Jedro

ZPP ne postavlja zahteve, da bi morale biti vlogam priložene listine v originalu, saj je v 107. členu ZPP določeno, da so lahko predložene tudi kot fotokopije. ZPP tudi ne vsebuje formalnih dokaznih pravil, ki bi določala, da so fotokopije listin že same po sebi neverodostojne, temveč velja načelo proste presoje dokazov. To pomeni, da mora sodišče v vsakem posamičnem primeru glede na okoliščine oceniti, ali je stranka s fotokopijo in drugimi dokazi pravno pomembno dejstvo dokazala.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je družba S. d. o. o., s toženko sklenila kupoprodajno pogodbo za nakup poslovno-stanovanjskega objekta, da pa se je kasneje izkazalo, da ni bila izključna lastnica te nepremičnine. Navedel je, da je imela zato družba S., ki je kasneje prenehala v stečaju, do toženke odškodninsko terjatev, da pa je to terjatev odstopila njemu. Tako je od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je toženka dolžna plačati 269.900,00 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da tožnik ni izkazal odstopa terjatve, s tem pa tudi ne svoje aktivne legitimacije in je njegovo tožbo zavrglo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in je sklep sodišča prve stopnje razveljavilo glede 101.149,00 EUR in odločitve o stroških ter je v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sicer je pritožbo zavrnilo in je v nerazveljavljenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Obrazložilo je, da je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal odstopa terjatve. Opozorilo je, da bi sodišče sicer moralo tožbeni zahtevek zavrniti, da pa je za tožnika zavrženje tožbe ugodnejša rešitev, ki je pritožbeno sodišče na pritožbo tožnika ne sme spremeniti v njegovo škodo. Obrazložilo je tudi, da je tožnik zahtevek za 101.149,00 EUR umaknil, da sodišče prve stopnje o tem ni odločilo, da pa bi odločitev lahko vplivala na odmero stroškov. Zato je v tem delu pritožbi ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje za ta znesek in za stroške razveljavilo.

4. Zoper pravnomočni del odločitve sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo. Poudarja, da je napačna ugotovitev obeh sodišč, da ni podal opravičljivih razlogov za nepredložitev originala pogodbe o odstopu terjatve in da je tudi napačna ocena, da predložena fotokopija pogodbe ne izkazuje aktivne legitimacije. Meni, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje v nasprotju z metodološkim napotkom iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Poudarja, da tožena stranka ni dokazala, da pogodba ni pristna oziroma, da fotokopija ni enaka izvirniku, prav tako tudi ni ugovarjala, da je podpis na listini ponarejen. Meni, da je sodišče prve stopnje ravnalo narobe, ko je vse njegove nadaljnje dokazne predloge zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je storilo enako postopkovno kršitev, ko je takšno odločitev potrdilo. Meni, da sta sodišči s tem kršili njegovo pravico do izjave in se sklicuje na odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-39/95, Up-171/05, Up-466/05 in Up-698/04. Meni, da je odločba sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na njegov ugovor nepravilne zavrnitve predlaganih dokazov, pomanjkljiva in da je s tem kršena njegova pravica do pravnega sredstva.

5. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Ni utemeljen ugovor tožnika, da tožena stranka ni ugovarjala pristnosti pogodbe o odstopu terjatve. Tožena stranka je že v prvi pripravljalni vlogi z dne 19. 2. 2009 ugovarjala aktivni legitimaciji tožnika in tudi opozorila, da tožnik ni predložil nobenega dokaza o odstopu terjatve, nato pa je na to ponovno opozorila v drugi pripravljalni vlogi z dne 3. 11. 2010. Tožnik je na naroku dne 24. 1. 2011 predložil kopijo pogodbe (A 27) in tožena stranka je ugovarjala, da tožnik glede na obliko in vsebino pogodbe odstopa terjatve ni izkazal in predlagala, naj sodišče tožniku naloži predložitev izvirnika. Sodišče je to tudi storilo, vendar tožnik izvirnika ni predložil. Potem, ko je sporočil, da izvirnika ne najde, je tožena stranka v zadnji vlogi navedla, da je čakala, da izvirnik vidi, da vse dosedanje ravnanje tožeče stranke kaže, da listina ni pristna in da pogodba o odstopu terjatve ni bila sklenjena.

