Jedro

Tožena stranka predloga tožnika za sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi ni mogla samoiniciativno šteti za odpoved ter mu, kot da bi podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, s potekom odpovednega roka zaključiti delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki I./1. izreka razveljavi ter se tožba v tem delu zavrže, v 2. in 3. točki izreka pa se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se glasi: „2. Ugotovi se, da pogodba o zaposlitvi, sklenjena med pravdnima strankama, ni bila odpovedana in da je delovno razmerje tožeči stranki pri toženi stranki dne 8. 12. 2006 nezakonito prenehalo.

3. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, ji po nezakonitem prenehanju delovno razmerje ponovno vzpostaviti ter ji za čas od 9. 12. 2006 do 30. 4. 2007 in od 30. 5. 2007 do 23. 9. 2008 vpisati delovno dobo v delovno knjižico, v roku 8 dni pod izvršbo.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi, ugotovilo, da je na podlagi te odpovedi tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki 8. 12. 2006 in da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu vzpostaviti delovno razmerje po odpovedani pogodbi o zaposlitvi ter mu za čas od 9. 12. 2006 do 30. 4. 2007 in od 30. 5. 2007 do 23. 9. 2008 vpisati delovno dobo v delovno knjižico v roku 8 dni pod izvršbo. Pod točkami izreka 4 - 6 je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo plač, razlike v plači, trinajste plače in regresa za letni dopust za sporno obdobje v višinah in z zapadlostjo, razvidnih iz izreka sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 115,21 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila in toženi stranki naložilo, da je dolžna za tožnika povrniti stroške postopka v višini 654,40 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani v enakem roku in pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču predlaga, da pritožbi tožene stranke ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oz. na podlagi opravljene obravnave izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v stanju, ko zaradi bolezni ni imel v oblasti svojega ravnanja in ni bil sposoben razumsko presojati svojih dejanj in je zato odpoved nezakonita. Nezakonito je prenehalo delovno razmerje tudi zato, ker je tožnik prosil za sporazumno odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka pa ni ravnala v skladu z 79. členom ZDR. Posledično je sodišče ugodilo zahtevku za reintegracijo in izplačilu vseh pravic in prejemkov iz delovnega razmerja za nazaj, za čas ko je bil tožnik brezposeln. Tožena stranka izpodbija sam izrek sodbe, saj je sodišče v 1. točki najprej razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi, potem pa v 2. točki ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi ni bila zakonito odpovedana in je s tem ravnalo v nasprotju s 181. členom ZPP. V izreku tudi ni navedlo, katera odpoved pogodbe o zaposlitvi se razveljavlja. S tem je podana kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je tudi napačno ugotovilo, da je delovno razmerje nezakonito prenehalo ne le zaradi tožnikove neprištevnosti ob podaji odpovedi, temveč tudi zaradi kršenja določbe 79. člena ZDR s strani tožene stranke. V 2. točki izreka je zato razsodilo, da pogodba o zaposlitvi ni bila zakonito odpovedana in da je delovno razmerje nezakonito prenehalo, s čimer pa je dalo podlago v obeh materialno pravnih ugotovitvah sodišča, s čemer je kršilo pravila pravdnega postopka, saj je izrek sam s seboj v nasprotju in nejasen. Delovno razmerje lahko preneha le na en način, zato bi se sodišče moralo opredeliti do tega, kako je v konkretnem primeru delovno razmerje prenehalo ali na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali nezakonito sklenjenega sporazuma po 79. členu ZDR in na osnovi tega izreči sodbo. Sodišče prve stopnje je kot neutemeljen zavrnilo ugovor tožene stranke, da je tožnik vložil tožbo po preteku roka iz 3. odstavka 204. člena ZDR. Sodišče je ugotovilo, da je tožba vložena znotraj 3-mesečnega roka po določbi 44. člena OZ, tožena stranka pa se s temi zaključki sodišča ne strinja. Delavec lahko zahteva ugotovitev nezakonitosti navedenega načina prenehanja pogodbe o zaposlitvi v 30 dneh od dneva, ko se je seznanil s kršitvijo pravice. Tožnik je podal pisni preklic odpovedi 11. 