Jedro

Pravne posledice zamude so odvisne od pravne narave roka. Če je bil rok bistvena sestavina pogodbe (in gre za t. i. fiksno pogodbo), je bila pogodba z nastopom zamude razvezana po samem zakonu (prvi odstavek 104. člena OZ) in je tožnikov zahtevek, da jo mora tožena stranka izpolniti, neutemeljen. Če rok, nasprotno, ni bil bistvena sestavina pogodbe, jo je upnik lahko obdržal v veljavi, če je upnika po izteku roka nemudoma obvestil, da zahteva njeno izpolnitev (drugi odstavek 104. člena OZ).

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 2.169,16 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Toženi A. je pravna oseba javnega prava, ki jo je ustanovila Republika Slovenija za izvajanje javnih pooblastil pri spodbujanju podjetništva po določbah Zakona o podpornem okolju za podjetništvo (v nadaljevanju ZPOP-1). Med drugim je pooblaščen za izvajanje javnih razpisov za spodbujanje podjetništva, kar obsega sestavo razpisnih pogojev, objavo razpisa, sestavo seznama prejemnikov sredstev, izdajo sklepov o izboru prejemnikov in v zaključni fazi sklenitev pogodb o sofinanciranju z upravičenci.

2. Tožnik B. B. je samostojni podjetnik, ki opravlja kamnoseško dejavnost. **Dosedanji potek postopka**

3. V tožbi je tožnik trdil, da se je prijavil na javni razpis, ki ga je tožena stranka objavila 7. 3. 2008 za sofinanciranje nakupa nove tehnološke opreme v letu 2008 za mikro, mala in srednje velika podjetja z najmanj 1 in največ 9 zaposlenimi. Zaprosil je za sofinanciranje nakupa mostne žage z numerično kontrolo proizvajalca Prussiani engineering iz Italije v vrednosti 236.000,00 EUR. Tožena stranka je s sklepom S08/00255 z dne 16. 6. 2008 odobrila sofinanciranje polovice vrednosti z nepovratnimi sredstvi, to je 118.000,00 EUR. Skladno s tem sklepom sta pravdni stranki 22. 6. 2008 sklenili Pogodbo o sofinanciranju S08/00255 (v nadaljevanju Pogodba), s katero sta se dogovorili, da bo investicija trajala od 16. 6. 2008 do 15. 9. 2008 in da bo tožena stranka tožeči stranki plačala dolgove iz naslova investicije, nastale do 15. 9. 2008, tožnik pa se je zavezal poleg nakupa žage zaposliti dva delavca. Tožnik je iz objektivnih (nekrivdnih) razlogov izpolnitveni rok prekoračil, tožena stranka pa mu zato sredstev ni izplačala. Zahteval je plačilo zneska iz Pogodbe in povrnitev škode, ki mu je nastala, ker jo je tožena stranka kršila.

4. Sodišče prve stopnje je (potem, ko je zahtevka tožnika dvakrat zavrnilo) v tretjem sojenju z delno sodbo ugodilo tožnikovemu zahtevku za izpolnitev Pogodbe in je toženo stranko zavezalo k plačilu 97.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, z vmesno sodbo pa je odločilo, da je odškodninski zahtevek po temelju utemeljen.

5. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in obe sodbi prvostopenjskega sodišča potrdilo.

6. Pravnomočna delna sodba temelji na presoji, da Pogodba ni bila fiksna, vmesna sodba pa na presoji, da tožena stranka ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ko kljub obljubi in obstoju utemeljenih okoliščin s tožnikom ni sklenila aneksa o podaljšanju izpolnitvenega roka k Pogodbi, s tem pa je tožniku povzročila škodo v obliki stroškov financiranja kredita za del kupnine, ki bi ga sicer prejel kot subvencijo na podlagi Pogodbe.

