Jedro

Sodišče prve stopnje je potem, ko je postopek zoper obtoženega B. B. na podlagi 33. člena ZKP izločilo iz skupnega obravnavanja, na glavni obravnavi prebralo zapisnik ko njegovem zaslišanju (340. člen ZKP). Njegov zagovor je uporabilo pri utemeljevanju tako dejanskega stanja, kot tudi krivde obtoženega A. A. Vendar pri tem ne gre za edini in ključen dokaz na katerega je sodišče oprlo svojo odločitev, temveč je sodišče prve stopnje ta "dokaz" ocenilo tako v zvezi z zagovorom obtoženega A. A. kot tudi v zvezi z drugimi dokazi.

Iz zakonskega opisa 27. člena KZ, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, izhaja, da je pomoč naklepno ravnanje storilca, ki pomaga drugemu pri izvršitvi kaznivega dejanja, medtem ko 38. člen KZ-1, ki je veljal v času sojenja, določa, da je pomoč naklepno ravnanje storilca, ki pomaga drugemu pri izvršitvi naklepnega kaznivega dejanja. Za obtoženca 38. člen KZ-1 ni milejši, saj se mu očita pomoč pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ, ki ga je mogoče storiti le naklepoma in torej ne gre za pomoč pri kaznivem dejanju, ki bi ga bilo mogoče storiti (tudi) iz malomarnosti

Izrek

I. Pritožbi državnega tožilca se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki II izreka v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtoženemu A.A. na podlagi drugega odstavka 244. člena KZ izreče kazen 1 (eno) leto zapora.

II. Sicer se v preostalem pritožba državnega tožilca, v celoti pa pritožba zagovornikov obtoženega A.A. in dopolnitev pritožbe državnega tožilca zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih izpodbijana sodba potrdi.

III. Obtoženec A.A. mora plačati sodno takso v višini 450,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani obtoženega C. C. in D. D. oprostilo obtožbe, da sta storila kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ in prvim odstavkom 7. člena KZ-1 in odločilo, da na podlagi prvega odstavka 96. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obeh obtožencev in potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov v tem delu postopka bremenijo proračun. V točki II izreka pa je obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ in prvim odstavkom 7. člena KZ-1 ter mu izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo eno leto in šest mesecev zapora in preizkusno dobo treh let, obtoženemu A. A. pa v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso v višini 360,00 EUR.

2. Zoper sodbo se je pritožil državni tožilec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da pritožbeno sodišče dejansko stanje pravilno ugotovi, nato pa oprostilni del izpodbijane sodbe spremeni tako, da tudi C. C. in D. D. spozna za kriva kaznivega dejanja po obtožnici ter jima izreče takšni vrsti kazenske sankcije in znotraj njih odmeri takšne kazni, kot jih je zanju predlagal v zaključni besedi, jima naloži plačilo stroškov kazenskega postopka in temu ustrezno ter na isti pravni podlagi spremeni tudi obsodilni del izpodbijane sodbe tako, da bo opis kaznivega dejanja, očitanega A. A., pri navedbi udeležencev tega kaznivega dejanja identičen tistemu po obtožnici oziroma, da ugotovi, da je bilo dejansko stanje ugotovljeno nepopolno in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje oziroma, da odločbo o kazenski sankciji, ki je bila z izpodbijano sodbo izrečena A. A. spremeni tako, da obtožencu za pomoč pri očitanem kaznivem dejanju izreče kazen eno leto in šest mesecev zapora. Dopolnitev pritožbe državnega tožilca je bila vložena zaradi kršitve kazenskega zakona s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi tožilcev ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

3. Zoper sodbo so pritožbo vložili tudi zagovorniki obtoženega A. A. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da pritožbeno sodišče obtoženca oprosti obtožbe, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

4. Zagovorniki obtoženega A. A. so vložili tudi odgovor na dopolnitev pritožbe specializiranega državnega tožilstva z dne 29. 2. 2016 in predlagali, da se le-ta kot prepozna zavrže. 5. Odgovor na pritožbo specializiranega državnega tožilstva so vložili zagovorniki obtoženega D. D. s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo v delu, ki se nanaša na obdolženega D. D., zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

6. V odgovoru zagovornikov obtoženega C. C. odvetniki Odvetniške družbe X. pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbo državnega tožilca in njeno dopolnitev kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje oziroma ob reševanju pritožbe ugotovi, da dejanje, ki se očita C. C., ni kaznivo dejanje.