10. 2006, na katerega je tožena stranka odgovorila 19. 10. 2006 s priporočenim dopisom. To pomeni, da se je tožnik s sprejemom navedenega dopisa seznanil, da tožena stranka preklica odpovedi ne sprejema in da ji bo pogodba o zaposlitvi prenehala. Tožnik sam v tožbi navaja, da se je zavedal svojih dejanj, ko je prosil za preklic svoje odpovedi, zato je na tej osnovi mogoče zaključiti, da je tudi ob prejemu dopisa tožene stranke z dne 19. 10. 2006 razumel vse posledice odločitve delodajalca. Zato je prekluzivni rok za vložitev tožbe pričel teči 23. 10. 2006 in je iztekel pred 28. 12. 2006, ko je bila dejansko vložena tožba. Sodišče je pri ugotavljanju, kdaj je tožnik izvedel za kršitev s strani tožene stranke napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo določbe materialnega prava. Sodišče je nekritično sledilo tožnikovim nedokazanim trditvam, da je do 18. 12. 2006 upal, da se bo na osnovi zdravniških potrdil in razgovorov s predstavniki tožene stranke dogovoril glede nadaljevanja delovnega razmerja. Sodišče je v nasprotju z načelom kontradiktornosti in pravili dokaznega postopka kar povzelo tožnikovo trditev glede obiska zdravnice dr. P. in kontaktov z nadrejenimi delavci, čeprav je tožena stranka to prerekala. Dejansko in pravno napačen je tudi zaključek sodišča, da je tožnik vložil tožbo znotraj roka po 44. členu OZ. Citirani člen zakonika določa, da lahko poslovno sposobna oseba zahteva razveljavitev pogodbe, ki jo je sklenila v času omejene poslovne sposobnosti, če tožbo vloži v treh mesecih po pridobitvi popolne poslovne sposobnosti. Sodišče je brez ustrezne trditvene in dokazne podlage prišlo do zaključka, da je tožba vsekakor bila vložena v času omejene poslovne sposobnosti, pri čemer se je oprlo le na mnenje izvedenca psihiatra, ki je ugotovil, da tožnik v času redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni imel v oblasti svojega ravnanja in ni bil sposoben za razumsko presojo svojih dejanj. Obrazložitev sodišča glede nezakonitosti odpovedi, reintegracije in izplačil prejemkov je pomanjkljiva in brez ustreznih razlogov. Sodišče je pretežno prepisovalo navedbe tožnika, izjave zaslišanih prič, mnenja izvedenca, namesto da bi izvedlo ustrezno dokazno oceno. Sodišče je glede prištevnosti in poslovne sposobnosti delno povzelo izjavo dr. P., dr. B. in mnenje dr. J., ni pa dokazov ustrezno ocenilo. Skoncentriralo se je na zaključek v izvedeniškem mnenju, da je bil tožnik v času odpovedi hudo bolan in ni imel v oblasti svojega ravnanja in ni bil sposoben za razumsko presojo svojih dejanj, pri tem pa je prezrlo izjavo osebne psihiatrinje dr. P., da se pacient z motnjo, kot jo ima tožnik, lahko zaveda pomena svojih dejanj in posledic dejanj odvisno od faze bolezni. Mnenje osebne psihiatrinje ni bilo, da je odpoved bila dana v zmanjšani prištevnosti ampak v afektu ob nepremišljenosti. Iz izjave dr. B. izhaja, da se delodajalec lahko zanese na oceno delazmožnosti za delo in da poudarjene depresivne motnje na podlagi mnenja lečečega psihiatra ob rednem jemanju terapije ni ocenil kot razlog za delovno nezmožnost. Prav tako je iz izjave tožnika na zaslišanju mogoče sklepati, da zaradi bolezni ni bil neprišteven. Izvedenec je očitno iz humanosti podal mnenje v korist tožnika. Tako je sodišče po mnenju tožene stranke sprejelo napačen zaključek izvedenca, da tožnik ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil sposoben razumsko presojati svojih dejanj in ni imel v oblasti svojega ravnanja. Pravno in dejansko je zgrešen zaključek sodišča, da bi tožena stranka morala ob prejemu pisne odpovedi tožnika z dne 8. 