Jedro

V obravnavanem primeru očitno ne gre za preganjanje v smislu ZMZ. Iz tožnikovega opisa dogodka z dekletovim očetom brez dvoma izhaja, da očetove grožnje vanj niso bile uperjene zato, ker bi tožnik pripadal določeni družbeni skupini, ampak iz povsem zasebnih razlogov. Tudi glede dogodka z znanci tihotapca tožnik ni navedel, da bi se jih bal, ker sam pripada določeni družbeni skupini, oziroma ni navedel kakšne druge okoliščine iz drugega odstavka 2. člena ZMZ. Razen tega se po 24. členu ZMZ nedržavni subjekti lahko štejejo kot subjekti preganjanja le, če je mogoče dokazati, da država ali druge organizacije, ki nadzorujejo državo, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem. Tožnik pa ni niti poskušal priti v stik s temi organi, tako da je tudi iz tega razloga že na prvi pogled očitno, da pri opisanih dogodkih ne gre za preganjanje in je zato toženka pravilno odločala v pospešenem postopku.

Ne drži, da bi toženka trdila, da je krvno maščevanje izključno zasebna zadeva in da ne pomeni oblike preganjanja; pač pa iz obrazložitve odločbe izhaja, da dogodek, ki ga je opisal tožnik, ne ustreza definiciji krvnega maščevanja.

Določba 39. člena Procesne direktive 2005/85/ES ne posega v pravila o prekluziji dokazov iz 52. člena ZUS-1.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. V obrazložitvi odločbe navaja, da je bil tožnik izročen Republiki Sloveniji s strani Velike Britanije na podlagi Dublinske uredbe. V Slovenijo je prišel 10. 7. 2013, kjer je izrazil namen, da želi zaprositi za mednarodno zaščito. V prošnji je navedel, da je Albanijo zapustil 3. 5. 2013, potem pa je potoval preko Črne gore, BiH, Hrvaške, Slovenije in Avstrije do Nemčije, od tod je odšel v Bruselj, potem pa se je vkrcal na nek tovornjak in z njim odšel v Veliko Britanijo, kjer so ga takoj po vstopu prijeli policisti. V nobeni od držav, preko katerih je potoval, ni skušal zaprositi za mednarodno zaščito. V Belgiji so ga policisti dobili v družbi z nekom, ki tihotapi ljudi. Vzeli so mu prstne odtise, a so ga izpustili.

Tožnik je nadalje povedal, da je v Albaniji spoznal neko dekle, s katero nista smela biti par tudi javno, saj je bila njena družina ugledna in ne bi bili za to, da sta skupaj. Njuna zveza je kljub temu trajala na skrivaj. Nekoč pa je to dekle domačim pod pritiski priznalo, da je bila z njim in da sta imela spolne odnose. Naslednji dan je prišel njen oče na kraj, kjer je tožnik delal in mu začel groziti. Odšel je v avto po pištolo in hotel streljati nanj, vendar so ga drugi ljudje od tega odvrnili. Rekel mu je, da ga bo ubil, ker je spal z njegovo hčerko. Naslednji dan je tožnik pobegnil. To je edini dogodek, ki se mu zgodil in zaradi katerega je zapustil Albanijo. Sorodniki tega dekleta v njegovi domači vasi mu niso grozili. Vse se je zgodilo v nedeljo, on pa je v ponedeljek že pobegnil. V Albaniji ni bil preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini, ampak samo iz razloga, ki ga je opisal. Groženj tožnik ni prijavil policiji, saj tudi če bi prijavil, ne bi bilo nič. Njena družina je zelo ugledna in policija ne bi nič naredila. Če bi se moral vrniti v Albanijo, bi ga zagotovo ubili. Če uničiš ugled družine, se ti maščujejo do konca. Krvno maščevanje je še vedno aktualno. Tožnik je toženi stranki dostavil tudi lastnoročno izjavo njegovega delodajalca v Albaniji, ki je opisal dogodek, zaradi katerega je tožnik zapustil matično državo.