7. Zagovornik obtoženega B. B. je v odgovoru na pritožbo državnega tožilca predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v obsodilnem delu razveljavi.

8. Pritožba državnega tožilca je delno utemeljena, medtem ko je v preostanku neutemeljena, v celoti pa sta neutemeljeni pritožba zagovornikov obtoženega A. A. in dopolnitev pritožbe državnega tožilca.

K točki I izpodbijane sodbe:

9. Sodišče druge stopnje pritrjuje pravilnim zaključkom prvostopenjskega sodišča, ko ta ugotavlja, da obtoženemu C. C. in obtoženemu D. D. ni z gotovostjo (ki je potrebna za obsodilno sodbo) dokazano, da sta storila očitani jima kaznivi dejanji, zaradi česar je sodišče prve stopnje oba navedena obtoženca utemeljeno oprostilo obtožbe kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ in prvim odstavkom 7. člena KZ-1. 10. Res je, da je bil obtoženi C. C. v obravnavanem času predsednik uprave Z., obtoženi D. D. pa član iste uprave, zadolžen za področje organizacijske enote Novi trgi, kar pravilno zaključuje tudi izpodbijana sodba. Glede položaja B. B. v takratnem Z. kot ga ugotavlja sodišče prve stopnje, pa tudi pritožbeno sodišče nima pomislekov in se glede slednjega zaključkom sodišča prve stopnje v celoti pridružuje. Njegovo organizacijsko in zelo močno dejansko pozicijo v takratnem Z. na mestu podpredsednika za mednarodno sodelovanje, je sodišče prve stopnje ugotavljalo ne le na podlagi vsebine zagovorov obtoženega C. C. in A. A. temveč tudi izpovedi prič E. E., F. F. in G. G. ter listinske dokumentacije. Da je B. B. v zvezi z izgradnjo H. imel široka pooblastila, pa se je dejansko odrazilo tudi v ugotovitvi, da je B. B. za predsednika uprave I. podpisal pogodbo z družbo J. Ltd. Navedena pogodba se je vsebinsko nanašala na delovno področje, ki ga je B. B. takrat opravljal, prav tako pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je prav B. B. sam likvidiral vse tri račune družbe J. Ltd, ki so bili J. tudi plačani, kar vse še dodatno kaže na njegovo dejansko odločevalno funkcijo v takratnem Z. 11. Državni tožilec, ki je sodišču prve stopnje predlagal (list. št. 641 spisa), da se v dokazne namene zaradi nesposobnosti sodelovanja na glavni obravnavi prebere zagovor obtoženega B. B. iz zaslišanja v preiskavi, v vloženi pritožbi interpretacijo njegovega zagovora kot jo opravlja sodišče prve stopnje, neutemeljeno izpodbija zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj jo sodišče prve stopnje pravilno povzema. Pritožnik opozarja na navideznost pogodbe z družbo J. Ltd, čeprav je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (že v točki 5 obrazložitve in nato v točkah 4 in 5 obrazložitve pod točko II izpodbijane sodbe) obširno utemeljilo svoj zaključek, da je bila pogodba med Z. in J. navidezna. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da pritožnikove trditve, da sta bila obtoženi C. C. in obtoženi D. D. glede na svoja pooblastila in vpetost v gradnjo centra v N. obveščena o pogodbi z družbo J. in da sta vedela tudi, da gre za navidezno pogodbo, niso z ničemer izkazane. Zgolj kompetence obeh obtožencev ter njuna navzočnost ob izbiri lokacije v N. in na seji upravnega odbora družbe Z. v Y. slednjega tudi po oceni pritožbenega sodišča ne potrjujejo. Prav tako tudi okoliščina, da je obtoženi C. C. pri B. B. srečal H. H. še ne potrjuje pritožnikove trditve, da je bil C. C. obveščen tudi o namenu posla z J. 12. Trditev pritožnika, da preprosto ni mogoče, da bi bila sporna pogodba sklenjena brez sodelovanja obeh obtožencev, po oceni pritožbenega sodišča nima podlage v izvedenih dokazih, kot to ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Tudi z izpostavljanjem osebne povezanosti, zlasti B. B. in C. C. pritožnik ne more omajati pravilnih in logičnih zaključkov sodišča prve stopnje, da obtoženemu C. C. in obtoženemu D. D. ni mogoče z gotovostjo očitati, da sta vedela ne le za posel s J. pač pa tudi za navideznost pogodbe in za neupravičeno plačilo treh računov ter da sta soglašala tako s sklenitvijo pogodbe, kot tudi s plačilom treh računov. Vse tri račune je, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, likvidiral obtoženi B. B. na nobenem od njih ni niti podpisa obeh obtožencev, niti zapisa o njunem ustnem soglasju za likvidacijo, predvsem pa so bili (ne glede na obstoj delovnega navodila o postopku likvidacije) vsi trije sporni računi s strani Z. tudi plačani.