**Revizija tožene stranke in tožnikov odgovor nanjo**

7. Tožena stranka je zoper drugostopenjsko sodbo vložila revizijo. Trdi, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno glede vprašanj, ali ima rok iz 7. člena Pogodbe značaj fiksnega roka iz prvega odstavka 104. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ali ima obljuba sklenitve aneksa k Pogodbi kakršenkoli vpliv na presojo roka kot fiksnega in ali je tožnik izpolnil svoje pogodbene obveznosti ter obrazloži svoje stališče, da je in zakaj je odgovor na vsa tri vprašanja nikalen. Drugostopenjskemu sodišču očita še, da je zagrešilo procesne kršitve, ker ni sankcioniralo nezakonitega materialnega procesnega vodstva v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, ker so razlogi izpodbijane sodbe protispisni in ker na posamezne pritožbene trditve ni odgovorilo, nekatere njegove ugotovitve pa so arbitrarne. Predlaga spremembo drugostopenjske sodbe tako, da naj revizijsko sodišče tožbeni zahtevek zavrne.

8. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila. Vrhovnemu sodišču je obrazloženo predlagala, naj jo zavrne.

**Presoja utemeljenosti revizije**

9. Po mnenju tožene stranke je bila Pogodba razdrta (oziroma so njeni učinki enaki kot v primeru razdrtja) zaradi zamude roka zato, ker je bil v njej za primer zamude dogovorjen prekluzivni učinek (prenehanje pravice do subvencije); rok je imel pravno naravo fiksnega roka po obeh kriterijih iz četrtega odstavka 104. člena OZ, to je po dogovoru pogodbenih strank in po naravi posla, ki je sklenjen na podlagi javnega razpisa, podaljševanje izpolnitvenih rokov iz takih pogodb pa bi omogočalo neenako obravnavo potencialnih prijaviteljev na razpis (zaradi kratkih rokov in bojazni, da jih bodo zamudili se morda na razpis niso prijavili subjekti, ki bi ustvarili več delovnih mest kot tožnik). Razpisni pogoji bi izgubili vsak smisel, če bi jih bilo mogoče kasneje spreminjati. Ali je posel fiksen, je treba presojati na podlagi vseh dokumentov (javnega razpisa, točkovanja in izbora upravičencev, sklepa o dodelitvi subvencije); ti po mnenju revidenta potrjujejo fiksnost posla. Ta v nasprotju s stališčem pritožbenega sodišča izhaja ravno iz narave posla. Določba 7. člena Pogodbe je povsem jasna in ne potrebuje nobene razlage, če pa bi jo potrebovala, bi morala razlaga temeljiti prav na prej navedenih dokumentih.

10. 10.1. V drugem odstavku 7. člena Pogodbe je določeno: _"Če podjetje ne pošlje zahtevka za sofinanciranje z vso ostalo dokumentacijo do 15. 9. 2008, izgubi pravico do sofinanciranja."_

10.2. Tožnik je s pogodbo prevzel številne obveznosti. Tožena stranka je skozi ves postopek svoje stališče, da je bila pogodba fiksna, utemeljevala le v povezavi z dvema: z obveznostjo vložiti zahtevo za subvencijo do 15. 9. 2008, kar je bilo dejansko pogojeno z zaključkom investicije, ter z obveznostjo do istega dne zaposliti enega novega delavca in še drugega do konca istega leta. Nesporno je, da je tožnik zamudil tako rok za zaključek investicije kot rok za zaposlitev dveh novih delavcev. Po neprerekanih tožbenih trditvah je bila mostna žaga montirana 17. 7. 2008 in dopolnjena zahteva za plačilo subvencije toženi stranki poslana 1. 10. 2008, kar je tožena stranka zavrnila 25. 11. 2008 z argumentom, da tožnik ni izpolnil pogodbenih obveznosti.

