Jedro

Spremenjene razmere zaradi spremembe voženj z motornimi vozili narekujejo možnost spremembe širine služnostne poti.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku tč. 2 ter v tč. 3 razveljavi ter se v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v tč. 1 izreka.

Pritožbeni stroški tožeče stranke so nadaljnji pravdni stroški, tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v tč. 1 ugotovilo, da obstoji v breme vsakokratnega lastnika parc. št. ... služnostna pravica hoje po cestni trasi v skupni dolžini 14,40 m, ki jo predstavlja utrjen pesek ter na južnem delu 0,50 m širok rob betonske mulde, vse na parc. št. ..., ki poteka po parc. št. ... tako, da teče njen južni rok ob meji s parcelo ..., njen severni rob pa v tromeji med parc. št. ..., ... in ... za 4,2 m oddaljen od tromeje, nato pa se cesta po 6,46 m dolžine od začetka parcele ... zoži na 2,5 m in v tej širi poteka do uvoza do parcele ..., ki je na 10,28 m od začetka služnostne trase, nato se zoži po nadaljnjih dveh metrih na 2,35 m širine in se trasa zaključi ob roku strehe provizorija, v korist vsakokratnega lastnika parc. št. ... – stanovanjska stavba v izmeri 138,00 m2 in dvorišče v izmeri 53,00 m2, vpisane pri vl. št. … k.o. T., katere lastnica je tožnica. Višji tožbeni zahtevek v tč. 1 je zavrnilo. V celoti pa je zavrnilo tožbeni zahtevek v tč. 2, po katerem tožeča stranka zahteva, da se ugotovi tudi služnostna pravica voženj z vsemi motornimi vozili po cestni trasi, kot je opisano v tč. 1. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine. O pravdnih stroških je odločalo tako, da vsaka stranka krije svoje stroške tega pravdnega postopka. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnica priposestvovala za potrebe svoje nepremičnine služnostno pravico hoje, ni pa dokazala, da je priposestvovala tudi pravico, to je služnostno pravico voženj z vsemi motornimi vozili po isti trasi. Sodišče prve stopnje je kot razlog za zavrnitev navedlo, da vse te priče niso potrdile, da se je ta trasa tudi pred letom 2000 uporabljala na enak način in v enakem obsegu, kot se je uporabljala po letu 2000. Pri tem ni verjelo in ni sledilo izpovedi priče H. D.. Ker torej ni priposestvovala tudi pravico voženj z vsemi motornimi vozili, je zahtevek v tem delu zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek za zemljiškoknjižno izvedbo, saj je ugotovilo, da gre za originaren pridobitni način, ki se vpiše v zemljiško knjigo na podlagi sodbe, ne pa na podlagi izreka izpiska. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi in je ugotovilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške, saj je tožeča stranka uspela le z delom tožbenega zahtevka, tožena pa je uspela dokazati, da del tožbenega zahtevka ni utemeljen.

