Jedro

Okoliščine za sodno razvezo so lahko objektivne narave (da delodajalec delavcu ne more zagotoviti ustreznega dela glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi) oziroma subjektivne narave (da je med njima subjektivni odnos porušen do takšne mere, da ne omogoča več nadaljevanja delovnega razmerja). Zadosten razlog za sodno razvezo je že ugotovitev obstoja ene od teh okoliščin. Ukinitev delovnega mesta je lahko utemeljen razlog za odločitev sodišča, da sodno razveže pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita v delu odločitve o reintegraciji tožnika k toženi stranki, o ugotovitvi trajanja delovnega razmerja in o pravicah tožnika iz delovnega razmerja za čas od 19. 10. 2017 dalje ter glede stroškov postopka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških odgovora na revizijo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 21. 2. 2017, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita (I. točka izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 19. 10. 2017, ampak je trajalo z vsemi pravicami iz delovnega razmerja za polni delovni čas do 16. 8. 2018 in nato za preostali oziroma polovični delovni čas od 17. 8. 2018 do ponovnega nastopa dela za polni delovni čas pri toženi stranki (II. točka izreka). Tožniku je priznalo delovno dobo za polni delovni čas od 20. 10. 2017 do 16. 8. 2018 in nato za preostali oziroma polovični delovni čas od 17. 8. 2018 do ponovnega nastopa dela za polni delovni čas pri toženi stranki (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo in mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prizna vse pravice iz delovnega razmerja (od 20. 10. 2017 do 16. 8. 2018 za polni delovni čas in od 17. 8. 2018 do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki za polovični delovni čas), ga prijavi v socialna zavarovanja ter mu obračuna in izplača pripadajoče razlike mesečnih nadomestil plače (v višini osnovne plače, zmanjšane za prejeta denarna nadomestila za čas brezposelnosti oziroma za prejete bruto plače pri drugih delodajalcih), nato pa mu izplača ustrezne neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek IV. točke izreka). V delu, ki se nanaša na odvod davkov in prispevkov od bruto zneskov nadomestil plače, je tožbo zavrglo (drugi odstavek IV. točke izreka). Kar je tožnik zahteval več (reparacijski zahtevek v večjem obsegu od prisojenega), je zavrnilo (tretji odstavek IV. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne njegove pravdne stroške, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (I. točka izreka), poleg tega pa je naložilo toženi stranki, da tožniku plača stroške odgovora na pritožbo, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

3. Tožena stranka je vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 22/2020 z dne 12. 5. 2020 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je bilo materialno pravo glede reintegracije pravilno uporabljeno.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V njej navaja, da bi moralo sodišče slediti njenemu predlogu za sodno razvezo, saj za nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ni bilo realnih pogojev. Pri tem se sklicuje na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 240/2012. Navaja, da tožnikovega dela ne potrebuje, saj je bilo njegovo delovno mesto s spremembo sistemizacije ukinjeno. Sklicuje se na izpovedbi direktorja tožene stranke A. B. in priče A. C. ter ju delno povzema. Navaja tudi, da je pomembno, da je tožnik od 17. 8. 2018 zaposlen v gospodarski družbi A. d.o.o. in pri tem opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 98/2012 v zvezi z datumom sodne razveze. Nadalje navaja dejstva, v zvezi s katerimi zatrjuje, da delavcem v februarju 2017 ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz osebnih razlogov in zato, ker naj bi se „želela znebiti ekipe direktorja A. A.“, temveč zaradi racionalizacije poslovanja. Tožena stranka tožnikovega dela ni potrebovala niti v času pred njegovo zaposlitvijo niti po odpovedi njegove pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s tem povzema še del izpovedb prič A. D. in A. C. 5. Tožnik je podal odgovor na revizijo, v katerem prereka revizijske navedbe tožene stranke in predlaga zavrnitev revizije. Priglaša stroške odgovora na revizijo.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je kot pravilne upoštevalo tudi sodišče druge stopnje, izhaja: ‒ tožnik je imel pri toženi stranki sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 4. 6. 2015 za delovno mesto vodja področja, področje gospodarske javne službe; ‒ novi direktor je 20. 2. 2017 sprejel Sklep o spremembi organizacije dela v družbi ter ukinitvi delovnih mest (v nadaljevanju Sklep) in imenoval delovno komisijo za sprejem novega Pravilnika o organizaciji družbe s sistemizacijo delovnih mest; ‒ iz Sklepa med drugim izhaja tudi, da direktor ukinja področje 01 področje javne gospodarske službe in delovno mesto vodja področja; ‒ o Sklepu sta bila obveščena svet delavcev tožene stranke in sindikat, ki sta na seji dne 20. 2. 2017 izrekla podporo organizacijskim spremembam; ‒ novi direktor tožene stranke je dne 21. 2. 2017 osmim delavcem (vključno s tožnikom) podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, šele nato pa je izpeljal spremembe Pravilnika o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki; ‒ iz obrazložitve tožnikove redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 2. 2017 izhaja, da je tožena stranka iz ekonomskih in organizacijskih razlogov med drugim ukinila tudi področje javne gospodarske službe in posledično tožnikovo delovno mesto vodja področja; ‒ tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 19. 10. 2017. 9. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, saj ni bila podana iz ekonomskih in organizacijskih razlogov, in da bi zaradi tega tožnikovo delo pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno. Sporna redna odpoved je bila po zaključku sodišča prve stopnje podana zato, ker je šlo za načrtovano odpuščanje točno določenih delavcev (ekipe bivšega direktorja A. A.). Takšno odločitev je kot pravilno potrdilo tudi sodišče druge stopnje.1

