina prič je opisovala obstoj zunajzakonske skupnosti pravdnih strank v času, ko so se spoznale s pravdnima strankama in z njima ohranjale stike, zato tudi niso vedele, kdaj sta pravdni stranki zaživeli v zunajzakonski skupnosti.

46. Toženka v pritožbi izpostavlja izpovedbe posameznih prič, še posebej izpovedbo njenega sina D. D. in njenih staršev. Vse te izpovedbe je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo.

47. Odločilno dejstvo, ki ga je upoštevalo sodišče prve stopnje pri izpovedbi trenerja karateja L. L., pri katerem je treniral toženkin sin, je, da je tožnik večkrat pripeljal toženkinega sina na treninge, česar pritožba ne uspe ovreči.14

48. Priča C. C. je izpovedal, da se je tožnik preselil v K. leta 1990, ko se je toženka začela družit s tožnikom. Pritožba neuspešno poskuša to pričevanje izpodbiti z neprepričljivimi razlogi. Enako velja glede pritožbenih navedb glede izpovedb M. M. in J. J. 49. Sodišče prve stopnje je tudi na podlagi izpovedbe priče O. O. ugotovilo čas prenehanja življenjske skupnosti pravdnih strank, ki potrjuje navedbe in izpovedbo tožnika. Priča, ki je zavarovalni agent, katerega zaslišanje sta sprva predlagali obe pravdni stranki,15 je pojasnil, da je pri sklenitvi zavarovalne pogodbe sodeloval tožnik (in ne G. G., za katerega je toženka trdila, da je bil njen partner v tem obdobju), da je tožnik podpisal več stvari v zvezi z družbo B. d.o.o. Neprepričljive so pritožbene trditve, da je priča neresnično izpovedovala, ker ni več zavarovalni agent toženke, kakor tudi ostale trditve glede hipotekarnega kredita in prijateljevanja tožnika s pričo.16

50. Na podlagi ocene vseh dokazov je prepričljiva argumentacija sodišča prve stopnje, na podlagi katere je ugotovilo trajanje življenjske skupnosti pravdnih strank.

_Glede ustanovitve družbe A. d.o.o._

51. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da ni odločilno, da je toženkin oče prispeval denarna sredstva za plačilo ustanovnega kapitala družbe A, d.o.o., ker sta pravdni stranki razpolagali z dohodki, s katerimi bi lahko brez težav plačali ta znesek, ki je bil potreben za registracijo družbe A. d.o.o. Toženkin oče je želel, da se v Srbiji ustanovi družba, ker je želel poslovanje družbe B. d.o.o. Ljubljana plasirati tudi na srbskem trgu. Šlo je za poslovno sodelovanje med družbo v lasti toženkinega očeta in (ekonomsko) skupnostjo pravdnih strank. V Srbiji sta bili ustanovljeni dve družbi B. d.o.o. in A. d.o.o., vse z namenom trženja družbe B. d.o.o. Ljubljana. Toženkin oče in njegova družba sta vzpostavili poslovno razmerje z ekonomsko skupnostjo pravdnih strank, znotraj katere sta pravdni stranki zasledovali skupne ekonomske interese. V postopku namreč ni bilo dokazano, da bi toženkin oče transparentno predstavil „ekonomski skupnosti“ pravdnih strank, da je namen plačila in registracije družbe darilo, ki je namenjeno izključno toženki, da bi ji na ta način zagotovil varno finančno samostojnost. Če je bil tak namen toženkinega očeta, da poslovno ne sodeluje z ekonomsko skupnostjo pravdnih strank, bi moral ta namen razkriti in ga določno predstaviti tožniku. Tako postopanje se pričakuje v pravnem prometu, ko tretje osebe vstopajo v pravna razmerja z ekonomsko skupnostjo (zunaj)zakonskih partnerjev. Drugačno postopanje bi vsebinsko izvotlilo temeljna načela, ki so vrednostna opora pri oceni ravnanj udeležencev obligacijskih razmerij (načelo vestnosti in poštenja, načelo skrbnega ravnanja) in bi nedopustno poseglo v pravni režim teh skupnosti.

