Jedro

Tožničin interes za ugotovitveno tožbo je podan v nujnosti listine o priposestvovani lastninski pravici, ki je potrebna za vknjižbo te pravice v zemljiški knjigi. To listino predstavlja prav sodba o ugotovitvi lastninske pravice.

Res je, da v urejenem stvarnopravnem sistemu zunajknjižno priposestvovanje stanovanja, ki ga oseba kupi, pa se ne vknjiži, načeloma ni mogoče. Tudi komentatorji SPZ dopuščajo izjeme. Najbolj pogosta izjema bo ravno takšna, ko je neurejeno zemljiškoknjižno stanje (se pravi neskladje med subjektivnim prepričanjem posestnika na eni ter objektivnim stanjem v zemljiški knjigi na drugi strani) v pretežni meri posledica neurejenega zemljiškoknjižnega stanja v preteklosti.

Ni izključena možnost zunajknjižnega priposestvovanja, četudi je subjektivna dobra vera plod sklenitve prodajne pogodbe, ki ni bila zemljiškoknjižno realizirana.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Pritožbi tožeče stranke se ugodi ter se odločitev o stroških postopka (točka III. izreka izpodbijane sodbe) spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 3.093,89 EUR, v 15 dneh od prejema te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“ Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 337,91 EUR pritožbenih stroškov, v 15 dneh od prejema te sodbe dalje, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožeča stranka je v tej pravdi uveljavljala ugotovitev svoje lastninske pravice. Trdila je, da je sporno stanovanje priposestvovala. Zato je postavila dva tožbena zahtevka. V prvem je zahtevala, naj se ugotovi obstoj njene lastninske pravice. V drugem pa je zahtevala, naj ji tožena stranka izstavi za zemljiškoknjižni vpis sposobno listino. Slednji zahtevek, ki ga ni utemeljevala s kakšno drugo (na primer pravnoposlovno) podlago, je tožeča stranka na naroku umaknila. Pojasnila je, da je bil ta zahtevek v okviru priposestvovalnega zahtevka postavljen zgolj zaradi previdnosti (zaradi neenotnosti sodne prakse).

Sodišče prve stopnje je po umiku drugega zahtevka ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Nazadnje pa je sodišče odločilo še o stroških postopka in sicer tako, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. Proti odločitvi o stroških pa se pritožuje tožeča stranka.

Pritožba tožene stranke: Tožena stranka sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevek zavrne, če pa ne, naj jo vsaj razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožena stranka v pritožbi vztraja, da tožnica za tožbo nima pravnega interesa. Meni, da ima tožnica možnost vknjižiti svojo lastninsko pravico na podlagi verige pogodb. Čim je tako, ne more izbirati druge poti. Po takšnem stališču bi namreč bila omogočena tožba iz naslova priposestvovanja zoper vse singularne pravne prednike in sicer ne glede na to, ali imajo tožniki možnost vknjižbe na podlagi pravnoposlovne pridobitve lastninske pravice. Čim pa je tako, pa tožnica pravnega interesa nima. Tudi brez te sodbe bi se namreč lahko vpisala v zemljiško knjigo.

Sicer pa se tožena stranka v pritožbi ne strinja niti z razlogi glede priposestvovanja. Navaja, da zunajknjižno priposestvovanje zahteva specifični materialnopravni preizkus dobre vere glede na okoliščino, da se priposestvovanje uveljavlja zoper zemljiškoknjižnega lastnika. Stališče sodišča je v nasprotju z določbo 28. člena SPZ (1) v zvezi z načelom publicitetnih učinkov zemljiškoknjižnega vpisa dejstva lastništva. Odločitev sodišča naj bi nasprotovala tudi pravilu iz 2. odst. 44. člena SPZ. Dalje pritožba meni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP (2). Ta kršitev naj bi bila zagrešena zato, ker sodišče ni presojalo okoliščin nemožnosti vpisa v zemljiško knjigo.

Tožena stranka pa v pritožbi uveljavlja še procesno kršitev, ki naj bi bila podana zato, ker je tožeča stranka dokaze, na katere se sodišče opira, predložila po koncu prvega naroka. Zato je bila prekludirana in jih sodišče ne bi smelo upoštevati.

Pritožba tožeče stranke proti stroškom postopka: Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sklep o stroških spremeni tako, da bodo ti naloženi v breme tožene stranke. Pritožba meni, da je odločitev sodišča v nasprotju s splošnimi moralnimi načeli. Poudarja, da je bilo dejansko stanje v zadevi ves čas nesporno in da toženka nikoli ni zatrjevala svoje lastninske pravice. Zahtevek na izstavitev listine je tožnica postavila iz previdnosti. To pa zato, ker je bila v času vložitve tožbe sodna praksa glede tega nejasna. Pooblaščenec se sicer lahko strinja s tem, da tak zahtevek ni potreben, vendar pa takšnega svojega stališča ne more naprtiti v breme svoje stranke. Zato je tudi v postopku izrecno opozarjal, da ugovori o obligacijskopravnem zahtevku niso potrebni, saj tudi zahtevek ni naperjen v tej smeri. Navsezadnje takšnih tožbenih navedb tudi ni postavil. Ker se je med postopkom izkazalo, da zadostuje zgolj ugotovitveni del, ker naj bi se sodna praksa glede tega vprašanja sedaj že izjasnila, je tožnica zaradi ekonomičnosti postopka tožbeni zahtevek umaknila. Pritožba meni, da ni mogoče trditi, da tožeča stranka v kateremkoli delu ni uspela. Zahtevek je bil en in tudi cilj postopka je bil en sam – ugotovitev priposestvovanja nepremičnine in posledično zagotovitev možnosti vpisa v zemljiško knjigo. Uspeha ni mogoče meriti po naraciji izreka sodbe, marveč po sami vsebini tožbenega zahtevka kot celote, torej kot celotne tožbe.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena. Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

