Jedro

Toženka je uspela dokazati, da ji glede krvi, ki je bila dana s transfuzijo, ni moč očitati nobenega protipravnega ravnanja. Kot neutemeljeni pa so se izkazali tudi vsi očitki, da toženka tudi pri ostali obravnavi tožnika ni ravnala z dolžno skrbnostjo in v skladu z vzpostavljenimi standardi.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka in stranski intervenient sama krijeta svoje pravdne stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki glasi: “1. Tožena stranka bolnišnica je dolžna plačati tožeči stranki C. A., 22.500,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2011 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. 2. Tožena stranka bolnišnica je dolžna plačati tožeči stranki C. A. pravdne stroške po odmeri sodišča z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v roku 15 dni.” Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni toženi stranki plačati 911,92 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Tožeča stranka v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge. Obširno povzema ugotovljeno dejansko stanje in izpodbija zaključek sodišča, da toženi stranki ni mogoče očitati nobenega protipravnega ravnanja in opustitve glede krvi, ki je bila tožniku dana s transfuzijo, in da naj ne bi bila podana vzročna zveza med očitano transfuzijo krvi in nastalo škodo (okužbo z virusom hepatitisa B), kot tudi zaključek sodišča, da toženi stranki ni mogoče očitati nobenega protipravnega ravnanja ali opustitve v zvezi s preiskavami in negovalnimi postopki, ki jih je tožnik opravil pri toženki. Zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava je sodišče zmotno presodilo, da tožena stranka ni krivdno odgovorna za škodo tožnika. Tožeča stranka povzema obrazložitev izpodbijane sodbe v 1. točki in svoje tožbene trditve, ugotovitve izvedenke M. M. glede možnosti okužbe z virusom hepatitisa B in ugotovitve sodišča na podlagi tega mnenja ter izpostavlja, da je izvedenec G. L. v izvedenskem mnenju z dne 3. 12. 2012, ki ga je tožnik pridobil pred pravdnim postopkom, dejansko potrdil navedbe tožnika, da je možna bolnišnična okužba v SB. Sodišču očita, da se do teh navedb izvedenca v sodbi ni izreklo. Ne strinja se z zaključkom, da naj bi tožena stranka izvajala vse predpisane standarde in da naj bi imela vse ustrezne mehanizme preprečevanja bolnišničnih okužb in da naj ne bi bilo dokazov, da je v konkretnem obravnavanju tožnika prišlo do kršitve teh standardov in da naj ne bi bilo dokazano, da se je tožnik okužil pri toženki v okviru negovalnih postopkov ali izvedbe preiskav pred ali po spornem operativnem posegu. Navaja, da iz izvedenskega mnenja g. L. in tudi iz izvida SB z dne 18. 5. 2011 jasno izhaja, da je glede na inkubacijsko dobo možna bolnišnična okužba v SB, in da je dejstvo, da je tožnik z zaslišanjem C. V., C. B. in J. J. in K. K. dokazal, da ni bil kjerkoli izpostavljen okoliščinam, pri katerih bi lahko prišlo do okužbe, prav tako pa dokazal, da tudi več let pred zdravljenjem pri toženki ni bil pri zobozdravniku, da že dalj časa ni bil spolno aktiven in da nima partnerke, kakor tudi da je dokazano, da njegovi družinski člani niso bili predhodno okuženi s HBV. Vztraja, da je dejstvo, da je bil pred bolnišničnim zdravljenjem AgHBs negativen in tako neokužen, in je vzrok okužbe izključno v posegu oziroma ravnanju SB. Tožnik izpostavlja, da je sodišče v nasprotju s tem, kar izhaja iz izvedenih dokazov (izvedensko mnenje in dopolnitev izvedenskega mnenja M. M.) zaključilo, da toženka izvaja vse predpisane standarde in ima vse ustrezne mehanizme preprečevanja bolnišničnih okužb. Da toženka pri obravnavanju tožnika ni ravnala z dolžno skrbnostjo in v skladu z vzpostavljenimi standardi, da so delavci in zdravniki toženke kršili tožniku pravico do primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe v skladu z medicinsko doktrino, izhaja iz samih navedb tožene stranke in stranskega intervenienta na prvem naroku, in sicer, da je nenavadno, da je bil tožnik testiran za hepatitis B, ne pa tudi za okužbo s hepatitisom A in C, kar naj bi po navedbah toženke same očitno pomenilo, da so že obstajale določene indikacije, da so pri tožniku opravili test za hepatitis B. Tožnika so po opravljenih preiskavah operirali, ne da bi izključili možnost okužbe s HBV, s tem pa so zaposleni pri toženki ogrozili ne le zdravje in življenje tožnika, ki ga ob dejstvu, da bi ugotovili okužbo s HBV (kar niso ugotovili) ne bi smeli operirati v takšnem zdravstvenem stanju in tako ne bi prišlo do zapletov med samim operativnim posegom, temveč so s tem, ko pri tožniku niso izključili možnosti okužbe s HBV, ogrozili tudi zdravje in življenje drugih bolnikov in pacientov v SB in iz navedenega izhaja, da toženka ne izvaja vseh predpisanih standardov in nima oziroma ne izvaja vseh ustreznih mehanizmov preprečevanja bolnišničnih okužb. Tožena stranka je očitno pri zdravljenju in operativni oskrbi tožnika ravnala malomarno, nepravilno in s premalo skrbnosti, saj ni storila vsega kar zahteva sodobna medicinska doktrina in medicinski standardi. Sodišče je v nasprotju z navedenim v izvedenskem mnenju in dopolnitvi izvedenskega mnenja M. M. zaključilo, da toženka izvaja vse predpisane standarde in ima vse ustrezne mehanizme preprečevanja bolnišničnih okužb v zvezi s tem pa je storilo bistveno kršitev pravil postopka po tč. 15 drugega odstavka 339. člena ZPP in je tako v sodbi o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, in med samimi listinami, prav tako pa dejansko stanje ni pravilno in popolno ugotovljeno. Tožnik trdi, da se sodišče ni opredelilo do trditev, da se medicinsko osebje ni držalo ustreznih medicinskih in negovalnih ukrepov z ustreznim tehničnim znanjem in potrebno skrbnostjo, da tožena stranka pri njegovem zdravljenju ni upoštevala sprejete zdravstvene doktrine in kodeksa medicinske deontologije oziroma drugih strokovnih in etičnih kodeksov, saj si zdravstveno osebje niti rok ni dosledno razkuževalo, ni nosilo mask, ni popolno in dosledno očistilo prostorov, toženka ni upoštevala pravil o izolaciji bolnikov - nekateri bolniki so bili videti izredno bolni, pa jih kljub temu niso izolirali, niso nosili rokavic. Sodišče je zaključilo, da na podlagi izvedenega dokaznega postopka naj ne bi bilo mogoče zaključiti, da je vzrok za okužbo tožnika s HBV transfuzija krvi, ki jo je prejel med posegom 27. 