Jedro

Ob izkazanem zakonsko določenem razlogu za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas niso podani razlogi za transformacijo pogodbe o zaposlitvi v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas zgolj zato, ker tožena stranka ni navedla (kratkega) opisa del in nalog, ki jih je tožnica opravljala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti zaključitve delovne knjižice z dnem 31. 7. 2008. V 2. točki izreka izpodbijane sodbe je zavrnilo njen zahtevek za ugotovitev, da je še nadalje v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas na delovnem mestu administrator. V 3. točki izreka izpodbijane sodbe je zavrnilo njen tožbeni zahtevek, da jo je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo, ji za čas od 1. 8 2008 do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, zagotoviti vpis delovne dobe v delovno knjižico in ji izplačati nadomestilo plače v mesečni bruto višini, kot če bi delala, od tega nadomestila obračunati in plačati predpisane davke in prispevke, preostale mesečne zneske nadomestila pa izplačati tožnici skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, v 8 dneh in pod izvršbo. V 4. točki izreka izpodbijane sodbe je zavrnilo tožničin zahtevek po povrnitvi pravdnih stroškov s strani tožene stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 399. člena ZPP (pravilno 339. člena ZPP), prav tako pa je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 399. člena ZPP (pravilno 339. člena ZPP). Zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe 212. člena ZPP. Tožena stranka sodišču ni dostavila nobene pogodbe, s katero naj bi zaposlovala delavce za delovno mesto „receptor“, sodišče prve stopnje pa poleg tega ugotavlja, da naj bi tožena stranka 25. 5. 2007 delovno mesto „receptor“ ukinila. Sodišče prve stopnje nadalje ugotavlja, da je tožnica ves čas zaposlitve delala kot administrator v recepciji. Iz predloženih pogodb o zaposlitvi za delo pri toženi stranki delavk K.K., K.O. in C.D. izhaja, da je bila pri toženi stranki splošna praksa zaposlovanja delavcev na delovnih mestih, ki jih dejansko ne opravljajo, kot to določa pogodba o zaposlitvi. To je še posebej razvidno pri delavki D.C., kjer iz prve strani pogodbe o zaposlitvi izhaja, da naj bi sklenila pogodbo za delovno mesto „referent splošnih zadev“, če se pri isti pogodbi pogleda druga stran, pa je moč ugotoviti nasprotje, saj izhaja, da ista delavka sklepa pogodbo za delovno mesto „tajnica I“. Tožena stranka je svoje delavce zaposlovala netransparentno, zato je lahko prirejala svoja ravnanja po trenutnih potrebah. S svojim ravnanjem je tožena stranka kršila 7. člen ZDR, saj je s tožnico sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto administrator, ki ga tožnica dejansko ni zasedala, niti tega dela dejansko ni opravljala. Poleg tega je tožena stranka s svojim ravnanjem kršila tudi 29. člen ZDR, saj pogodba o zaposlitvi, ki jo je sklenila tožnica, ne vsebuje kratkega opisa del. Nobena od predloženih pogodb za delavke K.K., K.O. in C.D. ne izkazuje, da bi katerakoli od njih delala na recepciji na delovnem mestu, ki ga je zasedala tožnica. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil za čas obnove upravne stavbe in uvedbe novih tehnologij začasno povečan obseg tožničinega dela. Tožnica je ves čas od prve zaposlitve dalje delala enako delo in v enakem obsegu. Delo na recepciji obstaja še danes in ima značaj trajne narave, kar so potrdile tudi vse tri zaposlene delavke. Že pogodba, sklenjena med tožnico in toženo stranko z dne 26. 4. 2007, je bila sklenjena nezakonito, saj je bila sklenjena za drugo delovno mesto in za povsem druga dela ter naloge, kot pa je to dejansko opravljala tožnica. Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov z zaslišanjem študentov, ki sedaj opravljajo delo receptorja, s čimer je tožnica želela dokazati trajnost potreb po delu receptorke. Ker sodišče prve stopnje teh dokazov ni izvedlo, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnica vtoževala transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas, ker naj bi bile pogodbe o zaposlitvi, ki jih je za obdobje od 1. 