Jedro

Tožnica v spornem obdobju ni bila v delovnem razmerju, ampak je le pomagala svojemu možu, s katerim se je sporazumno dogovarjala o delu, tožnica pa tudi ni imela določenega fiksnega delovnega časa. Iz tega razloga ni podlage, da bi se to obdobje upoštevalo kot zavarovalna doba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 19. 3. 2009 in odločba iste opr. št. z dne 28. 7. 2009 ter se ji prizna zavarovalna doba za čas zaposlitve od 9. 7. 1980 do 28. 2. 1985 in se ji prizna pravica do izplačila pokojnine, povečane za zavarovalno dobo od 9. 7. 1980 do 28. 2. 1985. Obenem je odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje napačna ter v nasprotju z izvedenimi dokazi, saj so prav vse zaslišane priče M.D., M.Đ. ter D.F. potrdile navedbe tožnice, da je bila v času od 9. 7. 1980 do 28. 2. 1985 zaposlena pri M.D.. Poudarja, da je D.F., upokojeni sanitarni inšpektor, zaslišan kot priča na glavni obravnavi dne 14. 3. 2011 izrecno izpovedal, da ko je opravljal preglede, je tožnico videl, da je tam delala, imela je opravljene redne preglede, urejeno dokumentacijo, med drugim je videl tudi pogodbo o zaposlitvi. Dokler je on opravljal preglede, je zagotovil, da je za tožnico bila urejena dokumentacija tudi od leta 1980 do 1985 in kasneje, vse do njegove upokojitve. Smiselno enako sta izpovedala tudi M.Đ., ki je izpovedal, da je M.D. zaposlil tožnico v letu 1980, ter M.D., ki je izpovedal, da je tožnico zaposlil takoj po tem, ko je imel leta 1980 inšpekcijski pregled. Prav vse zaslišane priče, pa tudi tožnica, zaslišana kot stranka, pa so skladno izpovedal tudi o tem, da je tožnica delo opravljala 8 ur dnevno, da je za svoje delo prejemala plačilo, da je imela pravico do letnega dopusta tako, da so očitno bili podani prav vsi elementi delovnega razmerja. Nadalje se sklicuje na dopis priče D.F. z dne 13. 7. 2009, v katerem je zapisal, da je kot sanitarni inšpektor opravljal sanitarne preglede od 1. 9. 1979 do junija 1997 pri samostojnem podjetniku M.D.. Njegovo delo sanitarnega inšpektorja je obsegalo pregled poslovnih prostorov, zdravstvenih knjižic ter dokumentov, ki so v zvezi s poslovnimi prostori. Ob vsakem pregledu je pregledoval tudi dokumentacijo o zaposlitvi, pa tudi zdravstveno dokumentacijo, iz katere je bilo razvidno, da je bila V.M. zaposlena pri možu (M.D.). Poudarja, da v nobenem primeru ne bi smela biti prisotna v poslovnih prostorih, če iz dokumentov ne bi izhajalo, da je prijavljena oziroma je z njo sklenjena pogodba o zaposlitvi in da ima opravljen predpisan zdravniški pregled, saj je tožnica opravljala delo v kuhinji, strežbi ter tudi dela čistilke. Pritožba izpostavlja, da je celo Davčna uprava Republike Slovenije dne 4. 3. 2008 izdala potrdilo, iz katerega nedvoumno izhaja, da ima M.D. plačane prispevke za obvezno pokojninsko zavarovanje za zaposlene od 9. 7. 1980 do 28. 2. 1985 tako, da je očitno, da je tožnica V.M. bila zaposlena pri M.D. in da so bili zanjo plačani vsi prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje za zaposlene od 9. 7. 1980 do 28. 2. 1985. Pojasnjuje, da se D.K. vabilu ni odzval zato, ker je umrl, tožnica pa listinskih dokazil o inšpekcijskih pregledih, zdravstvenem zavarovanju, plači, nadomestilu plače zaradi začasne odsotnosti z dela, zaradi bolezni plačilu letnega dopusta, nikakor ni mogla predložiti, saj je od leta 1980 do danes minilo že več kot 30 let, delodajalec pa je dolžan zahtevano dokumentacijo arhivirati za dobo 10 let in tako ni mogoče pričakovati, da bi tožnica lahko predložila zahtevana listinska dokazila. Predlaga, da naslovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi ter vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in po 2. odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti in sicer glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP.

Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Ta v 3. alineji prvega odstavka 187. člena določa, da pokojninska doba, ki je določena kot pogoj za pridobitev in uveljavitev pravic iz obveznega zavarovanja, obsega čas, dopolnjen do uveljavitve tega zakona, ki se državljanom Republike Slovenije všteva v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, razen, če ni s tem zakonom ali mednarodnim sporazumom drugače določeno. Za odločanje je tako v konkretnem primeru potrebno uporabiti 1. odstavek 126. člena Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju (Ur. l. SFRJ, št. 51/64), ki določa, da se v zavarovalno dobo všteva čas, ki ga je tožnik prebil v delovnem razmerju ali na kakšnem drugem delu, na podlagi katerega je bil zavarovan po 21. in 22. členu navedenega zakona. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je bila tožnica v obdobju od 9. 7. 1980 do 28. 2. 1985 v delovnem razmerju oziroma ali so bili izpolnjeni vsi elementi, ki dokazujejo obstoj delovnega razmerja.

