Jedro

Pritožnika nista upravičena do uveljavljanega sodnega varstva v upravnem sporu po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, ker imata zagotovljeno drugo sodno varstvo, in sicer v okviru rednega upravnega spora na podlagi 2. člena ZUS-1. Glede na to, da je bil pritožnikoma v postopku izdaje gradbenega dovoljenja v obravnavanem primeru na podlagi njune priglasitve udeležbe po prejetem vabilu priznan status stranskih udeležencev, bosta zoper končni upravni akt, izdan v predmetnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja, imela možnost vložiti tožbo v upravnem sporu. V tem sporu pa bosta lahko uveljavljala tudi zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, storjene v postopku izdaje tega akta, torej tudi iz razloga, ker naj bi jima bila z opustitvijo vročitve zahteve drugega udeleženca za vstop v postopek kršena pravica do izjave po 22. členu Ustave.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeči stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot nedovoljeno zavrglo tožbo, ki sta jo tožnika vložila na podlagi 4. člena ZUS-1. Predlagala sta, naj Upravno sodišče ugotovi, da je bilo z dejanjem toženke, ko jima je uradna oseba v upravnem postopku št. 351-1721/2023 odrekla pravico izjaviti se v postopku o priglasitvah stranskih udeležb, poseženo v njuni pravici iz 22. in 23. člena Ustave. Prav tako sta Upravnemu sodišču predlagala, naj toženki v bodoče prepove nadaljevati z enakim ali podobnim dejanjem. Zahtevala sta tudi povrnitev stroškov postopka.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je Upravno sodišče navedlo, da v obravnavanem primeru niso izpolnjene procesne predpostavke za tožbo po prvem odstavku 4. člena ZUS-1. Tožnika imata namreč v obravnavanem primeru zagotovljeno drugo sodno varstvo, in sicer v okviru rednega upravnega spora na podlagi 2. člena ZUS-1, saj bosta imela možnost zoper končni upravni akt, izdan v predmetnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja, vložiti tožbo v rednem upravnem sporu. S to tožbo pa bosta lahko uveljavljala tudi nezakonitost upravnega akta zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, storjenih v postopku izdaje tega akta, torej tudi iz razloga, ker naj bi jima bila z opustitvijo vročitve vloge drugega udeleženca kršena pravica do izjave.

3. Tožnika (v nadaljevanju pritožnika) sta zoper navedeni sklep vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vztrajata, da glede s tožbo izpodbijanega nezakonitega ravnanja v postopku pred Upravno enoto Ljubljana (v nadaljevanju UELJ) nimata in ne bosta imela nobenega pravnega varstva. Trdita, da je specifična praksa UELJ nezakonita, pritožnika pa sta brez pravnega varstva. Ker naj očitanega ravnanja ne bi bilo mogoče odpraviti s pritožbo zoper odločbo o glavni stvari, naj bi bila tožba dovoljena. Vrhovnemu sodišče predlagata, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v nov postopek. Zahtevata tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po 4. členu ZUS-1 odloča sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Sodno varstvo po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 je torej mogoče doseči le, če prizadeti osebi ni na razpolago drugo sodno varstvo, s katerim bi bilo mogoče učinkovito odpraviti zatrjevane nezakonitosti, ki hkrati pomenijo poseg v človekove pravice, ali kako drugače pred sodiščem doseči varstvo njenih pravic ali pravnih koristi. Sodno varstvo zoper upravni akt iz 2. člena ZUS-1 pa je "drugo sodno varstvo" iz 4. člena tega zakona.1

6. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pritožnika nista upravičena do uveljavljanega sodnega varstva v upravnem sporu po prvem odstavku 4. člena ZUS-1. Kot je pravilno pojasnilo Upravno sodišče v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, imata namreč pritožnika v obravnavanem primeru zagotovljeno drugo sodno varstvo, in sicer v okviru rednega upravnega spora na podlagi 2. člena ZUS-1. 7. Vrhovno sodišče poudarja, da iz 1. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da sta pritožnika solastnika nepremičnine, na kateri namerava investitor zgraditi povezovalni kanal Co in da sta udeležbo v postopku izdaje gradbenega dovoljenja priglasila na podlagi vabila upravnega organa. Takšnemu dejanskemu stanju pritožnika v pritožbi ne nasprotujeta.

8. Priglasitev udeležbe v postopku na podlagi vabila ureja 143. člen Zakona o upravnem postopku postopku2 (v nadaljevanju ZUP), medtem ko priglasitev udeležbe na podlagi vabila v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ureja 50. člena Gradbenega zakona3 (v nadaljevanju GZ-1).