11. Pravne posledice zamude so odvisne od pravne narave roka. Če je bil rok bistvena sestavina pogodbe (in gre za t. i. fiksno pogodbo), je bila pogodba z nastopom zamude razvezana po samem zakonu (prvi odstavek 104. člena OZ1) in je tožnikov zahtevek, da jo mora tožena stranka izpolniti, neutemeljen. Če rok, nasprotno, ni bil bistvena sestavina pogodbe, jo je upnik lahko obdržal v veljavi, če je upnika po izteku roka nemudoma obvestil, da zahteva njeno izpolnitev (drugi odstavek 104. člena OZ2).

12. V teoriji se poudarja, da natančna določitev časa, v katerem je treba opraviti izpolnitev, ne zadošča za sklep o fiksni pogodbi.3 Tudi v pogodbah, ki niso fiksne, se izpolnitveni čas določa z namenom, da bi ga pogodbeniki upoštevali. Čeprav rok ni bistvena sestavina pogodbe, pogodbene stranke računajo, da ne bo prekoračen; če pa je prekoračen, nastopijo posledice dolžniške zamude. Fiksne pogodbe so le tiste, v katerih je rok določen kot fiksen: pogodbena stranka izrazi voljo, da izpolnitev z zamudo zanjo nima nobenega pomena, nasprotna stranka pa to sprejme.4 Skladno s pravkar navedenim je v sodni praksi Vrhovnega sodišča izoblikovano stališče, da je bistvena značilnost fiksnega pravnega posla, da je izpolnitev po dogovorjenem roku za stranko brez pomena5 in da mora biti pri pogodbah iz 104. člena OZ volja, da je kasnejša izpolnitev brez pomena, še posebej izražena.6 Povedano drugače: pogodba se šteje za razvezano, če ni izpolnjena v določenem roku, če je taka izrecna volja pogodbenih strank7 izražena vnaprej (t. i. clausula irritatoria)8; logično je, da enaka posledica nastopi v primerih, ko je pravočasna izpolnitev glede na naravo posla njegova bistvena sestavina9 (četrti odstavek 104. člena OZ).

13. Presoja nižjih sodišč v konkretnem primeru je bila, da Pogodba ni bila fiksna po nobenem od navedenih kriterijev.

14. Stališče revizije, da je bila pravočasna izpolnitev bistvena sestavina Pogodbe že po svoji naravi, ker je bila sklenjena na podlagi javnega razpisa, na katerem je bil tožnik na podlagi točkovanja izbran s sklepom o dodelitvi subvencije, je materialnopravno zmotno. Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 19/2013 že pojasnilo, da gre v konkretnem primeru za t. i. upravno pogodbo, za katero se v celoti uporabljajo določbe OZ in da je treba upravni postopek, ki teče na podlagi javnega razpisa in ki ob izpolnitvi razpisnih kriterijev lahko privede do sklepa o izbiri, ločiti od sklenitve pogodbe o sofinanciranju oziroma da javni razpis, postopek izbire na javnem razpisu in sklenitev pogodbe o sofinanciranju ne pomenijo enega samega (enotnega) pravnega posla. Zato je treba pravno naravo roka presojati po OZ. V zadevi III Ips 5/2016 pa je Vrhovno sodišče poudarilo, da z uspehom na javnem razpisu prijavitelj ne pridobi konkretne koristi (sredstev iz naslova sofinanciranja), pač pa le možnost sklenitve pogodbe o sofinanciranju; šele ta daje ustrezen pravni naslov za pridobitev teh sredstev.

