Jedro

Odškodnina za strah je praviloma priznana le kot pretekla škoda. Vendar pa zakon odškodnine za bodoči strah ne izključuje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka spremeni tako, da se znesek 49.518,78 EUR nadomesti z zneskom 16.506,25 EUR; sicer se pritožba zavrne in sodba v izpodbijanem ugodilnem delu in v izreku o stroških, potrdi.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 1.211,00 EUR pritožbenih pravdnih stroškov, v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Svoje pritožbene stroške pa nosi sama.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino za nematerialno škodo v višini 49.518,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe, v roku petnajst dni (1. točka izreka); kar je zahtevala tožnica več ali drugače, je zavrnilo (2. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka (3. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških, se pravočasno pritožuje tožena stranka zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zavrnilo ugovor zastaranja, upoštevalo pa tudi ni pogojev prisilne poravnave. Tožnica ni zahtevala dopolnitve izvedenskega mnenja. Le izvedenec bi lahko za posamezno vrsto škode podal mnenje, na podlagi katerega bi sodišče šele lahko odločilo o ugovoru zastaranja. Tudi sicer je sodišče prve stopnje napačno presodilo, kdaj je začel teči zastaralni rok. Zdravljenje pri tožnici ni bilo končano oziroma stanje stabilizirano šele v letu 2003. Takšen zaključek je v nasprotju z mnenjem izvedenca in z listinami v spisu. Pri tožnici je bila diagnoza profesionalne astme ugotovljena najkasneje dne 28.5.1991, že dne 26.11.1992 je bila ocenjena kot invalid III. kategorije, takšna ocena je bila potrjena s strani komisije še 12.10.1995, 15.4.1999, 19.12.2000 in 15.2.2002, kar pomeni, da je bilo zdravstveno stanje stabilizirano že ob prvi odločitvi komisije, 26.11.1992, saj se 10 let ni spreminjalo. Upoštevati je potrebno, da to obolenje, astma, povzroča stalne ali občasne težave in terja določeno terapijo, česar pa ni mogoče opredeljevati kot trajanje oziroma potek zdravljenja. Odškodninski zahtevek zaradi ugotovljene astme je zato zastaral. Tožnica bi lahko uveljavljala le odškodnino zaradi poslabšanja v letu 2003, kolikor bi bilo to ugotovljeno z dodatnim izvedenskim mnenjem. Tudi zmanjšana funkcionalnost pljuč, na kar se opira sodišče, je bila ugotovljena že v letu 1994 in 1996. Tožnica ne more uveljavljati poslabšanja zdravstvenega stanja z mnenjem invalidske komisije z dne 10.6.2004, saj je pod 21. točko kot razlog za invalidnost I. kategorije navedeno, da se tožnica zdravi zaradi številnih bolezni, zaradi katerih ni več sposobna za delo. Tožnica torej ni bila opredeljena kot invalid I. kategorije zaradi astme, temveč zaradi številnih drugih bolezni. Možno je, da je na I. kategorijo invalidnosti največ vplivala astma, vendar pa to dejstvo, niti dejstvo, da je v letu 2003 prišlo pri tožnici do poslabšanja zdravstvenega stanja, z izvedencem ni bilo ugotovljeno. Zato sodišče prve stopnje za takšen zaključek ni imelo nobene podlage. Poleg tega bi poslabšano zdravstveno stanje prišlo v poštev le, kolikor bi bilo neobičajno in nepredvidljivo glede na naravo obolenja. Dejstvo pa je, da je astma obolenje, ki počasi, vendar postopno napreduje. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je bila tožnica že na podlagi odločbe o III. kategoriji invalidnosti, prerazporejena na delovno mesto, kjer ni bila izpostavljena negativnim vplivom na svoje zdravje, zaradi česar je bila že takrat prekinjena tudi vzročna zveza med delom tožnice in posledico na zdravju. Vse škode so torej že zastarale. Tožnica je doživljala strah že v letu 1991, dokler ji ni bila postavljena diagnoza, ko je bila diagnoza postavljena, so bile znane tudi vse pretekle in bodoče nevšečnosti ter bolečine. Z ugotovljeno invalidnostjo v letu 1992 je bila znana škoda tudi iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tudi sicer je sodišče prisodilo previsoko odškodnino. Obolenje za astmo res povzroča določene nevšečnosti, po drugi strani pa je dejstvo, da ima to obolenje veliko ljudi, da živijo normalno in hodijo na delo. Sodišče bi moralo upoštevati tudi tožničino starost. Ob izdaji sodbe je bila stara 56 let. Končno je izvedenec v mnenju zapisal, da je bronhialna astma vedno posledica kroničnega vnetja bronhijev, to pa pomeni, da je imela tožnica ves čas kronično astmo in ne šele od leta 2003. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Potrjeno je bilo in tudi za toženo stranko ni več sporno, da gre v konkretnem primeru pri tožnici za škodo zaradi poklicne bolezni, povzročene zaradi daljšega neposrednega vpliva izocianatov pri delu, ki ga je opravljala in ki je sodilo v neposredni okvir dejavnosti tožene stranke, ki je zanjo odgovorna objektivno, kot imetnica nevarne stvari oziroma nosilka nevarne dejavnosti (174. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika - OZ). Na tožničino pravico oziroma njen obseg do povrnitve škode bi lahko vplivalo le zatrjevano zastaranje njenega odškodninskega zahtevka. Po določilu 376. člena ZOR zastara odškodninska terjatev za povzročeno škodo v treh letih, od kar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil (1. odst.). V vsakem primeru pa zastara ta terjatev v petih letih od kar je škoda nastala (2. odst.). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da ugovor zastaranja ni utemeljen, da gre za poklicno bolezen - astmo, ki se razvija v daljšem časovnem obdobju in da so bile vse končne posledice tožnici lahko znane šele v letu 2003 oziroma najprej v aprilu 2000, to je v obdobju, ko je bolezen prešla v kronično. Takšen zaključek pa je delno materialnopravno napačen.