13. Nobena od okoliščin, ki jih izpostavlja pritožba, namreč niti sama zase niti v povezavi z ostalimi, ne more sodišča voditi k drugačnim zaključkom, ki bi potrjevali, da sta obtoženi C. C. in obtoženi D. D. soglašala s sklenitvijo pogodbe, ker noben dokaz in ugotovljena okoliščina ne potrjuje njune odobritve tega pravnega posla oziroma soglasja s pogodbo, kot tudi z ničemer ni potrjeno, da sta odobrila likvidacijo treh računov, ki jih je izdal J. Ltd. Zato je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da izvedeni dokazi niso takšni, da bi bilo mogoče na podlagi slednjih prepričljivo zaključiti, da sta obtoženi C. C. in obtoženi D. D. ravnala, kot jima očita obtožba, v dvomu lahko oba navedena obtoženca le oprostilo. Ker tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje v sodbi v delu, ki se nanaša na obtoženega C. C. in obtoženega D. D., pravilno in popolno ugotovilo ter prepričljivo zavrnilo tudi dokazni predlog tožilstva v zvezi z zaslišanjem priče I. I. nato pa napravilo tudi ustrezne zaključke, je pritožbo državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Zagovorniki obtoženega C. C. v odgovoru na pritožbo in dopolnitev pritožbe državnega tožilca zatrjujejo, da dejanje, ki se očita obtoženemu C. C., ni kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da opis obtoženemu C. C. očitanega kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ v zvezi s členom 27 KZ, vsebuje povsem konkretizirano ravnanje in ima tudi vse znake citiranega kaznivega dejanja, zaradi česar je sodišče prve stopnje slednjega pravilno oprostilo iz razloga po 3. in ne po 1. točki 358. člena ZKP.

K točki II izpodbijane sodbe:

15. Neutemeljeno je zatrjevanje pritožbe zagovornikov obtoženega A. A., da postopek zoper glavnega storilca ne bi smel biti izpeljan ločeno od postopka za pomagače, saj je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je postopek zoper obtoženega B. B. zaradi njegove procesne (zdravstvene) nesposobnosti pristopiti na glavno obravnavo izločilo iz skupnega obravnavanja. Sodišče prve stopnje je v svoji obrazložitvi sodbe pod točko II izreka, glede na to, da se obtoženemu A. A. kaznivo dejanje pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ, glede na akcesornost udeležbe, pravilno najprej ugotavljalo, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ. Pri tem je ocenilo vse izvedene dokaze in zaključilo, da je obtoženi B. B. v objektivnem smislu izpolnil vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ, posledično temu pa zaključilo tudi, da ima ravnanje obtoženega A. A. vse znake kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ ter odločilo o njegovi krivdi. Sodišče prve stopnje je svoje zaključke tudi obširno in prepričljivo obrazložilo, zato sodbi sodišča prve stopnje ni mogoče očitati nerazumljive in pomanjkljive obrazložitve. Pritožbeno sodišče razloge izpodbijane sodbe glede ugotavljanja dejanskega stanja sprejema v celoti in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje. Prav tako ni točna trditev pritožbe, da prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo škode, ki je s tem kaznivim dejanjem nastala, saj slednje izhaja iz točke II/6 obrazložitve izpodbijane sodbe, medtem ko iz točke II/3 obrazložitve izhaja, na kakšen način je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da so bili vsi trije (fiktivni) računi družbe J. Ltd tudi plačani, zato ni dvoma, da je družba J. Ltd za znesek 100.000,00 EUR tudi pridobila protipravno premoženjsko korist. Sama izjava družbe Z., ki v pisni vlogi z dne 9. 7. 2015 (list. št. 542) navaja, da jim škoda ni nastala, pa hkrati ne pomeni, da družba J. Ltd visokega zneska, ki je bil v treh obrokih nakazan na njen račun v Avstriji, ni pridobila kot protipravno premoženjsko korist, saj denar izhaja iz neobstoječega oz. navideznega pravnega posla, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe.

