Jedro

Drugostopenjsko sodišče je na pritožbeno navedbo tožencev, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo obsega oziroma trase služnosti, odgovorilo, da toženci po spremembi tožbe obsegu poti niso ugovarjali. Toženci so s predložitvijo zapisnika naroka za glavno obravnavo izkazali za verjetno, da je ugotovitev sodišča druge stopnje v nasprotju z listinami v spisu.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je ugotovitev sodišča druge stopnje, da tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje po spremembi tožbe ni podala nobenih ugovorov glede obsega izvrševanja služnosti, v nasprotju z listinami in zapisniki v spisu?

Obrazložitev

1. Toženci so vložili predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje, s katero je bila zavrnjena njihova pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstaja v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine, parc. št. 286/40, služnostna pravica hoje po cestni trasi v skupni dolžini 14,40 m, ki jo predstavlja utrjen pesek ter na južnem delu 0,50 m širokem robu betonska mulda, vse na parc. št. 286/40, ki poteka po parc. št. 286/40 tako, da teče njen južni rob ob meji s parcelo 286/26, njen severni rob pa v tromeji med parc. št. 286/42, parc. št. 286/26 in parc. št. 286/40, za 4,2 m oddaljen od tromeje, nato pa se cesta po 6.46 m dolžine od začetka parcele 286/40 zoži na 2,5 m in v tej širini poteka od uvoza do parcele 286/26, ki je na 10,28 m od začetka služnostne trase, nato se zoži po nadaljnjih dveh 2 m na 2,35 m širini in se trasa zaključi ob robu strehe provizorija, v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine, parc. št. 286/26. 2. Toženci ne nasprotujejo ugotovitvi, da je tožnica priposestvovala služnost hoje, ne strinjajo pa se z ugotovitvijo obsega trase, ker je tožnica kasneje traso samovoljno razširila, ko je pot začela uporabljati tudi za vožnjo. V predlogu zatrjujejo, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo 337. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/04 do 107/10, v nadaljevanju ZPP) ter zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni ukvarjalo s tem, ali je tožnica priposestvovala služnost v tožbeno zahtevanem obsegu utrjenega peska in betonske mulde. Poudarjajo, da ni pravilna ugotovitev sodišča druge stopnje, da niso ugovarjali obsegu izvrševanja služnosti. Nadalje navajajo še, da sodišče druge stopnje ni upoštevalo dejstva, da se je sporna pot pričela širiti šele v letu 2001, kot so to izpovedale tudi priče, tako da je z ugotovitvijo, da se je služnost hoje priposestvovala v obsegu celotne, s peskom posute poti, zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke II. odstavka 339. člena ZPP, sodišče druge stopnje pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo.

3. Predlog je delno utemeljen.

4. Drugostopenjsko sodišče je na pritožbeno navedbo tožencev, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo obsega oziroma trase služnosti, odgovorilo, da toženci po spremembi tožbe obsegu poti sploh niso ugovarjali in je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. Toženci so s predložitvijo zapisnika naroka za glavno obravnavo izkazali za verjetno, da je ugotovitev sodišča druge stopnje v nasprotju z listinami v spisu, zato je Vrhovno sodišče revizijo dopustilo glede tega vprašanja (tretji odstavek 367 c. člen ZPP)