Jedro

Vsebinska pravilnost izvršilnega naslova ni predmet presoje v postopku davčne izvršbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ nad tožnikom začel davčno izvršbo dolžnega zneska obveznosti, ki skupaj z glavnico, zamudnimi obrestmi, stroški davčne izvršbe in stroški za pot izterjevalca znašajo 211.046,41 EUR (1. točka izreka). V izreku izpodbijanega sklepa je navedeno, da so obveznosti razvidne iz izvršilnih naslovov, navedenih v tabeli, v kateri je naveden datum izvršljivosti, znesek obveznosti in obračun obresti (2. točka izreka). Prvostopenjski organ je odločil, da se izvršba opravi z rubežem, cenitvijo in s prodajo premičnin, ki so v tožnikovi lasti oziroma posesti.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa prvostopenjski organ pojasnjuje, da je iz knjigovodskih evidenc davčnega organa razvidno, da tožnik v predpisanem roku ni poravnal obveznosti, ki so navedene v izreku sklepa. Pri tem se sklicuje na 143. in 145. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Pojasnjuje še, da se od davkov, ki jih zavezanec za davek ni plačal v predpisanem roku, v skladu s prvim odstavkom 96. člena ZDavP-2 plačajo zamudne obresti. Na podlagi prvega odstavka 152. člena ZDavP-2 plača dolžnik (tudi) vse stroške davčne izvršbe. V skladu s 66. členom Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik) znašajo stroški za sklep o davčni izvršbi 75,00 EUR.

3. Tožnik je zoper izpodbijani sklep vložil pritožbo, ki ji je drugostopenjski organ delno ugodil tako, da je izpodbijani sklep odpravil v delu, ki se nanaša na izvršilne naslove, navedene v tabeli 2. točke izreka pod zaporednimi številkami 2, 5, 6 in 7. V preostalem delu je pritožbo tožnika zavrnil. Z odločbo drugostopenjskega organa je bila zavrnjena tudi zahteva tožnika za povrnitev stroškov postopka.

4. V obrazložitvi svoje odločbe drugostopenjski organ navede razloge za delno odpravo izpodbijanega sklepa. Glede ostalega dela pa pojasnjuje, da je podlaga izdaje izpodbijanega sklepa odločba, št. 0610-1704/12-37 z dne 1. 6. 2015 (zaporedni številki 3 in 4 tabele v izreku sklepa), ki je izvršljiva (87. člen ZDavP-2) in tako predstavlja veljaven izvršilni naslov v skladu s 1. točko drugega odstavka 145. člena ZDavP-2. V vsebinsko presojo pritožbenih navedb, ki se nanašajo na navedeno odločbo, se pritožbeni organ ni spuščal, saj so te predmet odločanja v pritožbenem postopku zoper odločbo, ki v tej zadevi predstavlja izvršilni naslov. O zadržanju in odlogu davčne izvršbe odloča prvostopenjski organ v drugem postopku in ne v postopku davčne izvršbe, pri čemer je iz podatkov v upravnem spisu razvidno, da je bilo v konkretnem primeru o tem že odločeno. Glede na pritožbene ugovore v zvezi z nepravilno vročitvijo izpodbijanega sklepa drugostopenjski organ pojasnjuje, da je tožnik izpodbijani sklep (osebno) prevzel in se je z njim seznanil, kar pomeni, da zaradi tega ni utrpel nobene škode. Tudi glede stroškov predmetne davčne izvršbe v višini 75,00 EUR drugostopenjski organ meni, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna. Glede na to, da pritožba zoper izpodbijani sklep ne zadrži izvršitve (tretji odstavek 157. člena ZDavP-2), postane izpodbijani sklep izvršljiv, ko se vroči stranki, z dnem izvršljivosti pa mora tožnik plačati tudi stroške davčne izvršbe. Zahtevi tožnika za povračilo stroškov postopka pa pritožbeni organ ni ugodil, saj je (pri)tožnik s pritožbo uspel v neznatnem delu, glede na znesek, ki se terja z izpodbijanim sklepom.

