Jedro

Sklad pasivne legitimacije v konkretnem primeru, v katerem tožnica zahteva ugotovitev lastninske pravice na sporni nepremičnini, ki spada med kmetijska zemljišča, v zemljiški knjigi pa je vpisana na Republiko Slovenijo, nima.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: „Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini s parc. št. 325/4, k. o. ..., zavrne.“

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 597,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**O dosedanjem postopku**

1. Tožnica je zahtevala ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini s parc. št. 325/4, k. o. ... (v nadaljevanju sporna nepremičnina), ki naj bi jo skupaj s svojimi pravnimi predniki priposestvovala.

2. Sodišče prve stopnje je njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, saj je ugotovilo, da so izpolnjeni predpisani pogoji.

3. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

**O revizijskem postopku**

4. Vrhovno sodišče je na toženčev predlog s sklepom II DoR 279/2015 revizijo dopustilo glede vprašanja materialnopravne presoje obstoja (pasivne) stvarne legitimacije Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju Sklad) v konkretnem primeru.

5. Dopuščeno revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga toženec. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani odločitvi spremeni tako, da se tožničin tožbeni zahtevek zavrne. Zahteva povračilo stroškov vložene revizije.

Meni, da ne more biti pasivno legitimiran v sporu zaradi priposestvovanja kmetijskega zemljišča v lasti Republike Slovenije, pač pa je to lahko le zemljiškoknjižna lastnica sama. Gospodarjenje in razpolaganje z zemljišči v njeni lasti po njegovi oceni ne moreta utemeljevati nasprotnega, sodna praksa, na katero sta se sklicevali sodišči nižjih stopenj, pa ni uporabljiva za ta primer.

6. Tožnica v odgovoru nasprotuje toženčevim navedbam in zahteva povračilo stroškov odgovora.

7. Revizija je utemeljena.

8. Revizijsko sodišče je ob presoji dopuščenega vprašanja uporabilo besedilo zakona pred novelo ZPP - E. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP - E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele 14. 9. 2017. **O dopuščenem vprašanju**

9. Vrhovno sodišče pritrjuje tožencu, da pasivne legitimacije v konkretnem primeru, v katerem tožnica zahteva ugotovitev lastninske pravice na sporni nepremičnini, ki spada med kmetijska zemljišča, v zemljiški knjigi pa je vpisana na Republiko Slovenijo,1 nima.

10. Zakonodajalec je toženca ustanovil z Zakonom o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSKZ) in mu podelil pooblastilo, da gospodari s kmetijskimi zemljišči in kmetijami v lasti Republike Slovenije (prvi odstavek 2. člena ZSKZ).2 V nadaljnjih odstavkih je opredelil toženčeve naloge: nanj je prenesel razpolaganje in upravljanje. Določil je tudi, kaj zajemata: razpolaganje pomeni vsak prenos lastninske pravice in prenos upravljanja, zlasti pa to pomeni prodajo, odsvojitev na podlagi menjave ali drug način odplačne ali neodplačne odsvojitve; upravljanje pa pomeni skrb za pravno in dejansko urejenost, investicijsko vzdrževanje, oddajanje v najem, oddajanje v zakup, obremenjevanje s stavbnimi pravicami, dajanje stvarnega premoženja v uporabo in podobno.

11. Sodna praksa je Skladu priznala pravico do izterjave zakupnine za kmetijsko zemljišče.3 Tak sklep logično izhaja iz tega, da Sklad sklepa zakupne pogodbe za kmetijska zemljišča (2. alineja 4. člena ZSKZ), sredstva, ki jih pridobi z gospodarjenjem s kmetijskimi zemljišči, pa so njegov prihodek (drugi odstavek 10. člena ZSKZ). Zato na drugi strani Republika Slovenija te pravice nima. Po ustaljeni sodni praksi je Sklad tudi denacionalizacijski zavezanec in zavezanec za plačilo odškodnine po drugem odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), kar narekujeta določbi 27. člena ZDen in prvega odstavka 20. člena ZSKZ.4

12. S prenosom tovrstnih upravičenj na Sklad pa Republika Slovenija ni prenesla vseh pravic in obveznosti, ki izvirajo lastništva nepremičnin. Zato lahko z zahtevki stvarnopravne narave poskrbi tudi za zaščito svoje lastninske pravice,5 kljub temu, da nepremičnin sicer nima v posesti, jih ne uporablja oziroma uživa niti z njimi ne razpolaga.6 Tudi obravnavani spor ne sodi med posle razpolaganja, kot sta menili sodišči nižjih stopenj, čeprav je pojem razpolaganja v zakonu odprt in ni omejen zgolj na prodajo ali menjavo.7 Tožnica namreč svojo lastninsko pravico gradi na priposestvovanju (in poznejšemu dedovanju po pravnih prednikih). Priposestvovanje je originaren način pridobitve, za nastop katerega ni potrebna odsvojiteljeva izjava volje in posledično tudi ne soglasje volj, ki je lastno pridobitvam na podlagi pravnega posla, kamor sodijo prodaja, menjava in podobno, torej razpolaganje.8 Prav v tem se ta primer bistveno razlikuje od zadeve Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 246/2011, v kateri sta tožnici vložili tožbo za ugotovitev sklenitve pogodbe za kmetijska zemljišča, in torej trdili ravno to, da je soglasje volj v smislu pogodbe nastalo. Ker pogodbe v imenu Republike Slovenije sklepa Sklad, je tudi prava tožena stranka v primerjanem sporu.

