Jedro

Po uveljavljenem stališču Sodišča Evropske unije pravo Skupnosti ne veže le državnih organov v ožjem pomenu besede, ampak tudi vse tiste organe, ne glede na njihovo pravno obliko, ki jih je država pooblastila za izvajanje javnih storitev pod njenim nadzorstvom in ki imajo v ta namen posebne pristojnosti, ki presegajo običajne pravice in dolžnosti pravnih subjektov. Tožnik ni oseba zasebnega prava, ampak oseba javnega prava. Enako velja za njegovo predhodnico javno ustanovo Ad futura. Javna ustanova Ad futura je bila ustanovljena na podlagi Zakona o javnih skladih. ZJS je javni sklad opredelil kot pravno osebo javnega prava za upravljanje in razpolaganje s premoženjem, ki ga je Republika Slovenija namenila za zagotavljanje javnega interesa. Ustanoviteljica Ad future je Republika Slovenija. Nadzor nad njenim delom in poslovanjem opravlja pristojni minister. Navedene značilnosti ji dajejo položaj organa, ki je neposredno zavezan k spoštovanju prava Skupnosti.

Od spoštovanja prava Skupnosti tožnika ne odvezuje niti dejstvo, da je sporna obveznost sestavni del pogodbe, sklenjene s tožencem. O pravici do štipendije je tožnik odločil z odločbo, izdano na podlagi javnega razpisa. Pogodba, ki sta jo po izdaji odločbe sklenili pravdni stranki, ni bila predmet svobodnega pogodbenega dogovarjanja, ampak so bili vanjo vneseni pogoji, določeni s strani tožnika (bodisi iz pogojev javnega razpisa bodisi iz splošnih pogojev poslovanja). Ne gre torej za pogodbo civilnega prava, katere najpomembnejša značilnost je oblikovanje pogodbenega dogovora prek dogovarjanj in usklajevanj pogodbenih strank. Obravnavani pogodbi sta ne le glede na pogodbeno stranko, ampak tudi po svoji vsebini upravni pogodbi. Javni sklad kot pravna oseba javnega prava je z njeno sklenitvijo izvrševal upravno nalogo v javnem interesu.

Pritožnik utemeljeno opozarja, da je tridesetdnevni rok prekratek, da bi štipendistu nudil razumno možnost, da bi ob skrbnem prizadevanju (sploh v tako majhnem okolju, kot je Republika Slovenija) našel zaposlitev. Tako kratek čas ne omogoča niti izvedbe običajnega postopka od razpisa delovnega mesta do odločitve o izbiri oziroma do sklenitve pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega delovnih mest ni na pretek. Taka časovna omejitev izpolnitve pogodbene obveznosti predstavlja zato nesprejemljivo težko breme za štipendista.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 163988/2014 z dne 1. 12. 2014 se v prvem in v tretjem odstavku izreka razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.439,92 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.973,47 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, 1) da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 163988/2014 z dne 1. 12. 2014 ostane v veljavi v tretjem odstavku izreka in delno v prvem odstavku izreka za glavnico 33.445,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 32.593,45 EUR od 2. 9. 2014 dalje in od zneska 851,81 EUR od 28. 11. 2014 dalje (I. točka izreka), 2) da se v ostalem sklep o izvršbi razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne (za zakonske zamudne obresti od 851,81 EUR od 2. 9. 2014 do 27. 11. 2014) (II. točka izreka), in 3) da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka (III. točka izreka).

2. Toženec v pritožbi zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da je diskriminiran glede države in mesta zaposlitve in da je stališče sodbe v nasprotju s Pogodbo o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU). Evropska komisija je proti Sloveniji sprožila postopek prav glede časovnega pogoja zaposlitve v Sloveniji. Komisija in tožnik sta se dogovorila, da država ne bo kaznovana za kršitev, če bo javni sklad pri štipendijah, daljših od 36 mesecev, zahteval, da se štipendist zaposli v roku 15 let od zaključka študija. Dogovorjeno je bilo, da bo javni sklad Ad Futura zahtevke trenutnih štipendistov obravnaval fleksibilno. Ker zahtevata takojšnjo zaposlitev, sta obravnavani pogodbi v nasprotju s 45. členom Pogodbe EU. Po stališču SEU so ukrepi, ki postavijo državljana države članice v slabši položaj, ko poskuša nadaljevati ekonomsko aktivnost v drugi državi članici, v nasprotju z evropsko zakonodajo (sodbi SEU C-292/89 in C-18/95). Poleg tega trdi, da je izpolnil svojo pogodbeno obveznost na podlagi pogodbe št. 2002-144 z dodatki, ker je bil pogodbeno obdobje iskalec zaposlitve oziroma nezaposlena oseba. Ni bil le nezaposlen, ampak tudi aktiven iskalec zaposlitve. Poleg tega je v zaslišanju povedal, da je iskal zaposlitev veliko več časa, kot je zapisano v uradnem dokumentu. Za oprostitev po pogodbi zadostuje, da je imel bodisi status aktivnega iskalca zaposlitve bodisi je bil nezaposlen. Ni jasno, na čem temelji ugotovitev sodbe, da je bila pogodba o zaposlitvi na Univerzi v Tilburgu sklenjena 17. 4. 2008 - in ne 1. 9. 2008, kot je navedeno v pogodbi. Poleg tega je zaposlitev na navedeni univerzi primerna izpolnitvi obveznosti po pogodbi. Napačno je stališče sodbe, da zahtevek ni zastaral. 3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Zahtevek za vračilo štipendije je tožnik utemeljeval s trditvijo, da toženec s tem, ko se je s 1. 9. 2008 zaposlil pri delodajalcu izven Republike Slovenije, ni izpolnil pogodbene obveznosti, da se bo po končanem študiju, za katerega je prejemal štipendijo, zaposlil pri delodajalcu v Republiki Sloveniji za vsaj toliko časa, kolikor je prejemal štipendijo.

6. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno: - da je bilo z odločbo tožnika z dne 25. 2. 2003 odločeno, da je toženec upravičen do štipendije za šolnino v študijskem letu 2002/2003 za enoletni magistrski študij na Univerzi v W., - da sta pravdni stranki 10. 3. 2003 sklenili pogodbo o štipendiranju št. 2002-144, na podlagi katere je toženec prejel štipendijo v višini 6.503,22 EUR, - da sta kasneje sklenili tri anekse, s katerimi je bilo dogovorjeno mirovanje obveznosti po pogodbi št. 2002-144 do 30. 6. 2008, - da je bilo z odločbo 54-042/04-2 z dne 8. 9. 2004 odločeno, da je toženec upravičen do štipendije za triletni doktorski študij na Univerzi v C., - da sta pravdni stranki 13. 10. 2004 sklenili pogodbo o štipendiranju št. 2004/57-042, na podlagi katere je toženec prejel štipendijo v višini 6.885,35 EUR (za študijsko leto 2004/2005), 7.394,85 EUR (za študijsko leto 2005/2006) in 7.685,06 EUR (za študijsko leto 2006/2007), - da je bil toženec po pogodbi in dveh kasneje sklenjenih aneksih dolžan zaključiti študij do 30. 6. 2008, - da je bil toženec kot iskalec zaposlitve pri Zavodu za zaposlovanje prijavljen od 21. 11. 2003 do 30. 9. 2004 in od 1. 7. 2008 do 31. 8. 2008, - da je toženec 17. 4. 2008 sklenil pogodbo o zaposlitvi z Univerzo v T. na Nizozemskem, - da je toženec, sledeč svoji izpovedbi, po zaključku magistrskega študija iskal zaposlitev v Sloveniji, da se je potem, ko je ni našel, prijavil na Zavodu za zaposlovanje in da se je na razpis za doktorski študij v tujini prijavil, ker doma ni našel zaposlitve, - da je toženec v juliju in avgustu 2008 že imel zaposlitev in je bil zato njegov edini interes za prijavo na Zavodu za zaposlovanje v tem, da bi se mu ta čas vštel v predhodni čas prijave na Zavodu in bi s tem izpolnil pogodbeni pogoj za oprostitev vračila štipendije, - da je doktorski študij končan z zagovorom disertacije, - da je toženec doktorsko disertacijo oddal 31. 5. 2008, zagovor pa je opravil 11. 9. 2008,1 tj. po izteku dogovorjenega roka, - da je bil predlog za izvršbo vložen 28. 11. 2014. 7. Izpodbijana sodba zaključuje, - da se je toženec z vsako od pogodb zavezal, da se bo po končanem študiju za čas prejemanja štipendij zaposlil pri delodajalcu s sedežem v Republiki Sloveniji, - da bi ga tožnik lahko oprostil obveznosti vračila štipendije, če bi si po končanem študiju v obdobju, enakem obdobju prejemanja štipendije, resnično prizadeval izpolniti pogodbeno obveznosti in dobiti zaposlitev v Republiki Sloveniji, - da prijave na Zavodu za zaposlovanje v letu 2008 ni mogoče šteti v čas, ko je toženec aktivno iskal zaposlitev, in da je toženec z zaposlitvijo pri delodajalcu s sedežem izven Republike Slovenije kršil pogodbo, - da je glede na to, da je obveznost vračila štipendije nastopila v dveh letih po zaposlitvi oziroma v treh letih po končanju študiju (17. odstavek 3. člena Splošnih pogojev poslovanja javne ustanove Ad futura, Uradni list RS, št. 45/2002 in 54/2002 - v nadaljevanju Splošnih pogojev 2002), zastaralni rok za vrnitev štipendije, prejete na podlagi pogodbe št. 2002-144, pričel teči 1. 7. 2011, in je bila zato tožba (oziroma predlog za izvršbo), vložena 28. 11. 2014, vložena pred iztekom petletnega zastaralnega roka, - da je petletni zastaralni rok za vrnitev štipendije, prejete na podlagi pogodbe št. 2004/57-042, ob upoštevanju iste določbe Splošnih pogojev pričel teči 1. 7. 2011, in se pred vložitvijo tožbe še ni iztekel. 8. Pritožbeni očitek o zmotnosti zaključka, da je bil zahtevek za vračilo štipendije, prejete po pogodbi št. 2002-144, vložen pred iztekom zastaralnega roka, ni utemeljen. Pritožnik se opira na določbo drugega odstavka 8. člena, po kateri je štipendist v primeru razdrtja pogodbe dolžan povrniti štipendijo v enem letu od razdrtja. Določba sledi prvemu odstavku, ki določa razloge, zaradi katerih lahko štipenditor razdre pogodbo. Trije od njih so opredeljeni taksativno, nato pa se pogodba sklicuje tudi na neizpolnjevanje "drugih pogodbenih obveznosti". Pritožnik utemeljeno uveljavlja, da je tudi obveznost zaposlitve v Republiki Sloveniji navedena med pogodbenimi obveznostmi štipendista v 6. členu pogodbe (šesta alineja 6. člena). Vendar pa pogodba v 9. členu posebej ureja primer neizpolnitve te obveznosti in določa tudi rok za izpolnitev štipendistove obveznosti v tem primeru. Pravilno je zato stališče izpodbijane sodbe o upoštevnosti v tej določbi navedenega roka za vračilo štipendije.