16. Pritožba izpodbijani sodbi očita, da nima vsebinsko utemeljenih razlogov o krivdi obtoženca, čemur ni mogoče slediti. Sodišče prve stopnje je obtoženčevo krivdo obširno obrazložilo in se opredelilo tudi do dokazov, ne le do zagovora obtoženca, kot to zatrjuje pritožba. Zagovor je analiziralo glede na to, da se je obtoženec zagovarjal, da je povsem zaupal J.J. in glede slednjega, predvsem upoštevaje tudi izpoved priče K. K. in vsebino elektronskega sporočila le-temu in upoštevaje druge dokaze (predvsem pogodbo med Z. in J. Ltd ter H. H. vlogo, računi J.), napravilo tudi pravilne zaključke o njegovi krivdi.

17. Pritožba zagovornikov obtoženega A. A. neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ko je po izločitvi postopka zoper soobtoženega B. B. v nasprotju z ugovorom obrambe kot dokaz prebralo zapisnik o njegovem zaslišanju in zavrnilo pravico obrambe za zaslišanje obtoženega B. B. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja in nato tudi pri utemeljevanju krivde obtoženega A. A. zaradi kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ, v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi oprlo tudi na zagovor obtoženega B. B. v preiskavi, ki je bil na predlog državnega tožilca prebran na glavni obravnavi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje ni vnaprej opredelilo do krivde glavnega storilca, temveč je v razlogih sodbe ugotavljalo, da je temeljno kaznivo dejanje izvršeno, kot tudi to, kdo ga je izvršil. Zapisnik o zaslišanju takrat obdolženega B. B. z dne 14. 11. 2011 je bil prebran v skladu z določbo 340. člena ZKP, saj se slednji glede na ugotovitve izvedenca za klinično psihologijo glavne obravnave ni mogel udeležiti, zaradi česar tudi na glavni obravnavi ni bil neposredno zaslišan. Sodišče prve stopnje pa je njegov zagovor uporabilo pri utemeljevanju tako dejanskega stanja, kot tudi krivde obtoženega A. A. vendar ne gre za edini in ključen dokaz, na katerega je sodišče oprlo svojo odločitev, temveč je sodišče prve stopnje ta "dokaz" ocenilo tako v zvezi z zagovorom obtoženega A. A. kot tudi v zvezi z drugimi dokazi. Pri tem pa tudi ni spregledati, da zagovor B. B. za obtoženega A. A. ni neposredno obremenjujoč, temveč osvetljuje predvsem vlogo B. B. samega, ki pa jo je sodišče kot že navedeno, ugotavljalo tudi in predvsem z drugimi dokazi. Ker zaslišanje obtoženega B. B. glede na njegovo zdravstveno stanje na glavni obravnavi ni bilo mogoče, je sodišče ob pravilni uporabi 340. člena ZKP, ki predstavlja odstop od načela neposrednosti, prebralo B. B. zagovor in ker je sodišče razloge za svoje zaključke črpalo v številnih dokazih (tako obremenilnih, kot tudi razbremenilnih), ki jih je na glavni obravnavi izvedlo, je sam postopek pred sodiščem prve stopnje zagotovo mogoče opredeliti kot poštenega.