Zoper obsodilni del sodbe se je pritožila tožena stranka in sicer zoper tč. 1 in 3 sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz čl. 338 ZPP. Po mnenju pritožbe sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se o tem, da je tožnica pridobila pravico hoje ravno v takšnem obsegu kot je to navedla v tožbenem zahtevku, saj je dodatno nasula pesek in položila muldo šele 2002 in tako ni mogla priposestvovati pravico hoje v tej obliki. Zato bi moralo sodišče prve stopnje v tem delu zahtevek zavrniti. Sodba nima razlogov o tem kako se je takšna služnost hoje tudi v naravi izvrševala, po takšni cestni trasi kot je bila v času vložitve tožbe oz. celo v času izrekanja sodbe po zadnji spremembi tožbe, saj zapisuje le, da je bila pravica hoje priposestovana na delu služeče nepremičnine, v odsotnosti razlogov pa je storjena tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Vsebina služnostne pravice, v konkretnem primeru pozitivne je v tem, da mora lastnik služeče stvari trpeti dejanja drugega, izvrševati se mora obzirno in v obsegu, ki ustreza njeni vsebini. Tožeča stranka je tekom postopka podala le popolnoma pavšalne trditve glede hoje po nepremičnini toženih strank. Zapisala je le, da obstaja pravice hoje. Tožeča stranke je namreč vse svoje trditve usmerila v zatrjevano in zahtevano pravico voženj, s čimer pa ni uspela. Glede na to, da v smeri same hoje tožeča stranka sploh ni podala kakšnih določenih trditev, tudi ugovori tožene stranke v smeri obremenjevanja služečega zemljišča z njimi seveda ne morejo biti določni. Na podlagi izpoved prič je ugotovilo, da služnost nikakor ni mogla biti in ni bila priposestvovana v obsegu, po merah in v utrjenem pesku ter betonski muldi, kot to s spremenjeno tožbo zahteva tožnica in kakor je sodišče izreklo v izpodbijanem delu. Tako se izkaže, da za zahtevano in v izpodbijanem delu sodbe prisojeno služnostno pravico hoje niti ni vseh pravno relevantnih trditev, niti obrazložitve sodišča o teh, s tem je pa storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Posledično je bilo treba razveljaviti točko 3 izreka. Priglasila je še pritožbene stroške.

Zoper zavrnilni del se je pritožila tožeča stranka. Sodišče je v predmetnem postopku ugotavljalo, ali so tožnica in njeni pravni predniki zatrjevano služnost dejansko izvrševali v nepretrganem obdobju 20 let in lastniki služečega zemljišča temu niso nasprotovali. Prvostopenjsko sodišče je prav tako ugotavljalo v kakšen obsegu in na kakšen način se je služnost izvrševala. Sodišče je v obrazložitvi sodbe navedlo, da dejstvo, da so tožnica in njeni pravni predhodniki po parc. št. ... hodili, med pravdnima strankama po presoji sodišča to ni bilo sporno, zaradi česar je sodišče v nadaljevanju ugotavljalo ali je tožnica poleg služnostne pravice hoje preko sporne služnostne trase priposestvovala tudi služnostno pravico voženj z vsemi motornimi vozili. V tej zvezi je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo zmotno in nepopolno in je s tem tudi posledično nepravilno uporabilo materialno pravo. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo potek in sosledje menjave lastništva od gospodujoče nepremičnine, vendar pa je tožeča stranka mnenja, da je sodišče na podlagi izvedenih dokazov iz neutemeljenih razlogov zavrnilo zahtevek tožeče stranke po priznanju in ugotovitvi služnostne pravice vožnje čez tožečo nepremičnino. Pred tožnico je sporno traso uporabljala S. L. K., ki je nepremičnino podedovala po pokojni sestri M. K., ki je nepremičnino leta 1985 kupila od F. H. S. L. K. je izpovedala, da mati M. K. v hiši nikoli ni živela, da pa jo je hči, to je S. L. K. tja večkrat pripeljala. Tja sta hodila tudi z možem, pri čemer se je do hiše vozila po tej sporni poti z avtom čisto do hiše, vsaj enkrat tedensko. Prav tako so ji kurjavo pripeljali s tovornjakom in traktorjem čisto do hiše, pesek pa je bil v času, ko so se delali estrihi, pripeljan s tovornjakom. Priča je izpovedala tudi, da je F. H. povedala njeni mami, da se lahko notri vozi z vsemi sredstvi in nikoli tega nihče ni prepovedoval. Glede voženj ni bilo nobenih ovir ter so se tu ves čas vozili. Tudi ostale priče so izpovedale, da se je tu vozilo z vsemi motornimi vozili kot je zahtevala tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je nepravilno ocenilo izpoved priče H. D. Nepravilno ni upoštevalo dejstvo, da je tudi F. H. ves čas vozila po služnostni trasi tudi z vozilom, kjer se je vozila njena hčerka. Prav tako so se vozili podnajemniki, leta 1946 je adaptiral hišo g. G. in je vozil material za adaptacijo predvsem s traktorji, pa tudi z avtomobili. Po mnenju pritožbe v predmetni zadevi obstaja več dokazil, katerih vsebina je v prid in potrditev zahtevam tožeče stranke, kot pa tistih, ki kažejo nasprotno, saj so vse priče, ki so bile v izvrševanju služnosti neposredno udeležene izpovedale, da se je po služnostni trasi ves čas vozilo z vozili, nikoli samo hodilo, s čimer bi moralo sodišče tožeči stranki prislužiti služnostno pravico voženj čez sporno traso, ne pa samo pravico hoje. Jasno je, da v korist vsake nepremičnine obstaja nujna pot, ki povezuje prometne poti za vsako nepremičnino. Ta pot je edina možna. Hiša tožnice je ves čas bila vzdrževana od leta 1924. Vseskozi so plačevali položnice in ostale stroške. Sodba je v nasprotju v obrazložitvi, ker se navaja, da je služnostni upravičenec pridobil služnost v obsegu, ki ga je vseskozi izvrševala. Po drugi strani pa je tožnici prisodilo le služnost hoje, čeprav je tudi v sodbi samo kot nesporno ugotovilo, da pa se je po tožničini nepremičnine vendarle vozilo. Predlaga razveljavitev in priglaša še pritožbene stroške.