9. Neutemeljena je tudi pritožnikova navedba, da je sam razdrl pogodbo. S tem v zvezi se sklicuje na dopis z dne 3. 9. 2008. V tem dopisu je toženec prosil tožnika, naj mu pošlje potrdilo o izpolnitvi obveznosti iz pogodbe št. 2002-144 in naj mu zaposlitev na Univerzi v T. prizna kot izpolnitev obveznosti po pogodbi št. 2004/57-042 oziroma ga oprosti vrnitve prejetih sredstev. Iz navedene vsebine dopisa ne izhaja, da je toženec odstopil od pogodbe ali podal izjavo o njeni razvezi.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotnosti zaključka sodbe, da toženec ni bil eno leto aktiven iskalec zaposlitve. Glede na to, da je toženec že 17. 4. 2008 sklenil pogodbo o zaposlitvi s tujo univerzo (s 1. 9. 2008, na kar se sklicuje pritožba, pa je nastopil službo), je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da ni izkazal, da bi v obdobju od 1. 7. 2008 do 31. 8. 2008 aktivno iskal zaposlitev. Zaposlitev je imel že zagotovljeno, ob tem pa ni zatrjeval, da bi v tem času karkoli storil v smeri iskanja zaposlitve v Republiki Sloveniji. Kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve, pa te ugotovitve niso pomembne za odločitev v zadevi.

11. Pritožbena navedba, da ni jasno, na čem temelji ugotovitev sodbe o datumu sklenitve pogodbe z Univerzo v T., ni utemeljena. Tožnik je v postopku zatrjeval, da je bila pogodba sklenjena 17. 4. 2008, toženec pa temu ni nasprotoval. Kot nesporno dejstvo ga ni bilo treba dokazovati (drugi odstavek v zvezi s prvim odstavkom 214. člena ZPP).

12. Po 11. členu pogodbe št. 2002-144 lahko štipenditor oprosti štipendista obveznosti vračanja štipendije, če ima štipendist po končanem študiju eno leto status aktivnega iskalca zaposlitve oziroma nezaposlene osebe, kar mora potrditi pristojni zavod za zaposlovanje. Med pravdnima strankama je bilo sporno, kakšna je vsebina pogodbenega dogovora: tožnik je trdil, da enoletna prijava na zavodu za zaposlovanju ne pomeni nadomestne izpolnitve obveznosti v zvezi z zaposlitvijo, toženec pa je trdil nasprotno. Izpodbijana sodba izhaja s stališča, da je pogoj za oprostitev vračila štipendije status aktivnega iskalca zaposlitve, o vprašanju, ali je ta pogoj le potreben ali tudi zadosten za navedeno oprostitev, pa se sodišču ni bilo treba izreči. 13. Ker je zahtevek za vračilo revalorizirane vrednosti prejete štipendije po pogodbi št. 2002-144 neutemeljen iz drugih razlogov, se niti pritožbenemu sodišču ni treba izreči o tem, ali bi izpolnitev tega pogoja zadostovala za zavrnitev navedenega zahtevka.

14. Utemeljen je pritožbeni očitek o zmotnosti stališče izpodbijane sodbe, da je toženec s tem, ko se je s 1. 9. 2008 zaposlil pri tujem delodajalcu, kršil obveznost iz šeste alineje 6. člena pogodbe št. 2002-1442 oziroma iz šeste alineje 7. člena pogodbe št. 2004/57-0423 in da je posledično utemeljena njegova zahteva za vračilo revalorizirane vrednosti prejetih štipendij. Stališče izhaja iz besedila pogodbe4 in kot neutemeljeno zavrača toženčevo stališče, da je taka pogodbena obveznost v nasprotju s svobodo gibanja delavcev, zagotovljeno v pravu EU, in posledično neupoštevna. Med argumenti je v izpodbijani sodbi navedeno, da iz 45. člena PDEU5 izhaja obveznost države, da pri zaposlovanju ne postavljajo pogojev, ki bi pomenili diskriminacijo na podlagi državljanstva države članice EU in kot tak velja le za države članice oziroma organe javne oblasti pri sprejemanju predpisov, ne pa za razmerja med civilnopravnimi subjekti. Zato tudi ne velja za pogodbeno razmerje med pravdnima strankama. Ker štipendistu ne prepoveduje ali onemogoča zaposlitve v EU, obveznost zaposlitve v Republiki Sloveniji ne ovira prostega pretoka delavcev v EU. Poleg tega je bila pogodba sklenjena v letu 2003, ko Republika Slovenija še ni bila članica EU in tudi zato morebitne obveznosti iz 45. člen PDEU na njeno veljavnost ne more vplivati.

15. Zmotno je stališče izpodbijane sodbe, da pogodbena zaveza izključuje uporabljivost navedene določbe PDEU v obravnavanem primeru, ker zavezuje le oblastne organe pri sprejemanju predpisov in ne velja za pogodbena razmerja (med zasebnopravnimi subjekti).

