Jedro

Ker je država razpolaganje s kmetijskimi zemljišči v njeni lasti prenesla na Sklad, je pravilno, da je tožba vložena zoper Sklad in ne zoper Republiko Slovenijo. Pasivno legitimiran v tej zadevi, ko gre za ugotovitev priposestvovanja kmetijskega zemljišča, je Sklad.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) na podlagi priposestvovanja pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, parc. št. 325/4 k.o. X, do celote (točka I. izreka), nadalje pa odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec oziroma Sklad) dolžna plačati 692,35 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II. izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper to sodbo se pravočasno pritožuje toženec zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava iz 1. in 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga njeno razveljavitev in vrnitev v novo sojenje. Ne strinja se s točko 3. obrazložitve sodbe, da upravljanje in razpolaganje po Zakonu o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS (v nadaljevanju ZSKZG RS) pomeni vsak prenos lastninske pravice (med drugim tudi neodplačno odsvojitev). Toženec ni nosilec pravic, saj je v zemljiški knjigi kot lastnica na nepremičninah vpisana Republika Slovenija (v nadaljevanju RS), ki je sicer prenesla na toženca določena pooblastila, ki bi jih lahko kot lastnica izvrševala sama. 4. člen ZSKZG določa, kaj pomeni gospodarjenje s kmetijskimi zemljišči in gozdovi, med drugim, da toženec izvaja promet s kmetijskimi zemljišči, kmetijami in gozdovi, torej sklepa pravne posle, kupoprodajne pogodbe. V primeru, da sprejme ponudbo o prodaji kmetijskih zemljišč in gozdov, zatem pa ne sklene kupoprodajne pogodbe, ki je sklenjena v trenutku sprejema ponudbe, sicer pod odložnim pogojem odobritve pravnega posla, je toženec pasivno legitimiran v morebitnem nastalem sporu (VSL I Cp 246/2011, ki ga v podkrepitev napačne odločitve o zavrnitvi ugovora pasivne legitimacije navede sodišče v svoji obrazložitvi). Toženec posluje na podlagi zakona v imenu in za račun RS, ki je njena ustanoviteljica in ne more prenesti na drugega več upravičenj kot jih ima sam. Sklad ni sposoben izpolniti izpodbijane sodne odločbe. RS je prenesla več svojih upravičenj na Sklad (sklepanje kupoprodajnih pogodb, zakupnih koncesijskih pogodb), vendar ji je še vedno ostalo materialno upravičenje. Stvarna legitimacija je odvisna od materialnega prava, pri čemer ZSKZG določa, da ima stvarno legitimacijo RS. Prav tako Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) v 37. členu določa kaj je lastninska pravica. Tožnica je v stvarnopravnem razmerju z RS in ima t.i. zasledovalno pravico napram njej, ne zoper toženca. Toženec nima sposobnosti biti pravdna stranka, nima stvarne legitimacije, saj nima dolžnosti izpolniti obveznosti tožnici. Toženec nima sposobnosti biti stranka v tej pravdi, saj ni lastnik nepremičnine, sposobnost biti stranka pa je procesna predpostavka, ki mora biti podana ves čas postopka do izdaje sodne odločbe. Stroškov ne priglaša. 3. Tožnica je odgovorila na pritožbo toženca, v kateri izrecno prereka vse njegove navedbe, sklicujoč se pri tem na sodno prakso (VSL II Cp 246/2011, VSM I Cp 351/2011 in II Ips 363/97). Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica priposestvovala lastninsko pravico na v uvodu te obrazložitve citirani nepremičnini, ob predhodni ugotovitvi, da je toženec pasivno legitimiran v tem postopku na podlagi tretjega odstavka 2. člena ZSKZG(1), upoštevaje pri tem sodno prakso(2).

6. Pritožbeno sporna je zgolj pasivna legitimacija toženca, pri čemer se pritožba sklicuje na dejstvo, da toženec ni lastnik nepremičnine, temveč je lastnica Republika Slovenija, zato ni sposoben izpolniti sodne odločbe, saj ni v materialnopravnem razmerju s tožnico, nanjo ne more prenesti več pravic, kot jih ima sam.