18. Pritožniki zatrjujejo, da je sodišče napačno uporabilo kazenski zakon glede odgovornosti pomagača in da je določba 38. člena KZ-1 milejša od določbe 27. člena KZ. Točno je, da je bilo obtožencu očitano kaznivo dejanje storjeno v letu 2005, ko je najprej dne 23. 6. 2005 podpisal pogodbo za družbo J., nato pa družbi Z. dne 23. 6. 2005, dne 13. 10. 2005 in dne 28. 10. 2005 izdal na podlagi navedene fiktivne pogodbe še lažne račune, medtem ko je bila sodba izrečena 12. 1. 2016, ko je veljal nov KZ-1. Po drugem odstavku 28. člena Ustave R Slovenije se dejanja, ki so kazniva, ugotavljajo in kazni zanje izrekajo po zakonu, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, razen če je novi zakon za storilca milejši. Ta ustavna določba je izpeljana tudi v določbah 3. člena KZ in 7. člena KZ-1. Za storilca kaznivega dejanja se torej uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, če pa se zakon po storitvi kaznivega dejanja enkrat ali večkrat spremeni, se uporablja zakon, ki je za storilca milejši. Pomoč kot najmanj intenzivna oblika udeležbe tako v kazenskem zakonu, ki je veljal v času storitve, kot tudi v kazenskem zakonu, ki je veljal ob razglasitvi izpodbijane sodbe, v objektivnem pogledu pomeni dejavno podporo storilcu ter ustvarjanje ugodnejših pogojev za izvršitev osnovnega kaznivega dejanja, v subjektivnem pogledu pa pomeni sodelovanje pri tujem in ne pri svojem kaznivem dejanju. Iz zakonskega opisa 27. člena KZ, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, izhaja, da je pomoč naklepno ravnanje storilca, ki pomaga drugemu pri izvršitvi kaznivega dejanja, medtem ko 38. člen KZ-1, ki je veljal v času sojenja, določa, da je pomoč naklepno ravnanje storilca, ki pomaga drugemu pri izvršitvi naklepnega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da za obtoženca 38. člen KZ-1 ni milejši, saj se mu očita pomoč pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ, ki ga je mogoče storiti le naklepoma in torej ne gre za pomoč pri kaznivem dejanju, ki bi ga bilo mogoče storiti (tudi) iz malomarnosti, zaradi česar sodbi tudi ni mogoče očitati napačne uporabe kazenskega zakona.

19. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je bilo izvršeno naklepno kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ, pravilno pa je zaključilo tudi, da je obtoženi A. A. izpolnil bit kaznivega dejanja in ravnal protipravno, ko je podpisal sporno pogodbo za J. in izdal vse tri račune, kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Pri utemeljevanju zatrjevane kršitve ob navedbi pritožnikov, da bi sodišče smelo o odgovornosti pomagača sklepati šele po ugotovitvi obstoja krivde glavnega storilca, pa pritožniki spregledajo, da je po 29. členu KZ pomagač kazensko odgovoren le v mejah svojega naklepa in da izključitev krivde oz. kaznivosti pri glavnem storilcu ne vpliva na krivdo (odgovornost) pomagača. Glede na vse navedeno zato ni slediti trditvi pritožbe, da je 38. člen KZ-1 za obtoženca ugodnejši. V zvezi z akcesornostjo pomoči, ki jo obramba utemeljuje s tem, da bi bilo mogoče o odgovornosti pomagača odločati šele pu ugotovitvi obstoja krivde glavnega storilca, pa se je pritožbeno sodišče že opredelilo v točki 17 te obrazložitve in se na to opredelitev tudi sklicuje ter v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je obtoženi A. A. s svojim ravnanjem uresničil vse znake kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ.

