Jedro

S tem ko je bila ugotovljena izvršljivost inšpekcijske odločbe in dovoljena njena izvršba, določen dodatni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti ter odločeno, da jo bo sicer izvršilo pooblaščeno podjetje, upravni organ ni odločal o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi in ni posegel vanjo.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe ugotovila, da je 17. 8. 2011 postala izvršljiva odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor št. 06122-3639/2011 z dne 14. 6. 2011 in je dovolila njeno izvršbo (1. točka izreka). Tožnici je določila naknadni 15-dnevni rok za odstranitev objekta, ki teče od vročitve tega sklepa (2. točka), če pa tožnica ne bo odstranila nedovoljeno zgrajenega objekta na zemljišču parc. št. 1751/4 k.o. …, bo to po preteku dodatnega roka storilo pooblaščeno podjetje na njegove stroške (3. točka). Navedla je še, da bo o datumu izvršbe odločeno naknadno (4. točka), da stroškov tega sklepa ni bilo, če pa bodo nastali, bo o njih odločeno s posebnim sklepom (5. točka) in da pritožba zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve (6. točka).

Upravni organ druge stopnje je ob reševanju tožničine pritožbe odpravil 1. in 3. točko izreka prvostopenjskega sklepa in ju nadomestil z novima točkama. Tako je v 1. točki izreka sklepa o dovolitvi izvršbe ugotovljeno, da je 17. 8. 2011 postala izvršljiva 2. točka izreka inšpekcijske odločbe št. 06122-3639/2005 z dne 14. 6. 2011, s katero je odločeno, da je inšpekcijska zavezanka dolžna na svoje stroške v dveh mesecih po prejemu odločbe odstraniti objekt iz 1. točke izreka navedene odločbe, in da se dovoli njena izvršba. V novi 3. točki izreka sklepa o dovolitvi izvršbe pa je odločeno, da bo po neuspešno pretečenem dodatnem izpolnitvenem roku obveznost izvršilo pooblaščeno podjetje na stroške inšpekcijske zavezanke (in ne na „njegove“ stroške). V preostalem delu je drugostopenjski organ pritožbo zavrnil. Tožnica se z navedenim ne strinja, saj odločba, na katero se sklicuje toženka, še ni dokončna. Zaradi izvršbe ji bodo zato nastale nepopravljive posledice. Opisuje, da je njen pravni prednik leta 1972 kupil zemljišče in objekt na njem, ki je na tem zemljišču že pred prenovo stal več kot 120 let. Stavbi je bila dodeljena hišna številka in določeno plačilo turistične takse. V letu 1976 obnova na območju, kjer stoji objekt, še ni bila prepovedana, saj je Zakon o Triglavskem narodnem parku začel veljati šele leta 1984. Izvršitev odločbe je v nasprotju z ustavnim načelom sorazmernosti, opozarja pa tudi na načelo enakega obravnavanja pred zakonom. Predlaga odpravo upravnih aktov obeh stopenj.

Tožba ni dovoljena.

Po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu določb ZUS-1 je tisti akt, s katerim organ odloči o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (drugi odstavek istega člena).

Izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe in drugostopenjska odločba v delu, v katerem je spremenila prvostopenjski sklep glede podrobnejše določitve, kateri del izvršilnega naslova – inšpekcijske odločbe št. 06122-3639/2005 z dne 14. 6. 2011 – oz. katera v njem določena obveznosti je postala izvršljiva 17. 8. 2011 (odstranitev nedovoljeno zgrajenega objekta), in glede plačnika morebitnih stroškov prisilne odstranitve nelegalnega objekta, ne predstavljata upravnega akta iz 2. člena ZUS-1. S tem ko je bila ugotovljena izvršljivost 2. točke izreka omenjene inšpekcijske odločbe in dovoljena njena izvršba, določen dodatni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti ter odločeno, da jo bo sicer izvršilo pooblaščeno podjetje, upravni organ namreč ni odločal o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi in ni posegel vanjo.

O obveznosti, da mora tožnica odstraniti nelegalno zgrajeni objekt, je bilo odločeno z izvršilnim naslovom, medtem ko se s sklepom o dovolitvi izvršbe naložena obveznost le prisilno izvršuje in se o njej ne odloča ponovno, je ne spreminja ali na drug način posega v tožničine pravice ali pravne koristi. Kaj takega ne izhaja niti iz tožbenih navedb, saj tožnica ne trdi, da je odstranila sporni objekt, medtem ko s pavšalnim sklicevanjem na načelo sorazmernosti in enakega obravnavanja pred zakonom dejansko oporeka zakonitosti naloženih inšpekcijskih ukrepov.

Posega v svoje pravice ne zatrjuje niti z navedbo, da odločba, na katero se sklicuje toženka, še ni dokončna. Pogoj za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe je namreč izvršljivost odločbe (prvi odstavek 282. člena ZUP). Na nastop izvršljivosti inšpekcijske odločbe, izdane zaradi nedovoljene gradnje objekta, pa dokončnost nima nobenega vpliva, saj pritožba zoper njo ne zadrži izvršitve (tretji odstavek 146. člena Zakona o graditvi objektov, ZGO-1). Če je v inšpekcijski odločbi določen rok za izvršitev dejanja, kot je bilo to v obravnavanem primeru, postane odločba izvršljiva s pretekom roka, v katerem bi morala mora stranka opraviti naloženo dejanje (četrti odstavek 224. člena ZUP). Sodišče zato le dodaja, da je v upravnem sporu I U 952/2012 odločalo o zakonitosti izvršilnega naslova, to je odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor št. 06122-3639/2005 z dne 14. 6. 2011, in s sodbo z dne 29. 11. 2012 tožničino tožbo zavrnilo.

Poleg navedenega izpodbijani sklep tudi ni sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, po katerem se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

Ker je tožba vložena zoper upravni akt, ki ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati, jo je sodišče v skladu s 4. točko 1. odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo. Ta odločitev je v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (sklepi I Up 380/2008, I Up 100/2009, I Up 278/2010, I Up 319/2011).