Jedro

Roka za uveljavljanje zahteve iz 26. člena ZDen sta opredeljena kot materialna prekluzivna roka. V zadevah, o katerih je bilo že odločeno s pravnomočno odločbo, je določen rok enega leta od uveljavitve novele (24. člen ZDen-B), v drugih zadevah pa rok 60 dni od uveljavitve novele (26. člen Zden-B). Glede na vse okoliščine je zato prvostopni organ pravilno odločil, ko je zahtevek za manjvrednost vrnjene nepremičnine, vložen 5. 7. 2011, kot prepoznega zavrnil. Nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja v pravnomočni zadevi se tudi z novo postavitvijo samostojnega zahtevka – za odmero dodatne odškodnine za nepremičnino kulturne dediščine ne more sanirati in je imel zato prvostopenjski organ prav, da je štel postavljen zahtevek za prepozen. Zahtevek za odmero dodatne odškodnine za nepremičnino kulturne dediščine tudi v nepravnomočno končanem postopku ni samostojen zahtevek, saj je vprašanje statusa nepremičnine v zvezi s kulturno dediščino del dejanskega stanja v denacionalizacijskem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevka za priznanje in izplačilo odškodnine za manjvrednost vrnjene nepremičnine parc. št. 1294/22 k.o. … in za priznanje dodatne odškodnine za nepremičnine kulturne dediščine, navedene v 1. točki izreka delne odločbe Upravne enote Kranj št. 351-938/97 z dne 29. 11. 2005, ki ju je vložila tožnica. V obrazložitvi je navedel, da je tožnica oba zahtevka vložila 5. 7. 2011. V zvezi z zahtevkoma navaja, da je Upravna enota Kranj dne 15. 2. 2005 izdala delno odločbo št. 351-938/97-1521, s katero je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov vrnil upravičencu A.A. v last in posest nepremičnino parc. št. 1294/22, gospodarsko poslopje v izmeri 143 m2 in travnik v izmeri 851 m2, k.o. …. Odločba je pravnomočna z dnem 7. 3. 2005. Dne 29. 11. 2005 pa je izdala delno odločbo št. 351-938/97, s katero je bila upravičencu za nepremičnine, ki obsegajo grajsko poslopje in ostale nepremičnine, ki tvorijo grajski kompleks gradu …, priznana odškodnina v višini 1.255.237,75 DEM. Odločba je pravnomočna z dnem 18. 12. 2005. Vlagateljica zahteva odškodnino za manjvrednost vrnjene nepremičnine parc. št. 1294/22 v višini 64.273,44 DEM ter dodatno odškodnino za nepremičnine, ki tvorijo „grajski kompleks gradu …“, v višini 251.047,50 DEM. Slovenska odškodninska družba je v postopku ugovarjala prepozno vloženima zahtevkoma. Organ se pri svoji odločitvi sklicuje na prvi odstavek 130. člena ZUP in ugotavlja, da pravna naslednica upravičenca do zaključka denacionalizacijskega postopka za parcelo 1294/22 k.o. … ni zahtevala odškodnine iz naslova zmanjšanja vrednosti, zato je zahtevek prepozno vložen. V zvezi z zahtevkom za odmero dodatne odškodnine za nepremičnine kulturne dediščine, pa je bilo odločeno z odločbo, ki je pravnomočna z dnem 18. 12. 2005. Zahtevek je vložen prepozno, ker nepremičnine v času izdaje denacionalizacijske odločbe niso imele statusa kulturnega spomenika lokalnega pomena, saj je bil Odlok o razglasitvi kulturnih spomenikov v Občini Preddvor izdan 27. 10. 2006, to pa je po pravnomočnosti delne odločbe.

Drugostopni organ je pritožbo tožnice zavrnil, v obrazložitvi pa dodal razloge, ki utemeljujejo pravilnost odločitve prvostopnega organa.

