Jedro

Vzpostavitev etažne lastnine pomeni spremembo pravnega režima na nepremičnini, in hkrati spremembo identitete nepremičnine. Nobeden od neločljivo povezanih elementov etažne lastnine (ne lastnina posameznega dela zgradbe ne solastnina skupnih delov) nima enake vsebine kot lastninska pravica na zemljiški parceli.

Po pravilni oceni in ugotovitvi sodišča prve stopnje v dosedanjih pravdah etažna lastnina oziroma z njo povezano ugotavljanje akcesorne lastninske pravice na obravnavanem zemljišču še ni bilo predmet sodnega varstva. V pravdah na ugotovitev (so)lastninske pravice in pravice uporabe, za ugotovitev neveljavnosti zemljiškoknjižnih vpisov, za ugotovitev prave vsebine pogodb in za prenehanje posegov v lastninsko pravico se je vprašanje funkcionalnega zemljišča obravnavalo le kot predhodno vprašanje, medtem ko vprašanje, ali in če da, v kakšnem obsegu, obravnavano zemljišče sploh služi redni rabi stavbi, še ni bilo obravnavano niti o njem odločeno. Ne le tožbeni predlogi, temveč tudi dejansko stanje dopuščajo presojo, da potrebne objektivne identitete spora ni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor drugega do četrtega do nasprotnega udeleženca, da gre za že pravnomočno razsojeno stvar (res iudicata). Tako je odločilo po ugotovitvi, da med tožbenimi zahtevki v pravdah za ugotovitev (so)lastninske pravice ali pravice uporabe na parc. št. 429 k.o. ...1, zaradi varstva lastninske pravice ter za ugotovitev ničnosti pogodb zaradi razpolaganja s parc. št. 429, na katere so se sklicevali pritožniki2, in predlogom za določitev/ugotovitev parc. št. 429 kot pripadajočega zemljišča k stavbi na parc. št. 428, ki je predmet tega nepravdnega postopka, ni objektivne identitete spora.

2. Zoper sklep vlagajo pritožbo drugi do četrti nasprotni udeleženci. Uveljavljajo vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP3, v zvezi s 3. členom ZVEtL-14 in 37. členom ZNP5. Predlagajo razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Navajajo, da je sklep nepravilen in nezakonit. Temelji na zmotnem naziranju sodišča, da je bilo "odločanje o funkcionalnih zemljiščih" na sodišča preneseno šele z ZVEtL6 in ZVEtL-1. Odločanje o sporih glede lastništva zemljišča je bilo vedno izključno v sodni pristojnosti. V pravdah o pravicah na funkcionalnem (pripadajočem) zemljišču je moralo sodišče v okviru ugotavljanja dejanskega stanja ugotoviti tudi obseg funkcionalnega zemljišča, ne glede to, ali je bil prej ugotovljen v upravnem postopku. Glede na 1. in 50. člen ZVEtL-1 je to tudi bistvo in končni cilj nepravdnega postopka: ugotovitev obstoja pravic na zemljišču zaradi njihovega vpisa v zemljiško knjigo - in ne ugotavljanja obsega pripadajočega zemljišča, kar je bilo včasih upravna, a ne izključna pristojnost. Sodišče tudi v nepravdnem postopku rešuje lastninsko pravni spor, ki se je v preteklosti lahko reševal le v pravdi. ZVEtL-1 ni nova, samostojna ali eksluzivna podlaga za pridobitev lastninske pravice, ampak le nova dodatna, alternativna procesna možnost za ugotovitev, na katerem zemljišču je lastnik stavbe pridobil lastninsko pravico. Izbira postopka za uveljavljanje zatrjevane pravice je na strani lastnika stavbe.