O pritožbi tožene stranke proti sodbi: Glede pravnega interesa za priposestvovalno tožbo Razlogovanje pritožbe, češ da možnost vknjižbe na podlagi verige pogodb izključuje možnost priposestvovalne tožbe, ni utemeljeno. Gre za dva dejanska stanova. Res je, da se bosta v večini primerov izključevala. Vendar: ne bosta se izključevala po pravni, marveč po dejanski plati (vprašanje dobre vere, potek časa). Kot rečeno, pa se po načelni, pravni plati ne izključujeta. Če tožnik uspe dokazati prvine priposestvovanja, mu ni mogoče odreči varstva njegove tako pridobljene lastninske pravice v sodnem postopku. To varstvo pa je potrebno takrat, ko mu zemljiškoknjižni lastnik prostovoljno ni pripravljen izdati posadne izjave, ki jo potrebuje za vknjižbo svoje zunajknjižne pravice. Tako je tudi v tem primeru. Tožničin interes za ugotovitveno tožbo je podan v nujnosti listine o priposestvovani lastninski pravici, ki je potrebna za vknjižbo te pravice v zemljiški knjigi. To listino predstavlja prav sodba o ugotovitvi lastninske pravice.

Glede dobre vere Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj dobre vere pri tožnici. Ta je najprej dejansko vprašanje, ki pa se v sklepni fazi silogističnega sklepanja prelevi tudi v materialnopravno vprašanje. V prvem delu, kjer gre za dejansko vprašanje, je pomembno to, kakšen je bil subjektov (v tem primeru tožničin) odnos do nepremičnine. Torej: na kakšni podlagi meni, da jo ima v posesti ter jo ima pravico imeti v posesti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožničina zavest, da ima pravico do posesti stanovanja na lastninskopravni podlagi. To ugotovitev je sodišče prve stopnje oprlo na nekatera dejstva, ki med strankama niso sporna. Ta dejstva je sodišče povzelo po posameznih alinejah na 4. strani sodbe. K tem dejstvom je dodalo še nekatere ugotovitve, ki jih je trdila in dokazala tožnica. Ta dejstva je sodišče navedlo na koncu 4. in na začetku 5. strani izpodbijane sodbe.

Na podlagi teh dejstev je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilen materialnopravni zaključek, da je tožnica dobroverna lastniška posestnica. Odločilnega pomena je dejstvo, da v času sklepanja pogodb (leto 1985 in 1991) stanovanje ni bilo vpisano v zemljiško knjigo in tako tudi tožena stranka ni bila vknjižena kot lastnica spornega stanovanja. Tožena stranka se je v zemljiško knjigo vpisala šele kasneje. Tak vrstni red dogodkov in neurejeno zemljiškoknjižno stanje pa ob ugotovljenem subjektivnem prepričanju tožnice, da je lastnica, njene dobre vere tudi po pravni plati (v smislu 28. člena SPZ) ne more pobiti. Glede na vse okoliščine primera se tudi pritožbeno sodišče strinja z dokazno oceno o subjektivnem prepričanju tožnice, da je lastnica spornega stanovanja. Pritožba, ki se sklicuje predvsem na tožničino kasnejše prizadevanje, da bi se vpisala v zemljiško knjigo, te dokazne ocene ne izpodbije. Namreč: ne glede na to, da se lastninska pravica na nepremičnini na podlagi pravnega posla ne pridobi že s samo pogodbo, marveč šele z vknjižbo, pa je bila tožnica prepričana, da je lastninsko pravico pridobila na podlagi verige pogodb ter je lastninsko pravico v dejanskem obsegu tudi izvrševala. Takšno stanje je posledica neurejenosti zemljiške knjige v preteklem obdobju. Pred temi objektivnimi okoliščinami si pravo ne sme in ne more zatiskati oči. Res je, da v urejenem stvarnopravnem sistemu zunajknjižno priposestvovanje stanovanja, ki ga oseba kupi, pa se ne vknjiži, načeloma ni mogoče. Tudi komentatorji SPZ (3) dopuščajo izjeme. Najbolj pogosta izjema bo ravno takšna, kakršen je tudi obravnavan primer. Gre za primer, ko je neurejeno zemljiškoknjižno stanje (se pravi neskladje med subjektivnim prepričanjem posestnika na eni ter objektivnim stanjem v zemljiški knjigi na drugi strani) v pretežni meri posledica neurejenega zemljiškoknjižnega stanja v preteklosti. Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila tožnica v dobri veri, da je lastnica stanovanja, v katerem živi že od leta 1985. Glede načela zaupanja v zemljiško knjigo (2. odst. 44. člena SPZ) Konkretizacija načela zaupanja v zemljiško knjigo iz 2. odst. 44. člena SPZ varuje pravni promet ter v tem okviru poštenega kupca nepremičnine. Le pravno-poslovni pridobitelj je namreč tisti, ki pridobi pravico ob zaupanju v javne knjige. Vsebina tega zaupanja je namreč v tem, da nepremičnino kupuje od prodajalca, ki je njen lastnik. Gre za konkretno zaupanje v zemljiško knjigo ob sklepanju pravnega posla. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo je odraz tega konkretnega zaupanja.