10. 2006 skleniti sporazum po 79. členu ZDR. Tožnik je podal pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi s sicer nespretno formulacijo, toda tako tožniku kot toženi stranki je bilo jasno, da gre za enostransko odpoved pogodbe v smislu 80. člena ZDR. Sporazumna odpoved glede na določbe ZDR in splošna pravila civilnega prava ne obstaja. Tožena stranka tožniku ni ponudila odpovednega roka, kot napačno navaja sodišče, temveč je šlo za opozorilo, da bo delovno razmerje po prejeti odpovedi prenehalo v pogodbenem odpovednem roku. Neutemeljen je zato očitek sodišča, da bi tožena stranka morala ravnati skladno z 79. členom ZDR. Sodišče je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP s tem, ko sodba nima razlogov glede 3. - 6. točke izreka, saj je v glavnem povzelo tožnikove navedbe, manjkajo pa ugotovitve dejanskega stanja in zaključki sodišča. Sodišče ni navedlo, zakaj je priznalo tako plačo, regres in trinajsto plačo, kot jo je zahteval tožnik. Zahtevek za plačilo plače temelji na povprečni plači, ki jo je tožnik dejansko prejemal pred nastopom bolniške. V teh plačah so tudi dodatki za delo v manj ugodnem delovnem času kot so izmena, nedelja in podobno. Sodišče bi moralo vzeti za osnovo plačo, ki pripada delavcu po pogodbi o zaposlitvi. Kakšna bi bila dejanska in 13. plača tožnika, če bi delal, ni mogoče ugotoviti. Sodišče je ugotovilo, da je v določenem obdobju brezposelnosti tožnik prejemal nadomestilo na ZZZS, vendar tega pri odločitvi ni upoštevalo in ni odštelo prejemkov. V nasprotju s pravilom o prekluziji je sodišče upoštevalo dokaze glede trajanja delovnega razmerja in višine prejemkov, na kar je tožena stranka opozorila. V obrazložitvi sodbe ni odgovorilo na ugovor tožene stranke, da zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki ga je povzročil tožnik, tožena stranka ni dolžna nositi bremena izplačila prejemkov za nazaj, kar velja tudi za zakonske zamudne obresti. Za materialno škodo, ki je nastala tožniku zaradi zatrjevanega nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ni odgovorna tožena stranka. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu zagotoviti drugo primerno delo, kot je predlagal dr. B., iz tega je razvidno, da sodišče pravzaprav sprejema trditev tožene stranke, da tožnika zaradi ugotovljene zdravstvene nesposobnosti za delo ni mogoče vrniti na delo po pogodbi o zaposlitvi. Kljub temu je sledilo tožnikovemu zahtevku.

Pritožbeno sodišče je o pritožbi tožene stranke enkrat že odločalo in jo s sodbo opr. št. Pdp 132/2009 z dne 1. 4. 2009 zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Zoper takšno sodbo je tožena stranka vložila revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodilo ter jo s sklepom opr. št. VIII Ips 281/2009 dne 30. 11. 2009 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Ob ponovnem odločanju o pritožbi tožene stranke se mora pritožbeno sodišče opredeliti do dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje glede obvestila, ki ga je tožniku dne 19. 10. 2006 posredovala tožena stranka, do obvestila, ki ga je tožniku dne 18. 12. 2006 posredovala dr. P., do drugih ugotovitev, ki bi lahko bile pomembne za presojo pravočasnosti vložitve tožbe, ter do vprašanja, ali obvestilo z dne 19. 10. 2006 pomeni tudi odločitev tožene stranke o tožnikovem preklicu odpovedi in ali tudi to lahko vpliva na presojo začetka teka roka za tožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ponovno preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.).