10. V zvezi s tožnikovim delom tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na njegovo vrnitev na delo k toženi stranki po ugotovitvi nezakonitosti sporne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je tožena stranka na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.; ZDR-1) predlagala sodišču prve stopnje prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča (sodno razvezo) v primeru, če bi bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovljena za nezakonito. Ta predlog je utemeljila s tem, da tožnikovega dela ne potrebuje, da je bilo njegovo delovno mesto ukinjeno in da zato nadaljevanje delovnega razmerja v nobenem primeru ni več mogoče. Navedla je še, da je po njenih podatkih tožnik od leta 2017 zaposlen v družbi B. d. o. o. na delovnem mestu komercialnega direktorja in da bi zato primerno denarno povračilo za tožnika znašalo eno plačo. 11. Tožnik je temu oporekal z obrazložitvijo, da ukinitev delovnega mesta, v zvezi s katerim je sodišče presojalo tudi nezakonitost redne odpovedi, ni zadosten razlog za sodno razvezo in da domnevna ukinitev njegovega delovnega mesta (tožnik je zatrjeval, da je šlo za fiktivno ukinitev) ne more biti podlaga za sodno razvezo. V zvezi z njegovo zaposlitvijo po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki (po 19. 10. 2017) je pojasnil, da je bil do 14. 8. 2018 prijavljen na zavodu za zaposlovanje s pravico do denarnega nadomestila za brezposelnost, s 15. 8. 2018 pa se je zaposlil v družbi A. d.o.o. (s sedežem na naslovu tožnikovega stalnega prebivališča), kjer je zaposlen krajši delovni čas in sicer za 20 ur na teden2. Njegova glavna aktivnost v tej družbi je sodelovanje z NK AA v trenerski vlogi mlajših nogometnih selekcij.

12. Prvi odstavek 118. člena ZDR-1 določa, da lahko v primeru, če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

13. Sodišče lahko uporabi institut sodne razveze, kolikor ugotovi obstoj okoliščin, zaradi katerih delodajalec delavca ne more sprejeti nazaj na delo. Te okoliščine so lahko objektivne narave (da delodajalec delavcu ne more zagotoviti ustreznega dela glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi) oziroma subjektivne narave (da je med njima subjektivni odnos porušen do takšne mere, da ne omogoča več nadaljevanja delovnega razmerja)3. Zadosten razlog za sodno razvezo je že ugotovitev obstoja ene od zgoraj naštetih okoliščin.

