Jedro

Prva toženka ni dokazala niti tega, da bi škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, sicer pa nepričakovanosti dejanja ali neizogibljivosti posledic sploh ne utemeljuje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Odločitev o stroških odgovora na revizijo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je prva toženka dolžna tožniku plačati odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v višini 6.137,59 EUR, upoštevajoč (?) z zakonom določene zamudne obresti od 20. 11. 2010 dalje do plačila, da sta prva in druga toženka dolžna tožniku solidarno plačati odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v znesku 37.800 EUR z zamudnimi obrestmi, upoštevajoč (?) z zakonom določene zamudne obresti od 20. 11. 2010 dalje do plačila, višji zahtevek tožnika pa je zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek tožnika, da sta mu toženki dolžne solidarno (do spremembe okoliščin) plačevati mesečno rento v višini 1.335,32 EUR od 1. 2. 2011 z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mesečno rento v višini 217,80 EUR, začenši s 25. 10. 2010 z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je odločilo tudi, da je tožnik prvi toženki dolžan povrniti stroške postopka v višini 767,93 EUR.

2. V zvezi s temeljem odškodninske obveznosti je sodišče ugotovilo, da se je tožnik poškodoval dne 1. 2. 2008 - pri opravljanju dela na višini od 8 do 10 metrov. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da je bil primerno poučen o uporabi varnostnih sredstev za delo na višini in da je v času nezgode razpolagal s primerno varnostno opremo (1). V zvezi z vprašanjem, ali je imel možnost pravilnega pripenjanja pri opravljanju dela, pa je zaključilo, da mu niso bile zagotovljene ustrezne pritrdilne točke (to je točke v razdalji 2 metra ali manj). Kljub temu je v nadaljevanju ugotovilo, da zaradi premajhne lastne pazljivosti ni skrbel za to, da bi bil veš čas pripet z varnostnim pasom in zaščiten pred padcem, da je zaradi tega padel v globino (2), da se ne bi smel gibati v trenutku, ko ni bil privezan z varnostnim pasom, da bi moral odgovorno osebo opozoriti, da nima možnosti za varno pripenjanje, in ocenilo, da znaša njegov prispevek k nastali nezgodi 30%.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbam tožnika ter prve in druge toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo v I., II. in III. točki izreka tako, da je z vmesno sodbo odločilo, da sta obe toženki solidarno odgovorni za škodo, ki je tožniku nastala v delovni nezgodi 1. 2. 2008 do višine 90%, do višine 10% pa je k škodi prispeval tožnik. V preostalem nespremenjenem delu je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje ter pridržalo odločitev o stroških pritožbenega postopka za končno odločbo.

4. V zvezi s temeljem odškodninske obveznosti je zavrnilo tožnikove navedbe o neustreznem izobraževanju glede uporabe varnostnih pasov, ugotovilo, da je izvedenka v svojem mnenju izrecno ugotovila, da ni mogla z gotovostjo potrditi, da so bile tožniku na delovišču zagotovljene pritrdilne točke v razdalji dveh metrov, kot to določa točka 7.2 v prilogi C Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih, vendar se je v nadaljevanju sklicevalo na izpoved tožnika, ki jo je potrdil tudi priča M. V., navedlo, da je tem dvema izpovedbama (kljub nasprotni izpovedi V. G.) verjelo že sodišče prve stopnje, ugotovilo, da na delovišču pritrdilne točke v razdalji dveh metrov niso bila zagotovljene, s to dokazno oceno pa se je strinjalo tudi sodišče druge stopnje. Ker pritrdilne točke v zadosti kratki razdalji niso bile zagotovljene, je pritožbeno sodišče navedlo, da tudi ustrezen varnostni pas ni mogel zagotoviti ustrezne varnosti, temveč bi morala toženka zagotoviti varno izvajanje dela z dodatno navezovalno vrvjo ali dodatnimi pritrdilnimi točkami. V nadaljevanju je obrazložilo tudi, da bi se tožnik moral zavedati nevarnosti gibanja na višini ter pomena uporabe varnostnega pasu in odgovorno osebo opozoriti, da možnosti varnega pripenjanja nima, vendar je po presoji pritožbenega sodišča zaradi opustitve te dolžnosti k nastali škodi soprispeval le do višine 10%.