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik dne 8. 10. 2006 podal vlogo toženi stranki, s katero jo je prosil za sporazumno odpoved (pogodbe o zaposlitvi) z dnem 9. 10. 2006. Tožena stranka te vloge ni štela kot predlog za sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi po določbi 3. alineje 75. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) in s tožnikom ni sklenila sporazuma za razveljavitev pogodbe o zaposlitvi, kot je določeno v 79. členu ZDR. To med strankama ni sporno. Dne 11. 10. 2006 je tožnik preklical vlogo z dne 8. 10. 2006, pri čemer mu je tožena stranka z dopisom z dne 19. 10. 2006 odgovorila, da tožnik ne more preklicati odpovedi (v resnici je šlo za predlog za sporazumno razveljavitev) pogodbe o zaposlitvi brez delodajalčevega soglasja. Istočasno ga je obvestila, da je skladno s pogodbo o zaposlitvi odpovedni rok dva meseca in mu delovno razmerje preneha dne 8. 12. 2006. Posredovala je tudi zdravnica dr. P., ki je toženi stranki poslala dopis z dne 27. 10. 2006, v katerem jo je obvestila, da tožnik v času podaje odpovedi (v resnici predloga za sporazumno razveljavitev) pogodbe o zaposlitvi ni bil sposoben presoditi posledic svojega dejanja. Toženo stranko je zaprosila, da iz tega razloga tožnikov dopis smatra za ničnega. Na dopis dr. P. je tožena stranka odgovorila z dopisom z dne 11. 12. 2006, ki ga je zdravnica tožniku pokazala dne 18. 12. 2006. Tožena stranka tudi v pritožbenem postopku vztraja, da je vlogo z dne 8. 10. 2006 potrebno obravnavati kot redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca, kot jo je tudi sama obravnavala in na podlagi te vloge tožniku zaključila delovno razmerje po izteku odpovednega roka dveh mesecev, to je dne 8. 12. 2006. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravnega stališča tožene stranke, da je vlogo z dne 8. 10. 2006 potrebno upoštevati kot redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca, izvajalo dokazni postopek v smeri, ali se je tožnik dne 8. 10. 2006, ko je podal vlogo, s katero je prosil za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi z dnem 9. 10. 2006, zavedal pomena svojega ravnanja in imel v oblasti svoje ravnanje. Zato je pravilno izvajalo dokazni postopek v smeri, ali se je tožnik zavedal svojih dejanj ob podaji vloge dne 8. 10. 2006 glede na svoje psihofizične sposobnosti in sicer z zaslišanjem lečeče zdravnice psihiatrinje dr. B.P., zdravnika medicine dela dr. M.B. in s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke. Iz izvedbe navedenih dokazov izhaja, da je bil tožnik dne 8. 10. 2006 tako hudo bolan, da ni imel v oblasti svojega ravnanja in ni bil sposoben za razumsko presojo svojih dejanj. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da izhaja drugače iz izpovedi psihiatrinje P., lečeče zdravnice tožnika, saj je ta izrecno izpovedala, da je zaprosilo za preklic odpovedi podala, ker je ugotovila, da so podani zdravstveni razlogi. Posebej je poudarila, da takih vlog ne daje, kadar niso podani zdravstveni razlogi. Zato je pritožbeno navajanje v tej smeri neutemeljeno. Tako je pravilen dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da se tožnik ni zavedal svojih ravnanj dne 8. 10. 2006 in da zato vloga, ki jo je tožena stranka štela kot odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca, nima pravnih učinkov. Zato na podlagi te vloge tožniku tudi ni moglo zakonito prenehati delovno razmerje. S takim dokaznim zaključkom se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče. Vendar za odločitev v zadevi po oceni pritožbenega sodišča to ni bistvenega pomena, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi določa 75. člen ZDR: „Pogodba o zaposlitvi preneha veljati: s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, s smrtjo delavca ali delodajalca – fizične osebe, s sporazumno razveljavitvijo, z redno ali izredno odpovedjo, s sodbo sodišča, po samem zakonu, v primerih, ki jih določa ZDR ter v drugih primerih, ki jih določa zakon.