Iz podatkov v spisu, predvsem pa iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za medicino, dr. IK z dne 1.7.2005 (list. št. 28), izhaja, da je tožnica že maja 1991 zvedela, da je zbolela za astmo, z verjetno občutljivostjo na izocianate. Bolezen je bila potrjena, pa tudi vzrok zanjo - preobčutljivost na izocianate, v času hospitalizacije na Kliniki za pljučne bolezni Giolnik od 29.6. do 2.7.1992. Lahko bi zaključili, da je že takrat tožnica dokončno zvedela, kaj je vzrok za astmo in da je bolezen poklicna (pri svojem delu je uporabljala snov herter, ki vsebuje izocianate), nedvomno pa se je to zgodilo najkasneje v letu 1994 - ko je bila profesionalna astma znanstveno opredeljena po vseh kriterijih, s specifičnim provokacijskim testom in konverzijo nespecifičnega provokacijskega testa (stran 3 izvedenskega mnenja). Najkasneje v letu 1994 je torej tožnica zvedela za škodo in povzročitelja, nedvomno pa tudi za to, kakšne posledice prinaša bolezen na poklicnem področju in pri vsakdanjih opravilih. Nenazadnje je že 26.11.1992 invalidska komisija prve stopnje v Ljubljani potrdila, da gre za profesionalno astmo, da je dotedanje delo tožnice neustrezno, da pa je sposobna v polnem delovnem času opravljati predlagano drugo delo "likanje na rotopresu", na to delovno mesto pa je bila tožnica nato tudi prerazporejena. Najkasneje v letu 1994 je bil torej tožnici znan oziroma bi ji vsaj moral biti znan obseg nematerialne škode, saj se je ta do takrat (v tej prvi fazi) nedvomno že stabilizirala. Ker je tožbo vložila šele 13.2.2003, je njen zahtevek, tako iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti, strahu, kot tudi duševnih iz naslova bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, po osnovni diagnozi - poklicna bronhialna astma, nedvomno zastaran (1. odst. 376. člena ZOR).