52. Vrednostna sinteza presoje različnih mogočih pravnih posledic v teh pravnih razmerjih terja, da se določno, prepoznavno in jasno izrazi volja, da je darilo dano le enemu izmed partnerjev in ne skupnosti zakoncev. Ne gre le za koristi, marveč tudi za obveznosti, ki jih s tem prevzame obdarjenec. Ne gre torej le za varstvo drugega zakonca, ki mora vedeti, ali darilo predstavlja premoženje skupnosti, ker je od tega odvisno, ali bodo koristi od darila povečevali premoženje skupnosti oziroma ali bodo obveznosti bremenile skupnost, gre tudi za varstvo pravnega prometa, ki zahteva, da so pravni položaji (pravice in obveznosti udeležencev v pravnem prometu) določeni ali vsaj določno predvidljivi, ko se vzpostavljajo pravna razmerja s skupnostjo ali s posameznim zakoncem. Prav iz teh razlogov je vzpostavljena domneva,17 da je darilo, ki je dano v trajanju življenjske skupnosti le enemu partnerju, dano obema zakoncema oziroma zunajzakonskema partnerjema in da v kolikor je dano le enemu izmed partnerjev, mora biti to posebej izraženo že v času daritve. Interes upravičenje vsebinsko običajno konkretizira, razen če je ravnanje s pravnimi predpisi vnaprej določeno in je nosilec pravice nanj vezano.18

53. Če je bil namen toženkinega očeta, da plačilo osnovnega kapitala predstavlja darilo toženki, in da gre za njeno posebno premoženje, ni videti nobene ovire, zaradi katere ni ta svoj namen uresničil, s tem, ko bi ga transparentno izrazil. Tak način ravnanja je del potrebne skrbnosti, ki se pričakuje v pravnem prometu, še posebej iz razloga, ker je toženkinemu očetu pri teh poslih pomagal odvetnik, ki pozna pravo in pravne posledice, ko se darila izročajo v času trajanja (izven)zakonske skupnosti. Dokazni postopek je potrdil, da je bil očitno šele razpad življenjske skupnosti pravdnih strank sprožilni mehanizem, ko je nastopila dilema (spor) o statusu oziroma lastništvu družbe A. d.o.o. in ko se je zaradi razpada življenjske skupnosti želelo vzpostaviti stanje pravega (prej sicer manifestno neizraženega) namena plačila ustanovnega kapitala, v smislu, da toženkin oče ni bil naklonjen tožencu in je zato logična posledica, da je bilo darilo dano le toženki.

54. Drugačna razlaga bi potrjevala pritožbene navedbe tudi v delu, da že zgolj iz razloga, ker sta pravdni stranki živeli v hiši, ki je last toženkinega očeta, ki je plačeval „v veliki meri“ tudi stroške za hišo, so se povečali dohodki toženke, kar pomeni, da se je zaradi tega prispevka njenega očeta povečal njen delež na skupnem premoženju.

_Glede nakupa in lastništva lokala ter najemnine_

55. Toženka prilagaja trditve, ko navaja, da je bil lokal od družbe A. d.o.o., ker je bila kupnina za lokal v višini 95.000,00 plačana s sredstvi od te družbe in da iz tega razloga tudi najemnina od oddaje lokala predstavljata premoženje te družbe, hkrati pa iz njenih trditev in ravnanj izhaja, da ta denarna sredstva in lokal šteje kot njeno posebno premoženje. Tudi ni odločilna okoliščina, da je lastništvo lokala vpisano na toženko, ker je bil lokal kupljen v času trajanja zakonske zveze, ko sta pravdni stranki z najemom lokala tudi prejemali najemnino, po razpadu življenjske skupnosti pa je najemnino prejemala toženka. Lokal ni bil last družbe A. d.o.o. in ta družba tudi ni prejemala najemnine od oddaje lokala. Iz teh razlogov so neutemeljene vse pritožbene navedbe, s katerimi toženka zatrjuje, da po pravilih korporacijskega prava, lokal in najemnine predstavljajo premoženje družbe A. d.o.o. Družba ali morebitni upniki, ki imajo terjatev do družbe, imajo lahko le terjatev do pravdnih strank.

56. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju sklicuje na ugotovitve sodišča prve stopnje, glede vrednosti nakupa in prodaje nepremičnine ter glede prejema plačila kupnine v gotovini in glede plačila kupnine za lokal.19 Pritožbeno sodišče le dodatno izpostavlja ugotovitev sodišča prve stopnje, da transakcije in nakazila na TRR tožnika potrjujejo, da sta pravdni stranki kupnino od prodaje nepremičnine šteli kot njuno skupno premoženje in ne kot premoženje toženke ali družbe A. d.o.o. in da sprejema argumentacijo sodišča prve stopnje, na podlagi katere je ugotovilo, da sta pravdni stranki prejeli 95.000,00 EUR od družbe A. d.o.o., ostali del pa sta poplačali iz lastnih denarnih sredstev.

57. Pritožbeno sodišče sprejema tudi razloge sodišča prve stopnje, da G. G. ni sodeloval pri nakupu lokala, da posojilna pogodba in toženkino nakazilo na TRR G. G. tega ne dokazuje, s tem, da sodišče prve stopnje pravilno dodatno pojasnjuje, da se v tem postopku ugotavlja obseg skupnega premoženja in deleži pravdnih strank na tem premoženju, za dolgove do skupnega premoženja pa odgovarjata pravdni stranki v višini priznanega deleža na tem premoženju.

