Jedro

Tožnik je pomagal pri odtujitvi mesa, ki je bil last tožene stranke. S svojim ravnanjem je huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj bi se skladno s 37. členom ZDR-1 moral vzdržati ravnanj, ki škodujejo delodajalcu, kršil je tudi 11. člen pogodbe o zaposlitvi. Izpolnil je tudi znake kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 204. člena KZ-1 oziroma pomoči pri tem kaznivem dejanju, skladno z 38. členom KZ-1, zato sta bila podana razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 4. 2015, s katero je tožniku 9. 4. 2015 prenehalo delovno razmerje, nezakonita in se razveljavi ter da tožniku delovno razmerje ni prenehalo z 8. 4. 2015, temveč z vsemi pravicami in obveznosti še vedno traja do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Nadalje je zavrnilo tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika v roku 8 dni, da ne bo izvršbe, za čas od 8. 4. 2015 do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje prijaviti v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ, mu za ta čas obračunati plače, ki bi jih prejel, če bi bil na delu, od pripadajočih zneskov plač odvesti davke in prispevke, in mu izplačati neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega zneska neto plače do plačila, ter mu plačati odškodnino v znesku 14.405,94 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2015 do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži v plačilo pravdne stroške tožnika, oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Postavljena izvedenka mag. A.A. ni opravila ogleda in morebitne rekonstrukcije dogodka. Tožniku ni bila dana možnost sodelovanja pri preizkusu pretovarjanja 200 kg mase s strani dveh oseb, kot naj bi ga izvedla izvedenka, tega preizkusa pa izvedenka tudi ni izpostavila v pisnem mnenju. Tožnik se pri tem sklicuje na 22. in 25. člen Ustave RS. Sodišče bi moralo slediti njegovemu predlogu za postavitev novega izvedenca, poleg tega pa tudi ni ustrezno obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov. Tožena stranka ni dokazala očitka iz odpovedi, da naj bi tožnik pomagal odtujiti okoli 200 kg mesa, saj je sodišče zaključilo, da naj bi odtujil vsaj 100 kg mesa. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo nepravilno in nepopolno ter napačno zaključilo, da ni pomembna vrsta mesa in pakiranje, temveč le to, da je bilo meso last tožene stranke in da ga je tožnik odtujil, česar ne bi smel storiti. Izvedenka je namreč v mnenju z dne 6. 5. 2015 navedla, da iz posnetka ne more ugotoviti, kaj je v vozičkih in rdečem zabojniku, in da je voznik imel štiri škatle, v katere gre 20 kg razsutega oz. 15 kg pakiranega mesa. Sodišče bi moralo upoštevati tožnikovo izpovedbo, ki je tožena stranka ni s stopnjo prepričanja uspela ovreči, tako pa je arbitrarno povzelo le del njegove izpovedi. Sodišče je napačno povzelo izpoved B.B.. Varnostniki so videli listek na senzorju, a ga niso odstranili, tako pa so onemogočili pregled voznika. Sodišče pri sprejemanju dokazne ocene ni sledilo metodologiji, ki izhaja iz načela proste presoje dokazov. Pomanjkljivo in enostransko je povzelo izpovedi prič, sodba pa je pomanjkljivo obrazložena. Tožniku je bila s tem kršena pravica iz 22. člena Ustave RS in pravica do poštenega sojenja. Nepravilen je tudi zaključek glede obstoja odpovednega razloga po 4. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, saj je tožnik toženi stranki bolniški list dostavil, zato ni mogoče šteti, da ga ni bilo v službo iz neupravičenega razloga. Tožena stranka je priznala, da je 1. 4. 2015 po pošti prejela kopijo bolniškega lista za čas odsotnosti od 16. 3. - 21. 3. 2015. Priglaša stroške postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je mag. A.A. podala strokovno izvedensko mnenje na podlagi listin v spisu in ogledov posnetkov nadzornih kamer, hkrati pa opravila preizkus prelaganja mesa. Enako je ugotovil tudi izvedenec C.C.. Iz posnetkov je razvidno, da je imel voznik malic polne posode, ki jih ni bilo mogoče zapreti, in je iz njih gledala folija. Tožnik 15. 3. 2015 ni imel ključev od oddelka predelave v drugem nadstropju, kamor naj bi po njegovih trditvah peljal meso. Iz posnetka je vidno, da je odšel v klet, in ne v drugo nadstropje. Sodišče je pravilno zaključilo, da je tožnik B.B. predal meso, ki ga je ta nato odtujil, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga zakonita. Hkrati pa bi moral tožnik svojo odsotnosti javiti že pred 1. 4. 2015. Priglaša stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba.

