Jedro

Tožnik je bil v času škodnega dogodka zaposlen pri prvo toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas na delovnem mestu elektromonter. Spornega dne je opravljal delo na višini 8 do 10 m na gradbišču ter z gradbenega odra padel v globino in se poškodoval. Delo na takšni višini je, glede na izkušnje in pogostost škodnih posledic, nevarna dejavnost, ki predvideva objektivno odgovornost tistega, ki se s takšno dejavnostjo ukvarja (150. člen OZ). Tožnik bi se moral zavedati nevarnosti gibanja na višini ter pomena uporabe varnostnega pasu (še posebej dejstva, da se ne sme gibati takrat, ko ni privezan z varnostnim pasom) in v skladu z 9. členom in prvim odstavkom 37. člena ZVZD odgovorno osebo opozoriti, da možnosti varnega pripenjanja nima. Zaradi opustitve te dolžnosti je k nastali škodi soprispeval v deležu 10 %.

O povrnitvi bodoče škode se, gledano s časovne točke nastanka škodnega dogodka, odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari. Dokaza gotovosti bodoče premoženjske škode sodna praksa ne zahteva, temveč zadošča obstoj verjetnost, da bi tožnik, če njegove delovne zmožnosti zaradi škodnega dogodka ne bi bile zmanjšane, še nadalje pridobival dohodek. Sodišče prve stopnje bi zato pri odločitvi moralo upoštevati, da se tudi za tožnika, ki je po lastnih navedbah pred škodnim dogodkom pridobival zaslužek s kontinuiranimi priložnostnimi zaposlitvami, šteje za verjetno, da bi po normalnem teku stvari zaslužek iz istega dela in v enaki višini pridobival tudi po škodnem dogodku, če se v dokaznem postopku z večjo stopnjo verjetnosti ne bi izkazalo nasprotno. Zaradi zmotnega materialnopravnega zaključka, da tožnik do odškodnine in denarne rente iz naslova izgubljenega zaslužka ni upravičen že zato, ker je bilo njegovo delovno razmerje pri prvo toženi stranki prekinjeno, je dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Pritožbam tožeče, prvo tožene in drugo tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje: - delno spremeni v I., II. in III. točki izreka tako, da se kot vmesna sodba glasi: „Toženi stranki sta solidarno odgovorni za tožniku v delovni nezgodi dne 1. 2. 2008 nastalo škodo po temelju do višine 90 %, do višine 10 % pa je k nastali škodi soprispeval tožnik.“ - delno razveljavi v preostalem nespremenjenem delu sodbe in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je prvo tožena stranka dolžna tožniku v 15 dneh plačati odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v znesku 6.137,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe), toženi stranki pa sta mu dolžni v 15 dneh solidarno plačati odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v znesku 37.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2010 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek iz naslova odškodnine (razliko do vtoževanih 174.463,06 EUR) pa je zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni tožniku solidarno mesečno plačevati denarno rento v znesku 1.335,32 EUR od 1. 2. 2011 dalje ter rento v znesku 217,80 EUR od 25. 10. 2010 dalje, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne rente dalje do plačila (III. točka izreka sodbe). Odločilo je še, da je dolžan tožnik prvo toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 767,93 EUR v roku 15 dni, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (IV. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožujejo vse pravdne stranke iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Vse stranke pritožbenemu sodišču predlagajo, da njihovim pritožbam ugodi, pri čemer tožnik predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. prisojena odškodnina zniža, podredno pa razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe (drugi odstavek II. točke in III. točka izreka) ter odločitev o stroških postopka (IV. točka izreka). V pritožbi navaja, da je primarno podana krivdna odgovornost prvo tožene stranke, saj je tožnik padel v globino na mestu, kjer bi ta morala namestiti navezovalne vezi ali zagotoviti dodatne pritrdilne točke, pa tega ni storila. To je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, ne pa tudi upoštevalo pri odločitvi, zato je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožniku ni mogoče očitati, da bi moral biti ves čas pripet z varnostnim pasom, saj te možnosti ni imel, posledično pa k nastali škodi ni soprispeval. Odločitev sodišča prve stopnje glede tožnikovega soprispevka k nastali škodi je tudi protispisna. Izvedensko mnenje sodne izvedenke za varnost in zdravje pri delu ter požarno varnost namreč ne potrjuje, da je bil tožnik nepazljiv, pač pa je izvedenka med vzroki za škodni dogodek navedla tudi eventualno neustrezno zagotovljena pritrdilna mesta za opravljanje del in nalog na le delno zaščiteni delovni ploščadi, predvsem če so se delavci morali gibati več kot 2 metra stran od tračnega transporterja. Da so se delavci med delom morali gibati tudi na tem območju, potrjujeta izpovedi tožnika in priče A.A.. Tožnik praktičnega izobraževanja v zvezi z delom na višini ni imel (izpovedi tožnika, A.A. in B.B.), čeprav mu ga je bila prvo tožena stranka v skladu s Pravilnikom o varovalni opremi dolžna zagotoviti (izpoved C.C.). Sodišče prve stopnje je kršilo 8. člen ZPP, ker pri presoji višine soprispevka ni upoštevalo vseh relevantnih okoliščin (tj. da je delo potekalo zelo hitro, da je bil tožnikov pogled ves čas usmerjen v strop, da je bilo delovišče slabo osvetljeno ter da ob nezaščiteni luknji ni bilo nikakršnega opozorila). Sodišče prve stopnje je odločitev o odmeri višine nepremoženjske škode oprlo le na izvedensko mnenje fakultete D. Univerze v E., tožnikove izpovedi in medicinske dokumentacije pa pri tej odločitvi ni upoštevalo. Dokazna ocena glede posameznih postavk nepremoženjske škode je neprepričljiva in nelogična, izpodbijana sodba pa o tem tudi nima razlogov. Sodni izvedenec medicinske stroke je zmotno ugotovil, da tožnikove težave s koleni niso povezane z obravnavanim škodnim dogodkom, saj njegova medicinska dokumentacija dokazuje nasprotno. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je imel tožnik pred škodnim dogodkom bolečine v desnem kolenu, čeprav je v postopku na prvi stopnji zatrjeval bolečine v levem kolenu. Dejstvo, da so bile težave s kolenom evidentirane šele leto dni po nezgodi, ne pomeni, da so šele tedaj nastale. Izvedensko mnenje je kljub tožnikovim pripombam ostalo nepopolno in neobrazloženo. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni ugodilo njegovim dokaznim predlogom za postavitev novih izvedencev s področja travmatologije, ortopedije in psihiatrije. Teh dokaznih predlogov sploh ni zavrnilo, v obrazložitvi sodbe pa tudi ni navedlo, zakaj jim ni ugodilo (absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev tožnikovih ustavnih pravic 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije). Ugotovitve izvedenca glede trajanja bolečin so zmotne, saj je tožnik bolečine trpel še v letu 2011. Sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo ni upoštevalo tožnikovih osebnih okoliščin. Glede presoje pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ni upoštevalo tožnikove izpovedi, razloga za to pa ni navedlo. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno verjelo izvedencu, da je tožnik sekundarni strah trpel le dve leti, saj se je zdravil še v letu 2011. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je odmerilo občutno prenizko odškodnino. V zvezi s tem je štelo kot bistveno, da se tožnik še vedno lahko vozi z motorjem, čeprav je izpovedal, da pri vožnji z motorjem čuti blažje bolečine kot pri vožnji s kolesom. Tožnik je po škodnem dogodku popolnoma osebnostno spremenjen, kar potrjujejo izvedeni dokazi, sodišče prve stopnje pa tega ni upoštevalo. Sodni izvedenec glede skaženosti ni pojasnil, zakaj tožnikove brazgotine pomenijo le estetsko motnjo. Razhajanje med ugotovitvijo sodnega izvedenca, da absolutne razlike v dolžini njegovih spodnjih udov ni, in nasprotno ugotovitvijo specialista ortopeda, bi bilo mogoče odpraviti le s postavitvijo novega sodnega izvedenca s področja ortopedije. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za povračilo potnih stroškov, saj medicinska dokumentacija v spisu dokazuje, da so mu s kontrolnimi pregledi, fizioterapijo in hospitalizacijo potni stroški nastali. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno v pretežni meri zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova tuje pomoči in v celoti rentni zahtevek iz istega naslova. Tožnik še vedno potrebuje tujo pomoč v povprečnem trajanju 2 uri dnevno, obrazložitev sodišča prve stopnje, da izpoved tožnika in priče F.F. dokazujeta nasprotno, pa je protispisna. Tudi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za povračilo škode zaradi izgubljenega zaslužka je napačna. Izvedensko mnenje izvedenca finančne stroke temelji na napačnih podatkih, sodišče prve stopnje pa kljub temu ni ugodilo tožnikovemu dokaznemu predlogu za postavitev novega izvedenca. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za čas po 21. 5. 2008 in rentnega zahtevka iz istega naslova, saj za priznanje odškodnine za izgubljeni zaslužek zadošča obstoj objektivne verjetnosti, ki presega 50 %, da bi oškodovanec, če njegove delovne zmožnosti zaradi škodnega dogodka ne bi bile zmanjšane, dohodek pridobival tudi v prihodnje. Tožnik je to v postopku na prvi stopnji zatrjeval, vendar sodišče prve stopnje v zvezi s tem sploh ni izvajalo predlaganih dokazov. Priglaša pritožbene stroške.

