Jedro

Ker je sodišče ugotovilo, da kljub ugotovljeni začasni nesposobnosti tožnika za oblikovanje in izražanje prave volje dne 8. 10. 2006 ob podaji predloga za sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi tožena stranka na preklic te vloge ni pristala, je dejansko prišlo do kršitve tožnikovih pravic v zvezi s prenehanjem njegove pogodbe o zaposlitvi šele 8. 12. 2006, ko mu je tožena stranka brez zakonite podlage zaključila delovno razmerje. Zato dne 28. 12. 2006 vložena tožba glede na določbe tretjega odstavka 204. člena ZDR ni bila prepozna.

Izrek

Glede sklepa o zavrženju tožbe v zvezi z zahtevkom za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi se revizija zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Tožnik sam krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi, sklenjena med strankama v sporu, ni bila zakonito odpovedana in da zato tožniku pri toženi stranki dne 8. 12. 2006 delno razmerje ni zakonito prenehalo. Ugodilo je tudi tožnikovemu reparacijskemu in reintegracijskemu zahtevku. Ugotovilo je, da je tožnik 8. 10. 2006 podal sporazumno odpoved pogodbe o zaposlitvi v času, ko zaradi bolezenskih težav ni bil sposoben za razumsko presojo svojih dejanj, torej v času omejene poslovne sposobnosti. Ob zavedanju pomena svojih dejanj je tožnik 11. 10. 2006 toženi stranki posredoval preklic odpovedi. Tožena stranka na preklic odpovedi ni pristala in je o tem tožniku dne 19. 10. 2006 posredovala pisno obvestilo. Ne glede na to je štelo, da je bil tožnik dokončno obveščen, da tožena stranka preklica ne bo upoštevala, šele ob obisku pri psihiatru dne 18. 12. 2006, z 8. 12. 2006 zaključena delovna knjižica pa je bila tožniku vročena 10. 1. 2007. Zato je štelo, da je tožnik dne 28. 12. 2006 pravočasno vložil tožbo na sodišče. Sodišče je presodilo, da na podlagi tožnikove pisne odpovedi s predlogom o sporazumnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi do sporazuma v smislu 79. člena ZDR ni prišlo in je zato tožniku delovno razmerje nezakonito prenehalo.

2. Sodišče druge stopnje je v ponovljenem postopku delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje glede ugoditve zahtevku za razveljavitev odpovedi tožnikove pogodbe o zaposlitvi razveljavilo ter v tem delu tožbo zavrglo ob ugotovitvi, da tožnikova pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana, sicer pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede pisnega obvestila, ki ga je tožena stranka dne 19. 10. 2006 posredovala tožniku, je ugotovilo, da v njem toženka s preklicem tožnikove odpovedi, ki ga je tožnik posredoval toženi stranki 11. 10. 2006, ne soglaša in da bo pri njegovi odpovedi upoštevala dvomesečni odpovedni rok. Ugotovilo je, da je v tem obvestilu tožena stranka tožnikovo vlogo z dne 8. 10. 2006 zmotno štela za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je očitno šlo za predlog za sporazumno razveljavitev pogodbe, tak predlog pa je tožnik dne 11. 10. 2006 utemeljeno preklical. Ker je tožena stranka dne 8. 12. 2006 kljub temu tožniku zaključila delovno razmerje in je zato šele takrat prišlo do kršitve tožnikovih pravic iz pogodbe o zaposlitvi, je presodilo, da je tožnik dne 28. 12. 2006 tožbo vložil v 30-dnevnem roku iz drugega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR).

3. Zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja sicer, da z razveljavitvijo sodbe in zavrženjem tožbe glede zahtevka za razveljavitev tožnikove odpovedi pogodbe o zaposlitvi soglaša, vendar ne iz razlogov izpodbijanega sklepa, temveč zaradi zamude 30-dnevnega roka za vložitev tožbe. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka sodišču očita zato, ker ni v celoti sledilo napotkom Vrhovnega sodišča v njegovem razveljavitvenem sklepu in ker zaradi zamude 30-dnevnega roka tožbe ni v celoti zavrglo. S tem v zvezi uveljavlja zmotno uporabo določb tretjega odstavka 204. člena ZDR, ker se je sodišče zmotno ukvarjalo s presojo materialnopravne ustreznosti ravnanja tožene stranke ob izdaji pisnega obvestila tožniku z dne 19. 10. 2006, namesto da bi to obvestilo v prvi vrsti presodilo zgolj z vidika začetka teka roka za sodno varstvo. Tudi sicer navaja, da je tožena stranka tožnikovo vlogo z dne 8. 10. 2006 utemeljeno štela za odpoved pogodbe o zaposlitvi z njegove strani in pri njej vztrajala.