12. 2010, v nasprotju s tem zaključkom pa v nadaljevanju ugotavlja, da bi bilo potrebno, da bi lahko popolnoma izključili možnost okužbe s krvjo, ki je bila tožniku dana ob transfuziji, pridobiti še kri izostalega darovalca. Sodba je v tem delu nerazumljiva in sama s sabo v nasprotju. Sodišču nadalje očita, da je na podlagi izvedenskega mnenje izvedenke M. M. izven celotnega izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da bi bil lahko vzrok te okužbe tožnika tudi predhodna okužba z virusom HBV. Sodišče ne more izvedenskega mnenja presojati zgolj po posameznih sklopih, ampak ga mora presojati kot celoto in glede na izveden dokazni postopek in druge izvedene dokaze. Izvedenka je v dopolnitvi izvedenskega mnenja jasno povedala, da so pri šestih darovalcih krvi, ki je bila dana tožniku, izključili možnost okužbe, niso pa je izključili glede sedmega darovalca. Tega sedmega darovalca, ki naj bi bil v tujini in ni mogel priti, torej niso ponovno testirali. Tožeča stranka glede na navedbe izvedenke sklepa, da bi, v kolikor bi sedmega darovalca krvi lahko ponovno testirali, in bi bila danes v njegovi krvi prisotna protitelesa anti HBc, lahko rekli, da je bil on takrat HBV-DNA pozitiven in HBs-antigen pozitiven. Glede na navedeno bi bilo dejansko mogoče izključiti okužbo s krvjo dano med transfuzijo pri toženki, samo v kolikor bi testirali še izostalega darovalca in bi bil test HBV DNA negativen, katerega pa niso testirali in tako tožena stranka ni uspela dokazati, da se tožnik ni okužil ravno s krvjo tega izostalega darovalca. Sodišču očita, da je v nasprotju s tem, kar je izvedenka povedala v dopolnitvi izvedenskega mnenja, zaključilo, da takšni rezultati izostalega darovalca danes, ker je preteklo že več let. ne bi bili več relevantni. Sodišču pritožba nadalje očita, da je brez trditvene podlage tožene stranke povsem pavšalno in brez dokazne podlage navajalo okoliščine in morebitne vzroke za t.i. tiho okužbo tožnika s HBV. Kot enega izmed dejavnikov možnosti tihe okužbe je sodišče navajalo služenje vojske tožnika in še en operativni poseg leta 1972, za kar v spisu ni nobene dokazne podlage. Povsem pavšalno, brez dokazne podlage je navajalo, da tožnik zadnjih 10 let ni bil pri zobozdravniku, prej pa gotovo. Tožena stranka pa ni podala trditev, da bi bil lahko tožnik predhodno okužen s HBV v teh okoliščinah, niti za to, kdaj in kje naj bi se tožnik že predhodno pred bolnišničnim zdravljenjem morebiti okužil niti v zvezi s tem ni predlagala dokazov. Glede na celoten izveden dokazni postopek je tako povsem nedokazano, da naj bi se tožnik okužil med služenjem vojske (izvedenka je sama klicala tožnika s tem pa je prekoračila pooblastila oziroma okvir naloge za izdelavo izvedenskega mnenja; ne glede na navedeno pa izvedensko mnenje in navedbe izvedenke ne morejo nadomestiti trditvene podlage pravdnih strank) v operativnem posegu 1972 leta (pri čemer niti ni dokazano za kakšen operativni poseg naj bi šlo) ali v zobozdravstvenem posegu. Sodišče je tako izven trditvene podlage tožene stranke zaključilo, da je lahko vzrok te okužbe tudi predhodna okužba tožnika s HBV in da tožnik naj ne bi uspel dokazati, kot zatrjuje v tožbenem zahtevku, da je vzrok okužbe transfuzija krvi. Tožnik pred posegom ni bil okužen in dokaza za nasprotno ni v spisu. Možnost predhodne okužbe izključuje že inkubacijska doba po operativnem posegu pri toženi stranki, pri katerem je prejel transfuzijo, kot že navedeno, pa za zaključek sodišča, da je bil tožnik lahko že predhodno okužen, ni nobene trditvene podlage, izvedensko mnenje in izpovedi prič in izvedenka pa trditvene podlage ne more nadomestiti. Tožeča stranka meni, da je že ob upoštevanju dejstva, da je tožeča stranka zbolela v inkubacijski dobi po operativnem posegu in transfuziji krvi ob upoštevanju izpovedi priče L. tudi ob uporabi merila mejnega praga zadostne verjetnosti dokazano, da tožeča stranka ne bi zbolela, če ob zdravljenju pri toženi stranki ne bi prišlo do okužbe. Ne strinja se z zaključkom, da tožnik naj ne bi z verjetnostjo večjo od 50 % dokazal, da je za škodo kriva transfuzija krvi in da naj bi bila oba vzroka (transfuzija in predhodna okužba) enako možna in da inkubacijska doba, na katero se je tožnik skliceval, naj ne bi dajala večje verjetnosti okužbi s transfuzijo, ker je sprejet v nasprotju z izvedenimi dokazi in ob pomanjkanju trditvene podlage tožene stranke. Toženka tudi ni dokazala, da naj bi, v kolikor bi bil res tožnik predhodno okužen s HBV (kar ni bil), zaplet oziroma poseg, ki je bil opravljen pri tožniku, reaktiviral skrit virus. V kolikor bi bila tožeča stranka okužena že pred operativnim posegom, bi po tem, ko so pri toženi stranki ugotovili prisotnost okužbe in v kolikor bi bila dejansko stara okužba, to zagotovo tudi zapisali. V kolikor pri toženi stranki v letih 2010 oz. 2011 niso ugotovili, da naj bi bil tožnik že predhodno okužen in tega tudi nikjer v nobenem izvidu niso zapisali, potem je takšno ravnanje ne le v njihovo breme, temveč tudi opustitev dolžnega ravnanja, saj je tožena stranka imela ne samo možnost, temveč dolžnost, v kolikor so preverjali pri tožniku okužbo s HBV s testom HBs Ag, ki je bi negativen (kar je pomenilo, da tožnik ni imel aktivne okužbe s HBV), opraviti še test anti HBc (test na prisotnost protiteles), katerega pa niso opravili. Bistveno pri tem pa je, da tudi vse te preiskave, ki jih izvedenka povzela v izvedenskem mnenju, niso 100 %, kar dodatno potrjuje, da je tožeča stranka tudi ob upoštevanju mejnega praga verjetnosti dokazala, da je vzrok njegove okužbe s hepatitisom B v bolnišnični okužbi pri toženi stranki in torej izvira iz njene sfere, ki je protipraven. Tožeča stranka nenazadnje meni, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker je zavrnilo dokazni predlog, da se imenuje izvedenca iz tujine. Ker je sodišče napačno odločilo o glavni stvari, je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških. Glede na navedeno tožeča stranka predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi pritožbi tožnika in sodbo spremeni, tako da zahtevku po temelju ugodi, nato pa vrne zadevo v odločanje prvostopenjskemu sodišču glede višine tožbenega zahtevka, oz. podredno, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

