Jedro

Pri ugotovitveni tožbi je zakon pravovarstveni interes povzdignil v izrecno določeno procesno predpostavko zato, ker se z ugotovitveno sodbo obstoj pravice ali pravnega razmerja le ugotavlja, ničesar pa se ne zapoveduje oziroma preoblikuje in zato praviloma ugotovitvena sodba nima učinka izvršljivosti. Tako mora upnik v primeru, če stranka ne ravna v skladu s svojimi obveznostmi iz ugotovljenega pravnega razmerja, upnik za uresničitev svoje pravice vložiti še dajatveno tožbo, kar pa dodatno obremenjuje sodišče. Pri tožbi, s katero tožnik od sodišča zahteva ugotovitev obstoja lastninske pravice, pa ni tako.

ZZK-1 v 3. točki prvega odstavka 40. člena določa, da se vknjižba pravic dovoli na podlagi pravnomočne sodne odločbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj, spremembo oziroma prenehanje pravic, katere vknjižba se predlaga. To pomeni, da lahko stranka neposredno na podlagi take ugotovitvene sodbe doseže vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi, kar pomeni, da takšna sodba ima učinek izvršljivosti. Že to dejstvo po oceni revizijskega sodišča zadošča za odločitev o obstoju pravnega interesa za vložitev takšne tožbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je s tožbo z dne 18. 5. 2007 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da je na podlagi priposestvovanja pridobila lastninsko pravico na stanovanju 36.E, vpisanem v vl. št. 4506/40, k. o. ... Sodišče prve stopnje je njenemu zahtevku ugodilo, sodišče druge stopnje pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Pritožbi tožnice je ugodilo glede odločitve o stroških tako, da je toženi stranki naložilo, da mora tožnici povrniti njene pravdne stroške.

2. Zoper odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi njene pritožbe tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pred sodiščem druge stopnje. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in izpodbijano odločbo razveljavi ter zadevo vrne temu sodišču, da ponovno odloči, podrejeno pa, da v zadevi odloči tako, da tožbo zavrže. V reviziji opozarja, da sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da tožeča stranka razpolaga z verigo zavezovalnih in razpolagalnih pravnih poslov od tožene stranke, ki je zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine do poslov, s katerimi je sama pridobila obligacijskopravno upravičenje zahtevati listinsko podlago za uspešno in konstitutivno zemljiškoknjižno izvedbo poslovne pridobitve lastninske pravice na nepremičnini. Tožena stranka zato meni, da tožnica nima pravnega interesa zahtevati ugotovitev obstoja originarno pridobljene lastninske pravice na nepremičnini in torej ni izkazala pravno varstvene potrebe za vložitev ugotovitvenega zahtevka. Navaja, da tožnica ni pojasnila, v čem se kaže njen pravni interes za naperjanje tožbe zoper toženo stranko, če po svoji volji opušča predlog zemljiškoknjižnemu sodišču, naj izvede vknjižbo njene lastninske pravice v zemljiški knjigi. Tožena stranka opozarja, da tožnica ni navedla, zakaj se ne more vknjižiti v zemljiško knjigo, razen, da je v vlogi z dne 18. 9. 2009 navedla, da bi bil postopek po 234. členu Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) zanjo negotovost. Tožena stranka poudarja, da bi tožeča stranka v primeru, če je pomanjkljiva kakšna od tabularnih listin, morala tožiti izdajatelja le te, da jo pravilno izstavi njej verjetno pa s tožbo zajeti oba pogodbenika, če bi šlo za njej tuj posel. Navaja, da bi tožnica v primeru, če bi bila tabularna listina tožene stranke njenemu singularnemu pravnemu nasledniku napačna, pa lahko tožila njo, naj tako listino ponovno izda. Meni, da je dopuščanje priposestvovalnih tožb nelogičnost glede na 234. člena ZZK-1. Tožena stranka meni, da v primeru, ko ima subjekt za varstvo svojega pravnega položaja na voljo več pravnih možnosti, to ne pomeni, da lahko prosto izbere zanj najbolj prikladno. Meni, da tudi ni utemeljeno stališče, da je pravni interes tožnice za ugotovitveno tožbo podan zato, ker od tožene stranke ni uspela izposlovati za vknjižbo sposobne listine. Poudarja, da tožnica ni upravičena do tabularne listine, ki bi jo izstavila tožena stranka, saj se tožena stranka k temu v razmerju do tožnice ni nikoli obligacijsko zavezala, ves čas postopka pa trdi, da jo lahko kadarkoli izstavi svojemu neposrednemu singularnemu pravnemu nasledniku. Meni, da je drugostopenjsko sodišče, s tem ko je štelo, da je podan tožničin interes za ugotovitveno tožbo, storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je nepravilno uporabilo nepravilno uporabilo določilo drugega odstavka 181. člena ZPP, to pa je vplivalo na pravilnost odločitve o glavni stvari.

3. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je bila sodba sodišča prve stopnje izdana 29. 9. 2009, torej že po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP (Ur. l. RS, št. 45/2008). To pa pomeni, da Vrhovno sodišče ne pazi več po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava, ampak preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Vrhovno sodišče je tako preizkus izpodbijane sodbe omejilo na očitek, da je sodišče druge stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je napačno uporabilo 181. člen ZPP.

6. ZPP v drugem odstavku 181. člena določa, da se ugotovitvena tožba lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe. Pri ugotovitveni tožbi je zakon pravovarstveni interes povzdignil v izrecno določeno procesno predpostavko zato, ker se z ugotovitveno sodbo obstoj pravice ali pravnega razmerja le ugotavlja, ničesar pa se ne zapoveduje oziroma preoblikuje in zato praviloma ugotovitvena sodba nima učinka izvršljivosti. Tako mora upnik v primeru, če stranka ne ravna v skladu s svojimi obveznostmi iz ugotovljenega pravnega razmerja, upnik za uresničitev svoje pravice vložiti še dajatveno tožbo, kar pa dodatno obremenjuje sodišče(1). Pri tožbi, s katero tožnik od sodišča zahteva ugotovitev obstoja lastninske pravice, pa ni tako.

7. Zakon o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) namreč v 3. točki prvega odstavka 40. člena določa, da se vknjižba pravic dovoli na podlagi pravnomočne sodne odločbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj, spremembo oziroma prenehanje pravic, katere vknjižba se predlaga. To pomeni, da lahko stranka neposredno na podlagi take ugotovitvene sodbe doseže vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi, kar pomeni, da takšna sodba ima učinek izvršljivosti. Že to dejstvo po oceni revizijskega sodišča zadošča za odločitev o obstoju pravnega interesa za vložitev takšne tožbe. Tako so neutemeljene navedbe tožene stranke, da tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe.

8. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da sodišče druge stopnje ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

9. Tožena stranka z revizijo ni uspela, zato mora na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v povezavi z prvim odstavkom 165. člena ZPP sama kriti svoje stroške revizijskega postopka.

Op. št. (1): A. Galič v L. Ude in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, UR RS in GV, Ljubljana 2006, str. 142 in 148.