Predlagateljica in prvi nasprotni udeleženec ter njun skupni pravni prednik so že skušali prepričati sodišče, da je sporna sosednja nepremičnina (parc. št. 429) funkcionalno zemljišče k stavbi ... (na parc. št. 428). Sodišče je ta spor reševalo že velikokrat, pravnomočno je odločilo v prid V., ki so parc. št. 429 leta 1998 odkupili od prejšnjih lastnikov. Za vprašanje "res iudicata" je odločilno, ali je sodišče v dosedanjih pravdah pravnomočno odločilo o lastninski pravici na spornem zemljišču kot zatrjevanem funkcionalnem zemljišču. To je glavni predmet odločitve v nepravdnem postopku po ZVEtL-1. Ker je bilo o pravicah na spornem zemljišču že pravnomočno odločeno, sodišče v tem postopku ne more odločati o ničemer več. Morebitno drugačno stališče sodišča prve stopnje je zmotno. O isti stvari je že pravnomočno odločeno v pravdah Okrajnega in Okrožnega sodišča v Ljubljani. Formalistično iskanje razlike v opisu (so) lastninskih pravic v izreku pravnomočnih sodb (pravica "vsakokratnega lastnika stavbe") je neustrezna. Lastninska pravica je samo ena, čeprav je lahko razdeljena, vezana in omejena. Bistveno in odločilno je, da je bilo v pravdah pravnomočno odločeno, da tožniki s pridobitvijo lastninske pravice na stavbi niso pridobili tudi pravice uporabe oziroma (so)lastninske pravice na spornem zemljišču. Za vprašanje identitete novega zahtevka je odločilna vsebina in ne formalno besedilo izreka. Pravnomočnost preprečuje odločanje o istem zahtevku in o kontradiktornem zahtevku, ki je vsebinsko nezdružljiv z vsebino izreka pravnomočne odločbe, za kar gre v obravnavanem primeru. Pravnomočnost sodne odločbe zajema vsa dejstva in okoliščine, ki sodijo v dejanski kompleks, historični dogodek, na podlagi katerega je stranka zahtevala določeno pravno posledico. Doslej so bili vsi tožbeni zahtevki v pravdah utemeljevani z zatrjevanjem, da je sporno zemljišče funkcionalno zemljišče. Vsebinska identiteta dejanskega stanu je očitna. Ni relevantno, na kakšen način so pravdna sodišča preizkušala trditve tožnikov, niti dejstvo, ali se razlogi sodišča v navedenih sodbah skladajo z danes uveljavljeno sodno prakso in kasnejšimi procesnimi pravili (ZVEtL-1). Pomembno je, da gre za odločanje na podlagi istega zatrjevanega dejanskega kompleksa, na katerega bi sodišče v tem postopku uporabilo ista materialno pravna določila, kot so jih oziroma bi jih morala uporabiti pravdna sodišča v prejšnjih postopkih.