3. Odločitev o pravdnih stroških v izpodbijani sodbi izpodbija stranski intervenient tožene stranke. Navaja, da je sodišče po pooblaščenki priglašene stroške štelo kot stroškovnik tožene stranke in ne kot stroškovnik oziroma priglašene stroške stranskega intervenienta. Ostale pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju te obrazložitve. Stranski intervenient predlaga popravo odločitve, tako da se tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov stranskemu intervenientu v višini 911,92 EUR, podredno pa, če se predlogu za popravo sodbe ne ugodi, naj se predlog šteje za pritožbo zoper sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitev določb pravdnega postopka po 339. členu ZPP. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožeči stranki naloži plačilo stroškov pravdnega postopka stranskemu intervenientu, in odloči, da je tožeča stranka dolžna povrniti tudi stroške stranskega intervenienta, povezane z vložitvijo pritožbe.

4. Pravdni stranki na pritožbi nista odgovorili.

O pritožbi tožeče stranke

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Razmerje med zdravnikom oz. zdravstveno ustanovo in bolnikom je praviloma pogodbene narave (izjema npr. velja, ko zdravnik ravna v nuji). Obveznost bolnika je plačilo opravljene storitve, ki ga opravi sam ali preko skladov zdravstvenega zavarovanja, obveznost zdravnika pa je izpolnitev dogovorjene zdravstvene storitve, ki ima običajno značilnosti obligacije prizadevanja. V pravni teoriji se zdravniška pogodba opredeljuje kot podjemna pogodba. Če zdravnik ne ravna v skladu s standardi, ki jih nalaga strokovna doktrina, in bolniku nastane škode, gre za kršitev pogodbenega razmerja. Sklicevanje na strokovno napako tako predstavlja uveljavljanje poslovne odškodninske odgovornosti. Vendar pa ne glede na to, ali izhajamo iz temelja poslovne ali neposlovne odškodninske odgovornosti (kot v tej zadevi sodišče prve stopnje), analiza predpostavk, ki morajo obstajati pri eni ali drugi vrsti obveznosti, kaže, da se v obeh primerih kot odločilno, osrednje vprašanje postavlja vprašanje kršitve dolžne skrbnosti, to je ravnanje contra legem artis in se v tem pogledu obe odgovornosti zlivata in prepletata.(1) Ne glede na to iz katerega temelja izhajamo, to za presojo ekskulpacije tožene stranke z vidika dokaznega bremena v konkretnem primeru ni odločilno. Tožena stranka se je namreč osredotočila na zatrjevanje in dokazovanje, da zdravstveno osebje ni zagrešilo strokovne napake, in da ne obstoji vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo.