Prvo tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del (I. točka in prvi odstavek II. točke izreka) navedene sodbe in odločitev o stroških postopka (IV. točka izreka). V pritožbi navaja, da je škoda nastala izključno zaradi ravnanja tožnika, ki ga ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam tudi ne izogniti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je imel tožnik na voljo varnostni pas z dvema vrvema, zato je nelogičen nadaljnji zaključek, da je predpise o varnosti in zdravju pri delu kršila prvo tožena stranka, saj tega tudi izvedensko mnenje strokovne izvedenske institucije G. d. o. o. ne potrjuje. Ob pravilni uporabi varnostnega pasu do škodnega dogodka ne bi prišlo, kar potrjujejo izpovedi zaslišanih prič. Pritrdilna mesta so bila ustrezna. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je tožnik k nastali škodi soprispeval le do višine 30 %, saj je njegov soprispevek bistveno višji, poleg tega pa ugotovljenega soprispevka ni upoštevalo pri odmeri premoženjske škode. Dosojena odškodnina v višini 47 povprečnih bruto plač je močno pretirana. Sodišče prve stopnje je tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi strahu prisodilo previsoko odškodnino, saj iz izvedenih dokazov izhaja, da je zdravljenje potekalo brez posebnosti. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je močno pretirana, ker iz izvedenskega mnenja fakultete D. izhaja, da so njegove težave povezane tudi z obstoječo skoliozo, zmanjšanje življenjske aktivnosti pa se odraža le v tem, da bo moral tožnik v prihodnje v določena dela vložiti več truda. Tožnik je izpovedal, da se z dejavnostmi, ki bi zahtevale nenadne sunkovite obrate v ledvenem delu hrbtenice, že pred škodnim dogodkom ni ukvarjal. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo previsoko odškodnino za tujo pomoč, saj izvedeni dokazi ne potrjujejo, da bi potreboval trimesečno pomoč druge osebe pri osebni higieni v trajanju 6 ur dnevno. Odločitev glede stroškov postopka je napačna, ker je sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno priznalo kar 300,00 EUR po tar. št. 6002 Zakona o odvetniški tarifi. Tožnik je tekom postopka na prvi stopnji na nemoralen način izrabljal sistem brezplačne pravne pomoči, zato mu prvo tožena stranka stroškov postopka v znesku 5.555,16 EUR ni dolžna povrniti. Priglaša pritožbene stroške.