Pritožba je bila nasprotni stranki vročena in tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica ni priposestvovala pravice voženj.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v zvezi s priposestvovanjem pravice hoje po sporni nepremičnini po zaključku sodišča druge stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje. Na podlagi izpovedi prič je ugotovilo, da se je ta nepremičnina kot služeča uporabljala za dostopanje do hiše in da je ta pravica ob vložitvi tožbe bila priposestvovana, še preden je F. H. umrla. Teh dejanskih ugotovitev pritožba ne prereka in zato je sama ugotovitev o izteku priposestvovalne dobe za pravico hoje pravilna. V nadaljevanju pa pritožnica v preostalem delu pritožbe izpodbija priznani obseg služnosti, saj meni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo priznati služnosti hoje v takšnem obsegu kot je navedena v tožbi, saj je obseg služnostni takšen, ki je veljal v času vložitve tožbe, ko je torej tožnica že nasula cestišče in ga razširila in ko je napravila tudi betonsko muldo. Ne ustreza pa tistemu dejanskemu obsegu, ki je bil izvrševan pred letom 2000, ko je gospodujočo parcelo kupila tožnica. Pritožba ima sicer prav, da je sodišče prve stopnje prisodilo tožeči stranki na podlagi priposestvovanja služnostno pravico hoje v takšni širini in takšni dolžini kot jo je zahtevala tudi za samo vožnjo. Torej je ugotovljena trasa povsem enaka kot bi šlo tudi za služnostno pravico vožnje in kar izhaja iz spremenjenega tožbenega zahtevka. Vendar pa po spremembi tožbe tožena stranka ni podala nobenih pripomb v tej zvezi, torej ni dala dejanskih navedb glede obsega izvrševanja služnosti, kot je bila zahtevana po spremenjeni tožbi. Tožena stranka je po določbi čl. 286 ZPP bila dolžna navesti ustrezne ugovorne navedbe, s katerimi bi zatrjevala to kar sedaj prvič zatrjuje v pritožbi. Ker torej teh dejstev ni navedla v postopku na prvi stopnji, jih sedaj tudi ne more uspešno uveljavljati v pritožbenem postopku in je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določila čl. 337 ZPP preostali del pritožbe, ki meri na obseg in dolžino služnosti zavrnilo, ker predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto. Tožena stranka pa tudi ni pojasnila zakaj teh dejstev brez svoje krivde ni navedla že v postopku na prvi stopnji. Glede na obrazloženo je zato pritožba tožene stranke neutemeljeno in je zato sodišče prve stopnje sodbo sodišča prve stopnje v tč. 1pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ob uporabi določbe čl. 353 ZPP.

