Jedro

V obravnavani zadevi z izpodbijano odločbo pravica revidentke ni bila izražena v denarni vrednosti, temveč je bil njen zahtevek za odškodnino zaradi zmanjšanja vrednosti vrnjenega premoženja (26. člen ZDen) in dodatno odškodnino zavrnjen kot prepozen.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revidentka) vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti navaja, da je revizija v predmetni zadevi dovoljena „skladno z določbo člena 367/2 ZPP, saj vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR in znaša 159.233,48 EUR“. Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Upravne enote Kranj, št. 351-938/1997-228 z dne 8. 12. 2011, s katero je bil zavrnjen zahtevek za priznanje in izplačilo odškodnine za manjvrednost v denacionalizacijskem postopku vrnjene nepremičnine parc. št. 12 k.o. ... in predlog za priznanje in odmero dodatne odškodnine za nepremičnine kulturne dediščine, navedene v odločbi istega upravnega organa, št. 351-938/97 z dne 29. 11. 2005 (1. točka izreka), in odločil, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (2. točka izreka). Revidentka je zahtevo za plačilo odškodnine za manjvrednost vrnjene nepremičnine in še dodatno odškodnino za nepremičnine kulturne dediščine vložila šele 5. 7. 2011, torej prepozno. Tožena stranka je revidentkino pritožbo zavrnila z odločbo RS, št. 4903-5/2008-71 z dne 15. 5. 2012 in odločila, da stroške nosi pritožnica sama. Sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08, Up-1124/08, Up-1186/08 in Up-1808/08) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije po določbi drugega odstavka 367. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Vrhovno sodišče poudarja, da upravno sodišče vodi upravni spor po določbah ZUS-1, skladno z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 pa primerno uporablja določbe ZPP le za vprašanja, ki jih ZUS-1 ne ureja. Za dovoljenost revizije ima ZUS-1 specialne določbe v drugem odstavku 83. člena. V prvi točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je za dovoljenost revizije predpisan vrednostni kriterij, ki je eden od možnih podlag za dovoljenost revizije navedenih tudi v drugem odstavku 367. člena ZPP. Vendar je med navedenima določbama bistvena razlika, namreč revizija po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je dovoljena le tedaj, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, znaša v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti in ta presega 20.000,00 EUR. To pa pomeni, da mora biti v samem izpodbijanem upravnem aktu pravica tožnika izražena v denarni vrednosti in mora izpodbijani del presegati 20.000,00 EUR.

6. V obravnavani zadevi z izpodbijano odločbo pravica revidentke ni bila izražena v denarni vrednosti, temveč je bil njen zahtevek za odškodnino zaradi zmanjšanja vrednosti vrnjenega premoženja (26. člen ZDen) in dodatno odškodnino zavrnjen kot prepozen. Pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 zato po presoji Vrhovnega sodišča ni izpolnjen. Te odločitve ne more spremeniti revizijska navedba, da vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR in da znaša 159.233,48 EUR. Tako stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo tudi v svojih številnih odločbah, kot npr. X Ips 113/2009, X Ips 100/2008, X Ips 503/2010, X Ips 182/2011, X Ips 301/2011 in X Ips 494/2012. 7. Ker revidentka ni izkazala izpolnjevanja uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

8. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).