6. V izpodbijani sodbi ni podana bistvena kršitev postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje pravilno povzelo vse izvedene dokaze, tudi izpoved priče B.B.. Iz izpovedi te priče izhaja, da je tožniku naročila, naj malice odda v tretjem ali četrtem nadstropju, kar je sodišče prve stopnje v sodbo pravilno povzelo, hkrati pa (utemeljeno) izpostavilo, da je tožnik sam izpovedal, da je malice oddal v pritličju. V izpodbijani sodbi tako ni zatrjevanega nasprotja med razlogi sodbe o vsebini listin oz. zapisnikov o izvedbi dokazov ter med samimi listinami oz. zapisniki, in ni podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, s katerimi tožnik smiselno zatrjuje kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma kršitev pravice do izjave oziroma načela kontradiktornosti, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca. Pravica do enakega varstva oziroma pravica do izjave, ki je varovana v 22. členu Ustave RS, vključuje tudi pravico, da je stranki zagotovljena možnost sodelovanja v dokaznem postopku ter možnost, da se izjavi o rezultatih dokazovanja, iz pravice do enakega varstva pravic pa načelno izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov. Vendar pa strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče je dolžno izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Dokazi niso pomembni, če je dejansko stanje v zadevi že dovolj raziskano, oziroma če glede na materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti, niso pomembni, ker na končno odločitev ne morejo vplivati, tudi če potrdijo navedbe, v zvezi s katerimi so bili predlagani. Sodišče torej lahko zavrne izvedbo dokaza v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno, ali je že dokazano. Zavrnitev dokaznega predloga mora obrazložiti bodisi v sklepu o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) ali pa v obrazložitvi končne odločbe, tako da pojasni razloge nepotrebnosti, nerelevantnosti oziroma neprimernosti predlaganega dokaza, tako da je stranki dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga (takšna stališča so bila zavzeta v številnih odločbah Vrhovnega sodišča RS, npr. v zadevah opr. št. II Ips 69/2015, VIII Ips 144/2013).

8. Pritožba navaja, da naj bi bila kršena pravila pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni postavilo novega izvedenca. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog zavrnilo iz utemeljenih razlogov, saj je pravilno presodilo, da so relevantna dejstva ugotovljena oziroma dokazana že z izvedenskim mnenjem izvedenke živilske stroke, mag. A.A.. Njeno mnenje je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo kot strokovno in razumljivo, zaradi česar ni bilo potrebe za imenovanje novega izvedenca. Tožnik neutemeljeno izpostavlja, da mu ni bila dana možnost sodelovanja pri preizkusu pretovarjanja 200 kg mase s strani dveh oseb, katerega je opravila izvedenka in ga izrecno omenila (šele) na zaslišanju. Imenovana izvedenka je sodna izvedenka za področje živil - živilske stroke, ki je na podlagi danih podatkov o številu oseb in vozičkov v dvigalu, obliki dvigala in času, ki sta ga dve osebi imeli za pretovarjanje mesa, ter na podlagi svojega znanja in izkušenj lahko izvedla preizkus, ali dve osebi lahko preložita cca 200 kg mesa v 110 sekundah. Pri tem je izvedenka posebej izpostavila, da je to možno v primeru, če gre za predpripravljeno oziroma predpakirano, zavito meso, in da to storita dve osebi, ki sta vnaprej dogovorjeni. Vsi podatki, na podlagi katerih je izvedenka opravila preizkus, so bili razvidni iz spisa oziroma videoposnetkov, zato ogled ni bil potreben. Pri tem pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, ki je izpostavilo, da bi oziroma je lahko šlo tudi za manjšo količino mesa, saj je bistvo izredne odpovedi očitek, da je tožnik pomagal pri odtujitvi mesa, ki je bil last tožene stranke.

9. Dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev je bilo tako pravilno in popolno ugotovljeno z izvedenimi dokazi, zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje z neizvedbo predlaganega dokaza kršilo določbe pravdnega postopka. Razloge za zavrnitev tega in drugih dokaznih predlogov, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša, pa je sodišče prve stopnje navedlo v 3. točki točki obrazložitve izpodbijane sodbe, zato je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da sodišče ni ustrezno obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov.

10. Sodba je tudi sicer jasno obrazložena in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se ni dolžno izrecno opredeliti do prav vsakega dokaza, ki ga je izvedlo, mora pa se opredeliti do vseh relevantnih dejstev in dokazov, iz katerih ta dejstva izhajajo. To je sodišče prve stopnje storilo, zato ni utemeljena pritožbena navedba, da v izpodbijani sodbi niso jasno opredeljeni razlogi za zavrnitev zahtevka. Pravilnost odločitve pa pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa uporabe materialnega prava.

11. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev v celoti pravilna. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP dodaja:

12. V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 4. 2015, ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi 1., 2. in 4. alineje 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in spremembe; ZDR-1), po katerih lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja), oziroma če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja) in če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti (4. alineja). V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožniku očitala, da: - je 15. 3. 2015 okoli 8.40 ure pomagal odtujiti približno 200 kg mesa s tem, ko ga je brez dovoljenja predal B.B., s čimer je delodajalca oškodoval za približno 756,00 EUR; - da od 16. 3. 2015 do vključno 7. 4. 2015, kar je več kot pet dni zaporedoma, ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil tožene stranke kot delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

13. Iz posnetka, v zvezi s katerim tožnik ni zanikal, da je na njem, je razvidno, da je tožnik dne 15. 3. 2015 v dvigalo vstopil 8:37:50 z dvema vozičkoma, pri čemer je bil en poln, na njem je bila še rdeča škatla, drugi pa je bil skoraj prazen (tožnik sam je izpovedal, da je imel v njem 10 do 15 kg mesa). Ko je tožnik stopil iz dvigala (potem ko se je z njim odpeljal v klet in bil v njem 110 sekund skupaj z voznikom malic B.B.), je imel vozička naložena enega na drugem, pri čemer rdeče škatle ni videti. Kot izhaja tudi iz izvedenskega mnenja z dne 6. 5. 2016, spodnji voziček ni tako poln kot pri vstopu v dvigalo, saj sicer tožnik vozičkov zaradi rdeče škatle ne bi mogel postaviti enega na drugega. V primeru, da bi škatla bila v spodnjem vozičku (glede na to, da se rdeče škatle na posnetku ne vidi), pa bi to pomenilo, da v spodnjem vozičku ni mesa. V vsakem primeru je tožnik iz dvigala stopil z manj mesa na vozičku oziroma celo brez mesa in ga je v času, ko je bil v dvigalu, predal naprej. Izvedenka je v zvezi s tem še poudarila, da se iz gibanja tožnika po izstopu iz dvigala da sklepati, da sta vozička precej prazna.

14. B.B. je v dvigalo v kleti vstopil 8:38:55 s štirimi črnimi škatlami na "dvonivojskem" vozičku (prevažal je dve zgoraj in dve spodaj), pri čemer je izpovedal, da je pripeljal 10 malic. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je voziček brez težav zapeljal v dvigalo. Iz dvigala je nato izstopil s tremi škatlami zgoraj in eno spodaj, pri čemer je ena škatla zgoraj slabo zaprta, spodnja je precej polna, napol odprta in iz nje štrli folija. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da gibanje B.B. daje vtis, da je voziček težak. Pri tem ni nepomembno, da je voznik dostavil 10 malic, ki zagotovo ne zavzamejo štirih posod.

15. Sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov, predvsem videoposnetka, mnenja izvedenke in izpovedi prič D.D., E.E. in F.F. tožnikovi izpovedbi o tem, da je imel namen meso peljati v 2. nadstropje in da je vozička zložil enega na drugega zaradi lažjega transporta, utemeljeno ni verjelo. Pravilno je na posameznih mestih tudi izpostavilo neujemanje njegove izpovedi z ugotovitvami, ki izhajajo iz ostalih izvedenih dokazov, oziroma nelogičnost njegove izpovedi, in napravilo pravilno dokazno oceno.

16. Nebistvene so pritožbene navedbe o tem, da izvedenka ni mogla ugotoviti, kaj oz. kakšno meso je v vozičku, saj je tožnik sam potrdil, da je vozil meso. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, niti ni pomembno, za kakšno meso je šlo, saj med strankama ni bilo sporno, da je šlo za meso v lasti tožene stranke. Sodišče prve stopnje je zato pravilno navedlo, da četudi bi šlo za meso 4. kategorije, za katerega tožnik zatrjuje, da gre za odpad, tožnik tega mesa ne bi smel odtujiti oziroma pomagati pri odtujitvi. Pri tem tudi ni bistveno, da je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča šlo za odtujitev manjše količine mesa od 200 kg, kolikor je tožena stranka tožniku očitala v sporni odpovedi, saj je bistvo izredne odpovedi očitek, da je tožnik pomagal pri odtujitvi mesa, ki je bil last tožene stranke. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožnik s svojim ravnanjem huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj bi se skladno s 37. členom ZDR-1 moral vzdržati ravnanj, ki škodujejo delodajalcu, kršil je tudi 11. člen pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je s svojim ravnanjem izpolnil tudi znake kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/2008 in spremembe; KZ-1) oziroma pomoči pri tem kaznivem dejanju skladno z 38. členom KZ-1, zato sta bila podana odpovedna razloga po 1. in 2. alineji 110. člena ZDR-1. 17. Tožena stranka je dokazala tudi obstoj odpovednega razloga iz 4. alineje 110. člena ZDR-1, saj je bil tožnik od 16. 3. 2015 dalje odsoten z dela, tožene stranke pa vse do podaje pisnega zagovora dne 1. 4. 2015 ni obvestil o razlogih svoje odsotnosti. Čeprav je tožena stranka istega dne (1. 4. 2015) prejela potrdilo o upravičeni odsotnosti z dela, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bi jo tožnik lahko o razlogih svoje odsotnosti obvestil že prej, saj mu je njegovo zdravstveno stanje to dopuščalo. Neutemeljene so pritožbene navedbe o tem, da ni mogoče šteti, da ga v službo ni bilo iz neupravičenega razloga, saj mu tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tega ni očitala. Očitala mu je, da na delo ni prišel pet delovnih dni zapored, o razlogih za svojo odsotnost pa je ni obvestil, čeprav bi to mogel in moral storiti.

18. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Skladno s 5. odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004) pa tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.