15. Pravni zaključek, da pogodba ni fiksna niti glede na voljo pogodbenih strank temelji na naslednjih za revizijsko sodišče zavezujočih ugotovitvah sodišča prve stopnje: - da tožnik ni mogel pravočasno zaključiti investicije zaradi (vsled požara nastale) zamude proizvajalca mostne žage iz Italije, zato toženi stranki do 15. 9. 2008 ni poslal popolne zahteve za sofinanciranje, saj ni mogel podati izjave o zaključku investicije; - da je toženo stranko o pričakovani prekoračitvi roka obvestil pred njegovim iztekom; - da mu je tožena stranka obljubila podaljšanje izpolnitvenega roka s sklenitvijo aneksa, na zadnji dan pogodbenega roka pa ga je uslužbenka A. po telefonu pozvala k predložitvi dokumentacije, potrebne za sklenitev aneksa, ki jo je A. tudi posredoval; - da aneks ni bil sklenjen; - da je bilo podaljševanje rokov v primerih, podobnih tožnikovemu, redna poslovna praksa tožene stranke; - da je Direktorat za podjetništvo in konkurenčnost pri Ministrstvu za gospodarstvo z dopisom z dne 24. 3. 2009 tožniku odgovoril, da bi bil rok lahko podaljšan pod pogojem, da je bil A. pravočasno obveščen o zamudi; - da do 15. 9. 2008 tožnik ni zaposlil vsaj enega delavca, ker ga (usposobljenega za delo na novem stroju) ni mogel dobiti, poleg tega pa je bila zaposlitev vezana na izplačilo subvencije, ki mu je tožena stranka ni izplačala; - da čas tožnikove izpolnitve pogodbe ni bil ne s Pogodbo ne ustno dogovorjen kot bistven, tožnik pa je bil prepričan o možnosti podaljšanja roka, če svoje obveznosti ne bi mogel pravočasno izpolniti in - da je tožnik po izteku roka izpolnil vse pogodbene obveznosti, tožena stranka pa je izplačilo subvencije zavrnila.

16. _Zgolj jezikovna razlaga pogodbenega zapisa, da tožnik v primeru, da A. do 15. 9. 2008 ne predloži zahtevka za sofinanciranje z vso zahtevano dokumentacijo,_ izgubi pravico do subvencije, bi lahko, ne pa nujno, pomenila, da v primeru tožnikove zamude ne bi bilo več podlage, na kateri je temeljila pravica do subvencije (torej pogodbe). Rok bi bil tedaj bistvena sestavina pogodbe in šlo bi za fiksno pogodbo po prvem odstavku 104. člena OZ. Toda besedilo pogodbe ni tako popolnoma jasno (enopomensko), kot tožena stranka trdi v reviziji (medtem, ko je v pritožbi trdila nasprotno: da so pogodbene določbe nejasne). Zato je sodišče pravilno ugotavljalo, kaj je bilo med pogodbenima strankama dejansko dogovorjeno (82. člen OZ), v zvezi s pisno pogodbo pa upoštevalo tudi, da jo je pripravila tožena stranka, ne da bi imel tožnik vpliv na njeno vsebino (83. člen OZ). In ugotovitve so drugačne: da v resnici ni bilo volje pogodbenih strank, da bi bil rok bistven - da izpolnitev po 15. 9. 2008 ne bi imela nobenega pomena za katero od pogodbenih strank.

17. Za tožnika je to vseskozi jasno. Sporen dejanski zaključek, da niti na strani tožene stranke ni bilo volje, naj bo rok bistvena sestavina pogodbe, temelji na ugotovitvi, da takega dogovora med pogodbenikoma ni bilo (tako je izpovedal tožnik), ki jo podpirata nadaljnji ugotovitvi: da je bila tudi sicer, v drugih primerih, poslovna praksa tožene stranke taka, da so se izpolnitveni roki podaljševali (o čemer je izpovedala priča C. C.), in da je bilo to obljubljeno tudi tožniku (o čemer je poleg njega izpovedala priča D. D.). Tožena stranka uveljavlja, da je ugotovitev nižjih sodišč, da pri njej take volje ni bilo, in da je v skladu s svojo siceršnjo poslovno prakso tožniku obljubljala sklenitev aneksa, obremenjena s procesnimi kršitvami (zaradi katerih je zmotna). A so njeni očitki, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, neutemeljeni.