Drugo tožena stranka se pritožuje zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo preseglo tožnikovo trditveno podlago in s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj tožnik v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval, da je do nesreče prišlo, ker prvo tožena stranka ni zagotovila dodatnih pritrdilnih točk. Sicer pa so zaslišane priče potrdile, da je bilo na delovišču zagotovljenih dovolj pritrdilnih točk, zato prvo tožena stranka za nezgodo sploh ni odgovorna. Tudi sodni izvedenec je ugotovil, da obstaja dvom, da je tožnik delo opravljal pravilno, zato je za nezgodo izključno kriv tožnik oz. je k nastali škodi soprispeval vsaj do višine 90 %. Tožnik bi se lahko pripel tudi na transportni trak, pa tega ni storil. Sodišče prve stopnje mu je prisodilo previsoko odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, saj je za lajšanje hudih bolečin prejemal analgetike, operativni posegi pa so bili izvedeni v splošni anesteziji. Tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi strahu in zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje odmerilo v previsokem znesku. Tožnik tudi po nezgodi lahko opravlja enaka dela. Sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo, da je tožniku nesporni del odškodnine plačala drugo tožena (in ne prvo tožena) stranka in jo zato zavezalo za plačilo preko njene obveznosti po zavarovalni polici. Sodišče prve stopnje je zmotno določilo vrednost spornega predmeta, ker pri tem ni upoštevalo, da tožnik vtožuje tudi plačevanje mesečnih rent. Sodišče prve stopnje že plačanega zneska odškodnine ni valoriziralo. Pritožbi prilaga lasten izračun valorizacije plačanega dela odškodnine in priglaša pritožbene stroške.

Tožnik je podal ločena odgovora na pritožbi toženih strank, v katerih prereka njune pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožb in priglaša stroške odgovorov na pritožbe.

V odgovoru na pritožbo prvo tožene stranke navaja, da ima po tar. št. 6001 ZOdvT pravico zahtevati povračilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v polni višini, torej za vseh 15 vlog. Odškodnina za nepremoženjsko škodo ni bila odmerjena v previsokem, temveč prenizkem znesku.

V odgovoru na pritožbo drugo tožene stranke navaja, da je njegova trditvena podlaga glede krivdnega ravnanja prvo tožene stranke zadostna. Res je, da bi sodišče prve stopnje moralo že plačani del odškodnine valorizirati, vendar pa drugo tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala niti dokazovala, za katere vrste škode (premoženjsko ali nepremoženjsko) je tožniku izplačala znesek 10.710,00 EUR. Poleg tega gre v konkretni zadevi za prostovoljno zavarovanje, zato se zavarovalna vsota valorizira le, če je to dogovorjeno, kar pa v obravnavani zadevi ni bilo. Tožnik ima na podlagi 965. člena Obligacijskega zakonika (OZ) možnost izbire, od katere stranke bo zahteval plačilo odškodnine. Drugo tožena stranka kot solidarni dolžnik tožniku odgovarja za celotno obveznost (395. člen OZ). Pritožba drugo tožene stranke zoper odločitev o stroških ni dovoljena, ker zanjo nima pravnega interesa.

Pritožbe so utemeljene.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi uveljavlja tožnik, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo tistih bistvenih določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, vendar pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju dejstev, pomembnih za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, oprlo tudi na izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja fakultete A. Univerze v E. (v nadaljevanju: Komisija), h kateremu je tožnik podal obširne pripombe in hkrati predlagal postavitev (novih) sodnih izvedencev s področja travmatologije, psihiatrije in ortopedije. Pri tem vztraja tudi v pritožbi, sodišču prve stopnje pa očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker temu ni ugodilo. O tem, kateri dokazi bodo izvedeni in kateri ne, odloča sodišče (drugi odstavek 213. in 287. člen ZPP), pri tej odločitvi pa je omejeno s pravili ZPP glede izvajanja dokazov in z omejitvijo ustavnega načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nadalj.). Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje ne očita, da je zavrnilo njegove dokazne predloge za postavitev sodnih izvedencev, temveč da ni postavilo novih sodnih izvedencev, čeprav je to zahteval. Sodišče je na podlagi tretjega odstavka 254. člena ZPP dolžno postaviti novega izvedenca le, če samo (in ne katera od strank) oceni, da so v izvedenskem mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če utemeljeno dvomi o pravilnosti podanega mnenja, pri čemer se teh pomanjkljivosti ali dvoma ne da odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca. Če sodišče oceni, da so ugovori strank zoper izvedensko delo neutemeljeni in da je mnenje izvedenca jasno, razumljivo in logično, oziroma da so bile pomanjkljivosti odpravljene z dodatnim zaslišanjem izvedenca, pa postavitev novega izvedenca ni potrebna. Iz obrazložitve sodbe je jasno razvidno (čeprav to sicer res ni izrecno navedeno), da je sodišče prve stopnje izvedensko mnenje Komisije ocenilo kot jasno, prepričljivo in popolno, čemur pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 12. 9. 2012 k izvedenskemu mnenju, ki ga je v imenu Komisije izdelala travmatologinja, prof. dr. H.H., dr. med., podal obširne pripombe, Komisija (v katero sta bila na njegov predlog naknadno imenovana tudi specialist ortopedije, doc. dr. I.I., dr. med., ter specialistka psihiatrije, prof. dr. J.J., dr. med.) pa je nato izdelala dopolnitev izvedenskega mnenja, v katerem se je do teh pripomb izčrpno opredelila ter jih s prepričljivimi strokovnimi argumenti zavrnila. Tožnik je tudi k dopolnitvi izvedenskega mnenja podal pripombe, na naroku za glavno obravnavo 2. 4. 2013 pa je za primer, če sodišče novih sodnih izvedencev ne bi postavilo, predlagal zaslišanje specialista ortopedije, doc. dr. I.I.a, dr. med., ter specialistke psihiatrije, prof. dr. J.J., dr. med.. Sodišče prve stopnje ju je zato, ob upoštevanju tožnikovih pripomb k dopolnitvi izvedenskega mnenja, neposredno zaslišalo in s tem, tudi po oceni pritožbenega sodišča, odpravilo vse nejasnosti v mnenju. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo tožnikove pravice do kontradiktornega postopka, kot tudi ne njegovih ustavnih pravic iz 22. (enako varstvo pravic) in 23. člena URS (pravica do sodnega varstva), saj za postavitev novih izvedencev niso bili izpolnjeni pogoji iz 254. člena ZPP.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v času škodnega dogodka zaposlen pri prvo toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas na delovnem mestu elektromonter. 1. 2. 2008 je opravljal delo na višini 8 do 10 m na gradbišču v mestu K. v Nemčiji , ko je z gradbenega odra padel v globino in se poškodoval. Pravna podlaga za odločanje je podana v 184. členu v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadalj.), ki določa, da mora delodajalec delavcu, ki mu je pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, tj. po določbah Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna, nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek).