16. Po uveljavljenem stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) pravo Skupnosti ne veže le državnih organov v ožjem pomenu besede, ampak tudi vse tiste organe, ne glede na njihovo pravno obliko, ki jih je država pooblastila za izvajanje javnih storitev pod njenim nadzorstvom in ki imajo v ta namen posebne pristojnosti, ki presegajo običajne pravice in dolžnosti pravnih subjektov.6

17. Tožnik ni oseba zasebnega prava, ampak oseba javnega prava. Enako velja za njegovo predhodnico javno ustanovo Ad futura. Javna ustanova Ad futura je bila ustanovljena na podlagi Zakona o javnih skladih (Uradni list RS, št. 22/2000 - ZJS). ZJS je javni sklad opredelil kot pravno osebo javnega prava za upravljanje in razpolaganje s premoženjem, ki ga je Republika Slovenija namenila za zagotavljanje javnega interesa.7 Javni sklad je dolžan upravljati z namenskim premoženjem v skladu z namenom, ki se določi z zakonom ali ustanovnim aktom (10. člen ZJS), za svoje delovanje pa mora sprejeti splošne pogoje poslovanja (prvi odstavek 6. člena ZJS). Ustanoviteljica Ad future je Republika Slovenija (1. člen Akta o ustanovitvi javne ustanove Ad futura, znanstveno-izobraževalna fundacija Republike Slovenije, javni sklad, Uradni list RS, št. 63/2001). Nadzor nad njenim delom in poslovanjem opravlja pristojni minister (45. člen Akta o ustanovitvi). Navedene značilnosti ji dajejo položaj organa, ki je neposredno zavezan k spoštovanju prava Skupnosti.

18. Od spoštovanja prava Skupnosti tožnika ne odvezuje niti dejstvo, da je sporna obveznost sestavni del pogodbe, sklenjene s tožencem. O pravici do štipendije je tožnik odločil z odločbo, izdano na podlagi javnega razpisa. Pogodba, ki sta jo po izdaji odločbe sklenili pravdni stranki, ni bila predmet svobodnega pogodbenega dogovarjanja, ampak so bili vanjo vneseni pogoji, določeni s strani tožnika (bodisi iz pogojev javnega razpisa bodisi iz splošnih pogojev poslovanja).8 Ne gre torej za pogodbo civilnega prava, katere najpomembnejša značilnost je oblikovanje pogodbenega dogovora prek dogovarjanj in usklajevanj pogodbenih strank. Obravnavani pogodbi sta ne le glede na pogodbeno stranko, ampak tudi po svoji vsebini upravni pogodbi. Javni sklad kot pravna oseba javnega prava je z njeno sklenitvijo izvrševal upravno nalogo v javnem interesu. Odločal je o podelitvi štipendij iz sredstev, ki jih je Republika Slovenija v okviru izvrševanja svojih nalog določila za ta namen.9

19. Ker je bila ena od pogodb sklenjena potem, ko je Republika Slovenija postala članica EU, toženčevih argumentov o upoštevnosti določb PDEU vsaj glede pogodbe, sklenjene 13. 10. 2004, tudi ni mogoče zavrniti z argumentom, da so bile pogodbe sklenjene pred 1. 5. 2004 in pravni red EU na odločitev v tem sporu zaradi prepovedi povratne veljave predpisov ne more vplivati.

20. Pritožbene navedbe (in pred tem tudi toženčeve navedbe v postopku pred sodiščem prve stopnje) o vprašanju,10 ali pogodbena obveznost zaposlitve v Republiki Sloveniji nedopustno posega v določbo PDEU o prostem pretoku delavcev, vzbujajo pomemben dvom o skladnosti pogodbenih določb s 45. členom PDEU. Da bi bili ukrepi države članice, ki lahko ovirajo uresničevanje temeljnih svoboščin ali zmanjšajo njegovo privlačnost, v skladu s 45. členom PDEU, morajo izpolnjevati štiri pogoje: uporabljati se morajo nediskriminatorno, utemeljeni morajo biti z nujnimi razlogi v splošnem interesu, biti morajo primerni za zagotovitev uresničitve zastavljenega cilja in ne smejo presegati tega, kar je potrebno za njegovo dosego.11 Vsaj verjetno je, da sporna pogodbena določba učinkuje zaviralno na štipendistovo odločitev za zaposlitev v EU izven Republike Slovenije. Dvom o dopustnosti obveznosti zaposlitve v Republiki Sloveniji izhaja tudi iz postopka, ki ga je Evropska komisija sprožila na podlagi 258. člena PDEU zoper Slovenijo v zvezi z obravnavanim primerom.12 Pritožnik utemeljeno opozarja, da je sprememba Zakona o štipendiranju glede časovnega vidika izpolnitve obveznosti zaposlitve v Republiki Sloveniji posledica postopka, ki ga je zoper državo vodila Komisija EU.13

21. Sporni določbi obeh pogodb, po katerih se je štipendist po končanem študiju dolžan za obdobje, enakem obdobju prejemanja štipendije, zaposliti v Republiki Sloveniji, učinkujeta omejevalno na prosto izbiro zaposlitve. Kot taki nista vprašljivi le z vidika 45. člena PDEU, ampak posegata tudi v pravico iz drugega odstavka 49. člena Ustave, po kateri ima vsakdo pravico prosto izbirati zaposlitev. Omejevalni ukrepi v zvezi s svobodo izbire zaposlitve so skladni z Ustavo, če so določeni z zakonom, s podzakonskim aktom pa le ob spoštovanju načela hierarhije splošnih aktov (153. člen Ustave).14 Upoštevaje tretji odstavek 15. člena Ustave morajo biti tudi v skladu z načelom sorazmernosti.

