Jedro

Tudi če je reorganizacija pri delodajalcu dejansko izvedena, pa se izkaže, da je bila izvedena prav z namenom, da se odslovi poimensko določenega delavca ali več delavcev, gre za zlorabo instituta odpovedi iz poslovnega razloga, saj zakonita podlaga za tak razlog ne more biti motiv osebne narave (prim. z odločbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 251/2015 z dne 5. 4. 2016).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani del sodbe in sklepa potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 15 dni plačati stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 21. 2. 2017 nezakonita (I. točka izreka) in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 19. 10. 2017, ampak še traja, in sicer za polni delovni čas do 16. 8. 2018 in nato za preostali oziroma polovični delovni čas od 17. 8. 2018 do ponovnega nastopa dela (II. točka izreka). Tožniku je priznalo delovno dobo za polni delovni čas od 20. 10. 2017 do 16. 8. 2018 in nato za preostali delovni čas od 17. 8. 2018 do ponovnega nastopa dela (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnika pozove nazaj na delo in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ga od 20. 10. 2017 do 16. 8. 2018 za polni delovni čas in od 17. 8. 2018 do ponovnega nastopa dela za preostali delovni čas prijavi v socialna zavarovanja ter mu obračuna mesečna nadomestila osnovne plače, povečane za dodatke in zmanjšane za prejeta mesečna denarna nadomestila za čas brezposelnosti ter zneske bruto plač, ki jih je v tem obdobju prejemal pri drugih delodajalcih, ter mu izplačati ustrezne mesečne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V delu, ki se nanaša na odvod davkov in prispevkov od bruto zneskov nadomestil plače, je tožbo zavrglo. Kar je bilo zahtevanega več (višji reparacijski zahtevek), je zavrnilo (IV. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, naj tožniku povrne stroške postopka 2.228,88 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožena stranka. Nasprotuje zaključku, da je bilo načrtovano odpuščanje točno določenih delavcev (ekipe bivšega direktorja A.A.) razlog za spremembo organizacije dela. Graja ugotovitev, da je bil namen reorganizacije odslovitev tožnika in 7 drugih točno določenih delavcev, ne pa slabi poslovni rezultati. Poudarja, da je bilo delovno mesto "vodja področja" - R. pri toženi stranki prvič sistemizirano s spremembo sistemizacije v času direktorja A.A., tožnik pa je sodeloval v skupini, ki je spremembo pripravljala. Navaja, da niti pred zaposlitvijo tožnika niti po odpovedi ni bil pri toženi stranki na tem delovnem mestu zaposlen nihče, temveč so ta dela opravljali direktor in drugi delavci tožene stranke. Sklicuje se na sklep opr. št. Pdp 801/2014 in trdi, da se v smotrnost poslovne odločitve delodajalca reorganizacije (ukinitve delovnega mesta vodja R.) sodišče ne sme spuščati. Trdi, da je dokazala, da dela tožnika ni potrebovala, kar je potrdil zakoniti zastopnik toženke B.B. in priči C.C. ter D.D. Navaja, da so se zmanjševali stroški dela, v okviru racionalizacije poslovanja pa so bila večinoma ukinjena delovna mesta v okviru hierarhičnega nivoja odločanja, ki ga je uvedel direktor A.A., saj ni potrebovala dela navedenih visoko kvalificiranih delavcev, katerih letni strošek plač je bil enak kot mesečna masa za plače vseh pri njej zaposlenih delavcev. Nasprotuje zaključku, da je bil motiv za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku osebne narave. Sklicuje se na izgubo, razvidno iz revidiranega letnega poročila za leto 2016, ter na pozitivno poslovanje v času, ko še ni bilo vzpostavljenega navedenega hierarhičnega nivoja upravljanja. V zvezi s potrebnostjo racionalizacije poslovanja tožene stranke se sklicuje na izpoved priče C.C. Meni, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedi tožnika ter prič E.E., A.A., F.F., G.G. in H.H., čeprav so zadnji trije tudi sami prejeli odpoved, E.E. se je v kritičnem času preselil v družbo I., A.A. pa je bil razrešen s funkcije direktorja tožene stranke. Meni, da so bolj verodostojne izpovedi J.J., K.K., L.L., M.M. in N.N., ki so enako izpovedali, da ni obstajal seznam oseb za odpustitev. Opozarja, da so tožnik in navedene priče izpovedovali o dejstvih, za katera so izvedeli posredno, A.A. pa ni bilo nič znanega o sestankih na Mestni občini O. ter obstoju seznama. Nasprotuje zavrnitvi predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Sklicuje se na odločbo opr. št. VIII Ips 240/2012 in trdi, da dela tožnika ne potrebuje, ker je bilo njegovo delovno mesto ukinjeno, strošek režije pa je zmanjšan. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo razvezati pogodbo o zaposlitvi zaradi objektivne nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja, ker je potreba po tožnikovem delu pri njej objektivno prenehala. Sklicuje se na izpoved priče N.N. Opozarja, da je tožnik od 17. 8. 2018 zaposlen v družbi P. d. o. o. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje ter naložitev plačila pritožbenih stroškov v plačilo toženi stranki. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe in sklepa preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu vodja področja v R. Dne 21. 2. 2017 mu je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila odpoved podana zaradi poslovnega (ekonomskega in organizacijskega) razloga, da je tožena stranka odpovedi utemeljila s slabimi poslovnimi rezultati v letu 2016, zaradi katerih je ukinila R. in posledično ukinila tudi delovno mesto vodja področja.

7. Razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je po prvi alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1) prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Drugi odstavek tega člena ZDR-1 določa, da lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi, le če obstaja utemeljen razlog iz prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Iz navedenega izhaja, da poslovni razlog predstavlja objektivni razlog iz sfere (na strani) delodajalca in ni povezan s konkretnim delavcem.

8. Kot že navedeno, je tožena stranka v odpovedi poslovni razlog opredelila kot ekonomski in organizacijski. V pritožbi sodišču prve stopnje sicer utemeljeno očita, da je ob ugotovitvi negativnega poslovanja v letu 2016 in dejstva, da je tožnikovo delovno mesto vodja službe ukinila, presojalo smotrnost ugotovitve, da je tožnikovo delo po pogodbi o zaposlitvi nepotrebno. To je presoja, ki skladno z ustaljeno sodno prakso nedopustno posega v poslovanje tožene stranke kot delodajalca. Kljub temu pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni zakonita, saj je bila podaja odpovedi tožniku povezana konkretno z njim; tožena stranka je namreč s podajo odpovedi zasledovala namen, da tožniku (in še sedmim drugim delavcem) delovno razmerje preneha, ker so bili del ekipe prejšnjega direktorja toženke A.A. Tožena stranka je s tem institut redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zlorabila (prim. z odločbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 251/2015 z dne 5. 4. 2016).

9. Tožena stranka v pritožbi protispisno zatrjuje, da je v zvezi z reorganizacijo, v okviru katere je ukinila tožnikovo delovno mesto, dokazala, "da hierarhičnega nivoja upravljanja, ki ga je uvedel direktor A.A. in v okviru katerega je delo opravljal tožnik, ni potrebovala". Tega tožena stranka pred sodiščem prve stopnje sploh ni konkretizirano zatrjevala in dokazovala. V odgovoru na tožbo je navajala, da je po nastopu funkcije njen tedanji direktor D.D. ugotovil, da je vodstvena in administrativna funkcija v družbi predimenzionirana, da niso potrebni trije nivoji vodenja družbe, ocenil je, da bo družba enako uspešna, če vmesne nivoje vodenja ukine in naloge prerazporedi med ostale delavce, del vodstvenih nalog pa prevzame sam, da bo delo bolj racionalno razporejeno, če določene službe združi in ukine posamezna delovna mesta oziroma zmanjša število izvajalcev na posameznih delovnih mestih ter njihovo delo prerazporedi. Konkretno v zvezi s tožnikom je navedla, da je bilo zaradi sprememb v organiziranosti družbe ukinjeno R. in z njim povezano delovno mesto vodje področja, zaradi česar je odpadla potreba po tožnikovem delu pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi, strateško funkcijo vodenja R. je prevzel direktor tožene stranke, del nalog pa se razporedi med druge zaposlene, izvajanje R. pa se zagotavlja preko služb, ki so pri toženi stranki vzpostavljene že od nekdaj.

