Jedro

Izbrisna tožba je dovoljena proti tretji osebi samo, če ta ni dobroverna.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.377,00 EUR v 15 dneh po prejemu sodbe v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano delno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim so tožniki od tožene stranke zahtevali ugotovitev, da je vpis lastninske pravice na nepremičninah A, B, C, D, E in F, k.o. K., v korist tožene stranke, ki je bil opravljen na podlagi prodajne pogodbe 1/2007 z dne 20.11.2007 in prodajne pogodbe MG 172007 z dne 14.11.2007 neveljaven, prav tako za parcele G, H, I, J, 199/74, K, L in M, vse k.o. K., ter izbris lastninske pravice na toženo stranko ter zahtevek na ugotovitev lastninske pravice tožnikov na zgoraj navedenih nepremičninah. V posledici take odločitve je tožnikom naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 4.442,51 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujejo tožniki, ki v pritožbi predlagajo, da pritožbeno sodišče ugodi njihovi pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožniki navajajo, da zahtevek temelji na tožbeni podlagi, da so prodajne pogodbe, sklenjene med tožniki in L. d.o.o., razvezane (čl. 234 ZZK-1) in da vknjižba lastninske pravice tožene stranke temelji na razvezanih pogodbah, vendar se sodišče prve stopnje o tem ni opredelilo. Tožniki nadalje navajajo, da ni pomembno, ali je bil v času vknjižbe pravni temelj veljaven, če je ta po vknjižbi postal neveljaven. Nadalje tožniki uveljavljajo zmotno uporabo materialnega prava, ki je v tem, da je po nepremičninskem pravu v dobri veri tisti, ki v pravdnem prometu ravna pošteno in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiško knjigo in zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. Tožena stranka se neupravičeno sklicuje na načela zaupanja v zemljiško knjigo oziroma dobrovernost. Ker je bila izpodbijana vknjižba lastninske pravice dovoljena neposredno proti tožeči stranki, je očitno, da tožena stranka ni kasnejši dobroverni pridobitelj in je tožba dovoljena in utemeljena.

Tožeča stranka je na pritožbo tožnikov odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je s kupoprodajno pogodbo z dne 14.11.2007 prodala sporne nepremičnine L. d.o.o. in tudi dovolila prenos spornih nepremičnin na kupca. Slednji pa je s kupno pogodbo št. 1/2007 z dne 20.11.2007 prodal iste nepremičnine toženi stranki, ki se je na podlagi navedenih pogodb 3.12.2007 v zemljiški knjigi vknjižila kot lastnik spornih nepremičnin. V konkretnem primeru tožeča stranka uveljavlja izbrisno tožbo zoper toženo stranko, ker je odstopila od kupoprodajne pogodbe z L. d.o.o., ker ji slednji ni plačal celotne kupnine, kljub pozivu z dne 17.6.2008, torej že po tistem, ko je bila tožena stranka kot tretja oseba vknjižena v zemljiški knjigi kot lastnik. V času prenosa lastninske pravice na toženo stranko sta bili obe kupoprodajni pogodbi veljavni. Kasnejša razveza pogodbe, na katero se sklicuje tožeča stranka, bi lahko imela v konkretnem primeru pravne posledice samo za naprej (ex nunc) in ne za nazaj kot trdi pravno zmotno tožeča stranka v pritožbi. Po določbi tretjega odstavka čl. 244 ZZK-1 zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe ni dovoljen proti dobrovernim osebam, v korist katerih je bila pridobitev pravice vknjižena. Tožeča stranka v ničemer ne dokazuje in trdi, da bi bila tožena stranka v slabi veri in zaradi tega izbrisna tožba zoper njo ni dopustna. Tožena stranka z ničemer ne more odgovarjati za ravnanje svojega prednika, razen če bi bila v slabi veri ali če bi prevzela njegove obveznosti s pravnim poslom. Tožeča stranka se ne more uspešno sklicevati na pravno teorijo o tem, da je dovoljena izbrisna tožba zoper toženo stranko, ker je bila vknjižba na podlagi pravnega nasledstva neposredno opravljena proti tožeči stranki (čl. 150 ZZK-1), saj v zemljiškoknjižnem dovolilu ni pogoja, da se opravi vknjižba po plačani kupnini tožeči stranki. Sicer pa se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na obširne in materialnopravne pravilne razloge izpodbijane sodbe. Tožeča stranka se zaradi tega neutemeljeno sklicuje na splošna načela o dobri veri in poštenosti in načela zaupanja v zemljiško knjigo in trditve, da tožena stranka ni bila v dobri veri, saj je kot že omenjeno dokazno breme o tem na tožeči stranki, saj se dobra vera domneva. Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka, ki jo tožeča stranka zatrjuje zgolj pavšalno in jo z ničemer ne konkretizira ni podana tako, da ni podan tudi ta uveljavljeni pritožbeni razlog.

Glede na navedeno je bilo pritožbo tožeče stranke zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (čl. 353 ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbah čl. 165 in 154 ZPP. Tožeča stranka trpi pritožbene stroške sama, ker z pritožbo ni uspela, toženi stranki, ki je na pritožbo odgovorila, pa mora povrniti njene stroške. Višina teh je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo in ZST.