Pravnomočnost je bistvena prvina pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. V pravnomočno sodbo ni mogoče posegati kljub spremenjeni nadaljnji sodni praksi. Ponovno odločanje o isti stvari pomeni kršenje pravice pritožnikov do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Sodišče je torej očitno razlagalo zakon v nasprotju z določbami ZVEtL-1 in dokrinarno razlago objektivnih meja pravnomočnosti, v nasprotju s 319. členom ter 274. členom ZPP. Z arbitrarno in samovoljno razlago zakona je odstopilo od sodne prakse ter strokovne literature ter v nasprotju z varstvom človekovih pravic iz 22., 23. in 33. člena Ustave RS ter 6. in P1-1 EKČP ter 155. členom Ustave RS kršilo ustavne pravice pritožnikov. Ker se še ni ukvarjalo s presojo subjektivnih meja pravnomočnosti, se pritožniki do tega ne opredeljujejo, oziroma se iz previdnosti sklicujejo na svoje navedbe iz odgovora na predlog.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila predlagateljica. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa. Prvi nasprotni udeleženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba pravilno opozarja na značaj in vrsto nepravdnega postopka za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbam. Ne gre za novo - samostojno podlago za pridobitev lastninske pravice, ki je pred uveljavitvijo ZVEtL in ZVEtL-1 ne bi bilo mogoče uveljavljati (tudi) v pravdi. Kot pravilno navaja pritožba, gre le za novo postopkovno podlago za ugotovitev pripadajočega zemljišča k tistim stavbam, zgrajenim pred 1. 1. 2003, katerih lastniki v zemljiški knjigi še nimajo vpisane lastninske pravice na njenem pripadajočem (nekdaj imenovanem: funkcionalnem) zemljišču oziroma zemljišču, potrebnem za redno rabo stavbe (41. člen ZVEtL-1). Kljub možnosti, da so se funkcionalna zemljišča na zahtevo lastnika stavbe določala v upravnem postopku pred pristojnimi upravnimi organi (tretji odstavek 46. člena ZUN) in po ustaljenih stališčih sodne prakse po enakih kriterijih tudi v pravdah zaradi ugotovitve lastninske pravice ali solastninske pravice na stavbah s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem7, se na abstraktni ravni urejeni sistem določitve obsega funkcionalnega zemljišča in z njim povezane pravice uporabe v praksi pogosto ni realiziral. Nepremičninske evidence so ostale neusklajene. Zato je bil kot intervetni zakon sprejet ZVEtL-1 (in že prej ZVEtL) z namenom uskladiti nepremičninske evidence z dejanskim stvarno pravnim položajem nepremičnine (1. člen ZVEtL-1). Ciljno je usmerjen v dokončno uskladitev nepremičninskih evidenc. Na ta način je (tudi) v sedanjost preneseno ugotavljanje (obsega) funkcionalnih zemljišč.

6. Drži tudi pritožbeno naziranje, da gre za postopek polne jurisdikcije, v okviru katerega sodišče najprej ugotovi sporna dejstva in nato o njih odloči z meritorno odločbo, ki postane materialnopravno pravnomočna. Naknadna pravda o istem vprašanja nato ni več mogoča. Čeprav se pridobljena (akcesorna) lastninska pravica na funkcionalnem zemljišču ne pridobiva na novo, pa se ugotavlja za nazaj8. Za ugotovitev lastninske pravice je treba najprej ugotoviti, katero je tisto zemljišče, ki pripada k stavbi, in nato, ali so lastniki stavbe na tem zemljišču pridobili in ohranili lastninsko pravico po pravilih, veljavnih pred 1. 1. 2003 (prvi odstavek 42. člena ZVEtL-19).

7. Bistvo postopka po ZVEtL-1 je torej ugotavljanje identitete (namenskosti) in obsega pripadajočega zemljišča k določeni stavbi. Tukajšnje sodišče je že opozorilo, da je pravni vidik - ugotavljanje lastninske pravice - šele drugotnega pomena10. Uveljavljena je namreč zgolj domneva lastninske pravice na ugotovljenem pripadajočem zemljišču. Le če ni dokazano drugače, se šteje, da je zemljišče, ki ga ugotovi nepravdno sodišče po merilih oziroma kriterijih iz 42. člena ZVEtL-1, last lastnika stavbe (prvi odstavek 44. člena ZVEtL-1), oziroma da je s prehodom lastninske pravice na stavbi na pridobitelja prešla tudi lastninska pravica na pripadajočem zemljišču take stavbe (drugi odstavek 44. člena ZVEtL-1). Domneva je izpodbojna. Kdor meni, da lastnik stavbe ni postal lastnik pripadajočega zemljišča, lahko dokazuje, da je sam pridobil lastninsko pravico na njem na podlagi zakona ali na podlagi odločb državnega organa (tretji odstavek 44. člena ZVEtL-1). To pa bo glede na trditveno podlago pritožnikov tudi predmet vsebinske presoje v obravnavanem nepravdnem postopku.