10. Na odločitev v zadevi ne vplivajo trditve tožene stranke, da je nekdanji direktor A.A. prvič sistemiziral tožnikovo delovno mesto ter da po odpovedi tožniku tožena stranka na njem ni zaposlila nobenega drugega delavca. Tudi če je reorganizacija pri delodajalcu dejansko izvedena, pa se izkaže, da je bila izvedena prav z namenom, da se odslovi poimensko določenega delavca ali več delavcev, gre za zlorabo instituta odpovedi iz poslovnega razloga, saj zakonita podlaga za tak razlog ne more biti motiv osebne narave (prim. z odločbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 251/2015 z dne 5. 4. 2016). V postopku pred sodiščem prve stopnje tožena stranka ni konkretizirano prerekala navedb tožnika, da odpovedi niso dobili le vodilni delavci, ampak "skrbno izbrani" (katerih imena je izrecno navedel že v tožbi), kot tudi ni pojasnila, kakšno delo so pri njej opravljali ti delavci, katerih delovna mesta so bila ukinjena in ki jim je delovno razmerje pri toženi stranki tudi prenehalo. S tem bi tožena stranka lahko ovrgla navedbe tožnika o kadrovski čistki po prenehanju funkcije direktorja A.A. oziroma navedbe, da je tožnik odpoved prejel zaradi drugih razlogov, in ne poslovnega.

11. Sodišče prve stopnje je kot eno od ključnih okoliščin za presojo, da odpoved ni bila podana iz objektivnega razloga iz sfere toženke (poslovni razlog), ampak se je zasledovalo druge motive, opredelilo, da je takratni direktor tožene stranke D.D. v manj kot mesecu dni po nastopu funkcije sprejel odločitev, katera delovna mesta so nepotrebna, podal odpovedi, šele kasneje pa pristopil k spremembi Pravilnika o organizaciji s sistemizacijo delovnih mest. Nadalje je upoštevalo na podlagi ocene izvedenih dokazov, predvsem izpovedi tožnika in prič E.E., A.A., F.F. ter G.G., ugotovljeno dejstvo, da je šlo za načrtovano odpuščanje točno določenih delavcev tožene stranke (delavcev, ki so bili del ekipe prejšnjega direktorja toženke), med katerimi je bil tožnik.