13. Ne pa v obravnavanem, pri katerem priposestvovalčeva lastninska pravica nastane z izpolnitvijo pogojev v zakonu.9 Odločba sodišča je le ugotovitvene narave, namenjena razrešitvi spora med udeležencema in predvsem vpisu priposestvovalčeve pravice v zemljiški knjigi (in s tem podvrženju načelu publicitete, ki zagotavlja, da je z njo vsakdo seznanjen).10

14. Zato je na mestu tudi toženčevo sklicevanje na določbe zemljiškoknjižnega prava. Po določbi tretje točke drugega odstavka 148. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) zemljiškoknjižno sodišče dovoli vpis v zemljiški knjigi, če je vpis po stanju zemljiške knjige dovoljen. To pa je, če se zahteva proti osebi, v korist katere je vknjižena oziroma predznamovana (ali se hkrati vknjiži oziroma predznamuje) pravica, in če sodna odločba oziroma odločba drugega državnega organa, na podlagi katere se zahteva vpis oziroma na podlagi katere se o vpisu odloča po uradni dolžnosti, učinkuje proti tej osebi.11 Povedano drugače: oseba, navedena v sodni odločbi, in oseba, vpisana v zemljiški knjigi, se morata ujemati, sicer vpisa ne bo mogoče doseči.12 Ravno to pa bi se zgodilo v obravnavanem primeru, kar potrjuje zgoraj odgovorjeno.

15. Ker je tožnica tožbo naperila zoper napačno stranko, z njo ne more uspeti, čeprav bi bili sicer pogoji za priposestvovanje izpolnjeni.

**O odločitvi Vrhovnega sodišča in stroških**

16. Vrhovno sodišče je reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je pritožbi tožene stranke ugodilo in tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

17. Ker je spremenilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, je odločilo še o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). S spremembo izpodbijane odločitve se je spremenil uspeh pravdnih strank: tožnica s tožbenim zahtevkom ni uspela. Zato mora sama kriti svoje stroške celotnega postopka, tožencu pa povrniti njegove. Za postopek pred sodiščem prve stopnje mu gre povračilo zahtevanih potnih stroškov, in sicer za prihoda na 2 naroka iz Maribora, vendar ne v višini kilometrine, pač pa v višini javnega prevoza,13 kar znaša 38,24 EUR. Za pritožbeni postopek toženec povračila stroškov ni zahteval, zato revizijsko sodišče o njih ni odločalo.

18. Tožnica mu mora povrniti tudi stroške, nastale v revizijskem postopku. Revizijsko sodišče mu je v okviru zahtevanega priznalo 558,76 EUR (438,00 EUR nagrade za revizijski postopek po tarifi št. 3300 in 20,00 EUR poštnih stroškov po tarifi št. 6002 ter 22 % DDV po tar. št. 6007 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008, ZOdvT), ki ga je uporabilo glede na prehodno določbo drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015)). Če stroškov ne bo povrnila v roku 15 dni, bo morala plačati tudi zakonske zamudne obresti.

19. Skupaj mora tožnica na račun stroškov tožencu povrniti 597,00 EUR. Če jih ne bo povrnila v roku 15 dni, pa bo morala plačati tudi zakonske zamudne obresti.

1 Tako sta ugotovili sodišči nižjih stopenj, Vrhovno sodišče pa je na ugotovljeno dejansko stanje vezano (tretji odstavek 371. člena ZPP). 2 Določbe zakona so se skozi čas nekoliko spreminjale, kar pa na odločitev v tej zadevi ne vpliva. 3 Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 122/2000. 4 Primerjaj npr. odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 1/2004 in mnoge druge. 5 Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 528/2004, tudi II Ips 548/2008. 6 Logično ima Republika Slovenija aktivno legitimacijo tudi v tožbah za ugotovitev njene lastninske pravice. 7 Zato tožničine navedbe, da toženec razpolaga z nepremičninami, in njeno sklicevanje na sodno prakso v podkrepitev tega nimajo želene teže. 8 Primerjaj 15. člen Obligacijskega zakonika - OZ. 9 Primerjaj določbo 43. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). 10 Primerjaj prvi odstavek 11. člena SPZ. 11 Prvi odstavek 150. člena ZZK-1. 12 Tudi zemljiškoknjižno dovolilo, potrebno za pravnoposlovni prenos lastninske pravice, Sklad daje v imenu Republike Slovenije in za njen račun (peti odstavek 2. člena ZSKZ). 13 6. in 19. člen Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku.