Jedro

Vsaj nekateri razlogi za obnovo postopka lahko nastanejo šele na tretji stopnji oziroma se nekateri obnovitveni razlogi lahko nanašajo tudi na postopek pred revizijskim sodiščem. V takšnem primeru po naroku za obravnavanje predloga za obnovo postopka, ki ga opravi predsednik senata sodišča prve stopnje, o zadevi odloča Vrhovno sodišče. Gre za ekstenzivno razlago določb 400. in 401. člena ZPP, po kateri je kot „višje sodišče“ mogoče šteti ne le višja sodišča, temveč tudi Vrhovno sodišče RS. Takšno razlago določb 394., 400. in 401. člena ZPP, tudi ob upoštevanju določbe 22. člena Ustave RS (ki velja tudi pri odločanju Vrhovnega sodišča), narekuje potreba po tem, da že samo sodišče odpravi nekatere očitne postopkovne napake, do katerih je prišlo v postopku na katerikoli stopnji.

Krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi namreč ne izhaja iz 111. oziroma 110. člena ZDR, temveč iz 88. člena ZDR – kot „kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja“ (tretja alineja prvega odstavka 88. člena ZDR).

Izrek

Predlogoma za obnovo se ugodi in se razveljavi sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 233/2011-36 z dne 3. 4. 2012. Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 2. 2010, ki jo je tožnik prejel dne 10. 2. 2010, poziv na delo, prijavo v zavarovanje od 13. 3. 2010 dalje ter obračun mesečne bruto plače, ki bi jo prejel, če bi delal, po obračunu davkov in prispevkov pa plačilo neto plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je tudi, da stranki nosita vsaka svoje stroške postopka. Zaradi nejasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 2. 2. 2010, v smislu ali gre za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ali za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je sodišče med drugim obrazložilo, da je nejasne določbe treba tolmačiti v korist tožnika kot delavca, torej da gre za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V nadaljevanju je ugotavljala zakonitost takšne odpovedi. Presodilo je, da sta bili predhodni pisni opozorili delavcu na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi z dne 13. 2. 2009 in 13. 5. 2009 utemeljeni, utemeljen pa je tudi očitek iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 2. 2010, namreč da je tožnik 12. 1. 2010 neutemeljeno odklonil odrejeno delo na stroju „R. R-12.“

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, naložilo toženi stranki, da pozove tožnika na delo, ga prijavi v obvezno zavarovanje od 13. 3. 2010, mu od takrat dalje obračuna mesečne bruto plače in po odvodu davkov in prispevkov tožniku izplača neto plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu povrne stroške postopka pred sodišči prve in druge stopnje. Presodilo je, da je sodišče prve stopnje glede narave odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 2. 2. 2010 zmotno uporabilo materialno pravo. Gre za enostranski akt delodajalca, ki ga ni mogoče tolmačiti po skupnem namenu pogodbenikov. Prav tako se ni strinjalo s presojo sodišča prve stopnje z vidika, katera odpoved je za delavca bolj ugodna, saj je za delavca najbolj ugodno, da v sodnem postopku dokaže nezakonitost redne ali izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in uspe z reintegracijskim in reparacijskim zahtevkom. Ker je tožena stranka v odpovedi z dne 2. 2. 2010 izrecno navedla, da tožniku odpoveduje pogodbo „po drugi alineji 111. člena“ Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), gre za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki pa je nezakonita, saj ni podan tudi pogoj za izredno odpoved po prvem odstavku 110. člena ZDR – glede na to da je bilo že v sami odpovedi določeno, da delavcu preneha delovno razmerje šele z iztekom tridesetdnevnega odpovednega roka. Sodišče druge stopnje se je v zvezi s tem stališčem sklicevalo tudi na odločbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 227/2007, VIII Ips 340/2007 in VIII Ips 252/2009. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Navaja, da je v ponovljenem postopku na zahtevo sodišča v vlogi z dne 11. 11. 2010 izrecno pojasnila, da je tožniku izdala redno odpoved iz krivdnega razloga, tudi tožnik pa med postopkom ni zatrjeval drugače. Ta odpovedni razlog potrjuje dejstvo, da je bila tožniku odpovedana pogodba s tridesetdnevnim odpovednim rokom, da je v odpovedi jasno navedeno, da gre za odpoved iz krivdnih razlogov in ne za izredno odpoved in da se na odpovedi kot podlaga zanjo navajata 83. in 86. člen ZDR, ne pa 110. in 111. člen ZDR, ki urejata izredno odpoved. Druga alineja 111. člena ZDR se navaja le kot razlog, ne pa kot podlaga za odpoved. Nasprotne trditve pritožbenega sodišča ne držijo. Res je, da je tožena stranka tožniku izdala obdolžitev z razlogi za izredno odpoved, vendar je obdolžitev le seznanitev tega, da je odklonitev dela delovodju in še direktorju lahko razlog za izredno odpoved, odločitev o odpovedi pa se sprejme po opravljenem zagovoru. Redna odpoved iz krivdnega razloga je milejša od izredne odpovedi. Milejši ukrep pa je vedno dopusten v kazenskih in disciplinskih postopkih oziroma postopkih zaradi prenehanja delovnega razmerja. Teorija in praksa dopuščata izrekanje milejših sankcij od zagroženih. Tožena stranka s tožnikom sicer ni bila v sporu, zaradi katerega bi bilo sodelovanje z njim nemogoče, vendar je vedela, da želi tožnik izsiliti odpoved iz poslovnih razlogov z odpravnino, tožnik pa je samo iz tega razloga kršil delovne obveznosti – da bi se ga tožena stranka naveličala in odpustila. Izpodbijana sodba naj bi bila popolnoma nerazumljiva, izrek in razlogi sodbe pa v nasprotju. Gre za bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Pritožbeno sodišče je spremenilo dejansko stanje, pri tem pa se ni opredelilo do vprašanja, zakaj je potem tožena stranka tožniku dala tridesetdnevni odpovedni rok. Ker tožnik ni trdil, da zahteva razveljavitev izredne odpovedi, je sodišče tudi prekoračilo tožbeni zahtevek oziroma zaradi nepravilne uporabe materialnega prava odločalo o zahtevku, ki ni bil predmet spora. Glede na predhodno utemeljena opozorila tožniku in ponovne kršitve je tožena stranka sprejela pravilno odločitev. Izpodbijana sodba za toženo stranko predstavlja presenečenje, in hudo malomarno obravnavanje spora. V naknadni dopolnitvi revizije je tožena stranka navedla, da je tožnika pozvala na delo, vendar se na delo ni javil in ni uveljavljal pravice do reintegracije, temveč je po svojem zastopniku podal odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vse to dodatno potrjuje navedbe tožene stranke v reviziji.

4. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom VIII Ips 233/2011-36 z dne 3. 4. 2011 revizijo zavrglo, saj je ugotovilo, da reviziji tožene stranke ni bilo predloženo pooblastilo odvetniku (peti odstavek 98. člena ZPP v zvezi s 377. členom ZPP).

5. Za tem je tožena stranka (dne 4. 5. 2012) vložila prvi predlog za obnovo postopka, ki ga je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 15. 5. 2012 zavrglo, ker tožena stranka ni predložila pooblastila za vložitev predloga za obnovo postopka.

6. Sledil je nov predlog za obnovo postopka (z dne 16. 5. 2012), v katerem se tožena stranka sklicuje na obnovitveni razlog iz 7. točke 394. člena ZPP in navaja, da je reviziji, ki jo je vložila dne 29. 6. 2011, predložila posebno pooblastilo za vložitev revizije, kar potrjuje dejstvo, da je na vloženi reviziji kot priloga dvakrat navedeno pooblastilo in da ima sama v svojem spisu kopijo tega pooblastilo. Tudi tajnica B. K. je označila priloženo pooblastilo, kar lahko potrdi kot priča. Tožena stranka je z vpogledom v sodni spis ugotovila, da je znašala teža pošiljke, s katero je sodišču dostavila revizijo 0,106 kg, nakar je ob tehtanju na isti pošti ugotovila, da znaša teža pošiljke brez pooblastila samo 0,104 kg, torej predstavlja razlika pooblastilo. To pomeni, da je bilo pooblastilo odtujeno iz sodnega spisa, kar ima vse znake kaznivega dejanja tatvine oziroma, če je bilo izgubljeno na kakšen drug način, kaznivega dejanja nevestnega dela v službi, ali celo kaznivega dejanja protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja. Ker ni mogoče ugotoviti, kdo bi lahko takšno kaznivo dejanje storil, se ne more uvesti kazenski postopek. Ne glede na to ZPP v 4. točki prvega odstavka 396. člena v takšnem primeru omogoča obnovo postopka. Ker je obnovitveni razlog nastal v postopku odločanja o reviziji, tožena stranka ob smiselni uporabi 401. člena ZPP predlaga izvedbo postopka obnove, nato pa predložitev spisa revizijskemu sodišču. V smislu dodatnega razloga za obnovo postopka se sklicuje tudi na novo dejstvo oziroma dokaz, ki ga je sodišču predložila z vlogo z dne 25. 7. 2011 in ki ga je pridobila šele v postopku revizije, pred tem pa ga ni mogla uporabiti. Gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika, ki bi jo moralo sodišče nujno upoštevati.