58. Toženka je lokal, ki je skupno premoženje, prodala po razpadu življenjske skupnosti, zato kupnina, ki jo je prejelo od prodaje lokala predstavlja skupno premoženje, enako pa velja tudi za najemnino, ki jo je prejemala od oddaje lokala po razpadu življenjske skupnosti do prodaje lokala.20 _Glede osebnega vozila_

59. Osebno vozilo Hunday je bilo kupljeno 21. 1. 2011, torej v trajanju življenjske skupnosti pravdnih strank. Toženka ni izkazala, da bi bil avto kupljen iz sredstev njenega posebnega premoženja, izročitev ključev toženki s strani tožnika pa ne potrjuje njene teze, da je tožnik s tem izkazal, da avtomobil ne predstavlja skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotavlja, da iz potrdila upravne enote Radovljice izhaja, da je bil lastnik vozila Hunday Tuscon, registriran na ime tožnika, kar le dodatno potrjuje, da sporno vozilo ni bilo kupljeno iz posebnih sredstev toženke.21 _Glede zlatnine in srebrnine_

60. Pritožbeno sodišče sprejema argumentacijo sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala, da v skupno premoženje spada zlatnina in srebrnina v vrednosti 50.000,00 EUR, ki jo je tožnik odtujil. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja,22 da so bile navedbe toženke v tem delu pavšalne in nekonkretizirane, te pomanjkljivosti pa toženka ni odpravila v nadaljnjih vlogah, da je bila izpovedba toženke v tem delu neprepričljiva, da do nasprotne tožbe, ki jo je vložila 23. 5. 2018, ni opozorila na ukradeno zlatnino in srebrnino. Toženka pa v pritožbi še navaja, da gre za njeno posebno in ne skupno premoženje.

Glede določitve deležev na skupnem premoženju

61. Tožnikova skrb za toženkinega otroka je bila tožnikova dolžnost (prvi odstavek 127. člena ZZZDR), na ta način je tudi soprispeval k ohranitvi in povečanju skupnega premoženja pravdnih strank. Tožnik je tudi pomagal pri vzdrževanju hiše, kjer sta pravdni stranki živeli, čeprav je bila v lasti toženkinega očeta.23

62. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tudi tožnik sodeloval pri poslovanju družbe A. d.o.o., ko je službeno za potrebe družbe B. d.o.o. odhajal v Srbijo in da ni le toženka vodila poslovanje družbe A. d.o.o., ki je imela v lasti nepremičnino, ki jo je oddajala v najem in na tej podlagi je družba pridobivala prihodke. Podrobnejših podatkov glede drugih poslov oziroma glede druge poslovni dejavnosti te družbe pa toženka ni dala. V tej zvezi sodišče prve stopnje tudi pravilno izpostavlja, da sta bili pravdni stranki zaposleni v družbi B. d.o.o. Ljubljana, kjer sta prejemali redne mesečne dohodke.24

63. Sodišče prve stopnje je ugotovilo dohodke pravdnih strank v času trajanja ekonomske skupnosti in izračun primerjave teh dohodkov pokaže, da je tožnik v tem obdobju prejel 161.139,00 EUR, toženka pa 282.942,00 EUR.25

64. Ocena teh prispevkov vsake pravdne stranke k ohranitvi in povečanju skupnega premoženja pokaže, da je delež toženke na skupnem premoženju 60 %, delež tožnika pa 40 %.

_Odločitev pritožbenega sodišča_

65. Pritožbeni razlogi so delno utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo ter sodbo in sklep spremenilo, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