18. 18.1. Tako ne drži, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo postopkovna pravila s tem, ko je tožnika pozvalo, naj sporoči naslov priče C. C., ki je izpovedala o podaljševanju pogodbenih rokov kot o redni praksi A., namesto da bi dokazni predlog zavrnilo; s tem je po njenem prepričanju sodišče tožniku dalo prednost, ravnalo v nasprotju stališčem iz odločbe II Ips 195/2007 in kršilo toženkino pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). V zadevi, na katero se sklicuje revident, in v več drugih,10 je Vrhovno sodišče zavrnilo očitek kršitve procesnih pravil, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče, katere naslova predlagatelj dokaza ni navedel. V takem kontekstu je pojasnilo, da je eden od upravičenih razlogov za zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem priče nepopolnost podatkov, ki so potrebni za njeno identifikacijo in vročitev vabila ter da iz določbe 236. člena ZPP izhaja, da mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, med drugim povedati njeno ime in priimek ter prebivališče oziroma zaposlitev. Tožnik je zaslišanje priče C. C. predlagal v tožbi. Pričinega naslova ni navedel. Sodišče prve stopnje v dveh sojenjih dokazni predlog za zaslišanje imenovane priče zavrnilo, ker dejstev, o katerih naj bi izpovedala, ni ugotavljalo: glede na materialnopravno kvalifikacijo zadeve niso bila pomembna za odločitev. Obravnavani primer je obraten. Po drugi razveljavitvi zavrnilne sodbe je sodišče 22. 12. 2015 tožnika pozvalo, naj sporoči pričin naslov. Po prejemu naslova 30. 12. 2015 je pričo povabilo na narok za glavno obravnavo, ki je bil že pred tem razpisan za dne 9. 2. 2016 in jo na tem naroku tudi zaslišalo. Postopek se zaradi poziva za dopolnitev dokaznega predloga z navedbo pričinega naslova ni zavlekel (11. člen ZPP), razlog nekrivde tožnika za podajo popolnega dokaznega predloga šele po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo pa je podan, ker je bilo s pisnim pozivom nadomeščeno materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP), ki na prvem naroku ni bilo opravljeno.11

18.2. Prav tako je neutemeljen očitek o arbitrarnosti ugotovitve, da je bilo podaljševanje rokov redna praksa A., saj naj bi temeljila le na izpovedi C. C., ki je bila posredna priča, njena izpoved pa neverodostojna, kar naj bi pomenilo napako v postopku ugotavljanja dejanskega stanja oziroma kršitev določbe 8. člena ZPP. Po oceni Vrhovnega sodišča revizijski trditvi, da priča ni vedela nič konkretnega in da je bila neverodostojna (ker je izpovedala, da je tožnik od nje klical na A., v nadaljevanju pa, da stranke po zakonu A. niso smele same klicati), ne utemeljujeta uveljavljane procesne kršitve, pač pa pomenita nedovoljeno grajo spornega dejanskega zaključka, del katerega je tudi ocena dokaza (ki naj bi bila v nasprotju s pravili logičnega mišljenja).

18.3. Ni bilo niti kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo zagrešilo pritožbeno sodišče z zatrjevanim ignoriranjem pritožbenih opozoril o vrzelih in neverodostojnosti izpovedi prič D. D. in C. C.. Tožena stranka je v delih pritožbe, na katere se sklicuje,12 poudarila predvsem, da sta obe imenovani priči posredni priči, ki iz lastnega zapažanja o sporu nista vedeli pravzaprav nič. Pritožbeno sodišče ji je odgovorilo, zakaj njune izpovedi niso bile brez pomena, odgovor na katero pritožbeno trditev naj bi izostal, pa revizija ne pove.

19. In tudi, če bi bila revizija glede vprašanj iz prejšnje točke utemeljena ali če bi bilo ugotovljeno, da je bila volja tožene stranke, da je rok bistvena sestavina Pogodbe, ni izpodbita ugotovitev, da na strani tožnika take volje ni bilo.