7. Tako Republika Slovenija, kot tudi toženec Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS sta samostojni pravni osebi (3. člen ZSKZ)(3). Sklad gospodari s kmetijskimi zemljišči, kmetijami in gozdovi v lasti RS v imenu RS in za njen račun (peti odstavek 2. člena ZSKZ)(4), ter je med drugim tudi pasivno legitimiran v pravdah v zvezi s kmetijskimi zemljišči v lasti države. V obravnavanem primeru gre za nepremičnino (parc. št. 325/4 k.o. X), ki predstavlja kmetijsko zemljišče (to dejstvo v postopku nikoli ni bilo prerekano). Pravna prednika tožnice sta nepremičnino kupila s kupno pogodbo z dne 15. 4. 1963 od Kmetijske zadruge Lovrenc na Pohorju, ki je obsegala enostanovanjsko hišo št. 27 na parc. št. 21 k.o. X (v skupni izmeri 522 m2) in jo plačala v celoti ter jima je bila izročena v nepreklicno last in posest od 1. 5. 1963. Ker pa navedena kupna pogodba ni bila nikoli izvedena v zemljiški knjigi, se je nanjo vpisala kot lastnica Republika Slovenija. Navedena parcela se je razdelila na dve, pri čemer je sedanja (sedaj obravnavana) parcela 325/4 k.o. X v izmeri 522 m2 istovetna nepremičnini, ki je predmet citirane kupne pogodbe.

8. Odgovor na to, ali je toženec pasivno legitimiran, daje materialno pravo. Zato sodišče v okviru uporabe materialnega prava vedno najprej preizkusi tudi stvarno legitimacijo strank, ne glede na to ali je tožena stranka ugovarjala pomanjkanje aktivne ali pasivne stvarne legitimacije. Če ugotovi, da stvarna legitimacija ni podana, tožbeni zahtevek že iz tega razloga ni utemeljen(5). Ker je država razpolaganje s kmetijskimi zemljišči v njeni lasti prenesla na Sklad, je pravilno, da je tožba vložena zoper Sklad in ne zoper Republiko Slovenijo. Pasivno legitimiran v tej zadevi, ko gre za ugotovitev priposestvovanja kmetijskega zemljišča, je Sklad, na katerega je RS prenesla gospodarjenje, ki pa (kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje) pomeni vsak prenos lastninske pravice (zlasti to pomeni prodajo, odsvojitev na podlagi menjave ali drug način odplačne ali neodplačne odsvojitve), kar je po oceni pritožbenega sodišča tudi pridobitev lastninske pravice na originaren način, s priposestvovanjem. Pasivno legitimiran v tej zadevi je zato tudi po oceni pritožbenega sodišča Sklad.

9. V posledici vsega navedenega pritožba toženca ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

10. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve ni zaznalo kršitev postopka na prvi stopnji (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP). Sodišče druge stopnje se sicer s samim temeljem tožbenega zahtevka in njegovo utemeljenostjo ni ukvarjalo, saj je bila predmet pritožbene graje zgolj legitimacija tožene stranke, ugotavlja pa, da je bilo v zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno.

11. Tožena stranka, ki je sicer v pritožbenem postopku v celoti propadla, stroškov ni priglasila, medtem ko tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni prispevala k rešitvi zadeve na drugi stopnji (155. člen ZPP). Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP).

Op. št. (1) : Gospodarjenje obsega razpolaganje in upravljanje. Razpolaganje pomeni vsak prenos lastninske pravice in prenos upravljanja, zlasti pa prodajo, odsvojitev na podlagi menjave in ali drug način odplačne ali neodplačne odsvojitve. Upravljanje pomeni skrb za pravno in dejansko urejenost, investicijsko vzdrževanje, oddajanje v najem, oddajanje v zakup, dodeljevanje koncesij, obremenjevanje s stavbnimi pravicami, dajanje stvarnega premoženja v uporabo in podobno.

Op. št. (2) : VSL sodba II Cp 246/2011 z dne 6. 7. 2011. Op. št. (3) : Sklad je pravna oseba in posluje v skladu s predpisi, ki veljajo za javne zavode, če ni s tem zakonom drugače določeno.

Op. št. (4) : Sklad opravlja naloge v imenu Republike Slovenije in za njen račun.

Op. št. (5) : Enako stališče VSRS sklep in sodba II Ips 442/2003 z dne 10. 6. 2004.