Tožena stranka stanovanja ni kupila in se tudi v zemljiško knjigo ni vpisala na podlagi pravnega posla. Pravna prednica tožene stranke je bila lastnica že davno prej in ravno pravna prednica tožene stranke je tista, ki je stanovanje pravnoposlovno odsvojila. Iz navedenega tudi o dobri veri tožene stranke ni mogoče govoriti. Tožena stranka se tako na načelo zaupanja v zemljiško knjigo sklicuje povsem mimo njegovega bistva.

Glede procesne kršitve: Sodišču se ni bilo treba opredeljevati do vprašanja, kaj je razlog nemožnosti vpisa v zemljiško knjigo in ali sploh gre za nemožnost vpisa v zemljiško knjigo. Bistvena kršitev zaradi tega, ker sodišče teh opredelitev ni podalo, tako ni podana.

Tožena stranka v zaključku pritožbe sodišču očita še procesno kršitev, češ da naj bi sodišče svojo odločitev oprlo na dokaze, ki so bili podani prepozno. Te procesne kršitve pa pritožba z ničemer ne konkretizira, saj ne pove, za katere dokaze sploh gre. Prav tako ne pojasni, zakaj te kršitve ni mogla uveljavljati že prej, torej tedaj, ko je sodišče sprejelo dokazni sklep (primerjaj 286.b člen ZPP). Procesni očitek zato ni utemeljen.

Ker pritožba tožene stranke ni utemeljena ter tudi niso podani razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo.

O pritožbi tožeče stranke proti stroškovni odločitvi: Pritožba je utemeljena. Glede na vse okoliščine primera so podani pogoji za uporabo pravila, po katerem tudi ob delnem uspehu tožena stranka tožeči stranki povrne ustrezen del stroškov. Ustrezen del stroškov pa v tem primeru (upoštevaje okoliščine bistva pravde in stroškov, ki so s tem nastali) pomeni vse stroške. Podlaga odločitve je podana v 3. odst. 154. člena ZPP. V povezavi s pravilom iz 3. odst. 154. člena ZPP bi bilo v obravnavani zadevi tudi neutemeljeno uporabiti določbo 1. odst. 158. člena ZPP, ki govori o umiku. Narava delnega umika v tej pravdi je namreč specifična. Tožeča stranka je tožbo umaknila zgolj zato, da bi z odločitvijo ne obremenjevala sodišča. Bistvo njene pravovarstvene zahteve pa je ostalo ves čas enako. Vse to so torej okoliščine primera, ki v skladu s 3. odst. 154. člena ZPP (in ob razumni argumentaciji pritožbe tožeče stranke) narekujejo, da tožena stranka krije pravdne stroške tožeče stranke.

Sodišče je tožeči stranki od priglašenih stroškov glede na vrednost spornega predmeta priznalo naslednje: 1700 točk za tožbo, 1700 točk za prvi narok, 1275 točk za pripravljalno vlogo in 850 točk za drugi narok. K temu je prištelo stroške DDV in 2 % materialnih stroškov. Dodatno pa je k temu pripelo še strošek sodne takse za tožbo v višini 1.586,00 EUR. Stroške za posvete s stranko in poročilo stranki je pritožbeno sodišče zavrnilo, saj so ta opravila zajeta že v ostalih postavkah. Tako obračunani stroški prvostopnega postopka znesejo 3.093,89 EUR.

Pritožbene stroške pa je pritožbeno sodišče odmerjalo glede na vrednost pritožbenega predmeta. Predmet pritožbe so bili stroški postopka v zgoraj navedeni višini (oziroma to je del, s katerim je tožeča stranka uspela). Tožeči stranki je tako priznalo 375 točk za pritožbo, k temu prištelo DDV in stroške sodnih taks. Pritožbeni stroški tako znašajo 337,91 EUR.

V skladu s 3. točko 365. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke proti stroškovnemu delu v navedenem delu ugodilo in odločitev o stroških spremenilo.

Stvarnopravni zakonik (Ur. l. RS, št. 87/2002).

Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – Ur. l. RS, št. 45/2008).

Glej Tratnik V.: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 266.