8. Pravno naziranje pritožnikov, da je bilo o isti stvari že pravnomočno odločeno v pravdah za ugotovitev lastninske pravice ali pravice uporabe na obravnavanem zemljišču, je zmotno. Pritožbeno sodišče pritrjuje dejanskim ugotovitvam o vsebini tožbenih zahtevkov v obravnavanih pravdah11 in presoji sodišča prve stopnje, da med njimi in predlogom v tej zadevi ni objektivne identitete. Pri presoji ugovora pravnomočno razsojene stvari mora sodišče oceniti, ali je podana istovetnost pravdnih strank (subjektivna identiteta), ki je sodišče še ni presojalo, in istovetnost tožbenega zahtevka (objektivna identiteta), ki je v obravnavanem primeru sporna. Po uveljavljenih stališčih sodne prakse se obseg pravnomočnosti sodbe presoja z razlago celotne sodbe - ne samo izreka, ampak tudi dejanskega stanja in njenih razlogov12. 9. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je za nepremičnino, na kateri stoji stavba (parc. št. 428), v teku postopek za delitev solastnine, iz katerega je bil zaradi ločene obravnave izločen obravnavani postopek za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi na sosednjem zemljišču parc. št. 428. Taka dejanska ugotovitev omogoča presojo, da etažna lastnina na stavbi še ni vzpostavljena. Po pravilni oceni sodišča prve stopnje, ki ima oporo v pravilno ocenjenih sodbah, na katero se sklicujejo pritožniki, varstvo (dejanske) etažne lastnine še ni bilo predmet odločanja v predhodnih pravdah. Sodišče je v predhodnih zadevah odločalo o funkcionalnem zemljišču zgolj kot o predhodnih vprašanjih, o akcesorni lastninski pravici na obravnavanem zemljišču pa ne. Ne glede na trditve o funkcionalnem zemljišču, je šlo za drugačne tožbene zahtevke kot v tej zadevi. Nosilna prvina stvarnopravnih pravic pri etažni lastnini ni več zemljiška parcela, temveč posamezni del stavbe (obrnjeno načelo "superficies solo cedit"). Vzpostavitev etažne lastnine pomeni spremembo pravnega režima na nepremičnini, in hkrati spremembo identitete nepremičnine. Nobeden od neločljivo povezanih elementov etažne lastnine (ne lastnina posameznega dela zgradbe ne solastnina skupnih delov) nima enake vsebine kot lastninska pravica na zemljiški parceli13. Dualistični koncept etažne lastnine je uveljavljen že od uveljavitve ZPDS14. Nasprotno naziranje pritožbe (o enaki lastninski pravici) je zmotno. Pri etažni lastnini sta med seboj neločljivo povezani dve pravni razmerji: izključna lastninska pravica na posameznem delu stavbe in solastnina (po SPZ15) oziroma skupna lastnina (po ZPDS) na nedeljivih skupnih delih stavbe (vključno na pripadajočem zemljišču). Lastnina posameznega dela stavbe brez povezanosti s skupnimi deli zgradbe in zemljiščem ne more obstajati kot neodvisno pravno razmerje in obratno. Ugotovitev, da so tožniki (so)lastniki celotne nepremičnine v idealnem deležu glede na (so)lastninski delež na objektu, tako ni enaka, kot ugotovitev, da so solastniki (po SPZ) oziroma skupni lastniki (po ZPDS) na nedeljivih skupnih delih stavbe, kar je neločljivo povezano z izključno lastninsko pravico na posameznem delu stavbe. Etažna lastnina je lahko predmet odločanja zgolj kot celota (z obema komponentama: identifikacijo posameznega dela z določno opredelitvijo solastninskega dela na skupnih delih in pripadajočem zemljišču16).