Vendar je iz podatkov v spisu, predvsem spet iz izvedenskega mnenja, mogoče zaključiti, da je pri tožnici bolezen potekala v dveh fazah. V letu 2000 je bronhialna astma postala kronična, v posledici (kar za pritožbeno sodišče ni sporno), pa se je pri tožnici pojavila tudi depresivnost in ankcioznost. Kroničnost bolezni je bila potrjena po bronho-dilatacijski terapiji 19.4.2000. Tožbo je tožnica vložila 13.2.2003. Del odškodninskega zahtevka, s katerim tožnica uveljavlja odškodnino za to novo škodo, ki po mnenju pritožbenega sodišča ni bila z gotovostjo predvidljiva, torej ni zastaran.

Iz izvedenskega mnenja izhaja, da so somatske bolečine pri bolnikih s kronično bronhialno astmo ponavadi blažje stopnje in nastanejo kot posledica vnetja sluznice v bronhijih in boleče dihalne muskulature. Bolečine je izvedenec ocenil kot 2/5 (1 - minimalno, 5 - maksimalno). Odkar je bolezen prešla v kronično fazo, je intenzivnost bolečin 2/5 prisotna vse dni v letu. To pomeni, da so bile bolečine v prvi fazi torej občasne, ne vsakodnevne. Sodišče prve stopnje je tožnici iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, za čas od 1991 dalje, pa tudi za bodoče bolečine, prisodilo 8.345,85 EUR (kar je, če del zahtevka ne bi bil zastaran, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, pravična odškodnina). Nova škoda iz tega naslova je vsakodnevna prisotnost bolečin. Po prosti oceni pritožbenega sodišča (1. odst. 216. člena ZPP), to pomeni za 1/3 večje bolečine, kot v prvi fazi tožničine bolezni, tako, da gre tožnici na račun nove škode, iz tega naslova, 2.781,95 EUR (200. in 203. člen ZOR; 179. in 182. člen OZ).

Iz naslova prestanega strahu, primarnega - "ob postavljanju diagnoze, saj vzroka za njene težave dolgo niso odkrili" in sekundarnega - "med preiskavami se je ustrašila, da bo imela pljučnega raka", "sekundarni strah je stalno navzoč ob tožničinem zavedanju, da je zbolela za neozdravljivo boleznijo ter da se njeno stanje lahko le slabša", je sodišče prve stopnje tožnici priznalo 4.172,93 EUR odškodnine. Priznalo ji je torej odškodnino iz tega naslova od leta 1991 do sojenja in tudi odškodnino za bodoči strah. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi terjatev iz tega naslova, do pojava nove škode iz naslova depresivno - anksioznega stanja, zastarana. Glede bodočega strahu je potrebno povedati, da je odškodnina za strah praviloma priznana le kot pretekla škoda. Ker pa zakon odškodnine za bodoči strah ne izključuje (182. člen OZ), se pritožbeno sodišče strinja, da gre tožnici odškodnina tudi za bodoči, gotovi strah, na račun njenega depresivno - anksioznega stanja. Odmero odškodnine (4.172,93 EUR), pritožbeno sodišče sprejema, vendar pa je, kot rečeno, del terjatve zastaran. Nova škoda je depresivno - anksiozno stanje, po ugotovitvah sodnega izvedenca, intenzivnosti 2/5 (1 - minimalno, 5 - maksimalno), torej dodaten strah (glede na kroničnost bolezni) zaradi negotovosti glede prihodnosti obolenja, ob stalnih nevzpodbudnih simptomih in negotovosti glede znižanja zmožnosti, kot je to opisalo sodišče prve stopnje. Po prosti oceni pritožbenega sodišča (216. člen ZPP), to pomeni za 1/3 večji strah, kot v prvi fazi tožničine bolezni, tako da gre tožnici na račun nove škode iz tega naslova, 1.391,97 EUR (200. in 203. člen ZOR, 179. in 182. člen OZ).

