Jedro

Revident si z revizijo v okviru pomembnega pravnega vprašanja o neustavnosti uporabljene pravne norme, ob odsotnost izrecnih tožbenih ugovorov o neustavnosti uporabljene zakonske ureditve v postopku pred Upravnim sodiščem oziroma ob odsotnosti argumentov v obrazložitvi izpodbijane sodbe o tem, da je uporabljena zakonska norma skladna z ustavo, ne more izboljšati svojega pravnega položaja (doseči razveljavitve izpodbijane sodbe).

Drugačno stališče bi pomenilo spregled materialne neizčrpanosti tožbe v upravnem sporu in bi reviziji odvzelo pomen strankinega pravnega sredstva zoper pravnomočno sodbo, izdano v sporu z nasprotno stranko in v okvirih, določenih s tožbenimi navedbami. Rezultat tega bi bil nedopusten, saj bi revizija po vsebini (formalni pogoj pravnomočno zavrnjene tožbe bi bil sicer izpolnjen) postala izredno pravno sredstvo mimo (ne zoper) pravnomočne sodne odločitve, a z možnostjo vpliva nanje.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije je na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije (FURS), številka DT 4934-536800/2015-1 06-720-02 z dne 2. 9. 2015. S tem sklepom je bila zoper tožnika zaradi izterjave 211.046,41 EUR začeta davčna izvršba na premičnine.

2. Vrhovno sodišče je na tožnikov predlog s sklepom X DoR 29/2017 z dne 11. 4. 2018 dopustilo revizijo glede vprašanja ustavne skladnosti tretjega odstavka 157. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki določa nesuspenzivnost pritožbe v postopku davčne izvršbe, v primerih, ko se s sklepom dovoli davčna izvršba na dolžnikove premičnine, pritožba pa ne ovira njihove prodaje. Glede na navedeno bi moralo Vrhovno sodišče odločati o ustavni skladnosti zakonske ureditve, ki dopušča, da se zarubljene premičnine prodajo pred dokončnostjo in pravnomočnostjo izvršilnega naslova oziroma sklepa o izvršbi.

3. Tožnik (v nadaljevanju revident) je v pravočasno vloženi reviziji predlagal, naj ji Vrhovno sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da razveljavi 3. točko sklepa o davčni izvršbi na premičnine z dne 2. 9. 2015, podrejeno, naj spremeni izpodbijano sodbo tako, da razveljavi 3. točko omenjenega sklepa ter jo nadomesti s tem, da določi, da se prodaja zarubljenih premičnin opravi po pravnomočnosti izvršilnih naslovov.

**K I. točki izreka**

4. Revizija ni dovoljena.

5. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, v 374. členu določa, da se nedovoljena revizija zavrže s sklepom (prvi odstavek). Revizija med drugim ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa (drugi odstavek istega člena).

6. Upravno sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da obravnavana izterjava temelji na odločbi davčnega organa z dne 1. 6. 2015, ki je postala izvršljiva 16. 7. 2015. Navedlo je, da dolžnik glede na peti odstavek 157. člena ZDavP-2 v postopku davčne izvršbe ne more izpodbijati izvršilnega naslova, zato je tudi v upravnem sporu predmet presoje le pravilnost in zakonitost sklepa o izvršbi, medtem ko so zoper izvršilni naslov dopustna pravna sredstva v postopku, v katerem je bil izdan. Na podlagi tega je sprejelo stališče, da je bila za izdajo izpodbijanega sklepa o izvršbi na premičnine pomembna izvršljivost izvršilnega naslova, ne pa njegova dokončnost in pravnomočnost.1