Tožnik je v tej zadevi od toženih strank zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 130.000,00 EUR, 52.440,53 EUR za premoženjsko škodo ter povračilo stroškov za sestavo odškodninskega zahtevka v znesku 2.732,50 EUR. Ob upoštevanju dejstva, da mu je drugo tožena stranka v predpravdnem postopku že izplačala 10.710,00 EUR, je vtoževal še odškodnino v znesku 174.463,03 EUR. Od toženih strank je zahteval tudi plačevanje mesečne rente na dveh pravnih temeljih: 217,80 EUR mesečne rente, ker je zaradi obsežnih telesnih poškodb odvisen od tuje pomoči in 1.335,32 EUR mesečne rente zaradi nezmožnosti za delo.

Med strankami ni bilo sporno, da je imela prvo tožena stranka v času škodnega dogodka pri drugo toženi stranki zavarovano odškodninsko odgovornost (polica št. ... - B14) z dogovorjeno lastno soudeležbo prvo tožene stranke pri vsakem zavarovalnem primeru (odbitna franšiza) v višini 10 % dosojene odškodnine, vendar ne manj kot 420,00 EUR. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je podana objektivna in krivdna odškodninska odgovornost prvo tožene stranke, tožnik pa je k nastali škodi soprispeval do višine 30 %. Za nepremoženjsko škodo mu je prisodilo 71.000,00 EUR, tj. je 46,4 povprečnih neto plač za mesec maj 2014 (čeprav sodišče prve stopnje v sodbi napačno navede, da je to 36,2 povprečnih plač), za premoženjsko škodo pa 4.947,59 EUR (pravilno bi bilo 4.947,79 EUR) odškodnine, skupaj torej 75.947,79 EUR odškodnine. Prvo tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje ugotovljeni soprispevek tožnika upoštevalo le pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo, ne pa tudi pri odmeri odškodnine za premoženjsko škodo, kar je materialnopravno zmotno. Ker je sodišče prve stopnje od prisojene nepremoženjske škode (sicer tudi nepravilno, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju) odštelo znesek 10.710,00 EUR, ki ga je drugo tožena stranka tožniku izplačala v predpravdnem postopku, je, ob upoštevanju prej omenjene odbitne franšize, toženim strankam naložilo, da sta tožniku solidarno dolžni plačati 37.800,00 EUR, prvo tožena stranka pa še 6.137,59 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2010 dalje do plačila (zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska je tožniku priznalo od poteka 15 dnevnega roka od dneva, ko je drugo toženi stranki poslal predpravdni odškodninski zahtevek - A23). Zoper to odločitev se pritožujejo vse pravdne stranke, njihove pritožbe pa se vsebinsko prekrivajo, zato pritožbeno sodišče v nadaljevanju odgovarja na vse pritožbe hkrati.

Glede temelja odškodninske odgovornosti: Neutemeljene so pritožbene navedbe drugo tožene stranke, da je tožnikova trditvena podlaga glede vzroka za škodni dogodek pomanjkljiva. Tožnik je v II. točki tožbe navedel, da je do padca prišlo zaradi pomanjkljivih varnostnih ukrepov prvo tožene stranke, ter da je imel gradbeni oder številne pomanjkljivosti, zaradi česar ni ustrezal varnostnim pogojem, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bila njegova trditvena podlaga zadostna.

Prvo tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da v obravnavani zadevi ni podana njena objektivna odškodninska odgovornost. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik v trenutku škodnega dogodka opravljal delo na višini 8 do 10 metrov, iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VSRS)

(1)

pa izhaja, da je delo na takšni višini, glede na izkušnje in pogostost škodnih posledic, nedvomno nevarna dejavnost, ki predvideva objektivno odgovornost tistega, ki se s takšno dejavnostjo ukvarja (150. člen OZ).