22. Izdaja odločb o podelitvi štipendije in sklenitev pogodb na njihovi podlagi predstavlja izvrševanje javnega pooblastila. Posamični akti nosilcev javnih pooblastil morajo po četrtem odstavku 153. člena Ustave temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu. Tako kot vse nosilce oblastnih upravičenj pa jih pri odločanju veže tudi splošno načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave).

23. Podelitev štipendij sodi v okvir vzpodbujevalnih ukrepov države. Država ima pri določanju razpisnih pogojev in obveznosti prejemnikov štipendije široko polje presoje. Ne glede na to je zavezana k spoštovanju enakopravnega obravnavanja. Pogoji, ki posegajo v ustavne pravice posameznikov, pa morajo biti v skladu z načelom sorazmernosti in imeti podlago v zakonu.

Glede vračila štipendije po pogodbi št. 2002-144

24. Sledeč Aktu o ustanovitvi je tožnikov namen med drugim podeljevanje štipendij slovenskim državljanom za študij na priznanih tujih univerzah (6. člen). Namen se izvaja v skladu z zakonom, Aktom o ustanovitvi, nacionalnim programom visokega šolstva oziroma programom financiranja na tem področju15 in internimi akti (drugi odstavek 7. člena Akta o ustanovitvi). Med notranje akte sodijo tudi splošni pogoji poslovanja (35. člen). Ti pogoji zagotavljajo enakopravno obravnavanje pri podeljevanju štipendij, k čemur je tožnik pri izvrševanju javnih pooblastil zavezan na podlagi Ustave.

25. Tožnik je v Splošnih pogojih poslovanja, veljavnih v času sklenitve pogodbe št. 2002-144, v zvezi z zaposlitvenim pogojem določil, da se štipendist s pogodbo obveže, da se bo po uspešno končanem študiju zaposlil v Sloveniji, pod pogojem, da mu sofinancer oziroma delodajalec zagotavlja ustrezno zaposlitev. V pogodbi, ki jo je tožnik sklenil s tožencem, navedenega pogoja ni: določeno je, da se je štipendist dolžan zaposliti v Republiki Sloveniji. Rok ni bil posebej opredeljen. Glede na to, da je bil dokazilo o zaposlitvi dolžan predložiti v treh mesecih po zaključku študija, je mogoče sklepati, da navedeno predstavlja tudi izpolnitveni rok.

26. Položaj štipendista, ki mu štipenditor ponudi zaposlitev, je z vidika predvidljivosti vračila štipendije bistveno drugačen od položaja štipendista, ki je (v zelo kratkem časovnem obdobju) dolžan sam najti zaposlitev. V obeh primerih je sicer vezan na delodajalca v Republiki Sloveniji, vendar pa mu je v prvem primeru s ponudbo zaposlitve zagotovljen vir dohodkov za preživljanje, v drugem primeru pa ne. V prvem primeru je kratek rok za izpolnitev obveznosti smiseln, v drugem pa nerazumno kratek. Ker sporna pogodbena določba nima podlage niti v splošnih pogojih, ki jih je sprejel sam tožnik, je v nasprotju z načelom enakosti v povezavi s pravico do svobodne izbire zaposlitve. Glede na to, da je določba vsebovana v pogodbi, se postavlja vprašanje, kako navedena kršitev vpliva na veljavnost pogodbe.

27. Po četrtem odstavku 15. člena Ustave je zagotovljena pravica do odprave posledic kršitve človekovih pravic. Glede na zgoraj predstavljeni postopek sklepanja pogodbe lahko oseba, ki je bila izbrana na javnem razpisu, nedopustnost pogodbene določbe uveljavlja le v morebitnem kasnejšem sporu o tem. V fazi, ko ji je ponujena sklenitev pogodbe, lahko sicer zavrne podpis pogodbe, vendar bi to pomenilo, da nima na razpolago učinkovitega pravnega sredstva za varstvo svojih pravic in pravnih koristi. Sodno presojo dopustnosti pogodbene določbe lahko namreč doseže le, če pogodbo podpiše in če zaradi tožnikovega vztrajanja pri njeni izpolnitvi pride do pravde.

28. Ker upravna pogodba v pravnem redu ni urejena, je za presojo posledic ugotovljene kršitve treba smiselno uporabiti pravila OZ. Pogodba, ki nasprotuje ustavi ali prisilnim predpisom, je po OZ nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne določa kaj drugega (prvi odstavek 86. člena OZ). Skladno z izhodiščem, da se pogodba ohrani v veljavi, je v vsakem primeru potrebna tudi presoja, ali je nično le pogodbeno določilo, ne pa cela pogodba.16

29. Ker sporna določba posega v štipendistovo pravico do svobodne izbira zaposlitve, za tak poseg pa tožnik ni imel podlage niti v splošnih pogojih, s katerimi je sam določil pogoje za vračilo štipendije, je nična. Ničnost te določbe pa ne vpliva na veljavnost ostalega dela pogodbe. Ker je bil tožnik pri določanju pogodbenih pogojev vezan na splošne pogoje, tako pogodbeno določilo namreč ni moglo biti niti pogoj niti odločilen nagib za sklenitev pogodbe.