Po pravilni oceni in ugotovitvi sodišča prve stopnje v dosedanjih pravdah etažna lastnina oziroma z njo povezano ugotavljanje akcesorne lastninske pravice na obravnavanem zemljišču še ni bilo predmet sodnega varstva. V pravdah na ugotovitev (so)lastninske pravice in pravice uporabe, za ugotovitev neveljavnosti zemljiškoknjižnih vpisov, za ugotovitev prave vsebine pogodb in za prenehanje posegov v lastninsko pravico se je vprašanje funkcionalnega zemljišča obravnavalo le kot predhodno vprašanje, medtem ko vprašanje, ali in če da, v kakšnem obsegu, obravnavano zemljišče sploh služi redni rabi stavbi, še ni bilo obravnavano niti o njem odločeno. Ne le tožbeni predlogi, temveč tudi dejansko stanje dopuščajo presojo, da potrebne objektivne identitete spora ni. Predlagateljica šele v tem postopku prvič postavlja sklepčen zahtevek na ugotovitev akcesorne lastninske pravice na pripadajočem zemljišču k stavbi. Čeprav gre za že prej podane trditve o funkcionalnem zemljišču, je podana bistvena razlika v opredelitvi predmeta, na katerem se zahteva ugotovitev lastninske pravice v tem postopku v primerjavi z opredelitvijo predmeta, na katerem se je zahtevala ugotovitev lastninske pravice v pravdah. Istovetnosti s prejšnjimi tožbenimi zahtevki ni17. 10. Pritožba torej ni utemeljena. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabljeno materialno pravo. Sklep ni obremenjen z zatrjevanimi in uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami in tudi ne s kršitvami ustavnih pravic pritožnikov. Ugovori, ki jih pritožniki uveljavljajo v tem postopku, opirajoč se na pravnomočne odločitve predhodnih pravdah, bodo stvar vsebinskega odločanja o obsegu zemljišča, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in o lastninski pravici na njem (prvi odstavek 42. člena in 44. člen ZVEtL-1).

11. Pritožbo je bilo torej treba zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1).

1 V nadaljevanju bo navedba katastrske občine opuščena. 2 Sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 482/89 z dne 3. 6. 1999-B3; delna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2737/2003-I z dne 8. 3. 2005-B4; sodba in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani P 3278/2005-I z dne 23. 3. 2006-B5; sodba in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2737/2003-I z dne 7. 9. 2007-B6; sodba in sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani IV P 1215/2001 z dne 9. 10. 2007-B7; sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani III P 1570/2003 z dne 21. 5. 2008-B8; in sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani P 923/2007-II z dne 1. 6. 2006-B9. 3 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami. 4 Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča, Uradni list RS, št. 34/2017. 5 Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list SRS, št. 30/1986 s spremembami; uporaba na podlagi prvega odstavka 216. člena ZNP-1, Uradni list RS, št. 16/2019. 6 Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi, Uradni list RS, št. 59/2011 s spremembami. 7 Pravno mnenje, občna seja VSS, 18. 12. 1988, Poročilo VSS 1-2/88, stran 55. 8 VSRS II Ips 173/2018 z dne 22. 11. 2018. 9 Kot so zlasti: predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisi, ki so urejali pravila o posledicah gradnje na tujem svetu ali pravila o etažni lastnini in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi. 10 Primerjaj VSL I Cp 360/2011 z dne 31. 3. 2021. 11 Razlogi v točkah 10 in 11 z opombami št. 17 do 30. 12 VSRS II Ips 229/2012 in druge. 13 Primerjaj VSRS II Ips 281/2011 z dne 15. 9. 2014; II Ips 316/2014 z dne 3. 9. 2015. 14 Zakon o pravicah na delih stavb, Uradni list SRS, št. 15/76 - primerjaj VSRS II Ips 178/2009 z dne 6. 10. 2011. 15 Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002 s spremembami. 16 VSRS II Ips 316/2013 z dne 24. 9. 2015. 17 Primerjaj II Ips 163/2008 z dne 26. 5. 2011.