Tožnica v tožbi navaja, da je vložila zahtevka 5. 7. 2011. Razlog organov, da sta zahtevka prepozna, je napačen. Parc. št. 1294/22 k.o. … je bila res formalno vrnjena z odločbo upravne enote z dne 15. 2. 2005, dejansko pa je bila izročena tožeči stranki šele decembra 2010, saj je zavezanec A. nenehno vlagal pritožbe in predloge za obnovo postopka ter sprožil tudi upravni spor pred tem sodiščem. Šele decembra 2010 je lahko tožnica vstopila v objekt in šele tedaj je ugotovila, da gre za hujšo manjvrednost, ki jo je ocenil izvedenec B.B. v poročilu z dne 20. 6. 2011. S postopkom denacionalizacije je mišljen postopek poprave krivic s primarno dolžnostjo, da se prizadetim upravičencem vrnejo nepremičnine v naravi v največji meri, kolikor pa to ni mogoče, se jim izplača odškodnina. Zahtevek za denacionalizacijo, ki je zakonito vložen, konzumira osnovni zahtevek za vrnitev v naravi, podrejeno in kolikor to ni mogoče, pa seveda izplačilo odškodnine v obveznicah SOD. Že s samo vložitvijo zahtevka za denacionalizacijo je torej že vložen tudi zahtevek za izplačilo zmanjšanja vrednosti za primer, da nepremičnine ne bi mogli vrniti v takšnem stanju, kot je bila odvzeta. Za upravičence torej ne velja rok, na katerega se sklicujeta organa, saj gre v tem primeru za zahtevke tretjih oseb, ki morajo uveljavljati vlaganja. Tožnica je šele decembra 2010 ugotovila, da nepremičnina ni v stanju, v kakšnem je bila odvzeta in je zato upravičena do razlike vrednosti, ki jo je tudi uveljavljala. Zavezanec SOD na zahtevek ni reagiral, ni zanikal ter ni ugovarjal zahtevku niti po temelju niti po višini, zato je negativna odločba nepravilna. Poudarja tudi, da je bila nepremičnina vrnjena z delno odločbo, kar pomeni, da denacionalizacijski postopek še ni bil končan in še vedno traja. Ugovori so torej neutemeljeni. Podobno velja tudi za zahtevek za izplačilo odškodnine za nepremičnine kulturne dediščine. Odločeno je bilo z delno odločbo upravnega organa, ki je postala pravnomočna 28. 12. 2006. V odškodnini ni zajet faktor za status kulturne dediščine, čeprav je bil kompleks gradu … proglašen za kulturni spomenik že z odločbo Občine Preddvor št. 66000-006/01 z dne 12. 11. 2001, dne 27. 10. 2006 pa je bil izdan Odlok o razglasitvi kulturnih spomenikov v Občini Preddvor in objavljen v Uradnem listu Občine Preddvor št. 4/2006. Status je grajski kompleks pridobil torej že leta 2001, torej pred odločbo upravnega organa. To pa ne more ovirati in negirati zahtevka tožnice, da se upošteva vrednost podržavljenega spomenika, ki mora biti za 20 % višja od dejanske vrednosti, ki je bila ocenjena. Tudi v tem primeru je bila izdana zgolj delna odločba. Predlaga, da sodišče odločbo prvostopnega organa spremeni tako, da obema zahtevkoma ugodi ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, poslala pa je upravni spis.

Stranka z interesom SOD v odgovoru na tožbo navaja, da sta odločbi pravnomočni ter da sta zato oba zahtevka, ki sta bila vložena po pravnomočnosti, prepozna. Prereka trditev, da v postopku ni ugovarjala prekluzije.

Tožba ni utemeljena.

V zvezi s presojo pravilnosti odločitve o zahtevku za manjvrednost vrnjene nepremičnine parc. št. 1294/22 k.o. … je ugotoviti, da je bila nepremičnina vrnjena denacionalizacijskemu upravičencu z delno odločbo UE Kranj št. 351-938/97 z dne 15. 2. 2005 in je pravnomočna z dnem 7. 3. 2005. Med strankama ni sporno, da je tožnica vložila zahtevo 5. 7. 2011 ter da tekom denacionalizacijskega postopka ta zahtevek ni bil uveljavljan.