“ V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik z vlogo z dne 8. 10. 2006 toženo stranko zaprosil za sporazumno odpoved z dnem 9. 10. 2006 (priloga A2). Ta njegova vloga ne pomeni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak predlog za njeno sporazumno razveljavitev. V primeru podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi se namreč na nasprotno stranko ne naslavlja prošnje, niti ne gre za nikakršno sporazumevanje med njima, temveč za enostransko izjavo volje stranke, da delovno razmerje prekinja oziroma pogodbo o zaposlitvi odpoveduje. Na takšno izjavo nasprotna stranka ne more vplivati, izjavitelj pa ne preklicati, ko jo nasprotna stranka enkrat prejme. Preklic je v resnici možen le z novim soglasjem obeh strank, da se pravno razmerje med njima kljub podani enostranski odpovedi ene izmed njih nadaljuje. Možno pa je tudi izpodbijanje take izjave zaradi napak volje. Izjave, ki jo je tožnik dne 8. 10. 2006 dal toženi stranki, nikakor ni mogoče šteti za tak enostranski akt, saj gre za prošnjo (predlog), da se med sopogodbenicama oblikuje sporazum (soglasje) o odpovedi, pri čemer se termin odpoved v običajnem jeziku na splošno uporablja v pomenu prenehanja delovnega razmerja. V pravni terminologiji odpoved sicer pomeni enostransko izjavo ene izmed sopogodbenic, vendar glede na vse ostale opisane okoliščine za to ni šlo. Tožnik, ki ni pravnik, je v resnici prosil za sporazumno prenehanje delovnega razmerja, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo.

Tožnik je predlagal sporazumno prekinitev delovnega razmerja z dnem 9. 10. 2006. Sprejem njegovega predloga bi bil torej možen le do tega dne, saj bi kasnejši sprejem tožnikove ponudbe dejansko pomenil novo ponudbo delodajalca. Odgovor na ponudbo, ki izraža njen sprejem, hkrati pa predlaga, naj se v nečem spremeni in dopolni, namreč šteje za zavrnitev ponudbe in dano drugo ponudbo, kot to določa 29. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 32/2004 in 28/2006), ki se uporabi na podlagi 1. odstavka 11. člena ZDR. Nov datum prenehanja delovnega razmerja namreč nedvomno pomeni bistveno spremenjeno ponudbo, saj ta datum pomeni bistveno sestavino sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka pa tožnikovega predloga ni sprejela niti do 11. 10. 2006, ko ga je tožnik preklical, niti kasneje. Torej do sklenitve predlaganega sporazuma v smislu 79. člena ZDR ni prišlo, kar med strankama niti ni sporno. Tožnikov predlog za sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka samoiniciativno prekvalificirala v delavčevo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar pa očitno ni bila volja delavca, saj je na ravnanje tožene stranke odreagiral z vlogo z dne 11. 10. 2006, s katero je preklical izjavo z dne 8. 10. 2006. Tožena stranka ni sprejela predloga za sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 10. 2006, tega predloga pa tudi ni mogla sama, brez volje oz. soglasja tožnika, prekvalificirati v odpoved delavca po 1. odstavku 80. in 1. odstavku 81. člena ZDR. Zato tudi v primeru, če bi sledili stališču tožene stranke, da se je tožnik vseskozi zavedal svojega ravnanja in njegovih posledic, to na zakonitost prenehanja delovnega razmerja ne bi imelo nobenega vpliva, saj za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ni bilo nobene pravne podlage.