5. 2007 do 31. 7. 2008 pri toženi stranki sklenila za določen čas, sklenjene v nasprotju z 52. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Zatrjevala je, da je za eno in isto delovno mesto sklenila več zaporednih pogodb o zaposlitvi, pri čemer v tretji pogodbi o zaposlitvi razlog za sklenitev te pogodbe ni bil naveden niti časovno opredeljen. Četrta in peta pogodba o zaposlitvi za določen čas sta bili sklenjeni iz razloga „namera uvedbe nove tehnologije na področju dela“, pri čemer tožnici ni znano, kaj naj bi se uvajalo in kaj naj bi k temu prispevala tožnica, saj je ves čas opravljala enako vrsto in naravo del. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnica s toženo stranko za obdobje od 1. 5. 2007 do 31. 7. 2008 sklenila pet pogodb o zaposlitvi za določen čas. Vse te pogodbe o zaposlitvi je sklenila za delovno mesto „administrator“, ki je bilo razporejeno v tarifno skupino V/I. Prva in druga pogodba o zaposlitvi, ki sta bili sklenjeni za določen čas od 1. 5. 2007 do 31. 7. 2007 (A2) in za obdobje od 1.8. 2007 do 31. 10. 2007 (A3), sta bili sklenjeni zaradi nadomeščanja delavke L.M. V tretji pogodbi o zaposlitvi (A4), ki je bila sklenjena za čas od 1. 11. 2007 do 31. 1. 2008, je bil kot razlog sklenitve te pogodbe navedena obnova upravne stavbe, v četrti in peti pogodbi o zaposlitvi, ki sta bili sklenjeni za čas od 1. 2. 2008 do 30. 4. 2008 (A5) in za obdobje od 1. 5. 2008 do 31. 7. 2008 (A6) pa je bil kot razlog naveden „namera uvedbe nove tehnologije na področju dela“. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da je bilo vseh pet pogodb o zaposlitvi za določen čas sklenjenih v skladu z zakonom oziroma da so za sklenitev teh pogodb obstajali razlogi iz 52. člena ZDR. Tožnica je najprej, v obdobju od 1. 5. 2007 do 31. 10. 2007, nadomeščala delavko L.M., kar pomeni, da sta bili pogodbi o zaposlitvi z dne 26. 4. 2007 (A2) in 27. 7. 2007 (A3) sklenjeni v skladu z 2. alineo prvega odstavka 52. člena ZDR. V zvezi s preostalimi tremi pogodbami o zaposlitvi pa je bilo ugotovljeno, da so bile sklenjene zaradi začasno povečanega obsega dela, torej na podlagi 3. alinee prvega odstavka 52. člena ZDR. Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tretja pogodba o zaposlitvi z dne 26. 10. 2007 (za obdobje od 1. 11. 2007 do 31. 1. 2008) sklenjena zato, ker je pri toženi stranki prišlo do začasno povečanega obsega dela zaradi obnove upravne stavbe, četrta in peta pogodba o zaposlitvi (za obdobje od 1. 2. 2008 do 31. 7. 2008) pa sta bili sklenjeni prav tako zaradi začasno povečanega obsega dela, do katerega je prišlo zaradi nadgradnje računalniškega sistema. Ugotovilo je, da so morale v zvezi s temi deli delavke tožene stranke K.K., O.K. in D.C., ki so med drugim opravljale tudi dela na recepciji, opravljati določena administrativna dela v zvezi z nameravano obnovo upravne stavbe oziroma v zvezi z nadgradnjo računalniškega sistema (zbiranje potrebne dokumentacije za začetek teh del,...), s tem pa del na recepciji v tem obdobju zaradi drugih delovnih zadolžitev niso mogle več izvajati. Iz tega razloga je začasno nastala potreba po delu na recepciji, v posledici tega pa so bile s tožnico sklenjene zadnje tri pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Ko so navedene delavke svoje delo v zvezi z obnovo upravne stavbe oziroma nadgradnjo računalniškega sistema dokončale, so lahko nadaljevale tudi z opravljanjem del na recepciji. Ob upoštevanju zgoraj navedenega je tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča tožena stranka imela pravno podlago za sklenitev vseh petih pogodb o zaposlitvi za določen čas (2. alinea prvega odstavka 52. člena ZDR, 3. alinea prvega odstavka 52. člena ZDR), zato niso bili podani pogoji za to, da se šteje, da je tožnica s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (54. člen ZDR).