7. Sodišče prve stopnje je tudi ta predlog tožene stranke za obnovo zavrglo s sklepom z dne 18. 6. 2012, saj tožena stranka zahteva obnovo postopka v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča, ne pa s pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča, pri tem pa ZPP zoper odločitev Vrhovnega sodišča ne predvideva obnove postopka.

8. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožene stranke zoper ta sklep ugodilo in ga razveljavilo (sklep Pdp 825/2012 z dne 13. 9. 2012). V obrazložitvi se je sklicevalo tudi na to, da je po poizvedbah predsednice sodišča prve stopnje o dogajanju v tej zadevi pooblaščenec tožnika obvestil sodišče prve stopnje, da je pri pregledu dokumentacije ugotovil, da je bilo dejansko reviziji priloženo tudi originalno pooblastilo tožene stranke za vložitev revizije po odvetniku in sodišču dostavil originalni izvod revizije in pooblastilo tožene stranke. Obrazložilo je tudi, da naj bi šlo za vsebinsko podan odpovedni razlog iz 2. točke 354. člena ZPP. Razlog za obnovo postopka se lahko nanaša tudi na postopek pred vrhovnim in ne le sodišči nižje stopnje. Navedlo je tudi, da iz naknadno zbrane dokumentacijo jasno in nedvomno izhaja, da je prišlo do napake zaradi izključno nepravilnega ravnanja sodišča prve stopnje, zaradi te napake pa v postopku ne more biti oškodovana ena od strank, saj bi sicer prišlo tudi do kršitve 25. člena Ustave Republike Slovenije.

9. Tožena stranka je bila z dopisom Ministrstva za pravosodje in javno upravo z dne 6. 9. 2012, seznanjena tudi s poročilom predsednice sodišča prve stopnje glede obstoja pooblastila za vloženo revizijo. Zato je dne 14. 9. 2012 podala še en predlog za obnovo postopka, in sicer iz obnovitvenega razloga po 10. točki 394. člena ZPP – ker je z navedenim dopisom zvedela za novo dejstvo in dokaz – to je, da je bilo pravilno predloženo pooblastilo poslano tožniku. Navaja, da s ponovnim predlogom daje sodišču prve stopnje možnost, da sanira in odpravi napako, do katere gotovo ni prišlo namenoma.

10. Sodišče prve stopnje je po razveljavitvenem sklepu pritožbenega sodišča Pdp 825/2012 z dne 13. 9. 2012 opravilo narok za preizkus predlogov za obnovo postopka z dne 16. 5. 2012 in 14. 9. 2012, po tem pa je v skladu s 401. členom ZPP zadevo poslalo Vrhovnemu sodišču, da izda odločbo.

Odločitev v zvezi z predlogoma za obnovo postopka

11. Predloga za obnovo se nanašata izključno na odločitev Vrhovnega sodišča v sklepu VIII Ips 233/2011-36 z dne 3. 4. 2012, s katerim je bila revizija tožene stranke zavržena. V zvezi s tem je sprejemljivo izhodišče, da vsaj nekateri razlogi za obnovo postopka lahko nastanejo šele na tretji stopnji oziroma se nekateri obnovitveni razlogi lahko nanašajo tudi na postopek pred revizijskim sodiščem ter da so razlogi za obnovo tudi v takšnem primeru v povezavi s postopkom, ki je bil pravnomočno končan (394. člen ZPP). V takšnem primeru po naroku za obravnavanje predloga za obnovo postopka, ki ga opravi predsednik senata sodišča prve stopnje, o zadevi odloča Vrhovno sodišče. Gre za ekstenzivno razlago določb 400. in 401. člena ZPP, po kateri je kot „višje sodišče“ mogoče šteti ne le višja sodišča, temveč tudi Vrhovno sodišče RS. Takšno razlago določb 394., 400. in 401. člena ZPP, tudi ob upoštevanju določbe 22. člena Ustave RS (ki velja tudi pri odločanju Vrhovnega sodišča), narekuje potreba po tem, da že samo sodišče odpravi nekatere očitne postopkovne napake, do katerih je prišlo v postopku na katerikoli stopnji – glede na to, da je v tej zadevi napako dejansko storila referentka sodišča prve stopnje, ne da bi Vrhovno sodišče ob prvem odločanju o reviziji za takšno napako sploh vedelo.