7. O strokovni napaki zdravnika govorimo, če ta ne ravna z večjo skrbnostjo, po pravilih zdravniške znanosti in stroke ter po običajih, in če ne prepreči škode za pacienta oziroma povzroči, da se pacientu zdravje poslabša. V prvem delu gre za pravni standard skrbnosti dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 18. člena ZOR oz. drugi odstavek 6. člen OZ). Njegova vsebina je odvisna od okoliščin konkretnega primera in od izoblikovanih standardov vedenja in ravnanja, ki so tako raznoliki in vsebinsko soodvisni od spreminjajočih se dejanskih okoliščin, da jih ni mogoče relativno določno opredeliti. V primeru skrbnosti zdravnika se sklicujejo na strokovne, poklicne standarde vedenja in ravnanja, ki so v veljavi na področju medicine v kritičnem času. Sodišče s pomočjo izvedenca opredeli vsebino tega pravnega standarda, ugotovi, kaj v konkretnem primeru zahteva sodobna medicinska doktrina, strokovni standardi in normativi glede na razvitost zdravstvenega sistema v Republiki Sloveniji, kako bi zdravnik moral ravnati. Na podlagi informacij izvedenca in glede na okoliščine konkretnega primera odloči, ali ravnanje zdravnika v konkretnem primeru ustreza pravnemu standardu skrbnosti dobrega strokovnjaka ali od tega standarda odstopa. Konkretni dejanski stan utemeljuje materialnopravni sklep sodišča prve stopnje, da ravnanje toženčevega zdravstvenega osebja ni bilo contra legem artis.

8. Uvodoma pritožbeno sodišče navaja, da se povsem strinja z razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, zato se nanje sklicuje in jih vseh v izogib ponavljanju ne povzema.

9. Kot je navedeno tudi v pritožbi, med strankama ni bilo sporno: (-) da je bil tožnik pri toženki dne 27. 12. 2010 operiran v splošni anesteziji – napravili so mu aorto - femoralni obvod levo in ileofemoralni obvod desno in da je bil pred tem hospitaliziran na oddelku za angiologijo, endokrinologijo in revmatologijo 11. in 12. 10. 2010 zaradi predvidene arteriografije spodnjih okončin na podlagi ultrazvočnega izvida; (-) da je tožnik dne 16. 11. 2010 opravil preiskavo Doppler vratnih arterij, ki ni invazivna preiskava, in bil 20. 12. 2010 sprejet k toženki za aortofemoralni obvod levo in da je pred operacijo še opravil UZ srca, opravljene pa so bile tudi laboratorijske preiskave, iz katerih izhaja, da je glede funkcijske sposobnosti jeter bil znižan protitrombinski čas (52 %) in znižani albumini, ostali testi za oceno delovanja jeter pa so bili v mejah normalnega; (-) da je bil tožnik pred posegom - operacijo tudi testiran v zvezi z ugotavljanjem okuženosti z virusom hepatitis B, in sicer z enim od označevalcev okužbe s HBV, to je HBs Ag in ta rezultat je bil negativen, in da tožnik ni bil testiran z drugimi označevalci okužbe s HBV, in sicer anti -HBc in anti HBs; (-) da je bil tožnik tekom posega 27. 12. 2010 kljub tekočinski terapiji nestabilen in so zato krvni tlak poleg ustrezne tekočinske terapije vzdrževali z vazopresorji; (-) da je zaradi potrebe po invazivnem nadzoru bil tožnik dne 28. 12. 2010 sprejet v EIMOS in bil priključen na ventilator, vstavili so mu tudi centralni venski kateter; (-) da je tožnik med posegom 27. 12. 2010 prejel transfuzijo, in sicer dve plazme in pet enot koncentriranih eritrocitov, torej sedem komponent sedmih krvodajalcev.

Tožeča stranka pritožbeno tudi ne izpodbija ugotovitev sodišča o nadaljnjem poteku, in sicer da je bil tožnik 5. 1. 2011 odpuščen v domačo oskrbo ter da so nato sledili trije pregledi. Na kontrolnem pregledu 25. 1. 2011 je tožnik navajal rahle bolečine v trebuhu, na pregledu 22. 1. 2011 so ugotovili lepo zaceljene pooperativne rane, dne 30. 3. 2011 pa je bil pregledan zaradi 3 dni trajajočih težav z bruhanjem, izgubo teka in zaprtjem, imel je krčevite bolečine v trebuhu in temperaturo 37,2°C. 1. 4. 2011 je bil sprejet v SB, po preiskavah pa je bilo podano mnenje, da so nenormalni testi delovanja jeter posledica blagega vnetja žolčnika, morda zastoja žolča ob cisti v žolčnem vodu, ali pa posledica razširitve tumorja ledvice v jetra. Dne 20. 4. 2011 je bil tožnik ponovno sprejet v SB, saj je od odpusta dalje splošno oslabel, opažal temnejši seč, bruhal ni. Ugotovljeno je bilo stanje okuženosti s hepatitisom B (narejeni so bili testi oz. serumski označevalci okužbe s HBV, ki kažejo na okužbo s HBV in so bili reaktivni HBsAg, anti-HBc, anti-HBs). Tožnika so 20. 4. 2011 premestili na Kliniko za infekcijske bolezni in vročinska stanja. Zaradi spontanega hitrega in pomembnega izboljšanja jetrne funkcije ob hepatitisu B tožnik ni potreboval zdravil za zdravljenje hepatitisa B. Stanje se je hitro izboljšalo in po 6 dneh je bil z diagnozo akutni hepatitis B premeščen v SB, kjer je imel predvideno nadaljnjo diagnostiko tumorske tvorbe na desni ledvici in kjer je bil do 18. 5. 2011. Testi za oceno delovanja jeter so se v tem času hitro in progresivno izboljševali. Na kontrolnih pregledih 31. 5. in 14. 6. 2011 ni navajal nobenih težav, HBsAg ni bil več prisoten, tožnik je že razvil protitelesa kot stanje po preboleli okužbi.