30. Navedeno pomeni, da ni podlage za vračilo štipendije po pogodbi št. 2002-144. Glede vračila štipendije po pogodbi št. 2004/57-042

31. Drugače kot sporna določba pogodbe št. 2002-144 ima določba iz šeste alineje 7. člena pogodbe o štipendiranju doktorskega študija podlago v tedaj veljavnih Pravilih o splošnih pogojih poslovanja (Uradni list RS, št. 59/2003 - v nadaljevanju Splošni pogoji 2003). Po devetem odstavku 3. člena Splošnih pogojev 2003 se štipendist s pogodbo obveže, da se bo po uspešno končanem študiju zaposlil v Sloveniji vsaj za toliko časa, kolikor je prejemal štipendijo. Razlika med navedeno in pogodbeno določbo je v tem, da pogodba izrecno določa rok, v katerem mora štipendist izpolniti navedeno obveznost. Pritožnik utemeljeno opozarja, da je tridesetdnevni rok prekratek, da bi štipendistu nudil razumno možnost, da bi ob skrbnem prizadevanju (sploh v tako majhnem okolju, kot je Republika Slovenija) našel zaposlitev. Tako kratek čas ne omogoča niti izvedbe običajnega postopka od razpisa delovnega mesta do odločitve o izbiri oziroma do sklenitve pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega delovnih mest ni na pretek. Taka časovna omejitev izpolnitve pogodbene obveznosti predstavlja zato nesprejemljivo težko breme za štipendista.17

32. Ob sklenitvi pogodbe obravnavana vrsta štipendij ni bila urejena z zakonom.18 Te ti. štipendije Ad futura so bile urejene šele z Zakonom o štipendiranju (Uradni list RS, št. 56/2013 in nasl. - v nadaljevanju ZŠtip-1). S tem zakonom je bilo tožniku dano pooblastilo, da v javnem razpisu določi dolžnost štipendista, da se najkasneje v treh mesecih po zaključku izobraževanja zaposli pri delodajalcu s sedežem v Republiki Sloveniji.19 Zakonodajalec je tako obveznost utemeljil z namenom, da štipendist s svojim v tujini pridobljenim znanjem in izkušnjami prispeva k tehnološkemu, gospodarskemu, znanstvenemu ali družbenemu razvoju Republike Slovenije na področju, za katerega je prejemal štipendijo, ali primerljivem področju.20 S spremembo ZŠtip-1A (Uradni list RS, št. 8/2016) je bil časovni vidik obveznosti spremenjen in so bili določeni daljši roki za izpolnitev navedene obveznosti. Če je štipendist prejemal štipendijo od enega do treh študijskih let, je obveznost izpolnjena, če se v Republiki Sloveniji zaposli v desetih letih po zaključku izobraževanja (druga alineja 2. točke sedmega odstavka 58. člena ZŠtip-1).

33. Kot je bilo že zgoraj navedeno, morajo biti omejevalni ukrepi pri svobodi izbire zaposlitve, če naj bodo dopustni, določeni z zakonom, ali s podzakonskim aktom ob spoštovanju načela hierarhije splošnih aktov (153. člen Ustave) ter biti skladni z načelom sorazmernosti. Poseg mora biti primeren in nujen za dosego zasledovanega cilja, teža posledic posega v prizadeto človekovo pravico proporcionalna koristim, ki bodo zaradi posega nastale.

34. Ker sporna pogodbena določba, ki omejuje toženčevo pravico do svobodne izbire zaposlitve, ob izvedbi javnega razpisa in sklenitvi pogodbe ni imela podlage v zakonu, bi mogla biti njena dopustnost vprašljiva že iz tega razloga. Po stališču pritožbenega sodišča odsotnost zakonske podlage sama po sebi v danem primeru še ne daje podlage za zaključek o ničnosti pogodbene določbe. Obveznost je bila predvidena v splošnem aktu, ki je zagotavljal enako obravnavanje vseh prejemnikov štipendije. Ker je bila določena v pogodbi, je toženec ob sklenitvi pogodbe mogel z njo računati. Pogodba sodi med pospeševalne naloge države, kjer tudi uprava uživa široko polje lastne presoje. Namen sporne pogodbene obveznosti je legitimen in povezan z naravo štipendijskega razmerja: država s podelitvijo štipendije omogoči štipendistu pridobivanje znanja in izkušenj, v zameno pa zahteva od njega, da to znanje in izkušnje uporabi v korist družbenega razvoja na njenem ozemlju. Ker sama ne zagotavlja zaposlitve, je taka zahteva sprejemljiva ob nadaljnji predpostavki, da jo štipendist ob skrbnem prizadevanju najti zaposlitev lahko izpolni. S tega vidika niti enomesečni niti trimesečni rok za izpolnitev obveznosti nista sprejemljiva.

35. Ker je zakonodajalec pred izdajo izpodbijane sodbe prav z namenom doseči sprejemljivost obravnavane štipendistove obveznosti spremenil in določil roke za njeno izpolnitev, omilitev pogodbene obveznosti z upoštevanjem zakonske rešitve pa vzpostavlja ustrezno ravnotežje med varovanima interesoma obeh pogodbenih strank, ni podlage za zaključek o ničnosti spornega pogodbenega določila. Upoštevaje načelo afirmacije pogodb je sporno pogodbeno določbo v obravnavanem primeru treba razlagati tako, da se je toženec, ki je prejemal štipendijo tri leta, dolžan v Republiki Sloveniji zaposliti v desetih letih po zaključku izobraževanja. Ker se ta rok ob zaključku glavne obravnave na prvi stopnji še ni iztekel, tožnik (še) nima zahtevka za vrnitev štipendije.