Tudi dopisa z dne 19. 10. 2006 ni mogoče šteti za delodajalčevo odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma njegovo izjavo v tej smeri, saj tožena stranka z njim tožnika zgolj obvešča, da z njegovim preklicem ne soglaša in da je potrebno pri njegovi odpovedi (v resnici predlogu za sporazumno razveljavitev) upoštevati dvomesečni odpovedni rok. Tega dopisa tudi ni mogoče šteti kot zavrnitev tožnikove ponudbe in nov predlog tožene stranke s spremenjenim datumom prenehanja delovnega razmerja, saj je tožena stranka s tem dopisom izrazila svoje zmotno stališče glede tožnikove vloge z dne 8. 10. 2006, ki jo je očitno napačno razumela kot tožnikovo odpoved, kar po vsebini nikakor ni bila. Dopis z dne 19. 10. 2006 je sicer nakazal, da bo do kršitve tožnikovih pravic najverjetneje prišlo, vendar je kršitev sama nastala šele z zaključkom tožnikove delovne knjižice, ko je dejansko prišlo do prekinitve delovnega razmerja. Tožena stranka namreč ni imela podlage v zakonu, da je tožniku dne 8. 12. 2006 zaključila delovno razmerje. Zmotno in brez podlage v zakonu je štela, da vloga z dne 8. 10. 2006, s katero je tožnik prosil za sporazumno odpoved z dnem 9. 10. 2006, predstavlja odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca, saj se delavec s tako obravnavo vloge ni nikoli strinjal in jo je celo preklical. Ker torej ni prišlo do nobenega primera iz 75. člena ZDR (potek časa, smrt delavca ali delodajalca – fizične osebe, sporazumne razveljavitve, redne ali izredne odpovedi katere izmed strank, sodbe sodišča, drugega primera, ki ga določa ZDR ali drug zakon), tožena stranka ni imela pravne podlage za prekinitev delovnega razmerja s tožnikom.

Neutemeljene so pritožbene navedbe o tem, da je tožba vložena prepozno, to je po poteku 30 dnevnega prekluzivnega roka iz 3. odstavka 204. člena ZDR. Zakon določa, da lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v roku 30 dni od dneva vročitve oz. od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice. Glede na to, da je do kršitve tožnikovih pravic prišlo šele z zaključkom delovne knjižice dne 8. 12. 2006, da tožena stranka tožniku ni podala odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožba pa je bila vložena dne 28. 12. 2006, kar je v okviru 30 dni od nastanka kršitve, ni odločilno, kdaj je za samo kršitev (zaključek delovne knjižice) tožnik izvedel. Pred nastalo kršitvijo rok za vložitev zahtevka ne more začeti teči, saj če kršitve ni, tudi ni pravnega interesa za vložitev tožbe. Dopis tožene stranke z dne 19. 10. 2006 je sicer predstavljal grožnjo, da bo zaradi njenega napačnega tolmačenja tožnikove vloge z dne 8. 10. 2006 prišlo do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Ker pa dopis v nobenem primeru ni predstavljal enostranskega akta tožene stranke (odpovedi), ampak zgolj podajo njenega sicer zmotnega mnenja o enostranskem tožnikovem aktu (prošnja za sporazumno odpoved), zoper ta dopis tožnik nima sodnega varstva. Prvi enostranski akt tožene stranke, ki je pomenil kršitev tožnikovih pravic, ker je prekinil delovno razmerje med strankama brez kakršnekoli pravne podlage, ki jo ZDR predvideva, je bil zaključek tožnikove delovne knjižice dne 8. 12. 2006. Šele zoper to ravnanje tožene stranke ima tožnik pravico do sodnega varstva, ki mu jo daje 204. člen ZDR. Tudi če je tožnik že 8. 12. 2006 izvedel za to, da mu je bila delovna knjižica zaključena, je tožbo vložil pravočasno. Glede na povedano ugotavljanje dejanske seznanitve delavca s kršitvijo v konkretnem primeru niti ni bilo potrebno.