5. Tožnik zoper izpodbijani sklep v zvezi z II. in III. točko izreka odločbe drugostopenjskega organa vlaga tožbo v upravnem sporu iz razlogov napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep (v zvezi z odločbo drugostopenjskega organa) odpravi in samo odloči tako, da zadevni postopek davčne izvršbe ustavi, razveljavi vsa opravljena izvršilna dejanja in toženki naloži, da mu povrne stroške davčne izvršbe, podredno pa sodišču predlaga, da zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. V obeh primerih tožnik predlaga tudi, da sodišče naloži toženki v plačilo njegove stroške upravnega spora, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Tožnik v tožbi vztraja z ugovorom, da je v zadevi podana bistvena kršitev določb postopka, saj je bil izpodbijani sklep vročen tožniku osebno, čeprav je bil prvostopenjski organ predhodno obveščen o tem, da ga v tem postopku zastopa pooblaščena odvetniška družba. Nadalje tožnik ugovarja, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti oziroma je njegov preizkus, zaradi pomanjkljive obrazložitve, močno otežen. Prvostopenjski organ je pri izdaji izpodbijanega sklepa uporabil posplošeno obrazložitev, v kateri je navedel tudi pravno podlago glede teka zakonskih zamudnih obresti za obdobja zapadlosti od leta 2007 do 2011, kar v predmetni zadevi ni relevantno. Iz izreka izpodbijanega sklepa in njegove obrazložitve ne izhaja datum izvršljivosti po izvršilnem naslovu, navedenem pod zaporedno številko 1 tabele, v višini 75,00 EUR. Pomanjkljiva obrazložitev upravnega akta pa rezultira v kršitvi ustavne pravice do pravnega sredstva. Tožnik v tožbi navaja tudi, da drugostopenjski organ ni odgovoril na vse pritožbene navedbe. Nadalje izpostavlja, da odločba z dne 1. 6. 2015, ki je kot izvršilni naslov podlaga izdaje izpodbijanega sklepa, še ni dokončna in pravnomočna, saj je zoper odločbo vložil pritožbo, v kateri je obrazloženo ugovarjal kršitve, ki jih navaja tudi v tožbi.

7. Toženka vsebinskega odgovora na tožbo ni podala, je pa sodišču poslala upravni spis, ki se nanaša na zadevo.

K I. točki izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. V konkretnem primeru je sporen tisti del sklepa o davčni izvršbi, ki se nanaša na izterjavo po odločbi o odmeri dohodnine od nenapovedanih dohodkov, št. 0610-1704/12-37 z dne 1. 6. 2015 (zaporedni številki 3 in 4 tabele v izreku sklepa), ter na stroške v zvezi z davčno izvršbo (za izdajo sklepa o izvršbi v višini 75,00 EUR). V ostalem delu je namreč drugostopenjski organ izpodbijani sklep odpravil. 10. V spornem delu izreka je izpodbijani sklep po presoji sodišča zakonit in pravilen iz vseh razlogov, ki jih navajata davčna organa v obrazložitvi sklepa oziroma drugostopenjske odločbe. Sodišče zato njunih razlogov ne ponavlja, temveč se nanje po pooblastilu z 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje.

11. V zvezi s tožbenimi ugovori sodišče, enako kot pred tem že pristojni davčni organ, ugotavlja, da izterjava temelji na odločbi z dne 1. 6. 2015, ki je postala izvršljiva 16. 7. 2015. Ugotovitev je skladna s podatki upravnega spisa in med strankama tudi ni sporna. Sporno pa tudi ni, da tožnik obveznosti, ki se mu jih z izvršilnim naslovom nalaga, ni izpolnil. Vsebinska pravilnost izvršilnega naslova (odločbe z dne 1. 6. 2015) ni predmet presoje v postopku davčne izvršbe. V postopku davčne izvršbe namreč dolžnik ne more z uspehom izpodbijati izvršilnega naslova (peti odstavek 157. člena ZDavP-2). Enako velja za upravni spor, katerega predmet je le presoja pravilnosti in zakonitosti sklepa o izvršbi. Zoper izvršilni naslov so namreč dopustna pravna sredstva v postopku, v katerem je izdan, pri čemer tudi sam tožnik v tožbi navaja, da je zoper odločbo z dne 1. 6. 2015 vložil pritožbo. Da o njej v času izdaje izpodbijanega sklepa še ni bilo odločeno (in da tedaj izvršilni naslov še ni bil dokončen in pravnomočen, kar ugovarja tožnik), v postopku davčne izvršbe ni pomembno, saj je bistveno le, da je bila odločba z dne 1. 6. 2015 v času izdaje izpodbijanega sklepa izvršljiva. Neutemeljen je zato tožbeni ugovor, da pritožbeni organ ni v celoti in vsebinsko presodil vseh navedb tožnika, ki so po njegovem mnenju za odločitev v zadevi relevantne. Navedb, za katere upravni organ v odločbi ugotovi, da na odločitev ne morejo vplivati, namreč vsebinsko ni dolžan presojati.

