Jedro

Po 3. točki 55. člena ZMZ se prošnja zavrne kot očitno neutemeljena, če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 27. člen ZMZ. Po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka pravilno opredelila krvno maščevanje kot dolžnost moškega člana družine, katerega član je bil umorjen, da se zanj maščuje tako, da umori moškega člana morilčeve družine. Glede na ugotovljeno in navedeno dejansko stanje (razmerje in spolni odnosi z dekletom in kasnejše grožnje njenega očeta, da ga bo ubil) ne gre za krvno maščevanje, saj ni izpolnjena osnovna predpostavka krvnega maščevanja, to je umor. Iz opisa dogodkov, kot ga je podal tožnik, je razvidno, da gre izključno za zasebno zadevo med tožnikom (prosilcem za mednarodno zaščito) in očetom njegovega dekleta, ne pa za preganjanje zaradi katerega izmed razlogov, določenih v Ženevski konvenciji oziroma ZMZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-139/2013/8 (1312-07) z dne 20. 8. 2013. Tožena stranka je z navedeno odločbo v pospešenem postopku na podlagi 2., 3. in 5. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno. Ocenila je tudi, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, ker ni izkazal grozeče resne škode, kot je opredeljena v 28. členu ZMZ.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje ugotovitvam, odločitvi in razlogom tožene stranke. Zavrača tožbene ugovore.

3. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pogoji za odločanje v pospešenem postopku niso bili izpolnjeni. Strah pred krvnim maščevanjem je lahko razlog preganjanja. Poročilo o krvnem maščevanju v Albaniji iz leta 2008 ni tožbena novota, zato je sodišče prve stopnje kršilo 39. člen Procesne direktive.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka utemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v pospešenem postopku.

7. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik v Tirani spoznal neko dekle, s katero nista smela biti par tudi javno, saj je bila njena družina ugledna in ne bi bili za to, da sta skupaj. Njuna zveza je kljub temu trajala na skrivaj. Nekoč je to dekle domačim pod pritiski priznalo, da je bila z njim in da sta imela spolne odnose. Naslednji dan je prišel njen oče na kraj, kjer je tožnik delal, in mu začel groziti. Odšel je v avto po pištolo in hotel streljati nanj, vendar so ga drugi ljudje od tega odvrnili. Rekel mu je, da ga bo ubil, ker je spal z njegovo hčerko. Naslednji dan je tožnik pobegnil. 8. Iz ugotovljenega dejanskega stanja tudi izhaja, da je tožnika izročila Republiki Sloveniji Velika Britanija na podlagi Dublinske uredbe. V Slovenijo je prišel 10. 7. 2013, kjer je izrazil namen, da želi zaprositi za mednarodno zaščito. Albanijo je zapustil 3. 5. 2013, potem pa je potoval preko Črne Gore, Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Slovenije in Avstrije do Nemčije, od tod je odšel v Bruselj, potem pa se je vkrcal na nek tovornjak in z njim odšel v Veliko Britanijo, kjer so ga takoj ob vstopu prejeli policisti. V nobeni od držav, preko katerih je potoval, ni skušal zaprositi za mednarodno zaščito.

9. Po 5. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ se prošnja kot očitno neutemeljeno zavrne, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost. Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta ocenila, da so podane okoliščine iz navedene pravne podlage. Tožnik v pritožbi te pravne podlage zavrnitve prošnje ne izpodbija. Zato pritožbeno sodišče preizkusa izpodbijane sodbe v tej smeri ni opravilo.

10. Po 2. točki 55. člena ZMZ se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če je prosilec ob predložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

11. Tožena stranka je tako ocenila tožnikov strah zaradi domnevne izdaje tihotapca. Sodišče prve stopnje je tej presoji pritrdilo, tožnik pa v pritožbi tega ne izpodbija.

12. Po 3. točki 55. člena ZMZ se prošnja zavrne kot očitno neutemeljena, če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 27. člen ZMZ. Po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka pravilno opredelila krvno maščevanje kot dolžnost moškega člana družine, katerega član je bil umorjen, da se zanj maščuje tako, da umori moškega člana morilčeve družine. Glede na ugotovljeno in navedeno dejansko stanje (razmerje in spolni odnosi z dekletom in kasnejše grožnje njenega očeta, da ga bo ubil) ne gre za krvno maščevanje, saj ni izpolnjena osnovna predpostavka krvnega maščevanja, to je umor. Iz opisa dogodkov, kot ga je podal tožnik, je razvidno, da gre izključno za zasebno zadevo med tožnikom (prosilcem za mednarodno zaščito) in očetom njegovega dekleta, ne pa za preganjanje, zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji oziroma ZMZ.

13. Tožnik v pritožbi ne izpodbija presoje in odločitve, ki se nanaša na zavrnitev priznanja subsidiarne mednarodne zaščite (tretji odstavek 2. člena v zvezi z 28. členom ZMZ).

14. Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Pravilno je bilo ocenjeno, da je tožnikova prošnja očitno neutemeljena.

15. Tožnikove navedbe v pripravljalni vlogi, da je sedanje krvno maščevanje drugačno, kot je bilo včasih, in da ni nujno, da bi morala biti prelita kri, njegovo sklicevanje na poročilo o krvnem maščevanju v Albaniji iz leta 2008, dostopno na spletni strani, je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno opredelilo kot nedovoljeno tožbeno novoto (52. člen ZUS-1). S tem – kot to pravilno navaja sodišče prve stopnje ni bila kršena določba 39. člena Procesne direktive, saj ta ne posega v prekluzijo dokazov iz navedene določbe ZUS-1, temveč določa, da ima prosilec pravico do učinkovitega pravnega sredstva in navaja iste odločbe, ki jih je možno izpodbijati pred sodiščem.

16. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.