10. Sodišče prve stopnje je moralo ugotoviti, ali se je tožnik res okužil s hepatitisom B med zdravljenjem pri toženki v času od oktobra do decembra 2010 in ali je v zvezi s tem mogoče toženki očitati kakršnokoli nepravilnost. Tožnik je kot možen vir okužbe navajal transfuzijo krvi med posegom 27. 12. 2010 ali tudi druge medicinske postopke, preiskave ali negovalne postopke, ki jim je bil izpostavljen tekom zdravljenja, toženka pa, ki je te trditve prerekala, je izpostavljala, da ni izključena njegova prejšnja okužba. Okužba z virusom hepatitisa B (v nadaljevanju tudi HBV) se namreč, kot je pojasnila izvedenka, prenaša z okuženo krvjo (transfuzija krvi ali krvnih pripravkov, menjava pribora za injeciranje drog, neprofesionalno tetoviranje), sobivanjem v istem gospodinjstvu z okuženo osebo, neizvajanjem Splošnih previdnostnih ukrepov pri ravnanju s krvjo in telesnimi tekočinami v zdravstvu, s spolnim stikom z okuženo osebo in z okužene matere na otroka.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka po oceni pritožbenega sodišča sprejelo pravilne dejanske in pravne zaključke.

12. Na podlagi mnenja izvedenke M. M., izpovedi priče G. L. in priče A. P. K. je pravilno zaključilo, da v konkretnem primeru ni dokazano, da se je tožnik okužil med preiskavami in negovalnimi postopki, ki jih je izvajalo osebje toženke, in da je toženka izvajala vse predpisane standarde in imela vse ustrezne mehanizme preprečevanja bolnišničnih okužb. Ker ni nobenih dokazov, da je v konkretnem obravnavanju tožnika prišlo do kršitve teh standardov, je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da tudi ni dokazano, da se je tožnik okužil pri toženki v okviru negovalnih postopkov, ali izvedbe preiskav pred ali po spornem operativnem posegu. Ne drži očitek tožnika, da je sodišče v nasprotju s tem, kar izhaja iz izvedenih dokazov - izvedenskega mnenja in dopolnitev izvedenskega mnenja M. M. zaključilo, da toženka izvaja vse predpisane standarde in ima vse ustrezne mehanizme preprečevanja bolnišničnih okužb. Izvedenka je na izrecno vprašanje, ali je okužba s HBV posledica predoperativnih preiskav ali pooperativnih negovalnih postopkov nedvoumno odgovorila, da za to možnost ni dokazov. Pojasnila je, da za vse zdravstvene delavce v Sloveniji velja, da morajo ravnati v skladu z mednarodno priznanimi in uveljavljenimi priporočili („Splošni previdnostni ukrepi pri ravnanju s krvjo in telesnimi tekočinami“), in navedla, da toženka ima take standarde, na kar je sklepala glede na dokumentacijo in pričanje priče K., pri čemer je poudarila, da se beležijo kršitve teh standardov (incidenti oziroma odstopanje), ne pa, kaj se je točno delalo in kako. Lasten zaključek, ki dokazno ni podprt, predstavlja pritožbena navedba, da iz samih navedb tožene stranke in stranskega intervenienta, da je nenavadno, da je bil tožnik testiran za hepatitis B, ne pa tudi za okužbo s hepatitisom A in C, izhaja, da toženka pri obravnavanju tožnika ni ravnala z dolžno skrbnostjo in v skladu z vzpostavljenimi standardi, da so delavci in zdravniki toženke kršili tožniku pravico do primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe v skladu z medicinsko doktrino. Tožeča stranka toženi ni očitala, da tožnika ni testirala za okužbo s hepatitisom A in C, zato že iz tega razloga ni moč slediti tožeči stranki. Glede na to, da pa je tudi izvedenka navedla, da se večinoma v kirurške namene testira tako, kot je bilo v tem primeru testirano, je neutemeljen očitek, da je sodišče v nasprotju z navedenim v izvedenskem mnenju in dopolnitvi izvedenskega mnenja M. M. zaključilo, da toženka izvaja vse predpisane standarde in ima vse ustrezne mehanizme preprečevanja bolnišničnih okužb in v zvezi s tem storilo bistveno kršitev pravil postopka po tč. 15 drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi sicer ta kršitev (protispisnost) obstaja le, če sodišče napačno povzame listine ali zapisnike o zaslišanju strank, prič in izvedencev, ne pa, kadar te listine napačno dokazno tolmači. V tem primeru gre (lahko) le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, do česar pa ni prišlo. V sodbi o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, in med samimi listinami, prav tako pa dejansko stanje ni nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Ne drži, da se sodišče ni opredelilo do trditev, da se medicinsko osebje ni držalo ustreznih medicinskih in negovalnih ukrepov z ustreznim tehničnim znanjem in potrebno skrbnostjo, da tožena stranka pri njegovem zdravljenju ni upoštevala sprejeto zdravstveno doktrino in s kodeksom medicinske deontologije oziroma z druge strokovne in etične kodekse, saj si zdravstveno osebje niti rok ni dosledno razkuževalo, ni nosilo mask, ni popolno in dosledno očistilo prostorov, ni upoštevala pravil o izolaciji bolnikov - nekateri bolniki so bili videti izredno bolni, pa jih kljub temu niso izolirali, niso nosili rokavic. Glede teh trditev je namreč upravičeno navedlo, da tožnik v zvezi s preiskavami in negovalnimi postopki niti sam določno ne navaja, pri katerem od njih bi se lahko okužil in zakaj. Tožena stranka pa je z izpovedbo priče mag. A. P. K., glavne higieničarke, in zaslišanjem izvedenke uspela dokazati, da toženka izvaja vse predpisane standarde in ima vse ustrezne mehanizme preprečevanja bolnišničnih okužb. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje dr. G. L., pridobljenega pred pravdo, pravilno štelo kot trditveno podlago tožeče stranke, zato pritožnik zmotno zaključuje, da je ta izvedenec potrdil navedbe tožnika, saj z navedbami v izvedenskem mnenju ne more potrditi taistih navedb. O vseh navedbah v zvezi z izvajanjem predpisanih standardov in obstoju ustreznih mehanizmov preprečevanja bolnišničnih okužb, vključno s tem delom trditvene podlage, pa je pravilno sprejelo zgoraj povzete zaključke. Ker je izvedenka strokovno in argumentirano pojasnila, da je vzrok za okužbo lahko tudi tožnikova predhodna okužba z virusom hepatitisa B, sodišče prve stopnje pa izvedenki utemeljeno sledilo (kot je obrazloženo še v nadaljevanju), ni moč slediti pritožbi, da je tožnik z zaslišanjem C. V., C. B., J. J. in K. K. dokazal, da tožnik ni bil kjerkoli izpostavljen okoliščinam, pri katerih bi lahko prišlo do okužbe, in dokazal, da tudi več let pred zdravljenjem pri toženki ni bil pri zobozdravniku, da tudi že dalj časa ni bil spolno aktiven in da nima partnerke, prav tako pa da je dokazano, da njegovi družinski člani niso bili predhodno okuženi s HBV.

