Jedro

Pravni interes mora izhajati iz določenega pravnega razmerja med intervenientom in eno izmed strank. Sam ekonomski interes kot podlaga za vključitev intervenienta v pravdo ne zadostuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 71541/2014 z dne 14. 7. 2014 ostane v veljavi v prvem in tretjem odstavku točke 2 izreka za znesek 10.490,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2014 dalje do plačila, v preostalem delu je sklep razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnici je naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki v znesku 471,97 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper obsodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter v izpodbijanem delu sodbe spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek; podrejeno pa da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožena stranka navaja, da bi morala tožena stranka po smrti A. A. tožbo spremeniti, kar naj bi sodišče prve stopnje preseglo in s tem bistveno kršilo določbe postopka (105. in 180. člen ZPP). Nadalje navaja, da B. B. ni izkazal pravnega interesa za stransko intervencijo, saj zgolj delovanje v okviru drugega s.p. ne utemeljuje pravnega interesa, na strani stranskega intervenienta bi bila lahko zgolj C. C. Odločitev o dopustitvi stranske intevencije je zmotna in je to kršitev tožena stranka grajala na prvem naroku za glavno obravnavo. Ker stranska intervencija ni dopustna, sodišče ne bi smelo upoštevati pri odločanju njegovih navedb in tudi zaslišanja, saj bi bil lahko zaslišan kot priča, ne pa da je bil navzoč pri vseh procesnih dejanjih. Prav tako naj bi sodišče preseglo okvire materialnega procesnega vodstva, ko je tožnico pozvalo na izjasnitev ali izjave B. B. šteje kot za svoje. Sodišče ne bi smelo upoštevati izpovedi B. B., prav tako tožena stranka nasprotuje izvedbi dokaza z vpogledom v spis Okrožnega sodišča v Celju, II Pg 778/2011, saj tožeča stranka ni navedla prav tako kot sodišče, katere listine se vpogledajo. Nadalje tožena stranka trdi, da so napačni zaključki sodišča prve stopnje, da ne gre za fiktivno pogodbo. Razen z izpovedjo B. B. tožnica ni uspela izkazati obstoja pogodbe in je na mestu zaključek, da tožnica ni uspela izkazati obstoja te pogodbe. Prav tako so napačni zaključki, da ni pogoja za plačilo provizije podagentski pogodbi izdaje računa in po stališču tožene stranke obveznost ni nastala in je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedi tožnice in B. B. Nadalje tožena stranka očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb postopka, ker v kolikor ni bilo dogovora o višini provizije, ni mogoče zaključiti, da je bila dogovorjena v višini 60% in pri tem sledi izpovedi B. B., ki je tudi izdal sporne listine. Tožena stranka negativnega dejstva o višini provizije ne more dokazovati. Tožeča stranka tudi ni dokazala, da je družba M. d.o.o. znesek po sodbi Okrožnega sodišča v Celju plačala.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Postopek v tej zadevi se je začel na podlagi vloženega predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine in je med postopkom prvotni toženec umrl in je sedaj tožena stranka vstopila na njegovo mesto in ni potrebna nikakršna sprememba tožbe kot zatrjuje tožena stranka tako, da sodišče ni zagrešilo bistvene kršitve postopka. Sodišče prve stopnje je zagrešilo relativno bistveno kršitev postopka iz člena 199 ZPP, ko je dopustilo stransko intervencijo B. B. na strani tožnice, saj slednji ni izkazal pravnega interesa kot zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Pravni interes mora izhajati iz določenega pravnega razmerja med intervenientom in eno izmed strank. Sam ekonomski interes kot podlaga za vključitev intervenienta v pravdo ne zadostuje. V konkretnem primeru stranski intervenient ni v nikakršnem pravnem razmerju z tožnico in je sodišče prve stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 199. člena ZPP, vendar ta kršitev v ničemer ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, saj navedbe stranskega intervenienta na poravnalnem in prvem naroku 2. 12. 2015 ne spreminjajo in dopolnjuje navedb in trditev tožnice. Prisotnost intervenienta na obravnavi ne izključuje možnosti sodišča, da opre svojo odločitev na njegovo pričevanje in je neutemeljena trditev tožene stranke, da pričevanja B. B. sodišče ne bi smelo upoštevati. V izvedenih dokazih je imelo sodišče dovolj podlage, da je ugotovilo, da je tožnica na podlagi pogodbe o prevzemu terjatve do pokojnega A. A. z dne 20. 6. 2011 (odstop terjatve v izterjavo) prevzela v izterjavo namesto plačilo dolga, izterjavo terjatve C. C. s.p. (tožničina hčerka) do toženca iz posla z družbo M. d.o.o. na podlagi podagentske pogodbe. Iz nadaljnjih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je pokojni A. A. več let poslovno sodeloval s tožničino hčerko, tako tudi v spornem poslu in da je bilo po podagentski pogodbi predvideno plačilo provizije v dogovorjenem znesku po izstavitvi računa.

5. V konkretnem primeru račun ni bil izstavljen zaradi upokojitve A. A. in sama neizdaja računa ne pomeni, da ne obstaja terjatev iz podagentske pogodbe. Višino provizije je sodišče ugotovilo iz listin, ki izkazujejo, da je bila običajno dogovorjena provizija 60%, da je tožena stranka dobila plačilo prisojenega zneska iz spora z M. d.o.o. pa z zaslišanjem B. B. Vsled tega so neutemeljene pritožbene trditve, da tožnica ni upravičena do prisojenega zneska, ker ni bil izdan račun in da ni bila dokazana višina provizije in da ni dokazala, da je dobila plačan znesek po sodbi Okrožnega sodišča v Celju II Pg 770/2011. S takimi trditvami tožena stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prv stopnje v katero pritožbeno sodišče ne dvomi in jo v celoti sprejema ter se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge sodišča prve stopnje. Neutemeljene so nadaljnje pritožbene trditve o fiktivnosti pogodbe o prevzemu terjatve ne samo iz razlogov, ki jih navaja že sodišče prve stopnje, temveč tudi iz razloga, ker tožena stranka nima ugovorov glede pravnega razmerja med tožnico in C. C. s.p. 6. Glede na navedeno je bilo pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).