7. Izpodbijana sodba temelji torej na stališču o izpolnjenosti zakonskega pogoja za izvršbo, ne pa na presoji utemeljenosti tako določenih pogojev v ZDavP-2, niti na presoji dopustnosti možnih posledic nesuspenzivne pritožbe zoper sklep o izvršbi na premičnine. Te presoje s tožbenimi navedbami, do katerih bi se lahko opredelila tožena stranka ter moglo in moralo tudi upravno sodišče, revident ni vzpodbudil. Kot ugotavlja Vrhovno sodišče, v tožbi več od tega, da je bil izvršilni naslov izdan na podlagi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter da odločba še ni dokončna in pravnomočna, ni navajal. Tej okoliščini, razen da je opozoril nanjo, ni pripisal nobenega dodatnega pomena in v zvezi z njo ni predstavil stališč, pomembnih za izdajo sklepa o izvršbi na premičnine ali za opravljanje dejanj izvršbe in s tem za odločitev o njegovi tožbi. Tako ni ne izrecno ne po vsebini problematiziral katerega od vidikov nesuspenzivnosti pravnih sredstev, povezanih s postopkom davčne izvršbe na premičnine oziroma s katero od njenih faz. Prav tako se ni opredeljeval glede ustavnopravnih vidikov določb ZDavP-2, na podlagi katerih se izvršba na dolžnikove premičnine v celoti lahko opravi že pred dokončnostjo oziroma pravnomočnostjo izvršilnega naslova ali sklepa o izvršbi, in tudi ni zatrjeval, da zakonska sredstva za zadržanje izvršbe niso zadostna. Ni trdil niti, da bi bil rezultat nesuspenzivnosti pritožbe zoper sklep o izvršbi na premičnine, ki omogoča poplačilo upnika še pred uveljavitvijo dolžnikove pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, nesprejemljiv in iz katerih razlogov.2 Kršitev omenjene ustavne določbe je v tožbi zatrjeval le v zvezi z očitkom pomanjkljive obrazložitve izpodbijanega sklepa o izvršbi. Tako se zapis v 15. točki izpodbijane sodbe, ki zaključuje obrazložitev – da sodišče po navedenem ne najde zatrjevane kršitve pravice do pravnega sredstva –, v nobenem primeru ne more nanašati na nesuspenzivnost pritožbe zoper sklep o davčni izvršbi.

8. Izpodbijana sodba ob odsotnosti konkretnih tožbenih očitkov in tudi sicer ne temelji na stališčih, ki bi se nanašala na nesuspenzivnost in s tem povezane učinke pritožbe zoper sklep o izvršbi na premičnine. Ker tovrstnih stališč, zaradi katerih bi bila tožba zavrnjena, ni, se na izpodbijano odločitev upravnega sodišča ne nanaša niti vprašanje ustavne skladnosti določbe tretjega odstavka 157. člena ZDavP-2. Da je revident šele pred Vrhovnim sodiščem izpostavil okoliščine glede nesuspenzivnosti pritožbe zoper sklep o davčni izvršbi na premičnine kot zanj spornega vidika pravnega sredstva in z njimi povezano vprašanje ustavne skladnosti omenjene določbe 157. člena ZDavP-2,3 nenazadnje izhaja tudi iz tega, da odgovor na dopuščeno vprašanje ne more vplivati na že omenjeno nosilno stališče izpodbijane sodbe. Odgovor bi pojasnil ustavnoskladnost zakonske ureditve pravnega sredstva zoper sklep o izvršbi, ne pa pogojev za njegovo izdajo.

9. Obrazloženo vzpostavlja neupoštevnost revizijskih navedb pri presoji zakonitosti izpodbijane sodbe, kar pomeni, da Vrhovno sodišče ne obravnava dopuščenega pravnega vprašanja. V prid temu govori tudi dejstvo, da bi drugačno stališče pomenilo spregled materialne neizčrpanosti tožbe v upravnem sporu in reviziji odvzelo pomen strankinega pravnega sredstva zoper pravnomočno sodbo, izdano v sporu z nasprotno stranko in v okvirih, določenih s tožbenimi navedbami. Rezultat tega bi bil nedopusten, saj bi revizija po vsebini (formalni pogoj pravnomočno zavrnjene tožbe bi bil sicer izpolnjen) postala izredno pravno sredstvo mimo (ne zoper) pravnomočne sodne odločitve, a z možnostjo vpliva nanje.

10. Navedeno in ker revizija izven dopuščenega obsega ni dovoljena (tretji odstavek 374. člena ZPP), pomeni, da si revident z njo ne more izboljšati svojega pravnega položaja (doseči razveljavitve izpodbijane sodbe). Vrhovno sodišče jo je zato zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo (374. člen v zvezi s 377. členom ZPP).

**K II. točki izreka**

11. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP.

**Glasovanje**

12. Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel z dvema glasovoma proti enemu. Proti je glasoval vrhovni sodnik dr. Kerševan, ki je dal odklonilno ločeno mnenje.

1 Kljub temu revident v reviziji trdi, da se sodišče ni opredelilo do njegovih navedb o tem, da odločba o odmeri davka z dne 1. 6. 2015 še ni dokončna in pravnomočna. 2 Tožena stranka je v odgovoru na revizijo pojasnila, da revidentu ob rubežu 12. 4. 2016, torej še pred tožbo, ki je bila vložena 23. 5. 2016, ni bilo zarubljeno nobeno premično premoženje. 3 Tako je v predlogu za dopustitev revizije šele temu sodišču predlagal, naj začne postopek za oceno ustavnosti.

ODKLONILNO LOČENO MNENJE VRHOVNEGA SODNIKA DR. ERIKA KERŠEVANA [Povezava na pdf dokument](/mma_bin.php?static_id=2019061012352960 "Povezava na pdf dokument")