13. Tožeča stranka se ne strinja niti z zaključkom sodišča prve stopnje, da na podlagi izvedenega dokaznega postopka tudi ni mogoče zaključiti, da je vzrok za okužbo tožnika z virusom HBV transfuzija krvi, ki jo je prejel med posegom 27. 12. 2010. Pritožbeno sodišče glede na obrazložitev izpodbijane sodbe in zaključek prvostopenjskega sodišča v 23. točki, da je glede na vse izvedene dokaze vzrok za okužbo z virusom hepatitisa B pri tožniku lahko tako transfuzija krvi, ki jo je prejel pri posegu 27. 12. 2010, zato ker diagnostično okno pri enem od darovalcev ni bilo izključeno, kot tudi tožnikova predhodna okužba s tem virusom, ki se je zaradi posega oz. zapletov ob njem reaktivirala, meni, da je sodišče prve stopnje z gornjim zaključkom v točki 21 izrazilo to, da ni izključni vzrok za okužbo transfuzija krvi. Ta zaključek zato ni v nasprotju z nadaljnjo ugotovitvijo sodišča, da bi bilo potrebno, da bi lahko popolnoma izključili možnost okužbe s krvjo, ki je bila tožniku dana ob transfuziji, pridobiti še kri izostalega darovalca, saj je izvedenka, ki je medicinski standard pravilno ugotavljala glede na čas, ko je bila odločitev o opravi ponovnih testov z darovalci krvi sprejeta (ex ante), tudi pojasnila oziroma poudarila, da je od dogodka preteklo že več let in današnji rezultat ne bi bil več relevanten. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, pritožbeno pa to ni izpodbijano, da je bila kri vseh 7 darovalcev (ob darovanju krvi) testirana s predpisanimi postopki. Opravljen je bil test HBsAg in še test HBV DNA in sta bila oba pri vseh darovalcih negativna. Tudi naknadno opravljeni testi iz odvzete krvi darovalcev, ki se hrani pri odvzemu, so bili negativni. Nato so vse te darovalce poklicali in še enkrat testirali, da bi izključili možnost t.i. diagnostičnega okna (opis tega termina je v točki 21 izpodbijane sodbe). Testirali so 6 darovalcev in ti testi so bili ponovno negativni. Enega od darovalcev niso mogli testirati, ker se nahaja v tujini. Izvedenka je, kot že navedeno zgoraj, pojasnila, da bi morali testirati še tega darovalca, da bi lahko popolnoma izključili možnost okužbe s krvjo, ki je bila tožniku dana ob transfuziji, a hkrati tudi poudarila, da je od dogodka preteklo že več let in današnji rezultat ne bi bil več relevanten. Sodišče je tako na podlagi mnenja izvedenke ugotovilo, da bi lahko bila vzrok okužbe tožnika s HBV transfuzija krvi le v primeru, če bi izostali krvodajalec bil v času darovanja krvi v diagnostičnem oknu, ko HBV DNA še ni bila znana. Sodišče prve stopnje pa je na podlagi mnenja izvedenke tudi ugotovilo, da je lahko vzrok te okužbe tudi predhodna okužba tožnika z virusom HBV, ki se je zaradi posega oz. zapletov ob njem reaktivirala. Na podlagi takšne ugotovitve pa je zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati, da je vzrok za okužbo (edinole) transfuzija krvi, in da ne obstaja vzročna zveza med zatrjevanim protipravnim dejanjem in nastankom škode. Sodba po obrazloženem v tem delu ni nerazumljiva in ni sama s sabo v nasprotju.

