Jedro

Kup nesteptanega ali naritega snega, ki se je nahajal na smučišču v višini 30 do 50 cm in v površini 1,5 m x 1,5 m, je po dejanskih ugotovitvah takšna ovira, ki jo je bilo mogoče ob dobri vidljivosti na ustrezno razdaljo med smučanjem zaznati. Tudi povprečen smučar, ki se sicer lahko zanese na varno urejeno smučišče, mora smučati pazljivo in skrbno, da lahko prepreči nastanek večje škode zaradi ovire na smučišču, ki jo je sicer upravljalec smučišča dolžan odstraniti.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se ob delni ugoditvi pritožbi sodba sodišča prve stopnje spremeni in se glasi: "Tožena stranka - zavarovalnica, mora v 15 dneh plačati tožnici B. S., R. S., odškodnino v znesku 927.388,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.01.2000 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 155.074,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 131.138,00 SIT od 14.01.2000 do plačila, od zneska 8.436,00 SIT od 15.02.2001 do plačila ter od zneska 15.500,00 SIT od 21.02.2002 dalje do plačila, vse pod izvršbo.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne." V ostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnici plačati odškodnino v znesku 737.388,00 SIT ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 112.779,00 SIT, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.01.2000 dalje do plačila. V ostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe v njenem zavrnilnem delu ter vrnitev zadeve v novo sojenje ali pa njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno. Že v pritožbi je bilo opozorjeno, da povprečnemu smučarju med smučanjem na progi iz višjih delov smučišča ni bilo mogoče videti in oceniti dimenzije naritega kupa snega.

Zaradi beline smučarske proge bi bilo mogoče ta kup snega zaznati le na zelo majhno razdaljo, na kateri pa ni mogoče pravočasno reagirati. Do navedenih pritožbenih stališč se izpodbijana sodba ni opredelila. Sicer pa je v izpodbijani sodbi ugotovljena krivdna odgovornost tožene stranke z obrnjenim dokaznim bremenom, kar je v nasprotju z nadaljnjo izpeljavo, po kateri bi morala tožnica sama dokazati, da za nastalo škodo ni soodgovorna. Podana je polna odškodninska odgovornost tožene stranke. Povprečni smučar se lahko zanese na varno urejeno smučišče. Prenizko je določena tudi odškodnina za prisojene oblike nepremoženjske škode, pri čemer ni sprejemljivo stališče, da tožnica ni utrpela škode iz naslova skaženosti.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Revizija je delno utemeljena.

V obrazložitvi sodbe mora sodišče druge stopnje presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Bistveni poudarek tožničine pritožbe je bil v tem, da se je s stanjem smučarske proge šele spoznavala in da je kup snega bil na takšnem mestu, da ga je bilo mogoče videti šele iz neposredne bližine. Zato naj bi tožena stranka ne uspela dokazati (izhajajoč iz njene krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom), da je tožnica morda tudi sama odgovorna za nastalo škodo. Revizija meni, da navedene dileme izpodbijana sodba niti pravno niti dejansko ni razrešila, zaradi česar naj bi sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka (očitno po prvem odstavku 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP v povezavi z določbo 215. člena ZPP). Vendar pa zatrjevana procesna kršitev ni podana. Ne glede na v reviziji grajano izhodišče, po katerem bi morala tožnica sama dokazovati, da ni soprispevala k nastanku škode (kar je v nasprotju z načelom krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom), obvelja, da je sodišče druge stopnje v celoti sprejelo dejansko in pravno razlago, sprejeto v sodbi sodišča prve stopnje, da je bila tožnica tudi sama nepazljiva, ker ni opazila kupa snega in se mu med smučanjem umaknila. S tem je bilo sprejeto stališče tožene stranke, po katerem morajo biti smučarji zaradi lastne varnosti skrbni in pazljivi tudi pri smučanju po urejenih smučiščih. Kup nesteptanega ali naritega snega, ki se je nahajal na smučišču v višini 30 do 50 cm in v površini 1,5 m x 1,5 m, je po dejanskih ugotovitvah takšna ovira, ki jo je bilo mogoče ob dobri vidljivosti na ustrezno razdaljo med smučanjem zaznati. Tudi povprečen smučar, ki se sicer lahko zanese na varno urejeno smučišče, mora smučati pazljivo in skrbno, da lahko prepreči nastanek večje škode zaradi ovire na smučišču, ki jo je sicer upravljalec smučišča dolžan odstraniti. Revizijsko sodišče zato ne dvomi, da je tudi tožnica sama prispevala k nastanku škode v višini, ki je ugotovljena v sodbah nižjih sodišč (30 % od celote). V navedenem obsegu je zato mogoče v celoti zavrniti revizijska očitka bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, ki se glede na specifičnost obravnavanega primera med seboj prepletata.