20. Stališče tožene stranke, da je bila obveznost zaposlitve dveh delavcev bistvena sestavina pogodbe, da je bila pogodba fiksna zaradi te obveznosti in da je po zakonu prenehala z zamudo, je materialnopravno zmotno še iz dodatnega razloga: kot je v postopku poudarila tudi tožena stranka sama,13 je v četrtem odstavku 6. člena Pogodbe kot sankcija za kršitev te obveznosti določena njena pravica odstopiti od pogodbe in zahtevati vrnitev subvencije z obrestmi. Odstop od pogodbe je v dispoziciji pogodbi zveste stranke; je milejša sankcija od zakonsko predvidene za primer zamude pri izpolnitvi fiksnih pogodb (razveza pogodbe ex lege).

21. Tudi v primeru zaključka, da je bila pogodba fiksna, se tožena stranka ne bi mogla izogniti s Pogodbo sprejete obveznosti. V takem primeru bi bila pomembna ugotovitev, da je zadnji dan roka tožnika pozvala k predložitvi dokumentacije, relevantne za sklenitev aneksa k pogodbi. Tak poziv po presoji Vrhovnega sodišča pomeni izjavo v smislu drugega odstavka 104. člena OZ, katere namen je ohranitev pogodbe v veljavi oziroma vztrajanje pri tožnikovi izpolnitvi pogodbenih obveznosti. Če je mogoče pogodbo ohraniti v veljavi z zahtevo po izpolnitvi pogodbe, ki jo upnik poda nemudoma po izteku fiksnega roka, ni razloga, da tega ne bi mogel storiti zadnji dan roka, če je, tako kot v obravnavanem primeru, vnaprej obveščen o zamudi in o razlogih zanjo. Od tedaj dalje pogodba ni več fiksna.14 Pogoj za odstop od nje je neizpolnitev v primernem roku, ki teče od zahteve za izpolnitev (tretji odstavek 104. člena OZ), če ga pogodbi zvesta stranka ne določi. 22. Po izteku roka pri pogodbi, ki, tako kot tu obravnavana Pogodba, ni fiksna, lahko upnik zahteva od dolžnika izpolnitev pogodbenih obveznosti, za kar mu mora dati na razpolago primeren rok (drugi odstavek 105. člena OZ15). Če ta poteče, pa izpolnitve ni, lahko od pogodbe odstopi (tretji odstavek istega člena OZ16). V konkretnem primeru tožena stranka kot upnica ni ravnala tako; niti trdila ni, da bi za izpolnitev obveznosti tožniku postavila primeren rok.

23. 23.1. Neutemeljen je revizijski očitek, da naj bi sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo 9. 2. 2016 materialno procesno vodstvo opravilo nezakonito, v nasprotju z določbo 285. člena ZPP ter naj bi postopalo napačno, ko je upoštevalo nekatere prepozne trditve in dokaze tožnika, pravočasne trditve tožene stranke pa zavrnilo; drugostopenjsko pa naj bi v zvezi s tem storilo procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

23.2. Iz zapisnika o naroku izhaja, da je sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva tožnika pozvalo k navedbi pravno pomembnih dejstev in predložitvi dokazov glede časa izpolnitve pogodbenih obveznosti, v okviru česar mu je za trditve in dokaze o zaposlitvi novih delavcev dodelilo 15-dnevni rok, in glede obsega škode.17