Tožena stranka ugotavlja, da je iz okoliščin prvega vstopa tožnika na ozemlje Republike Slovenije ter njegovega ravnanja razvidno, da ni zaprosil za azil takoj, ko je bilo to mogoče, čeprav je imel v tem času za to dovolj možnosti. Prečkal je mejni prehod Obrežje, bil v stiku z uradnimi organi Slovenije, za zaščito pa ni zaprosil. Za zaščito ni zaprosil niti v nobeni od drugih držav, ki jih je prečkal na poti od Albanije do Velike Britanije. V Belgiji je celo bival več dni in bil v postopku pred belgijsko policijo, za zaščito pa v vsem tem času ni zaprosil. Navedel je, da v nobeni od teh držav ni zaprosil za zaščito, ker Albanci ne potrebujejo vizuma za Evropo, zaradi česar si je tudi želel priti v Veliko Britanijo. Ker pa so ga v Belgiji dobili skupaj z nekim Albancem, ki se ukvarja s tihotapljenjem ljudi, zaradi tega tam ni želel zaprositi za zaščito. Omenjene navedbe v ničemer ne opravičujejo njegovega ravnanja. Od osebe, ki je v izvorni državi preganjana do te mere, da jo je zaradi tega morala zapustiti in iskati varnost drugje, se pričakuje, da bodo vsa njena ravnanja usmerjena izključno v iskanje zaščite in bo za pomoč zaprosila takoj, ko se ji bo zato ponudila možnost, česar pa tožnik ni storil. Tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s strahom pred maščevanjem s strani očeta njegovega dekleta. Mnenja je, da je v Albaniji krvno maščevanje še vedno aktualno. Tožena stranka s tem v zvezi navaja, da pomeni krvno maščevanje dolžnost praviloma moškega člana družine, katere član je bil umorjen, da se zanj maščuje tako, da umori moškega člana morilčeve družine. Krvno maščevanje pri Albancih temelji na tradicionalnih normah, zbranih v Kanunu Leka Dukagjina, ki je bil oblikovan v 15. stoletju. V primeru tožnika ne moremo govoriti o krvnem maščevanju, saj ni izpolnjena osnovna predpostavka krvnega maščevanja, to je prelita kri. Iz opisa dogodkov, kot ga je podal tožnik, je jasno razvidno, da gre izključno za zasebno zadevo med prosilcem in očetom njegovega dekleta, ne pa za preganjanje zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji. Tudi sam je povedal, da v Albaniji ni bil preganjan zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, ampak je državo zapustil izključno zaradi razloga, ki ga je opisal. Razlogov, zaradi katerih tožnik zaproša za priznanje mednarodne zaščite, ni mogoče povezati s pogoji, kot jih določata 26. in 28. člen Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ).

Ob podaji prošnje je tožnik navedel, da ima težave tudi zaradi tega, ker je bil v Belgiji prijet skupaj z nekim Albancem, ki je tihotapil ljudi. Tistega človeka je policija zadržala v priporu. Ko je bil še v Veliki Britaniji, je tožnik od svojih domačih izvedel, da ga ljudje tega tihotapca iščejo, ker mislijo, da ga je takrat on ovadil. Tožena stranka meni, da je tožnik omenjeno situacijo opisal zelo pavšalno in površno, poleg tega ni navedel nobenega konkretnega dogodka, zaradi katerega bi lahko utemeljeno verjel, da bo te domnevne težave v Albaniji imel. Zgolj kratka in skopa navedba, da so mu o tem pripovedovali domači, njegovih trditev v ničemer ne dokazuje. Omenjeni dogodek je nepomemben oziroma zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite.

V konkretnem primeru tudi ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Tožnik kljub temu, da naj bi mu oče bivšega dekleta grozil in celo vanj uperil pištolo, ni poiskal pomoči policije in vložil tožbe zaradi napada na življenje in telo na pristojno sodišče, ravno tako ni poiskal pomoči katere druge organizacije, ki bi ga pred zatrjevanimi grožnjami lahko zaščitila. Navedbe, da policija ne bi storila nič, so povsem pavšalne in jih tožnik ni podkrepil z nobenim dejstvom. Nemogoče je, da bi policija tožniku odrekla zaščito ali pomoč, če te zaščite pri policiji ni niti nikoli iskal niti ni navedel nobenega primera, iz katerega bi bilo mogoče zaključiti, da policija ne ukrepa proti premožnejšim oziroma uglednejšim storilcem posameznih kaznivih dejanj. Poleg tega bi lahko pomoč poiskal pri kateri od nevladnih ali mednarodnih organizacij, prisotnih v Albaniji, pa tega ravno tako ni storil. V tožnikovi izvorni državi pa tudi ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada. Tožena stranka je tako prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi 2., 3. in 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ.