4. Tožnik je na revizijo odgovoril, soglašal s presojo sodišča druge stopnje in predlagal zavrnitev revizije.

5. Revizija zoper sklep ni dovoljena, zoper sodbo pa ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so njej navedeni, pri čemer na pravilno uporabo materialnega prava pazi tudi po uradni dolžnosti. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Na podlagi določb 367. člena ZPP je revizija dovoljena zoper tisti del pravnomočne sodbe oziroma odločbe sodišča druge stopnje, v katerem stranka v sporu ni uspela. Tožena stranka je v prvi vrsti predlagala zavrženje tožbe. Kljub temu, da tožena stranka ugotavlja, da je sodišče s svojim sklepom glede zahtevka za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi njeni pritožbi ugodilo in v tem delu tožbo zavrglo, formalno tudi v tem delu vlaga revizijo. Ker je bilo v tem delu odločeno tako, kot je predlagala tožena stranka, pravna korist za vložitev revizije na njeni strani ne obstoja. Zato je sodišče na podlagi 377. člena ZPP v tem delu revizijo kot nedovoljeno zavrglo.

8. V kolikor sodišče druge stopnje ni v celoti sledilo napotkom revizijskega sodišča iz sklepa VIII Ips 281/2009 z dne 30. novembra 2009 v smislu določb 362. člena v zvezi s 383. členom ZPP, ob drugih dejanskih ugotovitvah ni šlo za bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki bi vplivale na pravilnost odločitve.

9. Sodišče je ugotovilo, da je tožnikova vloga, ki jo je dne 8. 10. 2006 posredoval toženi stranki, pomenila predlog za sporazumno razveljavitev tožnikove pogodbe o zaposlitvi z 9. 10. 2006. Na tako dejansko ugotovitev, v zvezi s katero tožnik ni uveljavljal konkretne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je revizijsko sodišče vezano. Ker na sklenitev takega sporazuma v smislu določb 79. člena ZDR tožena stranka ni pristala, je sodišče utemeljeno presodilo, da tožniku dne 8. 12. 2006 pogodba o zaposlitvi oziroma delovno razmerje ni zakonito prenehalo, ker za prenehanje pogodbe o zaposlitvi pravna podlaga ni bila podana.

10. Glede na navedeno so pravno neupoštevne toženkine navedbe o tem, da je tožnika dne 19. 10. 2006 pisno obvestila, da na preklic izjave za prenehanje pogodbe o zaposlitvi z naslednjim dnem ne pristaja in da bo vztrajala pri dvomesečnem odpovednem roku. Ker je sodišče ugotovilo, da tožena stranka kljub ugotovljeni začasni nesposobnosti tožnika za oblikovanje in izražanje prave volje dne 8. 10. 2006 ob podaji predloga za sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi na preklic te vloge ni pristala, je dejansko prišlo do kršitve tožnikovih pravic v zvezi s prenehanjem njegove pogodbe o zaposlitvi šele 8. 12. 2006, ko mu je tožena stranka brez zakonite podlage zaključila delovno razmerje. Zato dne 28. 12. 2006 vložena tožba glede na določbe tretjega odstavka 204. člena ZDR ni bila prepozna.

11. V zvezi z revizijskimi navedbami, da nadaljevanje dela tožnika glede na njegovo zdravstveno stanje ni več mogoče, sodišče ugotavlja, da bo morala tožena stranka ob vrnitvi tožnika na delo upoštevati njegove delovne omejitve, kolikor bodo te ugotovljene v ustreznem postopku. To pa ni bil utemeljen razlog za zavrnitev tožnikovega reintegracijskega zahtevka.

12. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Izrek o stroških odgovora na revizijo temelji na določbah 155. člena ZPP.