Poleg objektivne odgovornosti je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi krivdno odgovornost prvo tožene stranke. Pri presoji, ali je prvo tožena stranka opustila dolžno skrbnost, se je oprlo na pravilno pravno podlago, tj. na 43. člen ZDR in 5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD; Ur. l. RS, št. 56/1999 in nadalj.). V zvezi s tem je najprej ugotavljalo, ali je prvo tožena stranka tožnika ustrezno izobrazila glede pravilnega načina varovanja v primeru dela na višini in zaključilo, da je prvo tožena stranka to obveznost izpolnila. Tožnik sicer v pritožbi vztraja, da je bil glede pravilne uporabe varnostnega pasu deležen le teoretičnega izobraževanja, vendar pa je sodišče prve stopnje po oceni izvedenih dokazov (izpovedi zaslišanih prič so se glede tega vprašanja razlikovale) ugotovilo, da je bil tožnik deležen tudi praktičnega izobraževanja. Glede tega je v 11. točki obrazložitve sodbe pojasnilo, zakaj je verjelo L.L., ki je izpovedal, da je vsem delavcem (tudi tožniku) na gradbišču v Nemčiji prevajal izobraževanje, ki je potekalo v nemškem jeziku, ter jim tudi pokazal, kako se varnostni pasovi pravilno uporabljajo, pritožbeno sodišče pa to dokazno oceno sprejema, ker je prepričljiva in popolna. Nasprotne tožnikove pritožbene navedbe so zato neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je nadalje ugotavljalo, ali je imel tožnik pri opravljanju dela na višini možnost varnega pripenjanja in po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da te možnosti ni imel. Prvo tožena stranka v pritožbi opozarja na ugotovitve iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke mag. M.M., univ. dipl. inž. met. (izvedensko mnenje je izdelala strokovna izvedenska institucija G. d. o. o.), vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da izvedenka na podlagi razpoložljivih podatkov ni mogla z gotovostjo potrditi, da so bile tožniku na delovišču zagotovljene pritrdilne točke v razdalji 2 metrov, kot to določa točka 7.2 v prilogi C Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Ur. l. RS, št. 83/05 in nadalj.). Tožnik je v zvezi s tem izpovedal, da možnosti varnega pripenjanja ni imel, kar je potrdila tudi priča A.A., sodišče prve stopnje pa je, kljub nasprotni izpovedi L.L., verjelo tožniku in zaključilo, da pritrdilne točke v razdalji 2 metrov na delovišču niso bile zagotovljene (13. točka obrazložitve sodbe). S to dokazno oceno se pritožbeno sodišče strinja, zato je neutemeljena pritožbena navedba prvo tožene stranke, da so bila pritrdilna mesta ustrezna. Prvo tožena stranka v pritožbi opozarja tudi na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imel varnostni pas, s katerim je bil tožnik pripet v trenutku škodnega dogodka, dve vrvi, v tem primeru pa do padca v globino sploh ne more priti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz prej omenjenega izvedenskega mnenja izhaja ravno nasprotno, saj je izvedenka v mnenju navedla, da je delodajalec (prvo tožena stranka) tožniku zagotovil osebno varovalno opremo, vendar pa ta v primeru, če pritrdilne točke v razdalji 2 metrov niso bile zagotovljene, ni mogla zagotoviti ustrezne varnosti. Prvo tožena stranka bi zato za varno izvajanje del morala namestiti navezovalno vrv ali dodatne pritrdilne točke. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje le ugotovilo, ne pa tudi upoštevalo, da prvo tožena stranka ni zagotovila dodatnih pritrdilnih točk, saj je iz 13. in 14. točke obrazložitve sodbe razvidno, da je krivdno odškodninsko odgovornost prvo tožene stranke utemeljilo prav na tej ugotovitvi.

V skladu s 149. členom OZ se šteje, da škoda, nastala v zvezi z nevarno dejavnostjo, izvira iz te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Prvo tožena stranka v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da je v obravnavanem primeru podan t. i. ekskulpacijski razlog, ker je škoda nastala izključno zaradi ravnanja tožnika, ki ga ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti (drugi odstavek 153. člena OZ). S tem v zvezi pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je že sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe zavzelo pravilno stališče, da se delodajalec ne more v celoti razbremeniti odgovornosti za nastalo škodo, če je na njegovi strani, poleg objektivne odgovornosti, ugotovljeno tudi krivdno ravnanje.

Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je tožnik k nastali škodi delno soprispeval in sicer do višine 30 % (tretji odstavek 153. člena OZ), zato sta toženi stranki po temelju odgovorni za 70 % nastale škode. Tožnik sodišču prve stopnje v zvezi s tem sicer očita absolutno bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pa z navedbo, da je odločitev o višini soprispevka v nasprotju z izvedenimi dokazi, po vsebini v resnici uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Glede tega navaja, da njegova izpoved in izpoved priče A.A. potrjujeta, da se je moral pri delu gibati tudi v območju, ki je več kot dva metra oddaljeno od tračnega transporterja (sodna izvedenka za varnost in zdravje pri delu ter požarno varnost je kot enega od možnih vzrokov za škodni dogodek navedla neustrezno zagotovljena pritrdilna mesta, predvsem če so se delavci morali gibati več kot dva metra stran od tračnega transporterja), vendar pa iz izvedenskega mnenja izhaja tudi, da prav gibanje izven predvidenega delovnega območja vzbuja dvom, da je tožnik v trenutku škodnega dogodka delo opravljal kot bi moral. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskim zaključkom sodišča prve stopnje, da bi se tožnik moral zavedati nevarnosti gibanja na višini ter pomena uporabe varnostnega pasu (še posebej dejstva, da se ne sme gibati takrat, ko ni privezan z varnostnim pasom) in v skladu z 9. členom in prvim odstavkom 37. člena ZVZD odgovorno osebo opozoriti, da možnosti varnega pripenjanja nima. Vendar pa je po presoji pritožbenega sodišča zaradi opustitve te dolžnosti k nastali škodi soprispeval v manjšem delu, kot je ocenilo sodišče prve stopnje, in sicer do višine 10 %. Pritožba tožnika je zato v tem delu delno utemeljena, pritožbi toženih strank, da je tožnikov soprispevek k nastali škodi večji, pa nista utemeljeni.