12. Pri ugotavljanju za odločitev bistvenih dejstev sodišče prve stopnje ni nekritično sledilo izpovedim tožnika in prič E.E., A.A., F.F., G.G. in H.H. Pričam ni mogoče samodejno odrekati verodostojnosti zgolj zato, ker so enako kot tožnik prejele odpoved (F.F., G.G. in H.H.) oziroma jim je prenehala funkcija direktorja toženke (A.A.). Zakaj naj bi bila selitev E.E. v družbo I. vzrok za neverodostojnost njegovega pričanja, tožena stranka ne pojasni. Sodišče prve stopnje je izpovedi tožnika in prič dokazno ocenilo in razloge, zakaj jim je verjelo, navedlo v obrazložitvi sodbe, pri čemer ni izhajalo le iz neposrednega vtisa, ampak je upoštevalo tudi dejstvo, da sta o pogovoru med F.F. in J.J izpovedala tako priča F.F. kot G.G. (ki je sicer izpovedal o tem, kar je izvedel od F.F.) ter da je bila drugačna izpoved J.J. neprepričljiva. Poleg tega je upoštevalo vsebino pričanja J.J., da je bil prvi sestanek na Mestni občini O. spomladi 2017 (torej že po sporni redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi). O sestankih v Mestni občini O. je priča L.L. sicer izpovedal, da je bil kot predsednik sindikata tam enkrat ali dvakrat v zadnjih mesecih pred odpuščanju, ni pa ne zanikal ne potrdil pogovorov o seznamu zaposlenih, ki jim je treba odpovedati pogodbo o zaposlitvi, saj je izpovedal, da je bil namen sestanka opredelitev občine do njene lastnine oziroma o prihodnosti I. Kot priča zaslišana K.K. sploh ni izpovedovala o tem vprašanju, pač pa je kot takratna predsednica sveta delavcev izpovedovala zgolj o spremembi sistemizacije oziroma reorganizaciji na splošno, priča M.M. pa je zanikal, da bi bil na kakšnem sestanku na Mestni občini O. Kot priča zaslišani A.A. je sicer res dejal, da je bil glede na pomen tožnikovega dela pri toženi stranki presenečen, da je tudi on dobil februarja 2017 odpoved, vendar je ob tem potrdil trditev tožnika, da se je odpuščalo ljudi, ki so bili v ožjem krogu vodstva ali povezani z vodstvom tožene stranke v njegovem času. Sodišče prve stopnje ni zavrnilo izpovedi N.N. kot neverodostojne, kot zmotno navaja pritožba, ampak ji je sledilo v delu, ki se nanaša na obstoj slabega finančnega stanja tožene stranke v času pred odpovedjo. Na ugotovitev o tem, da razlog za odpoved ni bil poslovni, ampak drug, njegova izpoved ni vplivala (ker o tem niti ni izpovedoval).

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi če je tožena stranka v letu 2016 negativno poslovala in tožnikovo delovno mesto vodje službe formalno ukinila (pri čemer sodišče smotrnosti reorganizacije ne presoja), tožniku ni zakonito odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj odpovedi ni podala zaradi tega razloga, ampak je institut odpovedi zlorabila in jo podala z namenom, da bi delovno razmerje prenehalo tožniku (skupaj s sedmimi drugimi delavci) zaradi okoliščine, da so bili del ekipe prejšnjega direktorja toženke.

14. Sodišče prve stopnje je utemeljeno presodilo, da izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, podana tožniku, ni zakonita. Prav tako utemeljeno ni sledilo predlogu toženke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 sodišče sodno razveže pogodbo o zaposlitvi, če ugotovi, da je njeno prenehanje nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Da to v konkretnem primeru ni izpolnjeno, je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, pri čemer je upoštevalo, da je tožena stranka predlog za sodno razvezo utemeljila le z navedbo, da dela tožnika ne potrebuje, saj je njegovo delovno mesto ukinjeno. To ponavlja tudi v pritožbi s sklicevanjem na izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke in priče N.N., vendar pri tem ne gre za okoliščine, ki bi lahko utemeljevale predlog za sodno razvezo, saj je na podlagi teh istih okoliščin tožniku podala presojano odpoved. V nasprotnem primeru bi tožniku delovno razmerje pri toženki prenehalo zaradi istih razlogov kot mu je bila podana nezakonita odpoved, kar ni namen določbe 118. člena ZDR‑1. Prav tako dejstvo, da je tožnik od 17. 8. 2018 dalje za polovičen delovni čas zaposlen v družbi P. d. o. o., ni okoliščina, ki bi narekovala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, kot zmotno meni tožena stranka v pritožbi.

15. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožniku je pritožbeno sodišče kot potrebne stroške za pravdo priznalo: sestavo odgovora na pritožbo 375 točk in 2 % materialnih stroškov ali 7,5 točke, skupaj 382,5 točke ali 229,50 EUR, z davkom na dodano vrednost pa 279,99 EUR. Višji priglašeni stroški odgovora na pritožbo nimajo podlage v OT. Navedene stroške je tožniku dolžna povrniti tožena stranka, ki v pritožbenem postopku ni uspela.