Izhajajoč iz citirane določbe 126. člena Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju in upoštevaje izoblikovano sodno prakso, je pogoj za ugotovitev zavarovalne dobe obstoj delovnega razmerja, ne pa tudi prijava v zavarovanje ali plačilo prispevkov iz tega naslova. Delovna razmerja so se namreč v obravnavanem obdobju urejala s predpisi, ki zaposlitve niso povezovali s prijavo v zavarovanje in s plačilom prispevkov, ampak enako kot tudi še danes, s predpisi o delovnih razmerjih, zavarovalna doba pa s predpisi o pokojninskem zavarovanju.

V obravnavanem obdobju je bilo delovno razmerje že temeljito zakonsko regulirano in sicer z Zakonom o delovnih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 24/77 - 18/88), določene pa so bile tudi evidence na področju dela in sicer z Zakonom o evidencah na področju dela (Ur. l. SFRJ, št. 2/77 – 21/82).

V danem primeru ni bilo listinskih dokazov in je tako sodišče prve stopnje obstoj delovnega razmerja ugotavljalo na podlagi izjav prič. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka potem, ko je kot stranko zaslišalo tožnico in predlagane priče, pravilno zaključilo, da tožnica v spornem obdobju od 9. 7. 1980 do 28. 2. 1985, ni bila v delovnem razmerju pri M.D. Za drugačen zaključek ne daje podlage izpoved D.F., ki je izpovedal, da je tam tožnica delala, da je imela opravljene redne preglede, urejeno dokumentacijo in da je videl tudi pogodbo o zaposlitvi. Če bi pogodba o zaposlitvi obstajala, bi jo kot listinski dokaz tožnica predložila. Tožnica pa ni predložila nobenega listinskega dokaza. Samo dejstvo, da je tožnica imela opravljene redne preglede, ne predstavlja enega izmed elementov delovnega razmerja, ampak gre za zahtevani higienski minimum, ki ga mora izpolnjevati vsak, ki dela z živili. Da je tožnica delala pri svojem možu, sodišče prve stopnje ni podvomilo in niti pritožbeno sodišče. Vendar samo delo še ne pomeni, da gre za delovno razmerje, če niso izpolnjeni še ostali elementi, ki so značilni za delovno razmerje.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje na to, da so tožnica in vse zaslišane priče izpovedale, da je delo opravljala osem ur, da je prejemala plačo in da je imela pravico do letnega dopusta. Prav tožnica je izpovedala, da ni bilo določeno, koliko ur dnevno bo delala, včasih je delala več, včasih manj, zaslišani M.D., njen mož, pa je izpovedal, da ko je bilo veliko dela, je začela pomagati njegova žena, ko je on razvažal. Nadalje se pritožba neutemeljeno sklicuje na dopis Davčne uprave Republike Slovenije z dne 4. 3. 2008. V zvezi s tem dopisom je že toženec pri Davčni upravi Republike Slovenije, Davčni urad Maribor opravil poizvedbe. Z dopisom št. ... z dne 23. 10. 2008, je navedena davčna uprava sporočila, da za obdobje od 9. 7. 1980 do 28. 2. 1985 ne razpolaga s podatki o zaposlenih delavcih in izrecno pripisala, da potrdilo z dne 4. 3. 2008/38 ni pravilno in da se ne more upoštevati za priznanje pokojninske dobe. Nenazadnje pa iz potrdila z dne 4. 3. 2008 sploh ne izhaja, za katere delavce naj bi bili plačani prispevki in je iz navedenega dopisa možno zaključiti, kar je poudarilo že sodišče prve stopnje, edino to, da D.M. za sporno obdobje nima neplačanih prispevkov.

Nadalje se pritožba neutemeljeno sklicuje na to, da tožnica ni predložila pogodbe o zaposlitvi ter druge listinske dokaze, ker je preteklo več kot 30 let in da je delodajalec dolžan zahtevano dokumentacijo arhivirati 10 let. Sodišče te dokumentacije ni zahtevalo od delodajalca, ampak od tožnice, ki uveljavlja priznanje spornega obdobja v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo in je dokazno breme na njeni strani. O listinah pa je izpovedala, da naj bi jih imel računovodja, ki je umrl. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v konkretnem primeru ni šlo za razmerje med delodajalcem in delavko v smislu nadrejenega in podrejenega, ampak za razmerje pomoči zakonca drugemu zakoncu, saj sta se glede na izpoved tožnice, sporazumno dogovarjala o delu in tožnica tudi ni imela določeno, koliko ur dnevno bo delala, ampak je bilo delo odvisno od potreb in tudi delala je vse tako, da določenega dela ni imela odrejenega.

Na podlagi listinske dokumentacije, zlasti obrazca M-1, glede prijave v zavarovanje od 1. 3. 1985, ki se nahaja v upravnem spisu, je pod točko 12 naveden podatek, da se tožnica prvič prijavlja v matično evidenco in da je brez dobe.

Ker so pritožbeni razlogi neutemeljeni, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.