_O stroških postopka_

66. Toženka v pritožbi ni opredeljeno izpodbijala odločitve sodišča prve stopnje glede stroškov postopka, kot jih je tožniku obračunalo in priznalo sodišče prve stopnje. Na enak način je pritožbeno sodišče obračunalo stroške, ki jih je priznalo toženki. Toženki je priznalo stroške: za odgovor na tožbo 1200 točk, za pripravljalno z dne 20. 6. 2017 900 točk, za vlogo z dne 10. 10. 2017 600 točk, za vlogo z dne 30. 11. 2017 600 točk, za vlogo z dne 5. 1. 2018 50 točk, za vlogo z dne 12. 1. 2018 600 točk, za vlogo z dne 6. 4. 2018 600 točk, za vlogo z dne 13. 12. 2018 50 točk, za vlogo z dne 6. 4. 2019 600 točk, za nasprotno tožbo in vlogo z dne 22. 5. 2018 600 točk, za vlogo z dne 7. 11. 2018 600 točk, za vlogo z dne 4. 1. 2019 50 točk, za vlogo z dne 12. 6. 2019 600 točk, za vlogo z dne 24. 7. 2019 600 točk, za naroke in trajanje po specifikaciji, kot jih je priznalo sodišče prve stopnje tožniku, 4300 točk, za materialne stroške 129,50 točk, kar je 7.247,70 EUR, za DDV 1.594,49 EUR, za prevoze 101,75 EUR, za stroške zavarovanja 100,00 EUR, za pričnine 14,40 EUR, za sodno takso 1.005,00 EUR in za prevode 500,00 EUR. Toženki so priznani stroški v višini 10.563,34 EUR. Pritožbeno sodišče ocenjuje uspeh toženke v višini 10 % , kar pomeni, da je upravičena do stroškov v višini 1.056,33 EUR. Tožniku so bili priznani stroški v višini 9.683,10 EUR, glede na uspeh je tožnik upravičen do stroškov v višini 8.714,79 EUR. Po pobotanju stroškov mora toženka povrniti tožniku pravdne stroške v višini 7.658,46 EUR.

67. Toženki so bili priznani pritožbeni stroški za sestavo pritožbe 900,00 EUR, za materialne stroške 20,00 EUR, za DDV 202,40 EUR in za takso 2.115,00 EUR, skupaj 3.237,40 EUR. Glede na uspeh, je tožnik dolžan povrniti toženki pritožbene stroške v višini 323,74 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1 V nadaljevanju lokal. 2 Toženka je vložila pritožbo in dopolnitev pritožbe (v nadaljevanju pritožba). 3 Podrobneje glej 3., 6., 7., 12. in 13 str. pritožbe in str. 2 dopolnitve pritožbe. 4 Glej sodno prakso, ki jo citira pritožba na 8-9 str. pritožbe. 5 Glej drugi odstavek na strani 10 pritožbe. 6 Ustavno sodišče Up-854/05. 7 Glej npr. 39. tč. pritožbe in 17.-22. str. pritožbe (pritožbene trditve nimajo vsebinskega zaporedja in se vseskozi ponavljajo in vsebinsko prepletajo, zato pritožbeno sodišče zgolj primeroma navaja posamezne točke iz pritožbe; enako bo postopalo v nadaljevanju). 8 To zakonsko določbo je povzelo sodišče prve stopnje v 22. tč. obrazložitve sodbe, zato jo pritožbeno sodišče znova ne povzema. 9 Glej citirano sodno prakso na 8 in 9 str. pritožbe. 10 Glej 25. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. 11 Podrobneje glej 27. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. 12 Toženkine navedbe so v tem delu tudi v pritožbi med seboj v nasprotju. 13 Podrobneje glej 27. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje (simptomatična je izjava toženkinega očeta, ki je na vprašanje, kdaj je opazil, da sta pravdni stranki zunajzakonska partnerja, s tem, da sta oba delala v njegovi družbi, odgovoril, da se mu na to vprašanje ne zdi potreben odgovor, ker s tožnikom praktično ni imel nobenih direktnih kontaktov, toženkina mati pa je izpovedala, da ni želela, da bi pravdni stranki hodili večkrat k njim na obiske, ker se ni želela družiti z nekom, proti kateremu čuti odpor, da pravdni stranki nista prespali pri njih, ni pa se strinjala s tožnikovim predlogom, da se pokaže, kje je shranjena posteljnina, ki sta jo uporabljali pravdni stranki, ko je sodišče zaslišalo toženkina starša na njunem domu). 14 Podrobneje glej pritožbo na strani 21. 15 Kasneje je dokazni predlog toženka umaknila. 16 Podrobneje glej stran 4 dopolnitve pritožbe. 17 Kar laične stranke težko razumejo, še posebej, ko pride do razpada partnerske zveze in je povsem na dlani, da starši nikoli ne bi dali darila obema (sedaj nekdanjima) partnerjema in posledično ne razumejo, da je odločilen namen v času daritve, ki mora biti vidno izražen in prepoznaven vsem udeležencem, ki so ali bodo v pravnem razmerju z obdarjencem oziroma obdarjencema v zvezi s predmetom daritve. 18 Marijan Pavčnik: Argumentacija v pravu (Od življenjskega primera do pravne odločitve), Cankarjeva založba, Ljubljana 1991, stran 195. 19 Glej 43. in 45. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. 20 Podrobneje glej 46.-48. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. 21 Glej v tej zvezi še druge razloge sodišča prve stopnje v 49.-51 tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. 22 Podrobneje glej 62. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. 23 Podrobneje o tem in o gospodinjskih delih glej 67. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. 24 Glej 68. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. 25 Glej 65. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.