Jedro

Tožnika bosta imela možnost uveljavljati svoje pravice v upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1 zoper končno odločitev upravnega organa o glavni stvari, zato niso izpolnjene procesne predpostavke po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 za vodenje subsidiarnega upravnega spora.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnika vlagata tožbo, v kateri navajata, da je pri Upravni enoti Ljubljana v teku postopek št. 351-1721/2023 za izdajo gradbenega dovoljenja za izgradnjo povezovalnega kanala C0 in da sta solastnika nepremičnine parc. št. ..., k. o. ..., na kateri namerava investitor zgraditi povezovalni kanal C0. Povabljena sta bila, naj v tem postopku priglasita stransko udeležbo, kar sta tudi storila. Iz sklepa Upravne enote Ljubljana št. 351-1721/2023-24 z dne 3. 8. 2023, s katerim je bila zavrnjena zahteva za stransko udeležbo nevladne organizacije A. A., izhaja, da je uradna oseba B. B. investitorja ustno na zapisnik št. 351-1721/2023-15 z dne 24. 7. 2023 obvestila o vloženi zahtevi za vstop v postopek in ga pozvala, da se o njej opredeli. V zvezi s tem sta 16. 10. 2023 zaprosila za dodatna pojasnila uradno osebo, ki je odgovorila, da se o zahtevah v postopku seznanja samo stranke, v tem primeru investitorja. S tem se tožnika ne strinjata. Menita, da gre za nezakonito in neustavno dejanje toženke, saj bi moral organ ravnati skladno s 142. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in o zahtevi vlagatelja za stransko udeležbo obvestiti vse ostale stranke in stranske udeležence, tudi npr. solastnike nepremičnin, kjer je predvidena nameravana gradnja, ne samo investitorja. S tem nezakonitim dejanjem toženke je bilo poseženo v njuni pravici iz 22. in 33. člena Ustave RS. Glede na to predlagata, naj sodišče ugotovi, da je bilo z dejanjem toženke, ko jima je uradna oseba B. B. v upravnem postopku št. 351-1721/2023 odrekla pravico izjavljati se v postopku o priglasitvah stranskih udeležb, poseženo v njuni pravici iz 22. in 33. člena Ustave RS. Predlagata tudi, naj sodišče toženki v bodoče prepove nadaljevati z enakim ali podobnim dejanjem in zahtevata povrnitev stroškov tega postopka.

2. Toženka na tožbo ni odgovorila.

3. Tožba ni dovoljena.

4. Sodišče mora ob predhodnem preizkusu tožbe preizkusiti, ali ni podan kateri od razlogov iz 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1); na te razloge mora, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka.

5. Tožnika vlagata tožbo po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 zaradi zatrjevanega posega v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in v pravico do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave RS.

6. Na podlagi 4. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, vendar le, če za to ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, s katerim bi bilo mogoče odpraviti zatrjevane nezakonitosti, ki hkrati pomenijo tudi poseg v človekove pravice, ali kako drugače pred sodiščem doseči varstvo pravic ali pravnih koristi posameznika.

7. Sodišče ugotavlja, da imata tožnika v obravnavanem primeru zagotovljeno drugo sodno varstvo, in sicer v okviru rednega upravnega spora na podlagi 2. člena ZUS-1. Zoper končni upravni akt, izdan v predmetnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja, bosta namreč imela možnost vložiti tožbo v rednem upravnem sporu. Če bi jima bila morebiti zahteva za vstop v predmetni upravni postopek zavrnjena, pa bosta imela možnost, da zoper sklep, s katerim bi organ zavrnil njuno zahtevo, vložita najprej pritožbo (prvi odstavek 142. člena ZUP) in nato v primeru neuspeha v pritožbenem postopku še tožbo v upravnem sporu po 2. členu ZUS-1. V teh postopkih bosta lahko uveljavljala nezakonitost upravnega akta tudi zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, storjenih v postopku izdaje tega akta, torej tudi iz razloga, ker naj bi jima bila z opustitvijo vročitve vloge drugega udeleženca kršena pravica do izjave.

8. Sodišče dodaja, da sta tožnika sporno dejanje, storjeno s strani uradne osebe, opisala v smislu onemogočene možnosti izjavljanja v postopku o priglasitvah stranskih udeležb (dejanskega stanja posega, ki ga tožnika navajata, toženka ne prereka, saj na tožbo ni niti odgovorila), kar pa v predmetnem upravnem postopku predstavlja samo vmesno procesno dejanje, ki ima za končno posledico izdan upravni akt, ki se bo lahko izpodbijal v rednem upravnem sporu.1

9. Ker bosta torej tožnika imela možnost uveljavljati svoje pravice v upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1 zoper končno odločitev upravnega organa o glavni stvari, niso izpolnjene procesne predpostavke po prej navedenem prvem odstavku 4. člena ZUS-1 za vodenje subsidiarnega upravnega spora, zato je sodišče tožbo kot nedovoljeno zavrglo (smiselno 4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). V subsidiarnem upravnem sporu s tožbo tudi ni mogoče doseči prepovedi bodočih ravnanj upravnega organa, ampak je mogoče uveljavljati sodno varstvo le zoper kršitve, ki jih je organ pri oblastvenem delovanju že povzročil.2

10. Ker je po obrazloženem sodišče tožbo zavrglo že iz procesnih razlogov, se do tožbenih navedb po vsebini ni opredeljevalo. Ker niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe, tudi ni razpisalo glavne obravnave in izvajalo dokazov. Poleg tega pa dejansko stanje med strankama tudi ni sporno, saj toženka dejstev, ki jih v tožbi navajata tožnika, ne prereka (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

11. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo (med drugim) zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Glej Golob, Peter, v: Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem (ur. Erik Kerševan), Lexpera, GV založba, Ljubljana 2019, str. 41. 2 Glej Golob, Peter, v: Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem (ur. Erik Kerševan), Lexpera, GV založba, Ljubljana 2019, str. 44.