23.3. Kot je bilo že uvodoma pojasnjeno, je tožena stranka skozi ves postopek svoje stališče, da je bila pogodba fiksna, utemeljevala le z dvema obveznostima tožnika: z obveznostjo vložiti zahtevo za subvencijo do 15. 9. 2008, kar je bilo dejansko pogojeno z zaključkom investicije do navedenega dne, ter z obveznostjo do istega dne zaposliti enega novega delavca in še drugega do konca istega leta. Tudi njena revizijska graja je namenjena (le) njima, tu obravnavana zatrjevana procesna kršitev pa je omejena na obveznost zaposlitve novih delavcev. Vrhovno sodišče odgovarja, da vprašanje pravilnosti materialnega procesnega vodstva glede časa zaposlitve novih delavcev ne vpliva na odločitev, ker nanjo ne vpliva ugotovitev, ali in kdaj je tožnik to pogodbeno obveznost izpolnil. To bi bilo relevantno, če bi šlo za spor, katerega rešitev bi bila odvisna od tega, ali je tožena stranka odstopila od pogodbe potem, ko je neuspešno zahtevala izpolnitev v primernem roku. Pa obravnavani spor ni tak: toženka je vseskozi vztrajala, da je pogodba fiksna. Kot je bilo že obrazloženo, pogodba glede zaključka investicije ni fiksna; če pogodba ni bila po zakonu razdrta, ker je bila mostna žaga nameščena z zamudo (in je bil z zamudo predan zahtevek za plačilo subvencije), po naravi stvari ne more biti razdrta, če ni bil že pred njeno montažo in usposobljenostjo za obratovanje zaposlen delavec, ki naj bi z žago delal. Pri tem je bistvenega pomena, da je tudi s pogodbo izrecno določeno, da lahko tožena stranka v primeru kršitve pogodbe v delu, ki se nanaša na dodatne zaposlitve, od pogodbe odstopi.18

23.4. Pravilo o materialnem procesnem vodstvu ni bilo kršeno niti s tem, ko je sodišče prve stopnje tožnika pozvalo k dopolnitvi trditev in predložitvi dokazov glede višine škode. Res je to storilo šele v tretjem sojenju, a takoj, ko je spremenilo svoje stališče iz prejšnjih sojenj, da za odškodninski zahtevek ni podlage. Zato materialno procesno vodstvo ni bilo protizakonito.

23.5. Katere prepozne dokaze tožeče stranke naj bi sodišče prve stopnje upoštevalo, katere pravočasne dokaze tožene stranke naj bi zavrnilo v zvezi z odškodninskim zahtevkom (ter v obeh primerih ravnalo protizakonito), revizija ne konkretizira. Očitek drugostopenjskemu sodišču, da je v zvezi s tem zagrešilo postopkovno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je zato neutemeljen, saj revizijsko sodišče na noben revizijski razlog ne pazi po uradni dolžnosti.

23.6. Na (vsaj delno) konkretiziran očitek iste procesne kršitve v zvezi z izpolnitvenim zahtevkom, ki se nanaša na obveznost zaposlitve novih delavcev, pa revizijsko sodišče odgovarja, da ni kršitve pravice do izjave, če gre za izjavo, ki za odločitev ni pomembna. In da trditve o zaposlitvi niso bile pomembne in zakaj ne, je že bilo pojasnjeno. Res je pritožbeno sodišče spregledalo, da je tožena stranka v pritožbi trdila, da je bila kršitev pravil o prekluziji (286. člen ZPP) v zvezi s kršitvijo pravila o materialnem procesnem vodstvu (285. člen ZPP) zagrešena s tem, ko niso bile dovoljene trditve in dokazi o tem, da tožnik na javnem razpisu sploh ne bi dobil točk iz naslova novih delovnih mest in da na razpisu ne bi uspel, če ne bi zaposlil prvega delavca do 15. 9. 2008 in drugega do 31. 12. 2008. Zato je nepravilno štelo pritožbo v tem delu za neobrazloženo. A to ne spremeni dejstva, da se očitka, ki ju v zvezi s tem uveljavlja revizija, namreč da sta bili storjeni pred drugostopenjskim sodiščem procesni kršitvi iz 8. in iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, nanašata na nerelevantna dejstva.

24. Revident uveljavlja tudi, da je odločitev pritožbenega sodišča o teku zakonskih zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje arbitrarna, da obrazložitev ne odgovori na pritožbene trditve in da je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitvijo ustavne pravice do enakega varstva pravic. Vrhovno sodišče mu ne more pritrditi. Odgovor, da je tožnik upravičen do zamudnih obresti od vložitve tožbe, ker je z zahtevkom v celoti uspel, le na prvi pogled ne pomeni ustreznega odgovora na pritožbeno trditev, da tožnikova (sicer osporavana) terjatev sploh še ni zapadla. V resnici pa je bil odgovor le ustrezen: tožnik je z zahtevkom uspel; če terjatev ne bi zapadla, bi moralo sodišče njegov zahtevek zavrniti.