Neutemeljena je pritožbena navedba tožnice, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izrek sodbe je jasen in razumljiv, prav tako pa ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in niso med seboj v nasprotju. V zvezi s pritožbenim očitkom, da tožena stranka ni dostavila nobene pogodbe, s katero naj bi tožena stranka delavke K.K., K.O. in C.D. zaposlovala na delovnem mestu „receptor“, je bilo v postopku ugotovljeno, da so bile navedene delavke zaposlene na drugih delovnih mestih, v okviru svojih delovnih zadolžitev pa so opravljale tudi dela na recepciji (razen za čas, ko je prišlo do začasno povečanega obsega dela zaradi zbiranja dokumentacije za obnovo upravne stavbe oziroma zaradi nadgradnje računalniškega sistema). V pristojnosti delodajalca je, da delovni proces organizira tako, da delo poteka čimbolj racionalno in s čim nižjimi stroški. Potrebo po delu na recepciji (obseg dela na recepciji je trajal manj kot osem ur dnevno, od 4 do 6 ur in še to ne vsak dan; izpovedba prič K.O. in R.T.) je tožena stranka pokrivala z delavkami K.O., K.K. in C.D. (razen v obdobju od 1. 11. 2007 do 31. 7. 2008, ko so te delavke dobile nove zadolžitve), v postopku pa ni bilo ugotovljeno, da tožena stranka tem delavkam del na recepciji ne bi smela odrejati. Ob tem ne gre prezreti, da tožena stranka samostojnega delovnega mesta „receptor“ od 25. 5. 2007 dalje ni imela več, ker je bilo to ukinjeno (B14, B15), kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Nerazumljiv je pritožbeni očitek tožnice o tem, da naj bi tožena stranka prirejala pogodbe o zaposlitvi, kar naj bi bilo razvidno iz dveh pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas za delavko C.D. Iz obeh pogodb o zaposlitvi (B16, B17) za to delavko izhaja, da je imela sklenjeno najprej pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto „tajnica I“ in sicer za čas od 1. 7. 2003 dalje (pogodba o zaposlitvi z dne 26. 6. 2003), navedena delavka pa je 29. 5. 2007 sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, tokrat za delovno mesto „referent splošnih zadev“. Navedeno pa še ne pomeni, da naj bi tožena stranka priredila pogodbe o zaposlitvi, še posebej ob upoštevanju dejstva, da je delavka C.D. novo pogodbo o zaposlitvi (B17) sklenila v času sprememb pri organizaciji tožene stranke (25. 5. 2007 so bila določena delovna mesta ukinjena, nekatera pa so bila na novo ustanovljena – B14, B15).

Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba tožnice o kršitvah 7. člena ZDR, ker naj bi tožena stranka s tožnico sklenila pogodbo o zaposlitvi za delo, ki ga dejansko ni opravljala. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da so dela na recepciji v okviru svojih zadolžitev opravljale delavke, ki so imele sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za različna delovna mesta, v postopku pa ni bilo ugotovljeno (tega tudi nihče ni zatrjeval), da dela na recepciji niso spadala v okvir delovnih zadolžitev delovnega mesta „administrator“. V spornih pogodbah o zaposlitvi zares ni navedenega kratkega opisa dela, ki bi ga morala opraviti tožnica in kar določa 3. alinea prvega odstavka 29. člena ZDR, vendar po stališču pritožbenega sodišča zaradi tega še niso podani razlogi za transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas (54. člen ZDR). Vsaka pomanjkljivost v pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni za določen čas, še ne pomeni razloga za transformacijo takšne pogodbe v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas po 54. členu ZDR. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da se 4. člen v vseh petih pogodbah o zaposlitvi (A2 – A6) sklicuje na akt o sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki z opisnim listom tega delovnega mesta, tožnica pa v postopku ni niti zatrjevala, da s tem aktom ni bila seznanjena.

V zvezi s pritožbeno navedbo o tem, da nobena od pogodb o zaposlitvi za delavke K.K., K.O. in C.D. ne izkazuje, da bi katera od njih delala na recepciji, pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz dokaznega postopka izhaja, da so te delavke dela na recepciji opravljale izmenično, poleg svojih del. Delovnega mesta „receptor“ tožena stranka od 25. 5. 2007 ni imela sistemiziranega (kot samostojnega delovnega mesta), zato se pogodbe o zaposlitvi za navedene delavke po 25. 5. 2007 na to delovno meso niti ne bi mogle glasiti. Pritožbeno zatrjevanje tožnice, da je delo v recepciji trajne narave, še ne pomeni, da pri toženi stranki glede na zgoraj opisano dejansko stanje ni prišlo do začasno povečanega obsega dela, s čimer se je pokazala potreba po delu tožnice na recepciji za določeno obdobje. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnice o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo študentk, ki naj bi opravljale delo na recepciji in ki naj bi pojasnile, da delo na recepciji tožena stranka še vedno potrebuje. Iz izpovedbe priče O.K. ne izhaja, da študentke v recepciji ne delajo vseh 8 ur, da delajo le občasno, kar je potrdila tudi priča R.T. Iz izpovedbe priče R.T. je nadalje razbrati, da študentke „vskočijo“ na delo v recepcijo občasno, v primeru, če zaposlene delavke (ki poleg svojih zadolžitev običajno opravljajo delo na recepciji) tega dela ne morejo postoriti. Kot je bilo že ugotovljeno, pa je stvar delodajalca, kako si bo organiziral delovni proces.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnice ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.