12. Predlog za obnovo postopka je sicer vložen v roku in je dovoljen, ni pa utemeljen na podlagi obnovitvenega razloga iz 7. točke 394. člena ZPP. Očitek kaznivega dejanja, kot razlog po tej določbi, ni dokazan, sicer pa temu smiselno pritrjuje tudi tožena stranka, ki je v drugem predlogu za obnovo v nasprotju s prvotnimi očitki kaznivih dejanj navedla, da s ponovnim predlogom „daje sodišču priložnost, da odpravi napako, do katere gotovo ni prišlo namenoma.“ Predlagatelj se neutemeljeno sklicuje tudi na obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena ZPP – če izve stranka za nova dejstva, ali pa najde ali pridobi možnost uporabe novih dokazov, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma, če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Dejstva in dokazi v zvezi s pravilno priloženim pooblastilo za vložitev revizije se v tem primeru nanašajo le na odločanje Vrhovnega sodišča, kar izključuje možnosti tega obnovitvenega razloga. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na obnovitveni razlog zaradi novega dejstva in dokaza, ki ga je tožena stranka sodišču predložila že z vlogo z dne 25. 7. 2011 (pravilno 29. 7. 2011) in se nanaša na odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika. Gre namreč za odpoved pogodbe z dne 16. 7. 2011, ki jo je tožnik po svojem pooblaščencu podal toženi stranki šele po pravnomočni odločitvi sodišča druge stopnje in ki že iz tega razloga ne predstavlja novega dejstva, ki bi obstajalo v času sojenja, torej tudi ne utemeljenega obnovitvenega razloga. Podan pa je (pravočasen) obnovitveni razlog iz 2. točke 394. člena ZPP, saj je bilo toženi stranki, s tem, ko je bilo nepravilno ugotovljeno, da ni predložila pooblastila za revizijo, onemogočeno vsebinsko obravnavanje tega izrednega pravnega sredstva, prav to pa tožena stranka v predlogu tudi navaja. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče predlogoma ugodilo in razveljavilo svojo prejšnjo odločbo, prav na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka že k reviziji z dne 29. 6. 2011 predložila novo pooblastilo za revizijo, pa je ponovno po vsebini odločalo o tej reviziji (četrti odstavek 401. člena ZPP).

Odločitev v zvezi z revizijo

13. Revizija ni utemeljena.

14. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

15. Revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen, saj je (v nasprotju s trditvami v reviziji) izpodbijana sodba popolnoma razumljiva, njeni razlogi so jasni, upoštevajoč te razloge pa tudi ne prihaja do nasprotij med razlogi in samim izrekom.

16. Sodišče druge stopnje tudi ni spremenilo dejanskega stanja oziroma prekoračilo zahtevka v zvezi s presojo, za kakšno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku je sploh šlo – torej za redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Čeprav tožnik tega izrecno ni uveljavljal, je bila glede na nejasno odpoved dolžnost sodišča prve stopnje že ob prvem sojenju (na to je opozorilo že pritožbeno sodišče v sklepu Pdp 920/2010 z dne 30. 9. 2010) prvenstveno preveriti, za kakšno odpoved pogodbe o zaposlitvi sploh gre, saj šele ta opredelitev omogoča ustrezno presojo zakonitosti odpovedi z upoštevanjem določb zakona, ki veljajo za redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V okoliščinah konkretnega primera ta presoja predstavlja materialno pravno presojo.

17. Tudi revizijsko sodišče se pridružuje razlogom pritožbenega sodišča pri presoji izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku kot izredne odpovedi po 110. in 111. členu ZDR.

18. Pri tem poudarja, da že iz pisnega vabila na zagovor, oziroma v konkretnem primeru obdolžitve tožnika pred samo odpovedjo z dne 25. 1. 2010 izhaja, da gre za „obdolžitev – seznanitev z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi,“ ta seznanitev pa se v uvodu izrecno sklicuje na določbi 110. in 111. člena ZDR, torej določbi zakona, ki urejata in se nanašata le na izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V tej obdolžitvi se tožnika seznanja tudi s tem, da je „namenoma storil hujšo kršitev obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi iz delovnega razmerja po drugi alineji 111. člena ZDR.“ V nadaljnjem tekstu je sicer navedeno tudi, da je bil tožnik že pisno opozorjen na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi po prvem odstavku 83. člena ZDR oziroma v nadaljevanju, da je bil zaradi odklanjanja delovnih nalog večkrat ustno opozorjen, vendar tega tožena stranka ne izpelje v spreminjanje „postopka“ v smislu redne odpovedi iz krivdnega razloga.