Glede višine nepremoženjske škode: Pri presoji višine odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo izvedensko mnenje Komisije, njegovo dopolnitev, izpovedi sodnih izvedencev doc. dr. I.I., dr. med. in prof. dr. J.J., dr. med. ter izpoved tožnika. Izčrpno se je opredelilo do vseh izvedenih dokazov in svojo odločitev o odmeri višine odškodnine po posameznih postavkah nepremoženjske škode tudi ustrezno obrazložilo. Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev 8. člena ZPP, ker pri tej presoji naj ne bi upoštevalo njegove izpovedi. V odgovoru na pritožbo prvo tožene stranke se namreč celo sam sklicuje na 16. točko obrazložitve sodbe, iz katere izhaja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevalo tudi tožnikov psihični odnos do škodnega dogodka in njegovih posledic. Sodba ima glede odmere višine nepremoženjske škode prepričljive razloge, zato je neutemeljen tudi tožnikov pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče pritrjuje obširni dokazni oceni sodišča prve stopnje glede pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, pretrpljenih duševnih bolečin zaradi strahu in pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo iz teh naslovov pa, ob upoštevanju sodne prakse, ustreza standardu pravične denarne odškodnine. Nasprotne pritožbene navedbe vseh strank (tožnik trdi, da je odškodnina odmerjena prenizko, toženi stranki pa, da je odmerjena previsoko), so zato neutemeljene.

Glede odmere odškodnine za pretrpljene telesne bolečine tožnik neutemeljeno vztraja pri pripombi, da je trpel bolečine v večji intenziteti in daljšem trajanju, kot to izhaja iz izvedenskega mnenja. Sodišče je ob ugotavljanju višine odškodnine za nepremoženjsko škodo oškodovančevo izpoved dolžno objektivizirati (poleg načela individualizacije odškodnine mora namreč upoštevati tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine), zato je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo ugotovitve izvedencev, ki so nepristranski strokovnjaki in nimajo interesa za izid postopka. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnik poškodbe (levega) kolena v obravnavanem škodnem dogodku ni utrpel, saj je Komisija v dopolnitvi izvedenskega mnenja nasprotno tožnikovo trditev zavrnila s prepričljivimi strokovnimi argumenti.

Neutemeljena je tudi tožnikova pritožbena navedba, da njegovo zdravljenje zaradi škodnega dogodka ni trajalo le dve leti, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, temveč se je zaradi posledic škodnega dogodka zdravil tudi v letu 2011. Komisija je namreč v dopolnitvi izvedenskega mnenja s prepričljivimi argumenti pojasnila, da zdravljenje v letu 2011 ni v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za telesne bolečine tudi upoštevalo, da bo tožnik lažje bolečine v ledvenem delu hrbtenice in levem zapestju trpel tudi v bodoče (20. točka obrazložitve sodbe), zato so vse tožnikove pritožbene navedbe, s katerimi nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje glede trajanja telesnih bolečin, neutemeljene.

Tožnikova pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni upoštevalo njegove izpovedi in okoliščine, da se je pred škodnim dogodkom veliko ukvarjal s športom, česar sedaj ni več sposoben, je protispisna, ker iz 23. točke obrazložitve sodbe izhaja nasprotno.

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za duševne bolečine zaradi skaženosti, ker je na podlagi izvedenskega mnenja Komisije ugotovilo, da pooperacijske brazgotine pri tožniku pomenijo (le) estetsko motnjo, poleg tega pa tožnik ni izpovedal, da bi zaradi skaženosti trpel duševne bolečine. Pritožbeno sodišče tej odločitvi pritrjuje, zato so tožnikove pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene. Tožnik v pritožbi tudi vztraja pri navedbi, da zaradi škodnega dogodka trpi dvo centimetrsko razliko v dolžini spodnjih udov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ortopedsko mnenje z dne 29. 7. 2010 to navedbo sicer res potrjuje (A11), vendar pa je Komisija v dopolnitvi izvedenskega mnenja glede tega pojasnila, da prikrajšava leve noge za 2 cm zaradi zloma L1 sploh ni mogoča in omenjeno ortopedsko mnenje ocenila kot napačnega. Sodišče prve stopnje je v skladu z načelom proste presoje dokazov sledilo mnenju Komisije, s tem pa se strinja tudi pritožbeno sodišče. Glede višine premoženjske škode: Pritožbeno sodišče kot pravilne sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik po prihodu iz bolnišnice potreboval trimesečno pomoč druge osebe v trajanju 6 ur dnevno. Sodišče prve stopnje se je glede vprašanja, koliko tuje pomoči je tožnik v resnici potreboval, utemeljeno oprlo na ugotovitve iz izvedenska mnenja Komisije, iz katerega izhaja, da je tožnik pomoč pri osebni higieni potreboval v obdobju treh mesecev po prihodu iz bolnišnice, v naslednjih treh mesecih pa je potreboval le še delno pomoč druge osebe pri zahtevnejših hišnih opravilih ter pri dvigovanju in prenašanju težjih bremen (ne pa tudi pri osebni higieni). Pritožbeno sodišče glede na navedeno pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, da tožniku odškodnina za tujo pomoč pripada le za obdobje treh mesecev po prihodu iz bolnišnice, posledično pa je pravilna tudi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačevanje mesečne rente iz tega naslova. Tožnik v zvezi s tem sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi obstajalo nasprotje med razlogi sodbe o vsebini izpovedi tožnika in priče F.F. ter resnično vsebino teh izpovedi. Tožnik je na naroku za glavno obravnavo 20. 10. 2011 sicer res izpovedal, da mu mama pomaga pri oblačenju (list. št. 117) in da rabi pomoč pri umivanju hrbta (list. št. 133), vendar pa je bil na naroku za glavno obravnavo 2. 4. 2014 ponovno zaslišan in je na izrecno vprašanje sodišča povedal, da mamine pomoči pri oblačenju in umivanju ne potrebuje več (list. št. 370). Na tej podlagi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in v obrazložitvi sodbe zapisalo (32. točka obrazložitve sodbe), da je tožnik sposoben samostojno opravljati vsakodnevna opravila (njegova mati zanj opravlja le nekatera gospodinjska opravila, kar je glede na to, da živita v istem gospodinjstvu, običajno). Obrazložitev sodbe je torej skladna z izvedenimi dokazi, zato pritožbeni očitek protispisnosti ni utemeljen.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje vsaj preuranjeno zavrnilo tožbeni zahtevek za povračilo potnih stroškov, ki so tožniku nastali zaradi kontrolnih pregledov in zdraviliškega zdravljenja. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da tožnik glede nastanka teh stroškov ni predložil nobenih dokazov, vendar pritožbeno sodišče pritrjuje tožniku, da listine v spisu dokazujejo, da se je tožnik udeležil tako kontrolnih pregledov (A4 do A7), kot tudi rehabilitacijskih terapij (A9), zato so mu določeni potni stroški gotovo nastali.

