Jedro

V obravnavani zadevi ni bil podan najpomembnejši opredelilni element delovnega razmerja, to je razmerje podrejenosti delavca delodajalcu. Ta se kaže v tem, da delavec dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca, v obravnavanem primeru pa je šlo za pomoč med zakoncema.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke, št. 5078155 z dne 19. 3. 2009 in z dne 28. 7. 2009, za priznanje zavarovalne dobe za čas zaposlitve od 9. 7. 1980 do 28. 2. 1985 ter za priznanje pravice do izplačila pokojnine, povečane za zavarovalno dobo od 9. 7. 1980 do 28. 2. 1985. Odločilo je, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka. Presodilo je, da tožnica v času od 9. 7. 1980 do 28. 2. 1985 ni bila v delovnem razmerju, temveč da je šlo za pomoč zakonca drugemu zakoncu.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Zatrjuje, da je zaključek sodišča, da tožnica v spornem obdobju ni bila v delovnem razmerju, napačen in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji), saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, le-ti so nejasni in med seboj v nasprotju. Prav tako je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov, ter med temi listinami in zapisniki. Zaslišana tožnica in priče M. D., M. Đ. ter D. F. so potrdile navedbe tožnice, da je bila v času od 9. 7. 1980 do 28. 2. 1985 zaposlena pri M. D.. Skladno so izpovedali, da je opravljala delo 8 ur dnevno, da je prejemala za svoje delo plačilo in da je imela pravico do letnega dopusta. Vsi elementi delovnega razmerja so bili podani. Sodišči se nista opredelili do izpovedbe sanitarnega inšpektorja D. F. ter do potrdila Davčne uprave RS z dne 4. 3. 2008. Podano je nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe, saj je sodišče ugotovilo, da je tožnica pri svojem možu delala, hkrati pa je zaključilo, da tožnica pri njem ni bila zaposlena.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Tožnica je zahtevala priznanje zavarovalne dobe za čas od 9. 7. 1980 do 28. 2. 1985 in sodišči sta upoštevali pravne predpise pokojninskega zavarovanja, po katerih se v zavarovalno dobo všteva čas, prebit v delovnem razmerju (1). V nasprotju z obrazložitvijo izpodbijane sodbe so revidentkina zatrjevanja, da se sodišče ni opredelilo do dokazov, s katerimi je dokazovala delovno razmerje. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožnica sicer opravljala delo v pekarni svojega moža, vendar med njima ni obstajalo delovno razmerje. Ugotovitev, da med tožnico in njenim možem ni bilo razmerja med delavcem in delodajalcem v smislu nadrejenega in podrejenega, je ustrezno obrazložilo. Izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o pravno odločilnih dejstvih in le-ti niso niti nejasni niti med seboj v nasprotju.

7. Prav tako je neutemeljen očitek o obstoju bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tako imenovana protispisnost ni podana, kadar se stranka ne strinja z dokaznim zaključkom sodišča, glede odločilnih dejstev pa ne obstaja napaka v povzemanju vsebine listin ali zapisnikov o izpovedbah.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato Vrhovno sodišče ni upoštevalo revizijskih navedb, iz katerih izhaja nestrinjanje revidentke z dokazno oceno sodišča in s katerimi poskuša le-ta ponovno doseči preizkus ugotovljenega dejanskega stanja.

10. Po dejanskih ugotovitvah sodišč nižje stopnje je revidentka v pekarni njenega moža delala, če je bilo to potrebno. Z možem se je sporazumno dogovarjala o delu, tako da ji slednje ni bilo odrejeno. Sodišče druge stopnje je tudi zaključilo, da ni dokazano, da je revidentka delala v pekarni osem ur, prejemala plačo in imela pravico do letnega dopusta, saj je revidentka sama izpovedala, da ni bilo določeno, koliko ur dnevno bo delala; včasih je delala več, včasih manj. Njen mož D. M. pa je izpovedal, da ko je bilo veliko dela, je njegova žena začela pomagati, med tem ko je on razvažal. 11. Glede na ugotovljena dejstva, na katera je Vrhovno sodišče vezano, se slednje strinja s presojo sodišč nižje stopnje, da v obravnavani zadevi ni bil podan najpomembnejši opredelilni element delovnega razmerja, to je razmerje podrejenosti delavca delodajalcu. Ta se kaže v tem, da delavec dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca, v obravnavanem primeru pa je šlo za pomoč med zakoncema. Zato sta sodišči nižje stopnje pravilno odločili, da je zahtevek za odpravo odločb tožene stranke in za priznanje spornega obdobja v zavarovalno dobo neutemeljen.

12. Na podlagi navedenega in v skladu s 378. členom ZPP je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo.

Op. št. (1): Upoštevajoč obdobje, za katerega je tožnica zahtevala priznanje v zavarovalno dobo, bi sodišči kot materialno pravo morali uporabiti 62. in 63. člen Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZTPPIZ, Ur. l. SFRJ, št. 35/72 in naslednji) v zvezi s tretjo alinejo prvega odstavka 187. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 in naslednji) in ne prvi odstavek 126. člena Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju (Ur. l. SFRJ, št. 51/64). Glede tega revizija ne uveljavlja zmotne uporabe materialnega prava. Vsebina določb je enaka.