36. Tožnik je vračilo štipendije utemeljeval tudi s trditvijo, da ni pravočasno zaključil študijskih obveznosti.21 V sodbi je ugotovljeno, da je toženec kršil pogodbo št. 2004/57-042 tudi zato, ker ni pravočasno zaključil študijskih obveznosti. Ta razlog bi - ob izpolnjenosti ostalih predpostavk - mogel predstavljati samostojno podlago za ugoditev zahtevku, vendar pa je bil zahtevek na tej podlagi vložen po izteku zastaralnega roka. V izpodbijani sodbi je sicer ugovor zastaranja zavrnjen le z razlogi, ki utemeljujejo odločitev o zastaranju zahtevka za vrnitev štipendije zaradi nezaposlitve (14. točka obrazložitve). Ker ugotovitve sodbe dajejo dovolj podlage za presojo ugovora zastaranja zahtevka za vrnitev štipendije zaradi nepravočasnega zaključka študija, je pritožbeno sodišče o tem odločilo samo.

37. Po drugem odstavku 8. člena pogodbe o štipendiranju je štipendist v primeru, ko štipenditor zaradi kršitve pogodbe razdre pogodbo, dolžan vrniti štipendijo v enem letu po razdrtju pogodbe. Tožnik sicer ni zatrjeval, da je razdrl pogodbo, vendar z uresničitvijo te svoje pravice ne more poljubno podaljševati pričetka teka zastaralnega roka. Za pričetek teka zastaranja je odločilno, kdaj bi mogel uveljaviti zahtevek za vrnitev štipendije. To je trenutek, ko je izvedel, da toženec ni izpolnil obveznosti glede pravočasnega zaključka študija. Kot izhaja iz toženčevega dopisa z dne 2. 7. 2008, ki ga je predložil tožnik (priloga A 17), je za dejstvo, da toženec do dogovorjenega roka, tj. do 30. 6. 2008 še ni zagovarjal doktorske teze, izvedel tega dne (na dopisu je dohodna štampiljka s tem datumom). Enoletni rok za vračilo štipendije je tako iztekel 3. 7. 2009. Tožba, vložena 18. 11. 2014, je bila zato vložena po izteku petletnega zastaralnega roka.22

38. Ker je iz navedenih razlogov treba tožbeni zahtevek zavrniti, se ni treba izreči niti o utemeljenosti pritožnikovega stališča, da je pogodbena obveznost v neskladju s 45. členom PDEU, niti stališča, da je toženec ob pravilnem razumevanju navedene določbe PDEU z zaposlitvijo v državi članici EU izpolnil pogodbeno obveznost, da se zaposli v Republiki Sloveniji.23

39. Zaradi ugotovljene zmotne uporabe materialnega prava je sodišče druge stopnje toženčevi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je sklep o izvršbi v prvem in tretjem odstavku razveljavilo tudi v delu, v katerem se nanaša na plačilo 33.445,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 32.593,45 EUR od 2. 9. 2014 dalje in od 851,81 EUR od 28. 11. 2014 dalje (358. člen ZPP). Posledično je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka tako, da je tožnik dolžan tožencu povrniti njegove stroške postopka, potrebne za pravdo. Ti znašajo 1.439,92 EUR, in sicer gre za nagrado za postopek (703,30 EUR po tar. št. 3100), nagrado za narok (649,20 EUR po tar. št. 3102), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (20 EUR po tar. št. 6002) in potne stroške (2 x 15 km x 2 x 0,37 EUR/km = 22,20 EUR), vse povečano za 22 % davek na dodano vrednost, in sodno takso za ugovor zoper sklep o izvršbi (44,00 EUR).