Kljub temu je zahteva tožene stranke po zavrženju tožbe delno utemeljena. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožnik prosil za sporazumno odpoved pogodbe o zaposlitvi (pravilno: prenehanje delovnega razmerja), torej odpovedi pogodbe o zaposlitvi sploh ni bilo. Glede na takšno dejansko ugotovitev pa je zmotno odločalo meritorno o delu zahtevka, ki se nanaša na razveljavitev. Nemogoče je namreč razveljaviti nekaj, kar sploh ne obstoji, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki I./1. razveljavilo ter ob uporabi določbe 274. člena ZPP zaradi neobstoja pravne koristi tožbo v delu, ki se nanaša na razveljavitev odpovedi, zavrglo. Do prenehanja delovnega razmerja je prišlo brez podlage in ne na podlagi nezakonite odpovedi, zato je pritožbeno sodišče temu ustrezno tudi popravilo točki I./2. in 3. izpodbijane sodbe. Gre za uskladitev, ki na samo vsebino tožbenega zahtevka nima bistvenega vpliva. Zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je tožnik namreč enako upravičen do reintegracije in enakega obsega reparacij, kot mu jih je že prisodilo sodišče prve stopnje, ko je ugotovilo, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki dne 8. 12. 2006 ni zakonito prenehalo in je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi, ki je bila sklenjena med strankama pred nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja. Pri tem so neupoštevne pritožbene navedbe o tem, ali je tožnik zdravstveno sposoben ali ni sposoben za opravljanje svojega dela, saj to ne vpliva na dolžnost tožene stranke, da sprejeme tožnika nazaj na delo po pogodbi o zaposlitvi, ki je med njima sklenjena. V kolikor se bo izkazalo, da tožnik ni zdravstveno sposoben za opravljanje tega dela bo tožena stranka morala ravnati v skladu z odločitvami Zavoda za zdravstveno zavarovanje oz. v primeru invalidskega postopka Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar pa nima vpliva na predmetni spor.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno navajanje, da sodišče prve stopnje ne bi smelo prisoditi tožniku plače v taki višini, kot jo je prejemal pred ugotovljenim nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja. Tožena stranka je namreč dolžna vzpostaviti tako stanje, kakršno bi bilo, če ne bi bilo nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Pri tem je treba upoštevati stanje, kot je bilo pred nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja, saj je predvidevati, da bi bilo enako tudi po tem, v kolikor ne bi bilo nezakonitega ravnanja tožene stranke. Zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo podatke o plačah tožnika pred prenehanjem delovnega razmerja. Za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je tožena stranka tožniku dolžna izplačati tudi 13. plačo in regres za letni dopust, kot bi ga prejel tožnik pri toženi stranki, v kolikor ne bi bilo nezakonitega ravnanja tožene stranke. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je tožnik v določenem obdobju brezposelnosti prejemal nadomestilo na zavodu za zaposlovanje, saj iz potrdila, ki se nahaja v prilogah spisa A14 izhaja, da ni prejemnik nadomestila ali denarne pomoči. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi s prekluzijo, da naj bi sodišče upoštevalo dokaze glede trajanja delovnega razmerja in višine prejemkov pri drugih delodajalcih, saj je tožeča stranka s tem, ko se je zaposlila drugje, le zmanjševala škodo in bi bilo neupoštevanje dokazov o tem, kaj je prejela pri drugih delodajalcih, le v škodo tožene stranke. Zato so tudi pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je sicer delno razveljavilo in spremenilo odločitev prvostopnega sodišča, vendar ocenjuje, da tako spremenjena odločitev nima bistvenega vpliva na višino prisojenih stroškov postopka na prvi stopnji (v točkah I./7. in 8. izreka), zato pritožbeno sodišče v njih ni poseglo.