20. Pritožbeno sodišče ugotavlja tudi, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje v izpodbijani sodbi v točki II pravilno ugotovilo in da pritožba obtoženčevih zagovornikov tudi v tem delu ni utemeljena. Kot že zgoraj navedeno, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bilo temeljno kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ storjeno, za kar je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo prepričljive in tehtne razloge, ki se jim pridružuje tudi pritožbeno sodišče, da se v svojih razlogih ne bi ponavljalo. Sodišče prve stopnje se je do dokazov, ki potrditvi pritožbe potrjujejo obtoženčev zagovor, da o zadevi ni vedel ničesar, opredelilo posredno, ko se je opredelilo do obtoženčeve krivde v točki II/6 izpodbijane sodbe. Zato ni mogoče pritrditi pritožbeni navedbi, da obtoženec s tem poslom ni imel ničesar, saj je podpisal ne le pogodbo, pač pa tudi vse tri račune J. Pri vsem pa ne gre le za podpis sporne pogodbe, kot skuša prepričati pritožba, temveč za podpis fiktivne pogodbe in za izdajo treh lažnih računov za storitve, ki nikoli niso bile opravljene, njihov skupni znesek pa je kar 100.000,00 EUR, zato tudi ni mogoče govoriti zgolj o objektivni odgovornosti obtoženca, ki je bil tedaj direktor družbe J. Ltd. Da navedena pogodba ni bila namenjena le "lobiranju", kot to navaja pritožnik, pa je ovrženo predvsem z vsebino elektronskega pisma obtoženca, ki je bilo posredovano K. K. prav tako pa tudi z njegovo izpovedbo, medtem ko nadaljnje listine, ki jih je sodišče na glavni obravnavi prebralo, ovržejo tudi pritožbeno teorijo, da je bil H. H. pri svojem delu uspešen in da je dosegel izdajo gradbenega dovoljenja za Z., saj je bil zadnji račun J. izdan konec oktobra 2005, ko naj bi bil po zagovoru B. B. "posel zaključen", gradbeno dovoljenje za gradnjo Z. centra v N. pa ni bilo izdano niti takrat, niti ni bilo izdano Z. ali celo J., temveč je bilo izdano bistveno kasneje, to je dne 5. 11. 2007 in sicer družbi I. kot investitorju izgradnje le-tega.

21. Zaradi vsega navedenega tako sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno najprej ugotovilo, da je bilo storjeno temeljno kaznivo dejanje, pravilno je ugotovilo dejansko stanje in se pravilno opredelilo tudi do krivde obtoženca, slednjega pa tudi izpovedi prič L. L., M. M. in K. K. o njihovem načinu poslovanja v družbah, katerih družbeniki so bili, ne morejo ovreči. 22. Iz gornjih razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo zagovornikov glede dela izpodbijane sodbe v točki II, torej obsodilnega dela, v katerem je prvostopenjsko sodišče obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ.

23. Ker je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo državnega tožilca glede oprostilnega dela izpodbijane sodbe zoper obtoženega C. C. in zoper obtoženega D. D., pa je neutemeljeno tudi pritožbeno zatrjevanje državnega tožilca, ko predlaga, da sodišče druge stopnje spremeni obsodilni del izpodbijane sodbe tako, da bo opis kaznivega dejanja, očitan A. A., takšen, kot je bil po obtožnici, to je, da je A. A. nudil pomoč pri obravnavanem kaznivem dejanju vsem trem obtožencem, to je C. C., D. D. in B. B. zaradi česar pritožbeno sodišče v opis izreka izpodbijane sodbe v točki II ni posegalo.

24. Glede na to, da je bil kazenski postopek zoper obtoženega B. B. izločen, njegov zagovornik, ki je vložil odgovor na pritožbo državnega tožilca, ni procesni subjekt v tem pritožbenem postopku. Zato se pritožbeno sodišče glede navedb v odgovoru na pritožbo slednjega ni opredeljevalo.