5. Zoper odločitev v prvi alineji I. točke izreka sodbe pritožbenega sodišča (torej zoper odločitev o solidarni odgovornosti toženk za škodo v posledici delovne nesreče z dne 1. 2. 2008 v višini 90% oziroma 10% soprispevku tožnika), je revizijo vložila prva toženka. Navaja, da izrek vmesne sodbe nasprotuje razlogom sodbe in da prihaja do več nasprotij v odločilnih dejstvih glede višine, s katere je padel tožnik, glede razdalje med pritrdilnimi točkami in mesta, s katerega je padel tožnik. Nato navaja, da sicer ne nasprotuje ugotovitvi sodišč nižje stopnje, da delo na višini predstavlja nevarno delo, vendar se ne strinja s tem, da je šlo za delo na višini 8 do 10 metrov, temveč 6 metrov - to pa naj bi izhajalo iz izvedenskega mnenja izvedenke za varnost in zdravje pri delu ter požarno varnost družbe K. d. o. o. Meni, da na podlagi drugega odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) za škodo ni odgovorna, saj so podani ekskulpacijski razlogi iz te določbe. Sodišči druge in prve stopnje naj bi podali zaključek o kršitvi Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih kljub lastni ugotovitvi, da izvedenka ni mogla podati odgovora, ali so bile tožniku na delovišču zagotovljene pritrdilne točke v razdalji 2 metrov, iz priloge 18 tega mnenja pa izhaja, da so bile pritrdilne točke na takšni razdalji zagotovljene. To naj bi izhajalo tudi iz fotografije podesta in tovarniškega stebra, kjer je prišlo do padca tožnika. Smisel varnostnega pasu z dvema vrvema je ravno v tem, da delavec z eno vrvjo v vsakem trenutku ostane pripet na varovalno ograjo oziroma zajlo. Nadalje navaja, da so varnostni predpisi v Nemčiji izredno strogi in se njihovo upoštevanje neprestano preverja, ustreznost delovišča in upoštevanje predpisov pa naj bi izhajalo tudi iz naknadnih, s strani prve toženke pridobljenih načrtov postavitve delovne konstrukcije. Te načrte bi v skladu z 251. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ob izdelavi izvedenskega mnenja morala pridobiti že družba K. d. o. o. in na ta način odpravila dvome glede kršitev Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih. Iz teh načrtov izhaja, da je bilo delavcem ves čas in na vseh delovnih položajih omogočeno pripenjanje na razdalji manj kot 2 metra. Drugačen zaključek sodišča prve stopnje naj bi bilo nasprotje z izvedenko, ki je navedla, da glede na vse listinske dokaze v zvezi z izvedenimi usposabljanji in varno uporabo varnostnega pasu ne more z gotovostjo trditi, da gre za kršitev s strani prve toženke, saj je prva toženka z listinami dokazala nasprotno in da so najverjetnejši vzroki nezgode nepravilno oziroma nepazljivo pripenjanje tožnika, nepravilno gibanje delavca na zavarovani višini in morebitno neustrezno zagotavljana pritrdilna mesta. Izvedenka je tudi zapisala, da je ključnega pomena za opredelitve kršitve ugotovitev na podlagi pričanj oziroma listinskih dokazov, kje je bilo tožnikovo delovno mesto tik pred nezgodo in kako je bilo na tem delovnem mestu zagotovljeno pritrdilno mesto. Sodišči sta glede zagotovljenih pritrdilnih točk upoštevali pričanje M. V., za katerega pa sami ugotavljata, da je spreminjal izjave. Obe sodišči sta ugotovili tudi, da se je tožnik pred škodnim dogodkom gibal izven predvidenega delovnega območja, vendar teh okoliščin nista raziskali. Svoje delo je moral tožnik opravljati na delovišču SV52, do nezgode pa je prišlo pri padcu ob stebru E5, ki je od delovnega mesta oddaljen vsaj 3,75 metra; to vzbuja dvom o tem, da je delo opravljal tako, kot bi ga moral. Sodišči sta se na ta način postavili na stališče, da je delodajalec praktično vedno odgovoren za škodo za nesrečo pri delu - kljub stroškom izobraževanja in zaščite. Prva toženka je prepričana, da ni podana njena soodgovornost, oziroma da ni podana niti v višini 70%, še manj 90%; to pa naj bi bilo tudi v nasprotju z ustaljeno sodno prakso.

6. V odgovoru na revizijo tožnik prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Med drugim navaja, da natančna višina opravljanja dela ni odločilna, in da prva toženka uveljavlja predvsem nedovoljen revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Nov dokaz - načrt delovišča je prepozen; prva toženka je imela možnost pripomb na izvedensko mnenje družbe K. d. o. o., vendar tega ni storila. Tudi tožnik jo je pozval, naj predloži načrt gradbišča in gradbenega odra ter potrebno dokumentacijo, vendar je prva toženka v svoji drugi pripravljalni vlogi navedla, da s tem ni imela ničesar, da ni bila dolžna izdelati načrta gradbišča in z njim tudi ne razpolaga. V zvezi z ekskulpacijskimi razlogi prve toženke navaja, da ravnanje tožnika ni bilo nepredvidljivo in ne neprepričljivo, zato po njegovem mnenju ni podlage za delno razbremenitev odgovornosti prve toženke.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

9. Prva toženka se v reviziji uvodoma sklicuje na revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V zvezi z očitanimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka se le smiselno (sicer brez jasne pravne opredelitve) sklicuje na kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. V zvezi s prvim očitkom glede višine dela tožnika in s tem višine, iz katere je prišlo do padca, so revizijske navedbe nejasne, saj revidentka že sama priznava, da je delo na višini 6, 8 ali 10 metrov nevarno delo. Zato morebitna ugotovitev, ali se je nesreča zgodila pri padcu iz višine 6 oziroma 8 do 10 metrov, ne predstavlja odločilnega dejstva za presojo o tem, ali je podana in v kolikšnem obsegu je podana odškodninska obveznost prve toženke in v ničemer ne vpliva na pravilnost te odločitve. Očitek bistvene kršitve določb postopka ni utemeljen.