25. Končno je treba zavrniti še na revizijsko zaključno trditev, da je tožena stranka v izjavi z dne 7. 12. 2011 odstopila od pogodbe, na kar je opozorila že v pritožbi, a je sodišče druge stopnje to spregledalo in znova storilo postopkovno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V pritožbi je tožena stranka grajala ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik izpolnil obveznost zaposliti delavca; uveljavljala je, da je ta ugotovitev zmotna, ker tožnik ni ustvaril novih delovnih mest, pač pa je delavca najel preko drugega podjetja. Zato je tožena stranka menila, da je bila Pogodba kršena in da je tožena stranka od nje z izjavo z dne 7. 12. 2011 upravičeno odstopila. Drugostopenjsko sodišče je na navedene trditve odgovorilo z navedbo svojega stališča, da je bila zaposlitev vezana na prejem subvencije, ki pa je tožena stranka ni plačala in zato tožnik delavcev ni bil dolžan zaposliti. Na pritožbeno trditev, kakršna je bila podana in jo revizija povzema vsebinsko okrnjeno, je torej sodišče druge stopnje odgovorilo in uveljavljane procesne kršitve ni zagrešilo.

**Odločitev o reviziji**

26. Revizija po obrazloženem ni utemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

**Odločitev o stroških revizijskega postopka**

27. V revizijskem postopku je uspela tožeča stranka, ki je v tem postopku utrpela stroške zastopanja, odmerjene po tarifni št. 3300 Zakona o odvetniški tarifi na 1.778,00 EUR, povečane za 22 % davek na dodano vrednost. Skladno z določbo prvega odstavka 165. člena ZPP in načelom uspeha iz prvega odstavka 154. člena istega zakona ji je te stroške dolžna povrniti tožena stranka.

1 (1) Če je izpolnitev obveznosti v določenem roku bistvena sestavina pogodbe, dolžnik pa je v tem roku ne izpolni, je pogodba razvezana po samem zakonu. 2 (2) Vendar lahko upnik ohrani pogodbo v veljavi, če po preteku roka nemudoma obvesti dolžnika, da zahteva njeno izpolnitev. 3 Glej M. Juhart v: N. Plavšak, M. Juhart, R. Vrenčur, Obligacijsko pravo, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 408; S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, I.-IV. knjiga, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana 1984-1986, str. 418. 4 M. Juhart, prav tam. 5 Glej sodbo III Ips 127/2015. 6 Glej sodbo II Ips 150/2013. 7 M. Juhart, prav tam, navaja primer izročitve vstopnic za koncert po koncertu, božičnega drevesca po Božiču, poročne obleke po poroki. 8 Glej M. Juhart, prav tam; B. Vizner, Komentar Zakona o obveznim (obligacionim) odnosima, Zagreb, 1978, stran 518; S.Perović, D. Stojanović, Komentar Zakona o obligacionim odnosima, Novi Sad, 1981, stran 413. 9 M. Juhart, prav tam, navaja primer izročitve vstopnic za koncert po koncertu, božičnega drevesca po Božiču, poročne obleke po poroki. 10 Na primer v sodbi II Ips 852/2007. 11 Glej J. Zobec v L. Ude in soavtorji, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 456. 12 Stran 8 in 9. 13 Glej pripravljalno vlogo z dne 16.3.2016, stran 9. 14 Tako B. Vizner, prav tam. 15 (2) Če hoče upnik odstopiti od pogodbe, mora pustiti dolžniku primeren dodatni rok za izpolnitev. 16 (3) Če dolžnik ne izpolni obveznosti v dodatnem roku, nastopijo enake posledice kot takrat, ko je rok bistvena sestavina pogodbe. 17 Listovna št. 185 spisa oziroma 5. stran zapisnika. 18 Glej 21. točko obrazložitve.