14. Po oceni pritožbenega sodišča tudi ne drži očitek, da je sodišče izvedensko mnenje presojalo zgolj po posameznih sklopih in da je izven celotnega izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da bi bil lahko vzrok te okužbe tožnika tudi predhodna okužba z virusom HBV. Kot povzema pritožba, je izvedenka v dopolnitvi izvedenskega mnenja povedala glede sedmega darovalca krvi, ki se vabilu na dodatno testiranje ni odzval: »Če bi se takrat pri tem gospodu sedmem zaznalo, da ima HBV-DNA pozitivno ali pa HBs - AG pozitiven, potem jaz mislim, da ni nobenega vprašanja, kako je do tega prišlo, ampak seveda tega ne vemo. Če bi se to zdaj delalo zdaj, da bi ga dobili leta 2016, nimamo pojma kaj bi bilo, lahko bi bila prisotna samo protitelesa in če bi bila prisotna protitelesa anti HBc, bi lahko rekli, da se on takrat v preteklosti, ne moremo pa vedeti, da točno takrat in še vedno ne bi imeli dokaza, če bi to danes naredili, da je bil on takrat res HBV-DNA pozitiven in HBs-antigen pozitiven«. Zmotno pritožnik zaključuje, da navedena izpoved pomeni, da bi, v kolikor bi sedmega darovalca krvi lahko ponovno testirali in bi bila danes v njegovi krvi prisotna protitelesa anti HBc, lahko rekli, da je bil on takrat HBV-DNA pozitiven in HBs antigen pozitiven. Sodišče tako ni v nasprotju s tem, kar je izvedenka povedala, zaključilo, da takšni rezultati izostalega darovalca danes, ker je preteklo že več let, ne bi bili več relevantni.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno, na podlagi mnenja izvedenke, ugotovilo, da je lahko vzrok okužbe tudi predhodna okužba tožnika z virusom HBV. Pritožnik v pritožbi predstavlja lastno dokazno oceno izvedenskega mnenja glede potrebnosti oprave še drugih dveh testov pred posegom glede možnosti okužbe z virusom hepatitisa B z mnenjem, da bi glede na to, kar je izvedenka pojasnila v zvezi z določanjem antigenov, in glede na dejstvo, da je toženka sama navajala, da naj bi obstajale pri tožniku indikacije, delavci toženke morali, da bi izključili prisotnost okužbe z virusom hepatitisa B, opraviti še druga dva testa in šele takrat bi zagotovo izključili okužbo, ki so jo ugotavljali s testom HBs-AG, ki je bil negativen. S pritožnikom se ni moč strinjati, ker takšnega medicinskega standarda (testiranja s tremi testi pred tovrstnim operativnim posegom) izvedenka ni potrdila, saj je izpovedala, da večinoma v kirurške namene se testira tako, kot je bilo v tem primeru testirano pred posegom. Očitek, da osebje toženke pri obravnavanju tožnika ni ravnalo z dolžno skrbnostjo in v skladu z vzpostavljenimi standardi, ker ga je operiralo ne da bi pred tem izključilo možnost okužbe z virusom HBV, zato ni utemeljen.

16. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče brez trditvene podlage tožene stranke povsem pavšalno in brez dokazne podlage navajalo okoliščine in morebitne vzroke za t.i. tiho okužbo tožnika s HBV. Tožena stranka (oziroma stranski intervenient) se je branila tudi z navedbo, da ni izključeno, da se je tožnik okužil z virusom izven bolnišnice, in za te navedbe predlagala med drugim tudi dokaz z zaslišanjem izvedenca medicinske stroke. Izvedenka je za namen izvedenskega mnenja pregledala tožnika in mu med drugim postavila vprašanja zaradi pridobitve epidemioloških podatkov, na katera je odgovoril (da je bil operiran leta 1972 v SB zaradi poškodbe s sekiro, v vojski pa je bil leta 1974 in 1979 ter že takrat imel sladkorno bolezen, a še ni prejemal inzulina). Ker gre za podatke, ki jih je pridobila izvedenka v razgovoru s tožnikom zaradi podaje izvedenskega mnenja, ni moč pritrditi pritožniku, da je sodišče, ki je izvedenki sledilo, kot enega izmed dejavnikov možnosti tihe okužbe navajalo služenje vojske tožnika in še en operativni poseg leta 1972, za kar v spisu ni nobene dokazne podlage. Sodišče je na podlagi ugotovitve izvedenke po vpogledu v izjavo zobozdravnika z dne 19. 4. 2012 in ne pavšalno, brez dokazne podlage , kot se mu očita, navajalo, da tožnik zadnjih 10 let ni bil pri zobozdravniku, prej pa gotovo. Stranski intervenient je podal trditve, da je bil tožnik prenosu virusa izpostavljen tudi v vsakdanjem življenju izven bolnišnice, zato ne drži, da tožena stranka ni trdila, da bi bil lahko tožnik predhodno okužen s HBV v teh okoliščinah, niti za to, kdaj in kje naj bi se tožnik že predhodno pred bolnišničnim zdravljenjem morebiti okužil niti v zvezi s tem ni predlagala dokazov. Ker je izvedenka to možnost potrdila, ne drži, da je glede na celoten izveden dokazni postopek povsem nedokazano, da naj bi se tožnik okužil med služenjem vojske. Sicer pa tožeča stranka na izvedensko mnenje tudi ni imela pripomb v smeri, da je mnenje podano na podlagi dejstev, ki jih tožeča stranka ni trdila, zaradi česar je za te pritožbene navedbe ob neizkazani nekrivdi, da tega prej ni navedla, prepozna. Sodišče tako ni izven trditvene podlage tožene stranke zaključilo, da je lahko vzrok te okužbe tudi predhodna okužba tožnika s HBV in da tožnik naj ne bi uspel dokazati, kot zatrjuje v tožbenem zahtevku, da je vzrok okužbe transfuzija krvi. Ne drži, da možnost predhodne okužbe izključuje že inkubacijska doba po operativnem posegu pri toženi stranki, pri katerem je prejel transfuzijo, saj je izvedenka s strokovnim mnenjem to ovrgla. Tudi zato je zmotno prepričanje tožeča stranka, da je že ob upoštevanju dejstva, da je tožeča stranka zbolela v inkubacijski dobi po operativnem posegu in transfuziji krvi ob upoštevanju izpovedi priče L. tudi ob uporabi merila mejnega praga zadostne verjetnosti dokazano, da tožeča stranka ne bi zbolela, če ob zdravljenju pri toženi stranki ne bi prišlo do okužbe. Pritožbeno sodišče se strinja s provostopenjskim, da je izvedenka pojasnila, zakaj bi reaktivacija virusa sovpadala z inkubacijsko dobo morebitne bolnišnične okužbe. Povsem utemeljeno se sodišče prve ni strinjalo s tožnikom, da je z verjetnostjo, večjo od 50 %, dokazal, da je za škodo (okužba s hepatitisom B) kriva transfuzija krvi, saj je pravilno ugotovilo, da sta oba vzroka (transfuzija in prejšnja okužba) enako možna in da samo inkubacijska doba, na katero se tožnik sklicuje, ne daje večje verjetnosti okužbi s transfuzijo, glede na to, da je sodišče ugotovilo, da bi bila ta ista v primeru reaktivacije predhodnega virusa samega tožnika. Očitek, da je zaključek sprejet v nasprotju z izvedenimi dokazi in ob pomanjkanju trditvene podlage tožene stranke, glede na obrazloženo ni utemeljen. Tudi mnenje izvedenke, da tudi vse te preiskave, ki jih povzela v izvedenskem mnenju, niso 100 %, ne dodatno potrjuje, kot meni pritožba, da je tožeča stranka tudi ob upoštevanju mejnega praga verjetnosti dokazala, da je vzrok njegove okužbe s hepatitisom B v bolnišnični okužbi pri toženi stranki in torej izvira iz njene sfere, ki je protipraven.

17. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da predlogu tožeče stranke, da se imenuje izvedenca iz tujine, ni ugodilo, ker po ustni dopolnitvi izvedenskega mnenja tudi tožnik, ki je predhodno imel pripombe na izvedensko mnenje, le-teh ni več imel, postavitev drugega izvedenca pa tudi ni bila potrebna, ker je po oceni sodišča izvedenka M. M. natančno, argumentirano in prepričljivo odgovorila na vsa pravnopomembna vprašanja v tej zadevi in bi postavitev drugega izvedenca le po nepotrebnem podaljšalo in podražilo postopek. Pritožbeno sodišče te razloge sprejema kot pravilne, zato ni utemeljen očitek, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker je zavrnilo dokazni predlog, da se imenuje izvedenca iz tujine, prav tako pa ni podana že na naroku uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka zaradi zavrnitve dokaznega predloga.

18. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno zaključilo, da tudi če bi bila kri, ki je bila tožniku dana, okužena, pa v zvezi s tem toženki ni mogoče očitati nobenega protipravnega ravnanja ali opustitve, ker je toženka izvedla in upoštevala vse predpisane strokovne usmeritve in metode, ki se nanašajo na odvzem, kontrolo in obdelavo ter ravnanje z darovano krvjo in bi v takem primeru okužena kri bila lahko posledica le diagnostičnega okna pri enem od darovalcev, ki pa ga žal s trenutnimi metodami ni mogoče ugotoviti oziroma izključiti. Toženka je uspela dokazati, da ji glede krvi, ki je bila dana s transfuzijo, ni moč očitati nobenega protipravnega ravnanja. Kot neutemeljeni pa so se izkazali tudi vsi očitki, da toženka tudi pri ostali obravnavi tožnika ni ravnala z dolžno skrbnostjo in v skladu z vzpostavljenimi standardi.

O pritožbi stranskega intervenienta

19. Pritožba ni utemeljena.

20. Sodišče prve stopnje je glede na podatke v spisu pravilno ugotovilo, da sta pravdne stroške priglasili le pravdni stranke, ne pa tudi stranski intervenient. Stranski intervenient to ugotovitev neuspešno izpodbija s pritožbenimi navedbami. Kot sam ugotavlja, je v stroškovniku napisano, da gre za stroškovnik tožene stranke. Glede na to, da je tožena stranka za zastopanje pooblastila pooblaščence, zaposlene pri stranskem intervenientu, da je iz zapisnika glavne obravnave razvidno, da sta pooblaščenca pravdnih strank vložila stroškovnike (in ne morebiti stranski intervenient), na pravilnost odločitve ne vpliva, da je na stroškovniku žig stranskega intervenienta in podpis delavke stranskega intervenienta, sploh zato, ker je taista delavka navedena v zapisniku kot tista, ki zastopa toženo stranko. Ker je v stroškovniku naveden zahtevek za povrnitev predujma za izvedence, je posledično nepomembna pritožbena navedba, da je iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 17. 12. 2014 razvidno pojasnilo pooblaščenke tožene stranke in stranskega intervenienta, da bo stroške predujma za toženo stranko založil stranski intervenient, in da je to tudi storil. Tudi samo predloženo pooblastilo tožene stranke, ki izkazuje, da pooblašča za zastopanje v zadevi pravnike, zaposlene pri Zavarovalnici, samo po sebi ne kaže na dejstvo, da so stroški zastopanja (kilometrina, administrativni stroški) nastali stranskemu intervenientu. Pravdni stroški pravdne stranke so namreč tudi stroški v zvezi z njenim zastopanjem, zato jih sme pravdna stranka priglasiti, sodišče pa o tako priglašenih stroških odloči. Glede na vse navedeno je neutemeljen očitek stranskega intervenienta, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje ter na podlagi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka po 339. členu ZPP.

21. Razlogi, ki jih je v pritožbi navedla tožeča stranka, niso utemeljeni, prav tako niso utemeljeni razlogi, ki jih je v pritožbi navedel stranski intervenient. Ker tudi niso podani tisti pritožbeni razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeni pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Tožeča stranka in stranski intervenient s pritožbama nista uspela, zato morata kriti vsak svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).