11. Revidentka v nadaljevanju izpodbija ugotovitev sodišč o razdalji, na kateri so bile pritrdilne točke, ki so omogočale prepenjanje delavcev z varnostnim pasom z dvema vrvema, vendar revizijske navedbe s tem v zvezi v glavnem predstavljajo nasprotovanje dokazni presoji sodišč druge in prve stopnje, kar pa ni dovoljen revizijski razlog. Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP namreč revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

12. Izvedenka res ni podala dokončnega odgovora o zagotovljenih pritrdilnih točkah, vendar sta sodišči druge in prve stopnje prišli do takšnega zaključka z upoštevanjem drugih dokazov. Prva toženka je imela možnost zahtevati dopolnitev izvedenskega mnenja in dodatno razjasnitev dejstev nesreče - tudi s predložitvijo dodatne dokumentacije, ipd. Tako pa je na poziv tožnika naj predloži tudi načrt gradbišča in gradbenega odra sprva predlagala podaljšanje roka (zapisnik prvega naroka za glavno obravnavo 23. 6. 2011), nato pa navedla, da ga sama ni bila dolžna izdelati in da z njim ne razpolaga (pripravljalna vloga z dne 11. 8. 2011). Revidentka se že zato ne more uspešno sklicevati na to, da bi morala to dokumentacijo (po uradni dolžnosti ?) pridobiti izvedenka. Ne more se uspešno sklicevati niti na naknaden načrt postavitve delovne konstrukcije oz. načrt delovišča, ki ga je posredovala sodišču šele po pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje in celo po vloženi reviziji (glej pripravljalno vlogo z dne 7. 5. 2015). Gre seveda za očitno prekluzijo.

13. Tudi na izvedenko mnenje je imela prva toženka le kratke pripombe in pri tem le zatrjevala, da je imel tožnik v celotni liniji dela viseči transporter in s tem možnost pritrditve. Izvedbe dodatnih dokazov v tej smeri ni predlagala. Že zato ni mogoče upoštevati njenih navedb o prilogi 18 izvedenskega mnenja, ki je tudi sicer v nemškem jeziku.

14. Revidentka tudi ne more uspeti z revizijskimi navedbami o tem, kje naj bi se tožnik gibal pred samo nesrečo oziroma, da je bil ob sami nesreči oddaljen od svojega delovnega mesta cca. 3,75 metra. Prvič ne drži, da naj bi sodišči sami ugotovili, da se je pred škodnim dogodkom gibal izven predvidenega delovnega območja, saj to ne izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje, drugostopenjsko sodišče pa je v zvezi s tem le omenilo izvedensko mnenje, da "prav gibanje izven predvidenega delovnega območja vzbuja dvom, da je tožnik v trenutku škodnega dogodka delo opravljal, kot bi moral," vendar se ta povzetek nanaša in povezuje le z nadaljnjim zaključkom sodišča, da bi se moral tožnik zavedati nevarnosti gibanja ter pomena uporabe varnostnega pasu in odgovorno osebo opozoriti, da možnosti varnostnega prepenjanja nima. Prva toženka tudi ne more uspeti le s splošno revizijsko navedbo, da te okoliščine sodišči sploh nista raziskali, saj v nadaljevanju ne konkretizira, do kakšne kršitve določb postopka naj bi s tem prišlo (3).

15. Tudi v zvezi z revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava so revizijske navedbe zelo splošne. Zato le splošen odgovor, da iz drugega odstavka 153. člena OZ res izhaja, da je imetnik (nevarne) stvari prost odgovornosti tudi, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, vendar ob dodatnem pogoju, da gre za dejanje oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Prva toženka ni dokazala niti tega, da bi škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, sicer pa nepričakovanosti dejanja ali neizogibljivosti posledic sploh ne utemeljuje. Ob dejanskih ugotovitvah, na katere se je oprlo sodišče druge stopnje, tudi ni razlogov za spremembo odločitve o tožnikovem soprispevku k nastali škodi.

16. Glede na navedeno je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

17. Ker je šlo za presojo vmesne odločbe sodišča druge stopnje, je revizijsko sodišče sklenilo tudi, da se odločitev o stroških odgovora na revizijo pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1): S tem v zvezi je sodišče zavrnilo tožnikovo zatrjevanje, da je bil njegov varnostni pas neustrezen, da je imel prekratko vrv oziroma, da je imel pas le eno varnostno vrv, čeprav bi moral imeti dve.

Op. št. (2): Te in prejšnje ugotovitve so kontradiktorne.

Op. št. (3): Nasprotovanje dokazni oceni sodišč revidentka ne izpodbija z navedbami o kršitvi proste dokazne ocene zaradi morebitnega neupoštevanja metodološkega napotka iz 8. člena ZPP oziroma zaradi morebitne pomanjkljive dokazne ocene, kar bi lahko predstavljalo tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizijske navedbe enostavno ne gredo v to smer in so (kot navedeno) neutemeljene, tudi sicer pa predstavljajo povsem nasprotovanje dokazni oceni.