Tožnik v tožbi navaja, da je prošnja prosilca za azil očitno neutemeljena zgolj v primeru, če je že na prvi pogled jasno, da v konkretnem primeru ne more iti za preganjanje, in samo izjemoma organ lahko odloča v pospešenem postopku, pri čemer se tožeča stranka sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-96/09-22 z dne 9. 7. 2009. Tudi Upravno sodišče RS je že zavzelo stališče, da pristojni organ zgolj lahko odloča v pospešenem postopku, ne pa da prošnjo mora zavrniti, čim je izpolnjen kateri pogoj iz 55. člena ZMZ.

Nadalje tožeča stranka navaja, da je zaključek tožene stranke, da je krvno maščevanje izključno zasebna zadeva, napačen. Upravno sodna praksa v Sloveniji je krvno maščevanje že sprejela kot možno obliko pripadnosti določeni družbeni skupini. Preganjanje zaradi krvnega maščevanja spada med razloge 4. alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ. Tožena stranka zmotno šteje, da krvno maščevanje ne more biti razlog za preganjanje. Iz navedenega sledi, da v konkretnem primeru tožnik ni zatrjeval zgolj takih dejanskih okoliščin, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja, zato zakonski pogoj za odločanje v pospešenem postopku sploh ni izpolnjen.

Tožena stranka je tožnikove navedbe v zvezi s tem, ko je bil prijet skupaj z nekim Albancem, ki je tihotapil ljudi, označila kot pavšalne in površne. Če je mnenja, da so določene navedbe oziroma izjave tožnika preveč splošne, bi tekom postopka morala tožnika na to dejstvo opozoriti glede na to, da je svojo odločitev na taka dejstva oprla, saj tožnik tega ne more vedeti. Dolžnost uradne osebe v postopku pridobivanja mednarodne zaščite je, da vse nejasnosti razjasni in dobi potrebna pojasnila. Tožena stranka bi morala s tožnikom opraviti osebni razgovor, na katerem bi lahko dobila odgovore na vprašanja, za katere misli, da je tožnik podal skope odgovore. Pri tem se tožnik sklicuje na standard Visokega komisariata ZN za begunce ter na sodno prakso, iz katere izhaja, da mora uradna oseba poizkusiti nejasne in nepopolne okoliščine razjasniti in dobiti potrebna pojasnila. Razen tega to ne more biti zgolj nepomemben oziroma zanemarljiv dogodek za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Več kot očitno je, da bi tožniku grozila resna škoda za njegovo življenje, če bi se vrnil v Albanijo in bi ga našli ljudje od tihotapca, ki je bil prijet v Belgiji. Za mednarodno zaščito pa tožnik ni zaprosil v Sloveniji že 4. 5. 2013 zato, ker je želel v državo, kamor brez vize Albanci ne morejo zaradi tega, ker se je bal, da bi ga odkrili sorodniki njegovega dekleta in se mu maščevali, prav tako pa se je bal ljudi, ki so povezani s tihotapcem, prijetim v Belgiji. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ni nikjer zavzela stališča, da je krvno maščevanje izključno zasebna zadeva, ampak je bila na podlagi proučitve dejstev in navedb tožnika mnenja, da iz njegovih navedb glede razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, sploh ni mogoče zaključiti, da mu grozi krvno maščevanje. V tožnikovem primeru sploh ne moremo govoriti o krvnem maščevanju, ker ni izpolnjena osnovna predpostavka krvnega maščevanja, to je prelita kri. Gre izključno za zasebno zadevo med tožnikom in očetom njegovega dekleta, ne pa za preganjanje zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji. Tožnik je ob podaji prošnje povedal, zakaj ni že 4. 5. 2013 zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji in sicer zato, ker Albanci ne potrebujejo vizuma za Evropo in iz tega razloga je tudi odšel v Anglijo, naslednja stvar pa je bila ta, da so ga dobili z Albancem v Belgiji in so ga tam zabeležili s prstnimi odtisi. Iz tega odgovora ni mogoče zaključiti, da za mednarodno zaščito ni zaprosil 4. 5. 2013, ker je želel priti v državo, kamor Albanci brez vize ne morejo, saj se je bal, da bi ga odkrili sorodniki njegovega dekleta in se mu maščevali. Ob podaji prošnje torej ni izjavil, da bi bilo to kakorkoli povezano z dejstvom, da se boji sorodnikov svojega dekleta, ampak gre za dodatek, ki ga je tožnik dodal šele v tožbi zoper odločitev pristojnega organa. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da se je praksa krvnega maščevanja od njegovega začetka v precejšnji meri spremenila in je lahko v nekaterih primerih dovolj že pljunek ali nespoštljivo vedenje do gosta. Posamezniki si lahko vzamejo več svobode pri odločanju o tem, kako in komu se bodo maščevali in se pri tem lahko ali pa tudi ne držijo pravil klasičnega krvnega maščevanja. Pri tem se sklicuje na poročilo o krvnem maščevanju v Albaniji iz leta 2008, ki je dostopno na spletni strani. Raven zaščite, ki jo zaradi krvnega maščevanja nudi državna oblast svojim državljanom, je zelo nizka. Iz odgovorov tožnika je razvidno, da je podlaga pripadnost določeni družbeni skupini. Tarče umorov iz časti so pripadniki posebne družbene skupine, pripadnost posebni družbeni skupini pa je ena izmed petih podlag, ki jih Ženevska konvencija določa kot razloge preganjanja. Tožnik tudi meni, da se morajo v azilnih postopkih upoštevati tudi navedbe in dokazi, predloženi v upravnem sporu. Nacionalne določbe o prekluziji ne smejo ovirati učinkovitosti določb prava EU.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je kot razlog za zavrnitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite navedla okoliščine iz 2., 3. in 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Po 2. točki se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če je prosilec pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Po 3. točki prvega odstavka 55. člena se prošnja zavrne kot očitno neutemeljena, če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen tega zakona, po 5. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ pa se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je zato imel možnost. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podani zgoraj navedeni razlogi za zavrnitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljene. Sodišče glede navedenega sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je iz okoliščin prvega vstopa tožnika na ozemlje Republike Slovenije ter njegovega ravnanja razvidno, da ni zaprosil za azil takoj, ko je bilo to mogoče, čeprav je imel v tem času za to dovolj možnosti, saj je bil v stiku z uradnimi organi Slovenije, za zaščito pa ni zaprosil niti v nobeni od drugih držav, ki jih je prečkal na poti od Albanije do Velike Britanije. Sodišče se tudi strinja s toženo stranko, da pomeni krvno maščevanje dolžnost praviloma moškega člana družine, katere član je bil umorjen, da se zanj maščuje tako, da umori moškega člana morilčeve družine, v primeru tožnika pa ne moremo govoriti o krvnem maščevanju, saj ni izpolnjena osnovna predpostavka krvnega maščevanja, to je prelita kri, ampak je iz opisa dogodkov, kot ga je podal tožnik, razvidno, da gre izključno za zasebno zadevo med prosilcem in očetom njegovega dekleta, ne pa za preganjanje zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji. Glede znancev tihotapca, ki se jih tožnik boji, pa sodišče tudi meni, da je omenjeni dogodek nepomemben oziroma zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite, iz razlogov, kot jih je pojasnila tožena stranka. Sodišče pa se tudi strinja s tem, da ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ.