40. Ker je toženec s pritožbo uspel, mu je tožnik dolžan povrniti tudi potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Priznani stroški predstavljajo strošek za vložitev pritožbe (865,60 EUR po tar. št. 3210) in materialne stroške (20 EUR po tar. št. 6002), oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost, in sodno takso za pritožbo (807,00 EUR), ter tako skupaj znašajo 1.973,47 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. 1 Navedbo sodbe, da je toženec končal študij v letu 2009, je šteti za pomoto. 2 Določba se glasi: "Štipendist se zavezuje, da se bo po uspešno končanem študiju zaposlil v Sloveniji pri delodajalcu s sedežem oziroma stalnim prebivališčem v Sloveniji v okviru njegove registrirane oziroma dovoljene dejavnosti vsaj za toliko časa, kolikor je prejemal štipendijo, o čemer bo štipenditorju predložil dokazilo v treh mesecih po zaključku izobraževanja." 3 Določba se glasi: "Štipendist se zavezuje, ... da se bo po uspešno končanem študiju zaposlil v Sloveniji pri delodajalcu s sedežem oziroma stalnim prebivališčem v Sloveniji v okviru njegove registrirane oziroma dovoljene dejavnosti vsaj za toliko časa, kot je prejemal štipendijo." 4 V nobeni od pogodb ni nedvoumno navedeno, kakšen je rok za izpolnitev te obveznosti. Ker je sodišče prve stopnje v sodbi pritrdilo tožnikovemu stališču, da štipendist krši pogodbo, če se zaposli v tujini, se mu o tem vprašanju ni bilo treba izreči. 5 Določba se glasi: "1. V Uniji se zagotovi prosto gibanje delavcev. 2. Prosto gibanje vključuje odpravo vsakršne diskriminacije na podlagi državljanstva delavcev držav članic v zvezi z zaposlitvijo, plačilom in drugimi delovnimi in zaposlitvenimi pogoji. 3. Ob upoštevanju omejitev, utemeljenih z javnim redom, javno varnostjo in javnim zdravjem, zajema pravico: a) sprejeti ponujeno delovno mesto, ..." 6 Tako npr. sodba C-188/89 z dne 12. 7. 1990 (Fosters in drugi proti British Gas). Prim. tudi Avbelj, Izbrane sodbe Sodišča evropskih skupnosti s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2009, str. 112 in nasl. 7 Kot eno od oblik javnega sklada je ZJS predvidel ustanovitev javne ustanove. Opredelil jo je kot javni sklad, namenjen za vzpodbujanje in ustvarjanje na posameznih področjih s podeljevanjem štipendij, drugih nepovratnih sredstev ter drugih oblik vzpodbud (četrti odstavek 2. člena ZJS). 8 Prim. 9., 10. in 11. člen Pravil o splošnih pogojih poslovanja 2002. Po 11. členu upravičenec po dokončnosti odločb o izbiri dobi ponudbo za sklenitev štipendijske pogodbe, ki jo podpiše in vrne ustanovi v določenem roku. V nasprotnem primeru se črta s seznama upravičencev. Na podlagi pisne izjave upravičenca, da soglaša s pogodbeno vsebino, pa direktor ustanove sklene z njim pogodbo o štipendiranju. 9 Prim. Pirnat, Pravni problemi upravne odločbe, Javna uprava, št. 2/2000, str. 150, in Kerševan, Upravne pogodbe, Javna uprava, št. 1/2007, str. 242 in nasl. 10 Ker gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, o tem pa se mora pritožbeno sodišče izreči po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), za odločitev ni pomembno, ali se pritožbeni argumenti v celoti prekrivajo z navedbami, podanimi v postopku pred sodiščem prve stopnje. 11 Sodba SEU C-415/93 z dne 15. 12. 1995 (Union Royale Belge des Société de Football Association and others v. Bosman). Prim. tudi Craig, De Burca, EU law, Text, Cases and Materials, Oxford University Press, 2011, str. 731. 12 Gre za postopek št. 2011/2108 (NIF 2011/2108) - Ad futura Scolarship. 13 Predloženi dokumenti in zakonodajno gradivo k predlogu ZŠtip-1A potrjujejo toženčeve navedbe, da je bila sprememba zakona posledica zaveze Republike Slovenije Komisiji, da bo uskladila svoje ravnanje z zahtevami, ki izhajajo iz 45. člena PDEU. 14 Prim. odločbo US RS U-I-260/09 z dne 13. 1. 2011. 15 Po 7. členu ustanovitvenega akta se namen ustanove izvaja skladno z nacionalnim programom visokega šolstva oziroma programom financiranja visokošolskega izobraževanja, s katerim ustanoviteljica opredeli javni interes na tem področju glede na namen ustanove in na podlagi letnega programa dela oziroma finančnega načrta ter z javnimi razpisi za dodeljevanje študijskih pomoči. 16 Po 88. členu OZ zaradi ničnosti kakšnega pogodbenega določila pa ni nična sama pogodba, če lahko obstane brez njega in če to določilo ni bilo ne pogodbeni pogoj ne odločilen nagib, zaradi katerega je bila sklenjena. 17 Alternativna možnost, ki daje podlago za oprostitev dolžnosti vračila štipendije, tj. da se štipendist prijavi kot brezposelna oseba, je preveč nedorečena, da bi mogla biti upoštevna pri presoji o dopustnosti sporne pogodbene obveznosti. Ni določeno niti trajanje take obveznosti, niti kriteriji, po katerih tožnik odloča o oprostitvi vračila. Poleg tega se z njo ne dosega cilj pogodbene obveznosti, ampak služi kvečjemu temu, da štipenditor lahko preveri, ali si je štipendist prizadeval najti zaposlitev, oziroma (morda tudi) da je bila njegova ponudba za sprejem zaposlitve javno dostopna. 18 Niti Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, ki je urejal štipendije iz javnih sredstev v času nastanka obravnavanega štipendijskega razmerja, niti kasneje uveljavljeni Zakon o štipendiranju (Uradni list RS, št. 59/2007 in nasl. - v nadaljevanju ZŠtip) nista urejala štipendij, ki jih je podeljeval tožnik (oziroma njegov prednik). 19 Prvi odstavek 58. člena ZŠtip se je glasil: "Če javni razpis tako določa, je štipendist dolžan najkasneje v treh mesecih po zaključku izobraževanja, za katerega je prejel štipendijo, skleniti delovno razmerje z delodajalcem s sedežem v Republiki Sloveniji ali se prijaviti v evidenco brezposelnih oseb v Republiki Sloveniji skladno z zakonom, ki ureja trg dela." 20 Glej obrazložitev Predloga zakona o štipendiranju k 58. členu. 21 Zahtevo za vrnitev štipendije, podano pred pravdo, je utemeljeval le z dejstvom, da se je toženec zaposlil v tujini. Zamudo roka za dokončanje študijskih obveznosti kot razlog za vračilo štipendije je navedel šele v prvi vlogi, vloženi v pravdnem postopku. 22 Glede na to, da je tožnik na toženčevo obvestilo o zaključku študija odgovoril šele več kot leto dni kasneje in da niti tedaj ni uveljavljal, da zaradi prekoračitve roka razdira pogodbo in zahteva vračilo danega, se postavlja tudi dvom, ali je sploh šlo za tako pomembno kršitev, da je utemeljevala razdrtje pogodbe. Zaradi zastaranja zahtevka se o tem ni treba izreči. 23 Iz tega razloga tudi ni podana potreba po prekinitvi postopka in sprožitvi postopka pred SEU.