8. Res je, da ZPP ne postavlja zahteve, da bi morale biti vlogam priložene listine v originalu, saj je v 107. členu ZPP določeno, da so lahko predložene tudi kot fotokopije. Res je tudi, da ZPP ne vsebuje formalnih dokaznih pravil, ki bi določala, da so fotokopije listin že same po sebi neverodostojne, temveč velja načelo proste presoje dokazov. To pomeni, da mora sodišče v vsakem posamičnem primeru glede na okoliščine oceniti, ali je stranka s fotokopijo in drugimi dokazi pravno pomembno dejstvo dokazala. Prav to sta storili sodišči prve in druge stopnje v obravnavanem primeru.

9. Sodišče druge stopnje je namreč potrdilo oceno sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da je bila pogodba res sklenjena dne 12. 2. 2007. Pri tem je upoštevalo da: - je pogodbo v imenu obeh pogodbenih strank podpisal tožnik, da podpis na njej ni overjen in torej poleg tožnika ni prič, ki bi potrdile pristnost njene vsebine; - tožnik na poziv sodišča ni predložil izvirnika, da je najprej trdil, da ga je izročil svoji pooblaščenki, kar se je nato izkazalo za neresnično, da je tožnik povedal, da se ne spominja, da bi se v postopku izbrisa in nato v postopku stečaja družbe ta pogodba obravnavala in da mu ni znano, da bi bila zavedena v poslovnih knjigah družbe; - da tožnik ni niti trdil niti dokazal, da bi zanjo vedel še kdo drug razen njega.

10. Sodišči prve in druge stopnje sta pri dokazni oceni pravilno uporabili pravila o dokaznem bremenu. Kadar nasprotna stranka - tako kot v obravnavanem primeru - ne ugovarja pristnosti podpisa, ugovarja pa pristnosti vsebine, je res dokazno breme na njej(1). Tožena stranka je predlagala predložitev izvirnika pogodbe, s tem je procesno dokazno breme prenesla na tožnika. Sodišči sta tudi pravilno uporabili metodične napotke iz 8. člena ZPP, ko sta na podlagi zgoraj izpostavljenih pomembnih dejstev ocenili, da tožnik obstoja pogodbe o odstopu terjatve ni dokazal. 11. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča druge stopnje, da sodišče prve stopnje z zavrnitvijo nadaljnjih dokaznih predlogov ni kršilo tožnikove pravice do izjave. Sodišče prve stopnje je na naroku za glavno obravnavo dne 24. 10. 2011 zaslišalo tožnika, toženko in dve priči, nato pa je vse nadaljnje dokazne predloge zavrnilo. Tožnik je potem, ko je sodišče prve stopnje ostale njegove dokazne predloge zavrnilo, na naroku navedel, da ugovarja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ni pa opredelil katero in zakaj. Glede na to, da je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo zato, ker tožnik ni uspel dokazati, da je bila pogodba res sklenjena 12. 2. 2007, bi do posega v tožnikovo pravico do izjave lahko prišlo le, če bi sodišče prve stopnje zavrnilo katerega od njegovih predlogov, s katerimi bi želel dokazovati obstoj pogodbe. Tega pa tožnik ni zatrjeval ne v pritožbi, prav tako pa tega ne zatrjuje v reviziji. Odločitev sodišča druge stopnje, da do očitane kršitve določb pravdnega postopka ni prišlo, je tako pravilna, čeprav iz nekoliko drugačnih razlogov.

12. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

13. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.

Op. št. (1): Triva, Belajac, Dika, Građansko parnično procesno pravo, Narodne novine, Zagreb 1986, str. 423.