V ostalem delu, ki se nanaša na ugotovitev obsega nastale škode in na odmero odškodnine zanjo, pa je revizija delno utemeljena, kolikor izpodbija odločitev izpodbijane sodbe o višini odškodnine iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Škoda, ki jo je tožnica utrpela, v celoti gledano ne spada med škode velikega obsega, vendar pa ni mogoče mimo ugotovitve, da je zaradi odstranitve 1/3 meniskusa desnega kolena navedeni kolenski sklep prizadet do take mere, da je tožnica, ki se nahaja v 40. letih, tudi zaradi atrofije mišic desnega stegna ovirana pri daljši hoji, hoji po neravnem terenu in strmini, klečanju, čepenju ter pri nekaterih rekreativnih športnih aktivnostih. Izvedenec ortoped je zato ocenil, da so posledice poškodbe tožnici trajno zmanjšale splošne življenjske aktivnosti za 5 %. Pri tem uporaba določbe 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih pri odmeri višine odškodnine zahteva tudi primerjavo s podobnimi primeri škod in odškodnin zanje v sodni praksi. Ob ugotovljenih dejstvih ta primerjava pokaže, da je dosojena odškodnina iz tega naslova v znesku 600.000,00 SIT prenizka, zaradi česar je revizijsko sodišče v tem obsegu izpodbijano sodbo spremenilo (prvi odstavek 380. člena ZPP) in tožnici priznalo celotno zahtevano odškodnino v znesku 800.000,00 SIT.

V ostalem delu pa je odločitev v izpodbijani sodbi pravilna. Tožničin strah ob dogodku in strah za izid zdravljenja ni bil tako intenziven, predvsem pa ne dolgotrajen, da bi bilo mogoče iz tega naslova prisoditi višjo odškodnino od 100.000,00 SIT. Glede odškodnine iz naslova skaženosti pa se je izpodbijana sodba utemeljeno oprla na oceno, ki sledi iz mnenja izvedenca ortopedske stroke. Kljub poškodbi je obseg tožničinega desnega kolenskega sklepa enak, na sprednji strani desnega kolena dobro zarasli 1 cm dolgi nežni brazgotini pa ne predstavljata takšne spremembe v tožničini zunanjosti, ki bi vzbujala pomilovanje, pri tožnici pa takšen občutek sramu, da bi ga bilo že mogoče opredeliti za pravno priznano škodo.

Odškodnina za nepremoženjsko škodo torej predstavlja znesek 1.300.000,00 SIT (400.000,00 SIT iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, 100.000,00 SIT iz naslova strahu in 800.000,00 SIT iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti). Ob upoštevanju odškodnine iz naslova premoženjske škode tako znaša celotna odškodnina 1.324.840,00 SIT, 70 % od navedenega zneska, kolikor je tožena stranka dolžna tožnici povrniti zaradi njene lastne soodgovornosti, pa predstavlja znesek 927.388,00 SIT.

Zaradi spremembe izpodbijane sodbe je bilo treba znova odločiti o pravdnih stroških (164. in 154. člen ZPP). Tožnica je uspela približno s polovico svojega zahtevka. Zato ji mora tožena stranka povrniti polovico pravdnih stroškov, ki so ji v znesku 262.276,70 SIT nastali med postopkom na prvi stopnji (torej 131.138,00 SIT). V postopkih na pritožbeni in revizijski stopnji pa je po oceni revizijskega sodišča tožeča stranka uspela približno s četrtino svojega zahtevka, zaradi česar ji mora tožena stranka od zneska 33.750,00 SIT (stroški, nastali s postopkom na drugi stopnji) povrniti 8.436,00 SIT, od zneska 62.000,00 SIT (stroški, nastali na revizijski stopnji) pa 15.500,00 SIT. Skupno je torej tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 155.074,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih stroškovnih zneskov.