Jedro

Sklep o dovolitvi izvršbe ne vsebuje vsebinske odločitve o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. To odločitev vsebuje izvršilni naslov, to je odločba gradbenega inšpektorja, ki se s sklepom o dovolitvi izvršbe le izvršuje.

Dokončnost odločbe ni pogoj za njeno izvršljivost, saj je ta postala izvršljiva s pretekom roka za prostovoljno izpolnitev.

Ne gre za odločanje o obveznosti pritožnice v delu, ko je določena izvršba po drugih osebah, saj gre le za prisilno izvršitev, ker pritožnica naloženega ukrepa ni prostovoljno izvršila sama.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožničino tožbo zoper sklep Inšpektorata RS za okolje in prostor, št. 06122-3639/2005 z dne 14. 5. 2012, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 28. 8. 2012. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ ugotovil, da je odločba z dne 14. 6. 2011, postala izvršljiva dne 17. 8. 2011 in da se dovoli njena izvršba (1. točka izreka), tožnici je določil naknadni 15 dnevni rok za odstranitev objekta (2. točka), in če bo to storila (to napako je popravila tožena stranka), bo nedovoljeno zgrajeni objekt na par. št. 15, k. o. ... odstranilo pooblaščeno podjetje na njene stroške (3. točka), da bo o datumu izvršbe obveščena naknadno (4. točka), da v postopku ni bilo stroškov ter o nesuspenzivnosti pritožbe zoper ta sklep (5. in 6. točka). Tožena stranka je izpodbijani sklep odpravila v 1. in 3. točki in ga nadomestila tako, da je v 1. točki določila, da je 2. točka odločbe z dne 14. 6. 2011, s katero je bilo odločeno, da mora tožnica v dveh mesecih po prejemu odločbe odstraniti lesen počitniški objekt, postala izvršljiva dne 17. 8. 2011, in da se dovoli njena izvršba. V 3. točki pa, da če tožnica ne bo sama odstranila zgrajenega objekta, bo to storilo pooblaščeno podjetje na njene stroške.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da upoštevaje določbe 2. člena in drugega odstavka 5. člena ZUS-1 izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe in drugostopenjska odločba v delu, v katerem spreminja prvostopenjski akt, ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. O obveznosti odstraniti nelegalno zgrajen objekt je bilo odločeno z izvršilnim naslovom, sklep o dovolitvi izvršbe pa jo le prisilno izvršuje in se o obveznosti ne odloča ponovno. Tožnica ne trdi, da je sporni objekt odstranila, izpodbija le zakonitost naloženih inšpekcijskih ukrepov.

3. Tožnica kot pritožbena razloga uveljavlja bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Vztraja, da morajo biti pred izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe izvršljive vse točke odločbe, ki predstavlja izvršilni naslov in da je izpodbijani akt upravni akt po 2. oziroma 5. členu ZUS-1, saj izvršitev po drugi osebi zanjo predstavlja škodo oziroma izgubo premoženja.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi tožnica v upravnem sporu izpodbija sklep o dovolitvi izvršbe, izdan na podlagi 290. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Z navedenim sklepom je prvostopenjski (in drugostopenjski, v delu, ko je s svojo odločbo nadomestil prvostopenjski sklep) upravni organ ugotovil, da je 2. točka odločbe, izdane v inšpekcijskem postopku (izvršilni naslov), postala izvršljiva in se dovoli njena izvršba. Tožnici je bilo naloženo, da mora v roku 15 dni od vročitve sklepa odstraniti tam navedeni objekt, sicer bo opravljena upravna izvršba (odstranitev nelegalno zgrajenega objekta po pooblaščenem izvajalcu del) na njene stroške. O datumu upravne izvršbe bo obveščena naknadno.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je stališče sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi sporni sklep o dovolitvi izvršbe ni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1, pravilno in skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. sklepi I Up 319/2011, I Up 312/2012, I Up 429/2012). S tem sklepom namreč ni odločeno oziroma poseženo v pravico, obveznost ali pravno korist tožnice. Vsebinsko odločitev o pritožničini pravici, obveznosti oziroma pravni koristi vsebuje namreč izvršilni naslov, to je odločba gradbenega inšpektorja z dne 14. 6. 2011, s katero ji je bila naložena ustavitev gradnje in odstranitev objekta. Tožnica niti v tožbi niti v pritožbi ne zatrjuje, da bi bil izpodbijani sklep v neskladju z izvršilnim naslovom, ali da bi naloženo obveznost že izvršila. Pritožničin ugovor, da je sklep o izvršbi nezakonit, ker ob njegovi izdaji niso bile dokončne vse točke izvršilnega naslova pa je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje z navedbo, da v obravnavanem primeru dokončnost odločbe ni pogoj za njeno izvršljivost, saj je ta postala izvršljiva s pretekom roka za prostovoljno izpolnitev (četrti odstavek 224. člena ZUP). Prav tako ne gre za odločanje o obveznosti pritožnice v delu, ko je določena izvršba po drugih osebah, saj gre le za prisilno izvršitev, ker pritožnica naloženega ukrepa ni prostovoljno izvršila sama. Na drugačno odločitev v obravnavanem primeru ne vpliva niti Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (Ur. l. RS, št. 18/2013, št. 24/2013, št. 26/2013).

7. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da zoper sklep o dovolitvi izvršbe ni dopusten upravni spor, ker ne gre za nobenega izmed sklepov iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1. Po tej določbi ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tudi sklepi, vendar le tisti, s katerim je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Med te sklepe pa izpodbijani sklep, s katerim se dovoljuje izvršba, ker inšpekcijska zavezanka ni sama v roku izpolnila z izvršilnim naslovom naloženih obveznosti, ne spada.

8. Ker je torej sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da navedeni akt, ki ga tožnica izpodbija z obravnavano tožbo, glede na določbe 2. člena in drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, Vrhovno sodišče ni presojalo pritožbenih ugovorov, ki glede na navedeno za odločitev niso pravno pomembni.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.