Utemeljeno pa pritožba tožeče stranke opozarja na nepravilno dokazno oceno vseh izvedenih dokazov s strani sodišča prve stopnje, glede ugotavljanja tudi še večje služnostne pravice, torej še služnostne pravice voženj z vsemi vozili, in tudi pritožba utemeljeno opozarja na to, da je obrazložitev sama s sabo v nasprotju, ko po eni strani ugotavlja, da je tožeča stranka po pravnih prednikih uporabljala nepremičnino za hojo v enakem obsegu kot bi jo z vožnjo, pa je kljub temu, da je takšen obseg služnosti ugotovilo, le-to zavrnilo za vožnje, čeprav je več prič na strani tožeče stranke izpovedalo, da se je kontinuirano od leta 1924 oz. od same izgradnje hiše vozilo po tej služnostni trasi.

Sodišče druge stopnje pritrjuje takšnim pritožbenim navedbam tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je sicer na dolgo in široko povzemalo izjave prič in strank, vendar pa ni napravilo nobene dokazne ocene posameznih izvedenih dokazov in vseh dokazov skupaj, saj če bi napravilo takšno dokazno oceno, potem bi verjetno res prišlo do takšnega zaključka kot ga je v pritožbi navedla tožeča stranka, torej, da je več dokazov bilo izvedenih in ti dokazi zatrjujejo večjo verjetnost, da se je takšna služnostna pravica določenih voženj v določeni obliki in določeni vsebini izvrševala dalj kot 20 let, torej vsaj enako časovno obdobje kot se je izvrševala služnostna pravica hoje. Po določbi čl. 8 ZPP katera dejstva se štejejo za dokazana odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Pri tem je zlasti pomembno, da priči, ki je največ vedela povedala v zadevi, to je H. D. sodišče prve stopnje ni verjelo. Njegovo izpoved o vožnjah z motornimi vozili bi moralo dokazno oceniti, ne samo kot izpoved te priče, temveč v zvezi tudi z že ostalimi izvedenimi dokazi, zlasti s pričanjem S. L. K. ter ostalih prič, ki so povedale, da je tudi H. uporabljala to dovozno pot za občasne prevoze z avtom, da so je uporabljali tudi njeni podnajemniki, da je bila uporabljena za prevoze drv in za druge vsakodnevne potrebe, da je tudi H., to je može F. H. vršil adaptacije že leta 1946 in je v ta namen tudi moral prevažati material po tej sporni trasi. Sodišče prve stopnje torej dokaza s pričanjem H. D. ni pravilno dokazno ocenilo, saj ga ni ocenilo v zvezi z ostalimi dokazi, ki so v določenih delih dejansko potrjevali njegove navedbe glede posamičnih voženj po tej nepremičnini z osebnimi vozili, traktorji in kombijem in pa tudi z manjšim tovornim vozilom. Ker tako manjka celovita in nepristranska ocena izvedenih dokazov, je s tem storjena bistvena kršitev določb ZPP, saj zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Še zlasti se takšen zaključek sodišča prve stopnje izkaže za nelogičnega, ko dejansko v izreku pod tč. 1 prizna služnostno pravico hoje po trasi, ki bi bila povsem enaka trasi, ki bi se lahko uporabljala tudi za vožnjo z motornimi vozili. Trasa hoje običajno ni enaka kakor trasa vožnje z motornimi vozili in v tej zvezi je sodišče prve stopnje prišlo samo s sabo v nasprotje, ko je ugotovilo, da je takšna služnost v ugotovljenem obsegu obstaja le v korist hoje, na pa tudi v korist voženj z motornimi vozili. Še zlasti se za nelogično izkaže primerjava stanja izvrševanja služnosti katero je izvrševala tožeča stranka od leta 2000 do 2004 z načinom izvrševanja služnosti z motornimi vozili, ki so se izvajali pred tem obdobjem. Takšna primerjava ni na mestu in je nelogična, saj sodišče prve stopnje pri tem ni upoštevalo razvoja motornih vozil, razvoja potreb koristnikov nepremičnin, da je torej človeštvo od leta 1942 pa do leta 2000 močno napredovalo zlasti glede uporabe motornih vozil. Ob takšnem načinu presojanja služnostni v spektru in v kontekstu modernizacije je že zavzela sodna praksa v podobnih primerih. Tako se sklepanje in zaključki sodišča prve stopnje glede zavrnitve zahtevka po priznanju priposestvovanja služnostne pravice tudi vožnje z motornimi vozili, logično ne izide. Zato je bilo potrebno odločitev v tej zvezi razveljaviti in vrniti v ponovno odločanje ob uporabi določbe čl. 355 ZPP.