12. Tudi sicer sodišče ugotavlja, da obrazložitev izpodbijanega sklepa v povezavi z obrazložitvijo odločbe drugostopenjskega organa (ki je razloge, ki narekujejo izpodbijano odločitev dopolnil na podlagi prvega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), obsega vse elemente, določene v prvem odstavku 214. člena ZUP.

13. Tožnik pa tudi ne more uspeti z ugovori zoper izterjavo stroškov izdaje sklepa o davčni izvršbi. Stroški davčne izvršbe se v skladu s 6. točko 151. člena ZDavP-2 obračunajo v sklepu o izvršbi. Po izrecni določbi 152. člena ZDavP-2 je dolžnik tisti, ki plača vse stroške davčne izvršbe. Višino stroškov določi minister, pristojen za finance (četrti odstavek 152. člena ZDavP-2). Ko gre za sklep o izvršbi na dolžnikove premičnine, kot je bil izdan v konkretnem primeru, znašajo po določbah 66. člena Pravilnika, veljavnega v času izdaje izpodbijanega sklepa, stroški za sklep o izvršbi 75,00 EUR in s tem toliko, kot se terja od tožnika v konkretnem primeru. Tožnik neutemeljeno ugovarja, da bi moral izrek izpodbijanega sklepa, skladno z določbo 3. točke 151. člena ZDavP-2, vsebovati tudi navedbo datuma izvršljivosti stroškov davčne izvršbe. Nastop izvršljivosti kot obvezna sestavina izreka sklepa o davčni izvršbi je v 3. točki 151. člena ZDavP-2 določena v zvezi z izvršilnim naslovom, kar pa ne velja za stroške davčne izvršbe, ki so navedeni v 6. točki istega člena. Obveznost plačila stroškov izdaje sklepa o izvršbi namreč v času njegove izdaje ni (še) izvršljiva, saj postane izvršljiva, ko se sklep o davčni izvršbi vroči dolžniku, kot je pravilno obrazložil drugostopenjski organ v svoji odločbi.

14. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da je prvostopenjski organ bistveno kršil določbe postopka s tem, ko je izpodbijani sklep vročil tožniku osebno, čeprav je bil predhodno obveščen o tem, da ga v predmetnem postopku zastopa pooblaščena odvetniška družba. Iz upravnega spisa izhaja, da je prvostopenjski organ 11. 9. 2015 prejel splošno pooblastilo, s katerim tožnik v zadevnem upravnem postopku davčne izvršbe za zastopanje pooblašča odvetniško družbo. Skladno z določbo četrtega odstavka 88. člena ZUP, po kateri se šteje, da je dokument vročen stranki, kadar je vročen njenemu pooblaščencu, je bila zato vročitev izpodbijanega sklepa tožniku opravljena dne 21. 10. 2015, ko je bil vročen pooblaščeni odvetniški družbi, ne glede na to, da je bil pred tem dne 17. 9. 2015 vročen (tudi) neposredno tožniku. Vročitev sklepa pa sama po sebi nima vpliva na njegovo zakonitost, pač pa na njegovo pravno učinkovanje (izvršljivost, začetek teka pritožbenega roka). Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo, vloženo po pooblaščeni odvetniški družbi vsebinsko obravnaval, torej štel za pravočasno, zato dejstvo, da je bil izpodbijani sklep vročen (tudi) tožniku neposredno ni moglo vplivati na njegovo zakonitost. 15. Sodišče po navedenem tudi ne najde zatrjevane kršitve pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave Republike Slovenije).

16. Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa utemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnavne.

K točki II. izreka:

18. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.