V zvezi s tožbeno navedbo, češ da se lahko odloča v pospešenem postopku, če je že na prvi pogled jasno, da v konkretnem primeru ne more iti za preganjanje, sodišče meni, da je obravnavana zadeva prav tak primer, ko je že na prvi pogled očitno, da ne gre za preganjanje v smislu ZMZ. Iz opisa dogodka z dekletovim očetom namreč nedvoumno izhaja, da očetove grožnje niso bile vanj uperjene zato, ker bi tožnik pripadal določeni družbeni skupini, ampak iz povsem zasebnih razlogov – zaradi odnosa z njegovo hčerko. Tudi pri dogodku z znanci tihotapca je že na prvi pogled razvidno, da ne gre za preganjanje, saj tožnik ni navedel, da bi se jih bal zato, ker sam pripada določeni družbeni skupini oziroma ni navajal kakšne druge okoliščine iz drugega odstavka 2. člena ZMZ, temveč je navedel le to, da oni mislijo, da je tihotapec po njegovi krivdi zaprt. Razen tega se po 24. členu ZMZ lahko kot subjekti preganjanja štejejo nedržavni subjekti le v primeru, če je mogoče dokazati, da država ali druge organizacije, ki nadzorujejo državo, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem, tožnik pa niti ni poskušal priti v stik z temi organi, tako da je tudi iz tega razloga že na prvi pogled očitno, da pri opisanih dogodkih ne gre za preganjanje in je zato pravilno, da je tožena stranka odločala v pospešenem postopku.

Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, češ da je tožena stranka trdila, da je krvno maščevanje izključno zasebna zadeva. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da dogodek, ki ga je tožnik opisal, ne ustreza definiciji krvnega maščevanja. To je nedvoumno razvidno iz strani 4 odločbe, kjer v drugem odstavku tožena stranka najprej pojasnjuje, kaj sploh pomeni krvno maščevanje, nato pa v nadaljevanju pojasnjuje, da iz opisa, kot ga je podal tožnik, izhaja, da gre izključno za zasebno zadevo. Ni pa zapisano, da krvno maščevanje ne predstavlja oblike preganjanja.

Tožnik nadalje tudi navaja, da če je bila tožena stranka mnenja, da so izjave tožnika glede znancev tihotapca splošne, da bi morala tožnika na to dejstvo opozoriti. S tem v zvezi sodišče meni, da če je tožena stranka določene izjave tožnika štela za preveč splošne, še ne pomeni, da mora s to svojo oceno tožnika soočiti. Tožnik je pred izdajo odločbe ob podaji prošnje bil zaslišan in mu je bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. Navedene ugotovitve, da so njegove izjave preveč splošne, pa so stvar dokazne ocene, ki pa jo organ izvede ob odločitvi in predstavi v sami odločbi. Če je tožena stranka na podlagi dokazne ocene opredelila posamezne izjave kot preveč splošne, to ne pomeni, da gre za neskladje v tožnikovih izjavah, glede katerih bi morala tožena stranka prosilcu dati možnost, da ta neskladja oziroma nekonsistentnosti pojasni. Podobno stališče je zavzelo tudi že Vrhovno sodišče RS (sklep opr. št. I Up 493/2012). Tožnik tudi zatrjuje, da v zvezi z znanci tihotapca, pred katerimi ima strah, nikakor ne more iti zgolj za nepomemben oziroma zanemarljiv dogodek. Sodišče meni, da je tožena stranka pravilno zaključila, da je ta dogodek v skladu z 2. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ nepomemben oziroma zanemarljiv za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Tožnik je namreč na strani 7 prošnje na vprašanje, ali so to edini razlogi, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito v Sloveniji (mišljeni so dogodki z očetom dekleta) odgovoril: „Da, to je razlog, zaradi katerega prosim za azil. Dodal bi samo še to, da dogodek, ki se mi je zgodil v Belgiji, ko me je policija v Belgiji prijela skupaj s še enim Albancem in so njega zadržali, mene pa izpustili, da imam sedaj težave tudi zaradi tega. Izvedel sem, da me sedaj iščejo tudi ljudje tega Albanca, ker mislijo, da sem jaz takrat njega ovadil. On se namreč ukvarja s tihotapljenjem ljudi. Za to, da me njegovi ljudje iščejo, sem izvedel od mojih domačih in to v času, ko sem bil še v Angliji.“ Torej je tožnik ta dogodek omenil le mimo grede, povsem na koncu razgovora, rekel je zgolj to, da ima težave s temi znanci in da ga iščejo, kar pa je premalo konkreten opis, iz katerega bi bilo mogoče sklepati, da bo preganjan zaradi neke svoje osebne okoliščine.

V zvezi s tožbeno navedbo, da v Sloveniji že 4. 5. 2013 ni zaprosil za azil, tožnik v tožbi navaja, da se je bal, da bi ga odkrili sorodniki njegovega dekleta, ker v našo državo oziroma druge države razen Velike Britanije lahko pridejo Albanci tudi brez vizuma. V upravnem postopku je tožnik zatrjeval zgolj to, da je želel priti v državo, za katero Albanci potrebujejo vizum, ni pa tega povezoval z ljudmi, ki naj bi ga preganjali, zato sodišče te tožbene navedbe ne more upoštevati, ker gre za tožbeno novoto.

Tožnik v pripravljalni vlogi navaja tudi to, da je sedanje krvno maščevanje drugačno kot je bilo včasih in da ni nujno, da bi morala biti prelita kri, pri čemer se sklicuje na poročilo o krvnem maščevanju v Albaniji iz leta 2008, ki je dostopno na spletni strani ter to poročilo v angleškem jeziku tudi citira. Tega dokaza sodišče ne more upoštevati, ker gre za tožbeno novoto. Skladno z 52. členom ZUS-1 namreč lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze le, če obrazloži, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta, upoštevajo pa se lahko kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Določba 39. člena Procesne direktive ne posega v pravila o prekluziji dokazov iz 52. člena ZUS-1, iz nje namreč kaj takega ne izhaja, temveč je le določeno, da ima prosilec pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem, nakar so naštete vrste odločb, ki jih je možno izpodbijati pred sodiščem.

Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.