14. Ukinitev delovnega mesta je lahko utemeljen razlog za odločitev sodišča, da sodno razveže pogodbo o zaposlitvi. Spremenjena sistemizacija sicer ni okoliščina, ki bi vedno opravičevala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, ampak je to le eno od dejstev, ki na to lahko vplivajo. To okoliščino mora sodišče upoštevati skupaj z drugimi okoliščinami na strani delodajalca in delavca. Zagotovljena zaposlitev za nedoločen čas je lahko v določenih primerih odločujoča okoliščina pri presoji pogojev za sodno razvezo.

15. Sodišče prve stopnje je predlog za sodno razvezo zavrnilo z razlogovanjem, da med strankama ni prišlo do izgube zaupanja (vendar tega tožena stranka niti ni zatrjevala) in da ukinitev delovnega mesta ni zadosten razlog za sodno razvezo. Sodišče druge stopnje je tako odločitev potrdilo s stališčem, da bi bil sicer razlog za sodno razvezo isti, kot je bil razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi4. Navedeni razlogi sodišč druge in prve stopnje niso odločilni. Sodišči sta namreč premajhno težo poklonili dejstvu, da je tožena stranka ukinila tako področje, katerega vodja je bil tožnik, kot tudi njegovo delovno mesto, da tudi kasneje ni prišlo do sprememb organizacije tožene stranke in da je sicer šlo za delavca na vodilnem delovnem mestu5. Glede na to so obstajali utemeljeni razlogi za sodno razvezo tožnikove pogodbe o zaposlitvi.

16. Ker sta sodišči druge in prve stopnje v zvezi z reintegracijo tožnika k toženi stranki zmotno uporabili materialno pravo, je ostalo dejansko stanje v zvezi z datumom sodne razveze in s tem v zvezi z obdobjem, v katerem je tožnik upravičen do priznanja pravic iz delovnega razmerja, nepopolno ugotovljeno. Zato je vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijana dela sodbe sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje presoditi, s katerim datum so nastopili pogoji za sodno razvezo tožnikove pogodbe o zaposlitvi in v odvisnosti od tega odločiti še o preostalem delu tožnikovega tožbenega zahtevka.

17. Odločitev o stroških odgovora na revizijo temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

18. Vrhovno je odločalo o senatu, ki je naveden v uvodu tega sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 Iz obrazložitve sodb sodišča druge in prve stopnje izhaja, da je bil pravi motiv za spremembo organizacije dela in sistemizacije delovnih mest pri toženi stranki prenehanje delovnega razmerja točno določenim delavcem (ki so bili del ekipe prejšnjega direktorja tožene stranke), pri čemer je do sprememb organizacije in sistemizacije delovnih mest dejansko prišlo. 2 Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik v družbi A. d. o. o. najprej zaposlen 10 ur na teden (v obdobju od 17. 8. 2018 do 31. 8. 2018), od 1. 9. 2018 dalje pa za 20 ur na teden. 3 Primerjaj z odločbami Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 54/2017 z dne 6. 6. 2017, VIII Ips 99/2018 z dne 12. 3. 2019, VIII Ips 53/2019 z dne 10. 3. 2020 itd. 4 Razlog za nezakonitost odpovedi je bil v tem, da je bila ta podana iz razlogov osebne narave (kljub temu da je do reorganizacije dejansko prišlo), predlog za sodno razvezo pa je tožena stranka utemeljevala s tem, da nima več organiziranega področja, katerega vodja je bil tožnik, njegovo delovno mesto pa je bilo ukinjeno. 5 Iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke, ki je povzeta v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje, med drugim izhaja, da so pri toženi stranki sistemizacijo, ki jo pripravljajo, spremenili že trikrat. Šlo je za osnutke oziroma predloge, ki so jih usklajevali s s svetom delavcev, sindikatom in zaposlenimi. Danes gospodarske javne službe vodijo trije vodje služb in delno tudi tehnična služba, po zdajšnji organizaciji pa nimajo vodje gospodarskih javnih služb kot celote, to je delovnega mesta, ki ga je zasedal tožnik. Organizacijske spremembe so prinesle hitrejšo komunikacijo z vodji služb in zmanjšale strošek režije na okrog 10 % prihodkov celotnega podjetja.