19. Iz naslova kasnejše odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja le, da gre za „odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov,“ iz uvoda odpovedi pa, da je podana „na podlagi 83. in 86. člena ter iz razloga, določenega v drugi alineji 111. člena ZDR.“ V izreku odpovedi je določno, da se tožniku „odpoveduje pogodba o zaposlitvi, sklenjena dne 1. 1. 1995, iz krivdnih razlogov zaradi kršitve delovnih obveznosti odklonitve delovne naloge po drugi alineji 111. člena ZDR“.

20. Določbi 83. in 86. člena ZDR se nanašata tako na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga kot na izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, torej sklicevanje na ti določbi ne more biti utemeljen argument za to, da bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku lahko le redna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Odpovedni razlog iz druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR je tudi enak opredelitvi razlogov za izredno odpoved po obdolžitvi, ta razlog pa ZDR določa izključno v primeru izredne odpovedi delodajalca in ne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi namreč ne izhaja iz 111. oziroma 110. člena ZDR, temveč iz 88. člena ZDR – kot „kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja“ (tretja alineja prvega odstavka 88. člena ZDR), pri tem pa delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem (drugi odstavek).

21. Tožena stranka je skratka že nameravano odpoved opredelila kot izredno odpoved, te opredelitve pa ni spremenila niti v odpovedi z dne 2. 2. 2010. Kakršna koli prekvalifikacija izrecno nameravane izredne odpovedi v redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni razvidna Na drugačno odločitev ne vpliva naslov same odpovedi – kot „odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov,“ saj le ta opredelitev ne pomeni ničesar odločilnega pri opredelitvi odpovedi. Ostaja tudi dejstvo, da je odpovedni razlog, ki ga mora delodajalec v skladu z drugim odstavkom 86. člena obrazložiti, izrecno naveden in da gre za odpovedni razlog iz druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR.

22. Na drugačno presojo ne vpliva niti utemeljitev odpovednega razloga in pri tem sklicevanje na predhodno opozarjanje tožnika in pisno opozorilo na podlagi prvega odstavka 83. člena ZDR, saj iz nadaljnje obrazložitve ne izhaja, da s tem tožena stranka obrazloži razloge za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz tretje alineje prvega odstavka 88. člena ZDR v zvezi z drugim odstavkom te zakonske določbe. Na drugačno utemeljitev tudi ne vpliva dejstvo, da je že v izreku odpovedi tožena stranka navedla (drugi odstavek izreka), da tožniku na njeni podlagi preneha delovno razmerje z iztekom tridesetdnevnega odpovednega roka. Res bi odpovedni rok lahko kazal na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, vendar ne sam po sebi. V odsotnosti ostalih opredelitev, ki bi kazale na takšno odpoved, ne pomeni, da je delodajalec delavcu izdal redno in ne izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V sodni praksi Vrhovnega sodišča, ki jo citira že sodišče druge stopnje, je že prihajalo do primerov, da je delodajalec ob izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu določil tudi odpovedni rok, pa to nikakor ni pomenilo, da se je že s tem spremenila vrsta odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

23. Kot je pravilno obrazložilo sodišče druge stopnje prav odpovedni rok v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pomeni, da tudi ob podanem razlogu za izredno odpoved iz prvega odstavka 111. člena ZDR ni izpolnjen osnovni pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, to je nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (prvi odstavek 110. člena ZDR). Zaradi tega je takšna izredna odpoved nezakonita, s posledico, da ima delavec pravico do reintegracije in reparacije.

24. Na drugačno odločitev ne vplivajo dodatne revizijske navedbe, češ da je po pozivu tožene stranke na delo po pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje tožnik odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Ta okoliščina nima nobenega vpliva na odločitev o nezakonitosti odpovedi, reintegraciji in reparaciji. Tožena stranka tudi navaja, da naj bi pritožbeno sodišče tožniku naredilo „še dodatno uslugo tako, da bo imel za sporno obdobje celo dvojno delovno dobo“ in da so zaposleni pri toženi stranki „namreč povedali, da tožnik dela v Švici.“ Gre za povsem splošne trditve, ki ne omogočajo drugačne odločitve. V zvezi s tem tožena stranka sodišču tudi ne očita konkretnih bistvenih kršitev določb postopka, zaradi česar revizijsko sodišče ni moglo preseči tega okvira revizije in samo preizkusiti tudi zakonitosti odločitve o reintegraciji in reparaciji.

25. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.