V ponovnem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje v razveljavljenem delu, to je v 1. odst. tč. 2 izreka ponovno zaslišati vse priče in nato opraviti celovito in nepristransko dokazno oceno vsakega dokaza posebej in vseh skupaj. Pri čemer ne bo smelo prevzeti dejstva, da je H. D. celo sorodnik toženih strank, pa iz njegove izpovedbe, če drugače ocenimo izhaja, da priča v korist tožeči stranki in bo zato moralo sodišče prve stopnje napraviti bolj logičen zaključek in pravičneje oceniti izvedene dokaza in tudi uspeh celotnega dokazovanja tožeče stranke, kot na to pravilno opozarja pritožba, ko meni, da je več kvalitetnih dokazov, ki govorijo v prid temu, da se je ta nepremičnina uporabljala tudi za vožnjo z raznimi motornimi vozili, res ne s takšnimi, kot jih je potem v nadaljevanju kot naslednice izvrševala tožnica. Vendar pa je pri tem potrebno upoštevati prej omenjeni faktor modernizacije motornih in prevoznih sredstev in tudi potreb ljudi, še zlasti ker gre očitno za zaposleno tožnico, ki mora vsakodnevno uporabljati motorno vozilo. V letih katere pa primerja sodišče prve stopnje je splošno znano, da na območju R. S. ni bilo tako število motornih vozil kot jih je sedaj. Sodišče prve stopnje bo nato moralo na podlagi striktne uporabe določbe čl. 8 ZPP napraviti bolj logično primerjavo razmerij, ki so bile pred letom 2000 in po letu 2000, saj bi iz takšne primerjave vsekakor izhajalo, da je tožeča stranka priposestvovala oz. izkazala pravno nasledstvo vsaj določenega števila voženj z motornimi vozili in z nekaterimi posameznimi motornimi vozili, kar vse pa je treba prav tako gledati v luči napredka motorizacije. Sodišče bo torej moralo napraviti pravilen silogistični in logični sklep glede primerjave sedanjih in prejšnjih razmer, ko bo dokazno ocenilo vse izvedene dokaze.

Pritožba izrecno ne izpodbija 2. odst. 2. tč. izreka sodbe sodišča prve stopnje. Iz pritožbenih razlogov ni razvidno, da bi bila kakorkoli navedena odločilna pritožbena dejstva in navedbe o nepravilnosti odločitve sodišča prve stopnje v 2. odst. tč. 2 izreka. V tej zvezi je pravilna odločitev sodišča prve stopnje in pravilno razlogovanje posledic originarne pridobitve stvarne pravice (glej SPZ in ZZK-1).

Ker glede na delno razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje odločitev še ni dokončna in še ni odločeno o celotnem zahtevku, je zato bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških nastalih na prvi stopnji.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške za pritožbo in tudi za odgovor na pritožbo, saj je tožeča stranka s pritožbo v tč. 2, 1. odst. uspela. Zato so pritožbeni stroški tožeče stranke nadaljnji pravdni stroški (I. odst. 165. čl. ZPP).