25. Državni tožilec utemeljeno izraža nestrinjanje s sodiščem prve stopnje glede kazenske sankcije, ki jo je le-to izreklo obtoženemu A. A., zato je v tem delu njegova pritožba utemeljena. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri izbiri kazenske sankcije upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na izbiro, ni pa jih ustrezno ovrednotilo. Ni namreč mogoče prezreti zlasti okoliščine, na katero v svoji pritožbi utemeljeno opozarja državni tožilec. Višina s sodbo ugotovljene premoženjske koristi v višini 100.000,00 EUR predstavlja dvakratnik cenzusa za opredelitev velike premoženjske škode, kar je sicer izpostavilo že sodišče prve stopnje, ni pa tej okoliščini pripisalo ustrezno velike teže. Sodišče druge stopnje ugotavlja tudi, da samo dejstvo, da je od storitve kaznivega dejanja preteklo daljše časovno obdobje, ne predstavlja takšne okoliščine, ki bi ob osebnih okoliščinah na strani obtoženca (da je že upokojen, da drugih kaznivih dejanj očitno ni izvrševal, da je osebnostno urejen), opravičevalo izrek pogojne obsodbe. Vse navedene okoliščine, izpostavljene zgoraj, po oceni pritožbenega sodišča terjajo izrek zaporne kazni v trajanju enega leta, kar je sicer zaporna kazen na spodnjem minimumu predpisane za to kaznivo dejanje, vendar upoštevaje samo naravo kaznivega dejanja, težo slednjega, dejstva, da je šlo za udeležbeno obliko pomoči in osebne okoliščine na strani obtoženca primerna in pravična ter takšna, da obtoženec kaznivih dejanj v bodoče ne bo več izvrševal. 26. Sodišče druge stopnje pa ni sledilo pritožbenim navedbam sicer pravočasno vložene dopolnitve pritožbe višjega državnega tožilca (izpodbijana sodba je bila Specializiranemu državnemu tožilstvu vročena 15. 2. 2016), ki izpodbijani sodbi očita, da ni izvedlo postopka glede obligatornega odvzema premoženjske koristi in te tudi ni odvzelo. Sodišče je po določbi 499. člena ZKP vezano, da premoženjsko korist, ki je bila dosežena s kaznivim dejanjem, ugotavlja po uradni dolžnosti, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo in ugotovilo, da je bilo 100.000,00 EUR, ki so bili nakazani na račun J. Ltd, dvignjenih v gotovini, da je tri takšne dvige opravil K. K., ki je izpovedal tudi, da je gotovino nato izročil sedaj že pokojnemu M. M. ugotovilo pa je tudi, da družba Z. premoženjskopravnega zahtevka v tem kazenskem postopku ni priglasila. Iz izreka izpodbijane sodbe v točki II in iz obrazložitve izhaja, da je bila prejemnica protipravne premoženjske koristi družba J. Ltd, enako pa zatrjuje tudi pritožnik. Tako obtoženec, kot tudi priči K. K. in L. L. navajajo, da je družba J. Ltd prenehala po postopku likvidacije v letu 2009. V svoji pritožbi državni tožilec nasprotne trditve ne postavi in tudi ne predlaga nasprotnega dokaza, ki bi potrdil, da družba še obstaja. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi pooblastila, ki mu ga daje tretji odstavek 377. člena ZKP, opravilo poizvedbe o obstoju družbe J. Ltd s sedežem v Y., Ciper in preko spletnega iskalnika i-Cyprus (iskalnik registriranih družb na Cipru) ugotovilo, da na dan 21. 3. 2017 takšna družba na Cipru ni registrirana. To pomeni, da prejemnica premoženjske koristi v času odločanja o pritožbi, kot pravni subjekt ne obstaja, zato ji tudi ni mogoče naložiti plačila protipravne premoženjske koristi, za kar se zavzema pritožba, zaradi česar je sodišče druge stopnje pritožbo državnega tožilca v tem delu (oz. dopolnitev le-te) kot neutemeljeno zavrnilo.

27. Ker sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi ali postopku ni našlo kršitev, na katere na podlagi prvega odstavka 383. člena ZKP pazi po uradni dolžnosti, je izpodbijano sodbo v nespremenjenih delih potrdilo.

28. Pritožbeno sodišče je odločilo tudi, da mora obtoženec glede na to, da ima redne dohodke in je solastnik nepremičnin, plačati sodno takso v znesku 450,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka, pri čemer je sodna taksa odmerjena po tar. št. 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).