9. Vrhovno sodišče poudarja, da 143. člen ZUP v zvezi z ugotavljanjem pravnega interesa ne predvideva ne kakršnegakoli ugotovitvenega postopka ne izdaje sklepa, vloga osebe, ki je povabljena k udeležbi v postopku, pa je omejena na izjavo, ali to udeležbo priglaša. Gre za odločanje po uradni dolžnosti, izključno na podlagi podatkov, ki jih ima organ na voljo v času odločitve oziroma izdelave vabila, to vabilo pa pomeni tudi edino listino, ki je izdana na podlagi ugotovitve o obstoju pravnega interesa.4

10. Smiselno enako velja tudi v postopku priglasitve udeležbe na podlagi 50. člena GZ-1, saj tudi osebi, za katero upravni organ ugotovi, da ji pripada položaj stranskega udeleženca in jo povabi k udeležbi, v priglasitev svoje udeležbe ni treba utemeljevati pravne koristi za vstop v postopek. GZ-1 namreč za te primere vzpostavlja domnevo pravne koristi. Zadošča torej, da upravnemu organu odgovori, da se želi udeleževati postopka.5

11. Glede na to, da je bil pritožnikoma v postopku izdaje gradbenega dovoljenja v obravnavanem primeru na podlagi njune priglasitve udeležbe po prejetem vabilu priznan status stranskih udeležencev, je Upravno sodišče pravilno presodilo, da bosta zoper končni upravni akt, izdan v predmetnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja, imela možnost vložiti tožbo v upravnem sporu. Prav v tem postopku pa bosta, kot pravilno ugotavlja Upravno sodišče, lahko uveljavljala tudi zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, storjene v postopku izdaje tega akta, torej tudi iz razloga, ker naj bi jima bila z opustitvijo vročitve zahteve drugega udeleženca (konkretno A.) za vstop v postopek kršena pravica do izjave po 22. členu Ustave. Vrhovno sodišče pritrjuje tudi stališču Upravnega sodišča, da sta pritožnika sporno dejanje, ki naj bi ga izvršila uradna oseba v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, opisala v smislu onemogočenega izjavljanja v postopku o priglasitvah stranskih udeležb. Ta pa dejansko predstavlja zgolj vmesno procesno dejanje v postopku izdaje upravnega akta, ki ga bosta pritožnika lahko izpodbijala v upravnem sporu.

12. Upoštevaje navedeno je Upravno sodišče tožbo pritožnikov pravilno zavrglo. V obravnavanem primeru namreč niso izpolnjene procesne predpostavke za vodenje upravnega spora po prej navedenem prvem odstavku 4. člena ZUS-1. To pa ne pomeni, da sta pritožnika prikrajšana za sodno varstvo, to je le odloženo do končne odločitve, zoper katero bosta lahko, kot je bilo že pojasnjeno, to varstvo uveljavljala.

13. Iz navedenih razlogov in ker ni našlo niti razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

14. Ker pritožnika nista uspela, sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Prim. s sklepom VSRS I Up 228/2021 z dne 8. 12. 2021, Taka je tudi ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča (glej. npr. sklepe I Up 11/2016 z dne 27. 1. 2016, I Up 165/2019 z dne 9. 10. 2019, I Up 152/2021 z dne 25. 8. 2021) 2 Skladno s prvim odstavkom 143. člena ZUP organ pred začetkom ugotovitvenega postopka povabi k udeležbi v postopku osebe, za katere ugotovi, da imajo pravni interes za udeležbo v postopku. V vabilu k udeležbi navede rok, v katerem je mogoče priglasiti udeležbo v postopku. Ta rok pa ne sme biti krajši od osmih dni (tretji odstavek 143. člena ZUP). Če oseba, ki jo je organ povabil, ne priglasi udeležbe v postopku v roku, lahko priglasi udeležbo v skladu s 142. členom tega zakona do izdaje odločbe. Če oseba ne zahteva udeležbe v postopku, ji organ te udeležbe ni dolžan zagotoviti (četrti odstavek 143. člena ZUP). Če oseba, ki je bila pravilno vabljena k stranski udeležbi in opozorjena na posledice, do izdaje odločbe na prvi stopnji ni pravilno priglasila stranske udeležbe, ne more uveljavljati pravnih sredstev zoper odločbo (šesti odstavek 143. člena ZUP). 3 Po prvem odstavku 50. člena GZ-1 mora vabljena oseba priglasiti svojo udeležbo v postopku v roku, določenem v vabilu k udeležbi, ki ne sme biti krajši od osem dni in ne daljši od 30 dni. Če svoje udeležbe v določenem roku ne priglasi, se šteje, da se z nameravano gradnjo strinja in se kasneje ne more več vključiti v postopek izdaje gradbenega dovoljenja ter nima pravice do pritožbe. Drugi odstavek tega člena določa, da se zahteva za udeležbo v postopku vložena po poteku roka iz prejšnjega odstavka, s sklepom zavrže, pri čemer pritožba zoper sklep o zavrženju zahteve njegovo izvršitev zadrži. 4 Prim. Kovač in E. Kerševan (ur.) Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2020, str. 112. 5 Prim. Kovač in Sodja (ur.) Komentar gradbenega zakona (GZ-1), Uradni list, Ljubljana 2023, str. 292.