Glede zmanjšanja življenjske aktivnosti gre po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki temeljijo na izvedenskem mnenju in ki jih pritožbeno sodišče sprejema, pri tožnici za posledice nepovratnega izpada v pljučni funkciji od 20 do 25 % ter dodatnega povratnega izpada v pljučni funkciji ob vdihavanju nespecifičnih alergenov. Njena astma je uvrščena v stopnjo: zmerna perzistentna bronhialna astma, to je v stopnjo 3 od 4 stopenj. Ni pričakovati, da se bo njeno stanje izboljšalo, lahko pa se poslabša in preide v 4. stopnjo. Od 10.6.2004 dalje je popolnoma nesposobna opravljati pridobitno delo in je nezaposljiva, popolnoma je nesposobna opravljati težja fizična dela, omejena je v gibanju v naravi, kjer so lahko prisotne alergenogene snovi ter v zaprtih okoljih s kemičnimi hlapi (veleblagovnice, drogerije, cvetličarne, obrtne delavnice). Gospodinjska dela lahko opravlja s povečanimi napori. Zaradi tega tudi duševno trpi. Sodišče prve stopnje ji je iz tega naslova prisodilo 37.000,00 EUR odškodnine. Glede na zavrnitev ugovora zastaranja, torej odškodnino za čas od leta 1991 do izdaje sodbe in tudi za bodočo škodo iz tega naslova. Odmero odškodnine pritožbeno sodišče sprejema, spet pa je potrebno upoštevati, da je terjatev iz tega naslova delno zastaral. Tožnici gre odškodnina iz tega naslova le za novo škodo, upoštevaje kroničnost bolezni, ki je bila, kot rečeno, tožnici diagnosticirana v aprilu 2000. Spet po prosti oceni (216. člen ZPP), pritožbeno sodišče ocenjuje, da se je pri tožnici, na račun kroničnosti bolezni, življenjska aktivnost dodatno zmanjšala za 1/3 in torej duševne bolečine na ta račun povečale za 1/3, zato je tožnici tudi iz tega naslova prisodilo 1/3 odmerjene odškodnine, to je 12.333,33 EUR (200. in 203. člen ZOR, 179. in 182. člen OZ).

Skupaj gre torej tožnici 16.506,25 EUR odškodnine za nematerialno škodo.

Sodišče prve stopnje se je pravilno izreklo glede okoliščin prisilne poravnave, ki nima pravnega učinka na tožničino terjatev, saj gre za tako imenovano priviligirano terjatev delavcev (točka 7 sodbe).

Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo ustrezno spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP), sicer pa pritožbo zavrnilo in sodbo v preostalem izpodbijanem, ugodilnem delu, potrdilo (353. člen ZPP).

Ne glede na delno spremembo sodbe, je pritožbeno sodišče potrdilo odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka. Pri tem je upoštevalo, da je bil za toženo stranko sporen tudi temelj zahtevka, glede katerega pa je tožnica v celoti uspela (2. odst. 154. člena ZPP).

Je pa dolžna tožnica toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka je s pritožbo uspela z zneskom 33.012,53 EUR. Od te vrednosti ji je pritožbeno sodišče odmerilo pritožbene pravdne stroške. Toženi stranki gre 1.000 točk za sestavo pritožbe, skupaj z 20 % DDV (200 točk), je to 1.200 točk oziroma 550,80 EUR, skupaj s takso od navedenega zneska, 660,25 EUR, je to 1.211,05 oziroma 1.211,00 EUR. Te stroške je dolžna povrniti toženi stranki v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Svoje pritožbene stroške pa nosi sama (1. odst. 154. člena ZPP, 1. odst. 155. člena ZPP).