ZDen je že pred uveljavitvijo novele B urejal vprašanje odškodnine za zmanjšano vrednost v naravi vrnjene nepremičnine. Pravni standard bistvenega zmanjšanja vrednosti je z novelo dodatno opredelil s kriterijem iz novega tretjega odstavka 26. člena o 30 % zmanjšanju, ki se je do takrat že uveljavil v sodni praksi, poleg tega pa ga je v korist denacionalizacijskih upravičencev pri velikih vrednostih omilil tako, da imajo pravico do te odškodnine tudi, če manjvrednost presega ½ prvega objavljenega bruto domačega proizvoda na prebivalca Republike Slovenije v letu pred vložitvijo zahteve za denacionalizacijo. Zato je zakonodajalec ob sprejemu ZDen-B v prehodnih določbah novele določil dva roka za uveljavljanje zahteve iz 26. člena zakona. V zadevah, o katerih je bilo že odločeno s pravnomočno odločbo, rok enega leta od uveljavitve novele (24. člen novele), v drugih zadevah pa rok 60 dni od uveljavitve novele (26. člen novele). Oba roka sta opredeljena kot materialna prekluzivna roka. O taki naravi rokov iz 24. in 26. člena ZDen-B je Vrhovno sodišče zavzelo stališče v več svojih odločbah in gre torej za ustaljeno stališče sodne prakse. Glede na vse navedene okoliščine je torej prvostopni organ pravilno odločil, ko je zahtevek za manjvrednost vrnjene nepremičnine vložen 5. 7. 2011 kot prepozen zavrnil. V zvezi z ugovori, da je bil zahtevek za manjvrednost vrnjene nepremičnine vložen že z zahtevkom za denacionalizacijo, pa sodišče odgovarja, da to ne drži. Res, da je v procesnem pogledu naveden zahtevek vezan na odločitev o vrnitvi nepremičnine v naravi in ni samostojen zahtevek (oziroma je, če je bilo ob uveljavitvi ZDen-B že odločeno o vrnitvi naravi), vendar pa ga je stranka – denacionalizacijski upravičenec, bil dolžan postaviti v roku, ki ga je navedlo sodišče v prejšnjem odstavku. Pa tudi kolikor rok od uveljavitve novele ne bi veljal in bi veljalo stališče tožnice, da je bil zahtevek vložen s samim zahtevkom za denacionalizacijo, bi morala tožnica to uveljavljati v okviru nezakonitosti delne odločbe UE Kranj, št. 351-938/97 z dne 15. 2. 2005, s katero ji je bila nepremičnina oziroma denacionalizacijskemu upravičencu, vrnjena v naravi.

V zvezi z zahtevkom za odmero dodatne odškodnine za nepremičnine kulturne dediščine, ki so navedene v 1. točki izreka delne odločbe UE Kranj, št. 351-938/97 z dne 29. 11. 2005, ki je pravnomočna z dnem 18. 12. 2005, je ugotoviti, da je bila s citirano odločbo določena odškodnina v višini 1.255.237,75 DEM.

Tožnica kot bistveno ugovarja, da so bile nepremičnine, ki so navedene v odločbi z dne 29. 11. 2005, že z odločbo Občine Preddvor št. 66000-006/01 z dne 12. 11. 2001 razglašene za kulturni spomenik, torej pred pravnomočnostjo denacionalizacijske zadeve, saj je bil Odlok o razglasitvi kulturnih spomenikov v Občini Preddvor objavljen 27. 10. 2006, kar naj ne bi bilo relevantno, glede na učinke odločbe o razglasitvi. Sodišče ugotavlja, da tožnica z navedenim ugovorom ugovarja nepravilno ugotovljenemu dejanskemu stanju v delni odločbi UE Kranj, št. 351-938/97 z dne 29. 11. 2005, s katero je bila denacionalizacijskemu upravičencu za podržavljene nepremičnine določena odškodnina. Odločba je bila pravnomočna že pred vložitvijo zahtevka z dne 5. 7. 2011. Nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja v pravnomočni zadevi, pa se z novo postavitvijo samostojnega zahtevka – za odmero dodatne odškodnine za nepremičnino kulturne dediščine, ne more sanirati in je imel zato organ prav, da je štel postavljen zahtevek za prepozen. Sodišče zgolj še pripominja, da zahtevek za odmero dodatne odškodnine za nepremičnino kulturne dediščine tudi v nepravnomočno končanem postopku ni samostojen zahtevek, saj je vprašanje statusa nepremičnine v zvezi s kulturno dediščino del dejanskega stanja v denacionalizacijskem postopku.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.