Sodišče prve stopnje je tudi vsaj preuranjeno v pretežnem delu zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za izgubljen zaslužek ter za plačevanje mesečne rente iz istega naslova. Tožbeni zahtevek za plačilo izgubljenega zaslužka zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem in rente zaradi izgubljenega zaslužka zaradi nadaljnje nezmožnosti za delo (v posledici škodnega dogodka) temelji na 174. členu OZ. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo izgubljeni zaslužek (le) za obdobje od škodnega dogodka 1. 2. 2008 do izteka delovnega razmerja pri prvo toženi stranki 21. 5. 2008 (sklep o prekinitvi delovnega razmerja - B7) v višini razlike med plačo, ki bi jo tožnik prejemal, če bi delal in nadomestilom za bolniški stalež. Glede višine nastale škode se je oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca finančne stroke N.N., univ. dipl. oec. in tožniku prisodilo odškodnino v znesku 2.427,97 EUR, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova (za plačilo 41.086,03 EUR) pa zavrnilo. Tožnik se v pritožbi utemeljeno sklicuje na sodbo in sklep VSRS opr. št. II Ips 100/2011 z dne 24. 5. 2012, v kateri je VSRS zavzelo stališče, da se o povrnitvi bodoče škode, gledano s časovne točke nastanka škodnega dogodka, odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari. Dokaza gotovosti bodoče premoženjske škode sodna praksa ne zahteva, temveč zadošča obstoj verjetnost, da bi tožnik, če njegove delovne zmožnosti zaradi škodnega dogodka ne bi bile zmanjšane, še nadalje pridobival dohodek. Sodišče prve stopnje bi zato pri odločitvi moralo upoštevati, da se tudi za tožnika, ki je po lastnih navedbah pred škodnim dogodkom pridobival zaslužek s kontinuiranimi priložnostnimi zaposlitvami, šteje za verjetno, da bi po normalnem teku stvari zaslužek iz istega dela in v enaki višini pridobival tudi po škodnem dogodku, če se v dokaznem postopku z večjo stopnjo verjetnosti ne bi izkazalo nasprotno. Zaradi zmotnega materialnopravnega zaključka, da tožnik do odškodnine in denarne rente iz naslova izgubljenega zaslužka ni upravičen že zato, ker je bilo njegovo delovno razmerje pri prvo toženi stranki prekinjeno, je dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno.

Glede ostalih pritožbenih navedb: Drugo tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo že plačani del odškodnine valorizirati. Sodišče prve stopnje je namreč zmotno uporabilo materialno pravo, ko je od skupnega zneska odmerjene odškodnine za nematerialno škodo odštelo le nominalni znesek že plačane odškodnine (tj. 10.710,00 EUR - 27. točka obrazložitve sodbe). Povračilo premoženjske škode se na podlagi drugega odstavka 168. člena OZ odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne določa kaj drugega, navedena določba pa se po ustaljeni sodni praksi uporablja tudi za nepremoženjsko škodo. Iz odgovora drugo tožene stranke na tožbo je razvidno, da je tožniku 31. 7. 2008 plačala 5.000,00 EUR, 22. 12. 2009 1.000,00 EUR, 12. 5. 2010 pa še 4.710,00 EUR odškodnine. Sodišče prve stopnje bi moralo te zneske po uradni dolžnosti

(2)

izraziti v višini njihove realne vrednosti v času izdaje sodbe (ne glede na to, na katero vrsto škode se plačani del odškodnine nanaša) in jih šele nato odšteti od skupnega zneska ugotovljene pravične denarne odškodnine. Pritožbeno sodišče tudi pritrjuje pritožbi drugo tožene stranke, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo, da je nesporni del odškodnine tožniku v letih 2009 in 2010 plačala ona (in ne prvo tožena) ter jo je posledično zavezalo za plačilo denarnega zneska preko dogovorjene zavarovalne vsote. Iz II. točke izreka izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je drugo tožena stranka dolžna tožniku plačati 37.800,00 EUR odškodnine, ta znesek pa (ob upoštevanju valoriziranega zneska nespornega dela odškodnine in dogovorjene odbitne franšize) presega znesek 42.000,00 EUR. Ker lahko tožnik na podlagi prvega odstavka 965. člena OZ od drugo tožene stranke zahteva povrnitev škode, za katero odgovarja prvo tožena stranka, največ do zneska njene obveznosti, je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu materialnopravno zmotna.

Drugo tožena stranka v pritožbi tudi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno določilo vrednost spornega predmeta. Sodišče prve stopnje namreč pri tej določitvi ni upoštevalo, da je tožnik s tožbo zahteval tudi plačevanje mesečnih rent. Sodišče prve stopnje bi zato moralo smiselno upoštevati 40. člen ZPP, po katerem se v primeru, da se tožbeni zahtevek nanaša na bodoče dajatve, ki se ponavljajo, vzame kot vrednost spornega predmeta seštevek dajatev, toda največ znesek, ki ustreza seštevku dajatev za dobo petih let in ta znesek prišteti znesku, ki ga je tožnik vtoževal na podlagi drugih pravnih naslovov. Pritožbeno sodišče se ne strinja s tožnikom, da drugo tožena stranka za to pritožbeno navedbo nima pravnega interesa, saj se tudi nagrade v pritožbenem postopku (tako kot v postopku na prvi stopnji) določajo glede na vrednost predmeta odvetniške storitve (prvi odstavek 3. člena Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.), drugo tožena stranka pa je v pritožbenem postopku stroške priglasila.

Prvo tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje tožniku za postopek na prvi stopnji neutemeljeno priznalo 300,00 EUR materialnih stroškov po tar št. 6002 ZOdvT (tj. 20,00 EUR za vsako od petnajstih vlog). Pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ZOdvT se namreč lahko določi v maksimalni višini 20,00 EUR za celoten pravdni postopek. Namesto plačila pavšalnega zneska po tar. št. 6002 ZOdvT lahko stranka sicer zahteva plačilo dejanskih izdatkov po tar. št. 6001 v polni višini (torej brez zakonske omejitve), vendar pa mora v tem primeru njihov nastanek in višino izkazati z ustreznimi dokazili. Ker tožnik tega ni storil, mu za materialne stroške na prvi stopnji pripada le 20,00 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je zato neutemeljeno priznalo 280,00 EUR stroškov postopka.

Ker so podani uveljavljeni pritožbeni razlogi oz. pritožbeni razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in so vse pritožbe utemeljene, je pritožbeno sodišče vsem pritožbam ugodilo in delno spremenilo, delno pa razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP jo je delno spremenilo tako, da je z vmesno sodbo ugotovilo, da sta toženi stranki solidarno odgovorni za tožniku v delovni nezgodi dne 1. 2. 2008 nastalo škodo po temelju do višine 90 %, do višine 10 % pa je k nastali škodi soprispeval tožnik. Presodilo je namreč, da so izpolnjeni pogoji za spremembo sodbe z izdajo vmesne sodbe v skladu s prvim odstavkom 315. člena ZPP, saj je bilo v zvezi z odškodninsko odgovornostjo prvo tožene stranke in soprispevkom tožnika glede podlage tožbenega zahtevka (temelja odškodninske odgovornosti) dejansko stanje v postopku na prvi stopnji glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovljeno, le materialno pravo je bilo delno zmotno uporabljeno. V preostalem nespremenjenem delu je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo namreč dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, pritožbeno sodišče pa je na naravo stvari in okoliščine obravnavanega primera ocenilo, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo pritožbeno sodišče, bi bila strankam v tem postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno na pritožbeni stopnji.

Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju upoštevati vsa zgoraj obrazložena stališča pritožbenega sodišča. Glede presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka za povračilo potnih stroškov bo moralo ponoviti, po potrebi pa tudi dopolniti, dokazni postopek in ugotoviti višino škode, ki je tožniku v zvezi s tem nastala. Pri tem naj upošteva, da je tožnik upravičen le do povračila potnih stroškov za tiste zdravstvene storitve, ki so v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Nadalje bo moralo ponovno presojati utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi izgubljenega zaslužka in opraviti oceno o t. i. normalnem teku stvari. Pri tej oceni naj upošteva vse redne dohodke, ki jih je imel tožnik pred škodnim dogodkom in jih je zaradi škodnega dogodka izgubil. Če bo tožnik z zadostno stopnjo verjetnosti dokazal, da mu delovno razmerje 21. 5. 2008 pri prvo toženi stranki ne bi prenehalo, ali da bi po normalnem teku dogodkov dohodek pridobival na kak drug način, če do škodnega dogodka ne bi prišlo, naj sodišče prve stopnje presodi, ali že izvedeni dokazi zadostujejo za odločitev o višini škode, v nasprotnem primeru pa naj v tej smeri dopolni dokazni postopek. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je izračun sodnega izvedenca finančne stroke glede višine izgubljenega zaslužka do 21. 5. 2008 pravilen, saj temelji na podatkih o plačah, ki so bile od škodnega dogodka do 21. 5. 2008 izplačane drugim delavcem prvo tožene stranke. V delu, ki se nanaša na obdobje po 21. 5. 2008, pa bo potrebno izvedensko mnenje dopolniti, če bo tožnik v novem sojenju z zadostno stopnjo verjetnosti izkazal, da bi delo v tujini opravljal tudi po zaključku projekta na gradbišču K. (delo v tujini je bolje plačano od dela v Sloveniji) ali, da bi opravljal delo v Republiki Sloveniji, za katerega bi prejemal višje plačilo od zakonsko zagotovljene minimalne plače, ki jo kot osnovo za izračun od 21. 5. 2008 dalje upošteval izvedenec. Sodišče prve stopnje naj ponovno presoja tudi utemeljenost tožbenega zahtevka za plačevanje mesečne rente iz naslova zmanjšane možnosti za delo. Pri tem naj upošteva, da je tožnik v postopku na prvi stopnji za oceno njegove delovne zmožnosti predlagal postavitev sodnega izvedenca ustrezne stroke. Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju tudi, ob upoštevanju 10 % soprispevka tožnika k nastali škodi, ponovno odmeri višino odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, pri odločanju pa naj upošteva tudi ostala navedena stališča pritožbenega sodišča, predvsem glede valorizacije in omejitve obveznosti drugo tožene stranke. Ker bo z novo odločitvijo v tej zadevi prišlo do spremembe uspeha strank v postopku na prvi stopnji, naj ponovno odloči tudi o stroških postopka na prvi stopnji, pri tem pa naj dosledno upošteva določbe ZPP in ZOdvT, zlasti glede ugotavljanja prave vrednosti spornega predmeta ter materialnih stroškov.

Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo (le) delno spremenilo, v preostalem delu pa razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

(1) Glej npr. sodbo VSRS opr. št. VIII Ips 263/2008 z dne 26. 1. 2010. (2) Vprašanje delnih plačil odškodnine za nepremoženjsko škodo je pravno vprašanje, ki ga sodišče upošteva po uradni dolžnosti (tako tudi VSRS v sodbi opr. št. II Ips 435/2007 z dne 15. 5. 2008 ter sodbi in sklepu opr. št. II Ips 597/2008 z dne 10. 9. 2008).